Jedro

Tožnik je utrpel nepremoženjsko škodo zaradi posega v njegovo telesno integriteto. S fizioterapijo in zdravniškim pregledom je tožnik nastalo škodo sam odpravljal. S plačilom navedenih storitev je prišlo do prikrajšanja v njegovem premoženju, takrat je ta njegova odškodninska terjatev tudi zapadla. Tožnik bi takoj po plačilu navedenih računov lahko zahteval povrnitev škode, tako kot to določa 299. člen OZ, vendar ni. To je storil šele z zahtevkom zavarovalnici 19.12.2005, zato je tožena stranka prišla v zamudo šele s potekom roka, ki je bil določen za izpolnitev.

Delitev na primarni in sekundarni strah ima le praktični pomen, ker je z njo mogoče lažje in točneje ugotoviti izvor, stopnjo in trajanje strahu v konkretnem primeru. Ne gre pa za dve obliki pravno priznane škode.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v stroškovni odločitvi (3. točka izreka sodbe) spremeni tako, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka.

V ostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Za sojenje v tej zadevi je pristojno Višje sodišče v Ljubljani, ker je bila pristojnost s sklepom predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, št. Su 72/2009-14, z dne 19.3.2009, prenesena z Višjega sodišča v Celju na Višje sodišče v Ljubljani.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da tožniku plača 174,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska 2.378,00 EUR od 3.1.2006 do 12.4.2006 in od 174,77 EUR od 3.1.2006 do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo in tožniku naložilo, da toženi stranki povrne pravdne stroške v znesku 124,87 EUR.

Tožeča stranka je proti takšni odločitvi vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbena razloga napačne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da toženi stranki naloži v plačilo še denarno odškodnino v znesku 576,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in obrestmi od zneska 29,61 EUR od 28.6.2005 do 2.1.2006. Tožniku pa povrne vse priglašene pravdne stroške. Navaja, da je tožnik vložil tožbo zaradi plačila 8.375,33 EUR. Toženka je po vložitvi tožbe plačala 2.378,56 EUR (13.4.2006) oziroma v revalorizirani vrednosti 2.654,84 EUR. Tožnik je v celoti uspel z zneskom 2.800,00 EUR, kar predstavlja njegov 33,43 % uspeh, ne pa 3 %. Sodišče pa tudi ni pravilno odmerilo stroškov postopka. Tako nepravilno ni priznalo tožniku stroškov dokaznega predloga, s katerim je posredoval dokumentacijo za oprostitev sodnih taks ter dveh dokaznih predlogov, s katerima je predložil dokumentacijo za oprostitev plačila stroškov postopka. Prav tako je neutemeljeno zavrnilo stroške v zvezi z vlogo, s katero je tožnik sodišču predložil pooblastilo za zastopanje, ki ga je moral predložiti na podlagi poziva sodišča. Nepravilno tudi ni priznalo pooblaščenkinih potnih stroškov. V stroškovniku je res navedeno, da gre za potne stroške tožnika, vendar pa gre tu za očitno napako. Prisojena odškodnina je glede na sodno prakso in enakovrstne primere znatno prenizka. Sodišče ni v zadostni meri vrednotilo ugotovitev izvedenca in zdravstvene dokumentacije pri odmeri višine denarne odškodnine iz naslova prestanih telesnih bolečin in neugodnosti. Sodišče bi moralo upoštevati, da je bil tožnik poškodovan po desni rami oziroma po dominantni strani, kar ga je oviralo v daljšem časovnem obdobju po nezgodi, pri spanju, pri higienskih opravilih, kot tudi pri oblačenju. Iz izvida tudi izhaja, da je tožnik dobil ob trku tako močan udarec v glavo, da je ob škodnem dogodku bruhal, zaradi česar ne gre za takšno poškodbo glave, ki bi jo bilo treba zanemariti. Sodišče ni upoštevalo splošno znanega dejstva, da se podplutbe po poškodbah razbolijo in da traja vsaj šest tednov, da bolečnost v posameznih podplutbah preneha. Nanje si je moral tožnik vseskozi dajati obkladke. Sodišče ni v zadostni meri vrednotilo vseh neugodnosti v zvezi s kontrolnimi pregledi in pri fizioterapevtskih vajah. Sodišče bi moralo upoštevati, da je bila pri tožniku v času aktivnega zdravljenja podana začasna zmanjšana življenjska aktivnost, kar bi moralo ustrezno vrednotiti pri prisoji odškodnine iz naslova prestanih in bodočih telesnih bolečin. Bistveno prenizko je sodišče dosodilo odškodnino iz naslova prestanega primarnega in sekundarnega strahu. Pravilna bi bila odločitev, če bi sodišče prisodilo zakonske zamudne obresti od vtoževanega zneska premoženjske škode od 28.6.2005 dalje in ne od poteka 15-dnevnega po prejemu odškodninskega zahtevka.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno izpodbijanje odločitve o prisojeni denarni odškodnini za nepremoženjsko škodo narekuje njen dejanski in materialnopravni preizkus, in sicer tako individualni preizkus, kakor tudi primerjalni preizkus prisojene denarne odškodnine po merilih pravnega standarda „pravična denarna odškodnina“ iz 1 odst. 179. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ob upoštevanju dodatnega zakonskega izhodišča iz 2. odst. 179. člena OZ, po katerem sodišče pri odmeri denarne odškodnine gleda na pomen prizadete dobrine in namen te odškodnine in na to, da višina ne bi podpirala teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Glede na navedena merila poteka odmera odškodnine na dveh ravneh: konkretni in abstraktni. Tako je treba pri določitvi pravične denarne odškodnine upoštevati intenzivnost (stopnjo) in trajanje telesnih bolečin ter strahu glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu (individualizacija odškodnine), vse s ciljem, da se pri njem doseže zadoščenje, ki bo te bolečine omililo. Hkrati pa mora biti odškodnina določena glede na primerjavo z odškodninami za enako škodo in glede na ustrezno uvrstitev v razmerje med manjšimi in večjimi škodami ter odškodninami zanje.

Sodišče prve stopnje je z odmero denarne odškodnine za telesne bolečine pravilno izpolnilo pravni standard pravične denarne odškodnine, saj je denarna odškodnina v priznanem znesku 2.300,00 EUR primerljiva z odškodninami določenimi za enak obseg škode kot pri tožniku, hkrati pa upošteva vse konkretne značilnosti, ki so se pri tožniku odražale. Natančno je bila ugotovljena in upoštevana stopnja intenzivnosti telesnih bolečin, kot tudi vse nevšečnosti, ki jih je tožnik utrpel v tem obdobju. Pritožbeni očitki, da bi moralo sodišče posebej vrednotiti dejstvo, da je bil tožnik poškodovan po desni rami, torej težave, ki jih navaja v zvezi s poškodbo glave in s številnimi zadobljenimi podplutbami, so dejanske trditve, ki bi jih tožnik lahko postavil v postopku pred sodiščem prve stopnje, pa jih ni. Gre torej za dejanske pritožbene novote, ki jih pritožbeno sodišče ne more in ne sme upoštevati, saj tožnik ni izkazal, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti že v postopku pred sodiščem prve stopnje (1. odst. 337. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP). Sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno upoštevalo vse neugodnosti tekom zdravljenja, ki jih tožnik izpostavlja v svoji pritožbi. Pritožba zoper odločitev o višini denarne odškodnine za telesne bolečine in neugodnosti tekom zdravljenja je zato neutemeljena.

Enako velja tudi glede pritožbe zoper dosojeno odškodnino za strah. Tožnik je zahteval denarno odškodnino za strah v višini 600,00 EUR, sodišče prve stopnje pa mu jo je prisodilo v višini 500,00 EUR. Pritožbeno sodišče pri tem poudarja, da ima delitev na primarni in sekundarni strah le praktični pomen, ker je z njo mogoče lažje in točneje ugotoviti izvor, stopnjo in trajanje strahu v konkretnem primeru. Ne gre pa za dve obliki pravno priznane škode, kot bi to izhajalo iz tožbenih trditev. Primarni strah je neposredna afektivna reakcija na nevaren dogodek, sekundarni strah pa se javlja kot strah za izid zdravljenja oziroma kot skrb pri oceni in predvidevanju neugodnih posledic v nadaljnjem življenju. Glede na ugotovitve sodišča prve stopnje o tožnikovem le nekajminutnem strahu ob trku in blagem sekundarnem strahu zaradi le lažjih poškodb, ki jih je zadobil v prometni nesreči, je denarna odškodnina v odmerjenem znesku 500,00 EUR primerna.

Prav tako je tudi pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ko je tožeči stranki prisodilo zamudne obresti od zneska, ki ga je moral tožnik plačati za fizioterapijo v višini 2.100,00 SIT in za zdravniško potrdilo v višini 4.995,00 SIT, šele od poteka 15-dnevnega roka od tožnikovega zahtevka na plačilo navedenih zneskov. Pri tem je treba navesti, da ne gre za čisto denarno premoženjsko škodo. Tožnik je v škodnem dogodku, ki ga je povzročil zavarovanec tožene stranke utrpel nepremoženjsko škodo zaradi posega v njegovo telesno integriteto. Z fizioterapijo in zdravniškim pregledom je tožnik nastalo škodo sam odpravljal. S plačilom navedenih storitev je prišlo do prikrajšanja v njegovem premoženju, takrat je ta njegova odškodninska terjatev tudi zapadla, kot to izhaja iz določbe 165. člena OZ. Navedena določba pa ne določa zamude. Ta je določena s splošno določbo 299. člena OZ. Tožnik bi takoj po plačilu navedenih računov lahko zahteval povrnitev škode, tako kot to določa 299. člen OZ, vendar ni. To je storil šele z zahtevkom zavarovalnici 19.12.2005. Pravilna je zato odločitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka prišla v zamudo šele s potekom roka, ki je bil določen za izpolnitev.

Tožnik pa utemeljeno očita sodišču prve stopnje, da bi moralo pri stroškovni odločitvi upoštevati, da je tožena stranka bistveni del svoje odškodninske obveznosti izpolnila po vložitvi tožbe. To pomeni, da bi moralo sodišče upoštevati pri presoji stroškovnih zahtevkov, da je bil tožnikov končni uspeh v zvezi z odškodninskim zahtevkom pri zavarovalnici in stroškom tožbe višji in sicer 33,43 %. Za navedeni opravljeni odvetniški storitvi je torej tožnik upravičen do povrnitve stroškov v skladu z navedenim uspehom, do vseh nadaljnjih pravdnih stroškov pa je upravičen v skladu s 3% uspehom. To pomeni, da bi bil tožnik v skladu z navedenim uspehom upravičen do povrnitve stroškov v približnem znesku 170,00 EUR, do približno enakega zneska pa bi bila v skladu s svojim uspehom upravičena tudi tožena stranka. V skladu z 2. odst. 154. člena ZPP je zato pritožbeno sodišče stroškovno odločitev spremenilo tako, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka. Pri presoji stroškovne odločitve, je pritožbeno sodišče upoštevalo neutemeljenost pritožbenih trditev, da bi sodišče moralo tožniku priznati strošek dokaznega predloga v zvezi s predložitvijo dokumentacije za oprostitev plačila sodnih taks in dokaznih predlogov v zvezi s predložitvijo dokumentacije za oprostitev plačila stroškov postopka. V skladu z določbo 169. člena ZPP bi morala biti navedena dokumentacija predložena že k predlogu za oprostitev. Enako velja tudi glede vloge, s katero je tožnik sodišču predložil pooblastilo za zastopanje, saj mora biti v skladu s 1. odst. 98. člena ZPP pooblastilo predloženo že pri prvem pravdnem dejanju. Prav tako je pritožbeno sodišče upoštevalo neutemeljenost pritožbene graje in nepriznanja potnih stroškov. Tožnik je v svojem stroškovnem zahtevku zahteval priznanje svojih potnih stroškov, ne pa stroškov svoje pooblaščenke, zato mu jih sodišče prve stopnje, ker živi v kraju, kjer se je sojenje odvijalo, pravilno ni priznalo.

Tožnikov uspel v pritožbenem postopku je le minimalen, zato je dolžan sam kriti svoje stroške pritožbe (2. odst. 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP).