Jedro

Pritožnica ne izpodbija zaključka sodišča prve stopnje, da je bila s plačilom avansa za drugo fazo, pripravo PGD, v zamudi. Sodišče prve stopnje je zato na podlagi 101. člena OZ pravilno zaključilo, da se toženka na zamudo tožnice pri pripravi PGD v tem postopku ne more več sklicevati - pri tem je namreč nesporno, da je tožnica svoj del obveznosti glede priprave PGD v celoti izpolnila.

Naročnik lahko tudi po izteku enoletnega roka iz prvega odstavka 635. člena OZ z ugovorom zoper podjemnikov zahtevek za plačilo uveljavlja svojo pravico do znižanja plačila in do povračila škode, vendar le, če je o napakah pravočasno obvestil podjemnika.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 1.763,20 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo:

I. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati 287.063,71 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 11. 2018 dalje do plačila, vse v roku 8 dni pod izvršbo.

II. Ugotovi se, da ne obstoji v pobot ugovarjana terjatev tožene stranke v višini 287.063,71 EUR.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v višini 8.763,33 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka roka za prostovoljno plačilo dalje do plačila, v roku 15 dni pod izvršbo.

2. Zoper sodbo se je pritožila toženka. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP in priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške z odgovorom na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Nesporno dejansko stanje v tej zadevi je naslednje: dne 2. 10. 2017 sta pravdni stranki sklenili Pogodbo o izdelavi projektne dokumentacije IDZ, PGD, PZI s popisi in projektantskim nadzorom, PID in POV ter ustrezna koordinacija z birojem X. iz Frankfurta, Nemčija, za širitev – dozidavo hotela „A.,“ št. 0000-008-RA (v nadaljevanju: Pogodba). Tožnica je prvo fazo po Pogodbi, izdelavo idejnega projekta (IDZ), opravila in toženka jo je v celoti plačala. Toženka je po izdelavi projektne dokumentacije PGD odstopila od pogodbe. Gradbeno dovoljenje je bilo pridobljeno v oktobru 2018, toženka ga je pridobila na podlagi projekta tožnice, ta pa je projekt PGD izdelala na osnovi podlog nemškega biroja, s katerim je bila v pogodbenem odnosu toženka.

6. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da se toženka na tožničino zamudo pri izvršitvi njene naloge ne more sklicevati, saj je bila sama v zamudi s plačilom svoje obveznosti – iz 6. člena Pogodbe namreč izhaja, da je toženka dolžna po zaključku predhodne faze in pred pričetkom dela v naslednji fazi izvajalcu (tožnici) plačati predujem – 20 % dogovorjene cene za posamezno fazo (kot izhaja iz 5. člena), preostanek pa na podlagi mesečnih situacij. Toženka pa je plačala le 40.000,00 EUR bruto, kar ne dosega niti višine pogodbeno dogovorjenega predujma. Od pridobitve gradbenega dovoljenja do začetka opravljanja del 26. 6. 2019, torej v času v katerem se je pripravljal PZI in popisi del, pa je po ugotovitvah sodišča prve stopnje preteklo kar osem mesecev, ko je imela toženka dovolj časa, da bi o zatrjevanih napakah projekta (zaradi katerih naj bi nastajali toženki nepotrebni dodatni stroški) obvestila tožnico skladno s 633. in nadaljnjimi členi Obligacijskega zakonika – OZ. Toženka tožnice tudi ni pozvala k odpravi napak ali ji določila primernega roka, ampak je kljub temu, da je za vse napake vedela, z deli nadaljevala. Zato tudi za zatrjevano škodo ne more biti odgovorna tožnica, saj je imela toženka vse možnosti vzroke škode odstraniti. Sodišče prve stopnje je zato tožbenemu zahtevku ugodilo, vse ugovore toženke v pobot pa zavrnilo.

7. Uvodoma višje sodišče ugotavlja, da pritožnica razlog za zmotno ugotovitev dejanskega stanja in napačno uporabo materialnega prava vidi v bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka sodišča prve stopnje. Glavni kršitvi naj bi bili v tem, sodišče prve stopnje ni izvedlo vseh s strani toženke predlaganih dokazov in da zavrnitve dokaznih predlogov ni obrazložilo.

8. V zvezi s pritožbenim očitkom, da sodišče prve stopnje ni izvedlo s strani toženke predlaganih nelistinskih dokazov,1 gre najprej pojasniti, da to, da je stranka dokaz pravilno in ustrezno substancirala, še ne pomeni avtomatično, da bi moralo sodišče prve stopnje tak dokaz tudi izvesti. Ker na kršitev postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo pritožnica v zvezi s tem uveljavlja, višje sodišče ne pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je treba ustrezno substancirati tudi pritožbene očitke. Pritožnica sicer izpostavlja pomen in vlogo ustavne pravice do enakega varstva pravic, ki sega tudi v dokazni postopek ter obširno našteva predlagane nelistinske dokaze in dejstva, za ugotovitev katerih so bili predlagani. Vendar pritožbenih očitkov o vplivu kršitev določb pravdnega postopka na zmotno ugotovitev dejanskega stanja in nepravilno uporabo materialnega prava ni konkretizirala, niti ni pojasnila, zakaj so bili predlagani dokazi za odločitev relevantni. Pritožbena trditev, da je šlo za dokazne predloge, s katerimi je toženka dokazovala dejstva, ki so bila predmet dokazovanja in sklicevanje na primernost predlaganih dokazov ne zadostujeta. Zakaj je bila odločitev o zavrnitvi predlaganih dokazov pravilna, bo višje sodišče določneje pojasnilo na koncu svoje obrazložitve.

9. Sodišče prve stopnje je pogodbeno razmerje pravdnih strank pravilno presojalo na podlagi določil OZ o podjemni pogodbi (619. do 648. člen OZ). Toženka je ugovarjala, da ji je zaradi nepravilnega projektiranja in zaradi zamud na projektu nastala škoda – v grobem je namreč mogoče ugovore toženke strniti v očitek, da je zaradi napak v projektni dokumentaciji IDZ, ker je novi projektant popravljal tožničine rešitve, utrpela dodatne stroške, zaradi nestrokovnega dela pri pripravi projekta PGD pa utrpela škodo zaradi zamude.

10. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da je tožnica prvo fazo po Pogodbi, izdelavo projektne dokumentacije IDZ, opravila, toženka pa jo je v celoti plačala. Pritožnica ni pojasnila, zakaj sodišče prve stopnje ne bi smelo izhajati iz nespornosti teh dejstev, kajti pritožbenega očitka, da je domnevno nespornost sklopa izdelave IDZ v postopku prerekala, ni obrazložila. Zato se do tega ne more opredeliti niti višje sodišče. Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da vse od pridobitve gradbenega dovoljenja do začetka opravljanja del (torej v času, ko se je pripravljal načrt PZI ter popisi del), kar je bilo osem mesecev, toženka ni obvestila tožnice o napakah (ki da jih je ugotovil novi projektant). Tega pritožnica ne more izpodbiti le s pavšalnimi pritožbenimi trditvami, da z izvedbo prve faze IDZ ni bila zadovoljna ter da zato ni mogoče trditi, da je bila ta faza uspešno opravljena. Pritožnica namreč tudi nadaljnjih pritožbenih trditev, da je glede na vse nepravilnosti in opozorila, ki jih je toženka na tožnico naslovila, jasno, da je tožnici dala na voljo primeren rok za odpravo napak, ni konkretizirala. V pritožbi namreč niti ne trdi, da bi v postopku pred sodiščem prve stopnje podala konkretno trditveno podlago o grajanju napak, niti sodišču prve stopnje ne očita, da je ne bi upoštevalo. S tem povezan pritožbeni očitek, da bi to dejstvo dokazala s predlaganimi pričami, vendar je dokaze za zaslišanje prič sodišče prve stopnje kategorično zavrnilo, je zato neutemeljen, saj dokazovanje ni namenjeno ugotavljanju dejstev, pač pa služi zgolj potrditvi ustrezne trditvene podlage (prim. 212. člen ZPP). Sklicevanje na to, da je toženka plačala prvo fazo izdelavo projektne dokumentacije zaradi želje po ohranitvi dobrih poslovnih odnosov pa tudi sicer za odločitev v zadevi ni relevantno, saj plačilo IDZ ni predmet tega spora.

11. Ob tem se pritožnica ne more uspešno sklicevati niti na to, da se je spornost izdelave IDZ izkazala šele, ko je bila toženka za dokončanje projektne dokumentacije primorana angažirati novega projektanta. Odgovornost za stvarne napake je posebna oblika poslovne odškodninske odgovornosti, na podlagi katere naročnik (toženka) pridobi jamčevalne zahtevke in pravico zahtevati povrnitev škode, ki mu je zaradi napake nastala (prim. prvi in drugi odstavek 637. člena ter peti odstavek 639. člena OZ). Podjemnik (tožnica) odgovarja tudi za skrite napake (prvi odstavek 634. člena OZ). Vendar toženka v postopku niti ni uveljavljala, da bi morebitne skrite napake grajala v enem mesecu od odkritja, kajti tega v pritožbi ne trdi (prim. prvi odstavek 634. člena OZ2). Zato so neutemeljene vse pritožbene trditve o nepotrebnih dodatnih stroških, ki da so bili posledica odkritja ključnih napak v fazi priprave PZI. Tudi v primeru napak, ki bi se odrazile v povečani zahtevnosti projekta ali dodatnih gradbenih delih in tako dalje, morajo biti za projektantovo odgovornost za napake objekta (katerih vzrok so napake projektne dokumentacije), kar predstavlja škodo zaradi zaupanja, izpolnjene enake predpostavke kot za jamčevalne zahtevke (prim. 635. člen OZ), kar je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo v 11. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Skladno z drugim odstavkom 635. člena OZ tako lahko naročnik tudi po izteku enoletnega roka iz prvega odstavka 635. člena OZ z ugovorom zoper podjemnikov zahtevek za plačilo uveljavlja svojo pravico do znižanja plačila in do povračila škode, vendar le, če je o napakah pravočasno obvestil podjemnika. Da bi v postopku podala trditveno podlago v tej smeri, pritožnica niti ne zatrjuje, zato so pritožbeno neizpodbite ugotovitve sodišča prve stopnje, da toženka o ugotovljenih napakah tožnice ni obvestila, ni je pozvala, naj napako odpravi ali ji določila za to primernega roka, ampak je z deli nadaljevala. Na tem mestu zato višje sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da posledično presoja vseh ostalih predpostavk za odgovornost tožnice ni smiselna. Tudi višje sodišče se zato do nadaljnjih pritožbenih trditev, s katerimi pritožnica popisuje ključne napake, odkrite s strani novega projektanta3, ne bo več opredeljevalo.

12. Nadalje je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila toženka po Pogodbi pred začetkom dela na PGD dolžna tožnici plačati 20% predujem; tožnica je v mesecu aprilu 2018 pričela z drugo fazo – PGD, projekt izdelala, gradbeno dovoljenje je bilo izdano, avans pa ni bil v celoti plačan. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje in materialnopravno podlago pogodbenega odnosa med pravdnima strankama pritožbene navedbe ne vzbujajo dvoma v pravilnost zaključka, da toženka ni dokazala obstoja okoliščin, ki bi utemeljevale zavrnitev plačila za opravljeno delo. Pritožnica namreč niti ne izpodbija zaključka sodišča prve stopnje, da je bila s plačilom avansa za drugo fazo, pripravo PGD, v zamudi. Sodišče prve stopnje je zato na podlagi 101. člena OZ pravilno zaključilo, da se toženka na zamudo tožnice pri pripravi PGD v tem postopku ne more več sklicevati – pri tem je namreč nesporno, da je tožnica svoj del obveznosti glede priprave PGD v celoti izpolnila.

13. Tudi sicer se glede nestrokovnega dela tožnice pri pripravi PGD pritožnica zateka k pavšalnim pritožbenim trditvam, ki ne terjajo odgovora višjega sodišča. Ker toženka v skladu z naravo stvarnih napak tem ni ugovarjala, so neutemeljene pritožbene trditve, da tožnica svojega dela ni opravila profesionalno, po dogovoru oziroma po pravilih posla, tekoče ter brez zamud. Pritožnica se ne more uspešno sklicevati niti na to, da so relevantni upravni organi tožnico pozivali k dopolnitvi projektne dokumentacije, kajti to ni predmet Pogodbe med pravdnima strankama. Podjemnikova obveznost je obligacija rezultata, zato so merilo, ali je podjemnik svojo storitveno obveznost (pravilno) izpolnil, lastnosti končnega rezultata, ki ga je dosegel, torej lastnosti opravljenega posla, kar v tej zadevi predstavlja pridobitev pravnomočnega gradbenega dovoljenja. Zato je neutemeljeno sklicevanje na zahteve VO-KA z dne 20. 7. 2018 za dopolnitev vloge na odpravo pomanjkljivosti, kajti te tudi niso stvar pogodbenega razmerja med strankama – to bi bila lahko le zamuda, ki je iz tega razloga nastala pri pripravi dokumentacije, na katero pa se, kot pojasnjeno, pritožnica ne more uspešno sklicevati.

14. Enako velja za sklicevanje na ugotovljene pomanjkljivosti priložene dokumentacije. Pritožnica trdi, da je Upravna enota ... ugotovila, da na treh parcelah ni izkazana pravica graditi, saj da je iz vpogleda v elektronsko zemljiško knjigo izhajalo, da investitor ni lastnik navedenih zemljišč. Sklicuje se tudi na to, da omenjene nepremičnine niti niso bile navedene v Pogodbi kot tiste, na katerih bo potekala izgradnja dozidave objekta. Vendar je dokazilo o pravici graditi stvar investitorja oziroma lastnika zemljišča. Na to, ali je investitor vpisan v zemljiško knjigo, tožnica ne more vplivati. Pritožnica pa niti ne trdi, da bi obveznost preverjanja lastninskih upravičenj izhajala iz pogodbenega dogovora med pravdnima strankama. Ne izpodbija niti ugotovitve sodišča prve stopnje, da je že iz geodetskega načrta B. 000 izhajalo, da so bile sporne tri parcele opredeljene kot območje pozidave. Ta načrt pa je naročila toženka in ga kot podlogo za projektiranje izročila tožnici.

15. Pritožbenih trditev, da ji je škoda nastala tudi v postopku izračuna komunalnega prispevka, pritožnica ni konkretizirala, sklicuje se namreč le na to, da je tožnica informativni izračun prejela relativno hitro, a je bila na Občino ... šele skoraj štiri mesece kasneje oddana zahteva za izdajo odločbe o plačilu komunalnega prispevka. Pri tem višje sodišče ugotavlja, da pritožnica niti ne trdi, da bi to morala storiti tožnica in kje v Pogodbi je to določeno. Tožnica je v postopku trdila, da za urejanje komunalnega prispevka ni bila pristojna, toženka pa nasprotnega ni dokazala, zato so te pritožbene trditve neutemeljene.

16. Upoštevaje vse pojasnjeno so posledično neutemeljene pritožbene trditve, da zaradi napačne in nepopolne presoje dejanskega stanja sodišče prve stopnje sploh ni presojalo obstoja in nastanka škode, s čimer naj bi kršilo materialno pravo. Trditvena podlaga toženke glede škode, katere vzrok so napake projektne dokumentacije, je, ker ni vsebovala vseh predpostavk (kot za jamčevalne zahtevke), nesklepčna. Posledično presoja ostalih predpostavk odškodninske odgovornosti, kar sedaj v pritožbi uveljavlja pritožnica, ni smiselna. Sodišče je to pravilno utemeljilo v 10. točki obrazložitve izpodbijane sodbe na strani 7, da so vsi v pobot ugovarjani zahtevki toženke, ki naj bi bili posledica zamude tožnice, neutemeljeni. Ostala dejstva so bila torej za odločitev v tej zadevi nerelevantna. Odgovornost za škodo zaradi zaupanja namreč obstaja samo, če so izpolnjene predpostavke odgovornosti za stvarne napake. Tudi višje sodišče zato na v nadaljevanju podane pritožbene trditve o strukturi in višini škode ne bo odgovarjalo.

17. Višje sodišče nazadnje odgovarja še na uveljavljano kršitev načela kontradiktornosti v zvezi z neizvedbo predlaganih dokazov. Katera dejstva so bila za odločitev o zahtevku pravno relevantna, iz obrazložitve jasno izhaja. Sodišče lahko utemeljeno zavrne izvedbo dokaza, če je podan za ugotovitev pravno nerelevantnega dejstva. Pritožnica sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da svoje odločitve o zavrnitvi vseh ostalih dokaznih predlogov (razen tistih, ki jih je na naroku za glavno obravnavo dne 2. 3. 2022 sklenilo izvesti) ni podalo ne s posebnim sklepom ne z izpodbijano sodbo. Obrazložitev odločitve o zavrnitvi predlaganih nelistinskih dokazov je sicer skopa – zahteva po ustrezni obrazloženosti namreč pomeni, da mora sodišče razlog za neizvedbo dokaza ne le navesti, pač pa tudi pojasniti. Vendar višje sodišče ugotavlja, da iz utemeljitve v 10. točki obrazložitve izpodbijane sodbe na strani 7 vendarle izhaja, da je sodišče glede na svoje dejanske in posledično pravne zaključke vso ostalo procesno podlago toženke pravilno odslovilo kot nerelevantno, pravilnost te odločitve pa je potrdil tudi pritožbeni preizkus. Tudi pritožbeni očitki o neizvedbi predlaganih dokazov se namreč nanašajo na dejstva, ki za odločitev v zadevi niso bila pomembna: pritožnica tako trdi, da je dokaz z izvedencem gradbene stroke predlagala v zvezi z dokazovanjem zamude in nepravilnosti pri izvedbi projekta PGD – zakaj se na zamudo ne more sklicevati, je sodišče prve stopnje pojasnilo v 10. točki obrazložitve sodbe, medtem ko je odločitev o zavrnitvi ugovorov glede stvarnih napak pojasnilo v 11. točki obrazložitve. Enako velja tudi za izvedenca arhitekturne stroke v zvezi z nepravilnostmi pri pripravi projekta IDZ; pritožbeno ni izpodbito, da je toženka pravico grajati napake opravljenega dela izgubila. Za odločitev tako nadalje prav tako ni pomembno, kaj bi o pogodbenih kršitvah glede pomanjkljivosti izpovedal C. C. in kaj bi glede izračunane toženkine škode izpovedal izvedenec ekonomske stroke. Na pritožbene trditve, da je toženka substancirala dokazni predlog z zaslišanjem D. D., tudi glede tega, da je bila tožnica večkrat pozvana na pravilno izpolnjevanje svojih obveznosti, pa je višje sodišče odgovorilo že zgoraj, v točki 10 te obrazložitve. Poizvedovalni (informativni) dokaz v pravdnem postopku ni dovoljen.

18. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da odločitev sodišča prve stopnje predstavlja nedovoljeno vnaprejšnjo dokazno oceno. Vnaprejšnja dokazna ocena pomeni, da je sodišče zavrnilo izvedbo dokaza zato, ker se je že prepričalo o nasprotnem – vnaprejšnja dokazna ocena se torej nanaša na dejstva, ki so v zadevi pravno pomembna. Glede na zgoraj pojasnjeno pa sodišče dokazov ni izvedlo prav zato, ker se ne nanašajo na dejstva, ki bi mogla vplivati na odločitev. Tudi sicer pavšalna pritožbena trditev, da je sodišče že vnaprej ocenilo, kakšna naj bi bila vsebina izpovedi predlaganih prič oziroma kakšno naj bi bilo mnenje predlaganih izvedencev, ne da bi dokazne predloge sploh izvedlo, je zato neutemeljena.

19. Višje sodišče je s tem odgovorilo na tiste pritožbene trditve, ki bi lahko vodile do uspeha pritožbe in s tem do drugačne odločitve v postopku (prvi odstavek 360. člena ZPP). Pritožbeni razlogi niso podani. Odločitev je pravilna in ni obremenjena s procesnimi kršitvami, na katere pazi višje sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je višje sodišče pritožbo zavrnilo in odločbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

20. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP. Toženka svoje stroške pritožbenega postopka krije sama, tožnici pa je v 15 dneh dolžna povrniti njene stroške pritožbenega postopka. Višje sodišče je tožnici priznalo 2.375 točk (1. točka tar. št. 22 Odvetniške tarife - OT), materialne stroške v višini 33,75 točk (tretji odstavek 11. člena OT) in 22 % DDV, kar ob upoštevanju vrednosti točke 0,60 EUR (prvi odstavek 13. člena OT) skupaj znaša 1.763,20 EUR. Zakonske zamudne obresti tečejo od poteka 15-dnevnega roka za izpolnitev dalje (prvi odstavek 299. in prvi odstavek 378. člena Obligacijskega zakonika ter 313. člen ZPP).

1 Pritožnica jih našteva v točki 2 pritožbe na straneh 4 in 5. 2 Če se pozneje pokaže kakšna napaka, ki je pri običajnem pregledu ni bilo mogoče odkriti, se naročnik vseeno lahko sklicuje nanjo, s pogojem, da o njej obvesti podjemnika čim prej, najpozneje pa v enem mesecu, ko je bila odkrita. 3 O obstoju nesmiselne višinske razlike med južnim in severnim delom objekta, neustrezni etažni višini prostorov kleti, nesmiselni poziciji stopniščnih jeder, nesmotrni poziciji dvigalnih jaškov, skokih v višinah in debelinah temeljne plošče in plošče nad kletjo ter nepravilnem izračunu površin.