Jedro

Z eno tožbo v upravnem sporu ni mogoče izpodbijati več upravnih aktov različnih organov in stopenj in z različno pravno podlago.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi drugega odstavka 31. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 (Ur. l. RS, št. 105/2006) zavrglo tožnikovo tožbo zoper odločbe tožene stranke z dne 15. 3. 2007 (o zavrnitvi pritožbe zoper sklep gradbenega inšpektorja z dne 13. 10. 2006), z dne 16. 3. 2007 (o delni spremembi sklepa o dovolitvi izvršbe gradbenega inšpektorja z dne 31. 1. 2007) in z dne 19. 3. 2007 (o zavrnitvi pritožbe zoper sklep gradbenega inšpektorja, s katerim je bila zavrnjena zahteva za odlog izvršbe sklepa o dovolitvi izvršbe) ter zoper odločbo oziroma sklepe gradbenega inšpektorja Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor z dne 13. 10. 2006 (inšpekcijska odločba o ustavitvi gradnje objekta na zemljišču parc. št. ... k.o. ... in o odstranitvi tega objekta v 30 dneh po prejemu te odločbe), z dne 20. 11. 2006 (sklep o zavrženju pritožbe zoper odločbo inšpektorja z dne 13. 10. 2006), z dne 20. 11. 2006 (sklep o zavrženju zahteve za odlog izvršbe odločbe z dne 13. 10. 2006), z dne 31. 1. 2007 (sklep o dovolitvi izvršbe odločbe z dne 13. 10. 2006) in z dne 15. 2. 2007 (sklep o zavrnitvi zahteve za odlog izvršbe sklepa z dne 31. 1. 2007). Ker tožnik z dopolnitvami tožbe z dne 18. 6. 2007 in z dne 9. 7. 2007 (pravilno: 5. 7. 2007) tožbe ni dopolnil tako, kot mu je bilo naloženo z dopisom prvostopenjskega sodišča z dne 6. 6. 2007, sodišče zaradi pomanjkljivosti tožbe ni moglo opraviti njenega predhodnega preizkusa. Tudi po dopolnitvah tožbe namreč le-ta kot celota ostaja nejasna.

2. Tožnik vlaga pritožbo zoper izpodbijani sklep zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijani sklep spremeni in o tožbi odloči meritorno v smislu predloga, ki ga je obširno pojasnil v pritožbi z dne 9. 11. 2006 zoper odločbo z dne 13. 10. 2006, in nato v tožbi zoper citirano dokončno odločbo oziroma podrejeno, da se izpodbijani sklep razveljavi in zadeva z enakim predlogom vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Po njegovem mnenju z ločenim odločanjem v upravnem sporu o vsaki posamezni tožbi zoper vsako posamezno odločbo upravnega organa ne bo mogoče odločiti o celotnem problemu, ki je bil povzročen z izdajo odločbe istega upravnega organa z dne 13. 10. 2006. Meni, da je s tožbo in dopolnitvami le-te dovolj jasno povedal, da se tožba nanaša predvsem na odločbi: z dne 13. 10. 2006 in 15. 3. 2007, da pa so ostale odločbe, čeprav so navedene v tožbi in njenih dopolnitvah, potrebne le zaradi pravilne odločitve.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po določbi prvega odstavka 2. člena ZUS-1 odloča sodišče v upravnem sporu o zakonitosti dokončnih upravnih aktov. Dokončni upravni akt je tisti akt, zoper katerega ni mogoče vložiti rednih pravnih sredstev v postopku odločanja (tretji odstavek 2. člena ZUS-1).

5. V obravnavani zadevi je tožnik v svoji tožbi navedel osem aktov, od tega pet aktov prvostopenjskega upravnega organa in tri akte drugostopenjskega upravnega organa ter predlagal, da se o tožbi zoper te odločbe in sklepe odloči z eno samo sodbo. Ker torej ni bilo jasno, kateri dokončni akt izpodbija, ga je sodišče prve stopnje pravilno pozvalo k dopolnitvi njegove nerazumljive tožbe. V pozivu na dopolnitev tožbe z dne 6. 6. 2007 je sodišče tožnika pravilno opozorilo, kako naj to stori. Hkrati ga je opozorilo, da bo njegovo tožbo zavrglo, če tožbe ne bo ustrezno dopolnil. 6. V svojih dopolnitvah tožbe z dne 18. 6. 2007 in 5. 7. 2007 pa tožnik ni dopolnil svoje tožbe v smislu poziva sodišča prve stopnje in je tožba ostala nejasna. V svojih dopolnitvah je tožnik namreč ponovil navedbe v tožbi in navajal iste akte prvostopenjskega in drugostopenjskega upravnega organa, zoper katere je vložil svojo tožbo.

7. Po določbi 35. člena ZUS-1 lahko uveljavlja tožnik z eno tožbo več tožbenih zahtevkov proti istemu tožencu, če vsi zahtevki temeljijo na isti dejanski in pravni podlagi. Ker pa v obravnavani zadevi gre za izpodbijanje upravnih aktov različnih organov in stopenj in z različno pravno podlago, jih ne glede na to, da se nanašajo na isti objekt, katerega odstranitev je odrejena z odločbo gradbenega inšpektorja z dne 13. 10. 2006, ni mogoče izpodbijati z eno tožbo, oziroma nekaterih, ker niso dokončni upravi akti, sploh ni mogoče izpodbijati v upravnem sporu. Zato je po presoji Vrhovnega sodišča sodišče prve stopnje pravilno ravnalo, ko je na podlagi drugega odstavka 31. člena ZUS-1 tožnikovo nepopolno tožbo, ker je tudi po posebnem pozivu prvostopenjskega sodišča ni dopolnil, zavrglo. Pritožbeni ugovori zato iz navedenih razlogov ne morejo vplivati na drugačno odločitev Vrhovnega sodišča. 8. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena v zvezi s prvim odstavkom 82. člena ZUS-1 zavrnilo tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno.