Jedro

Tožniku je bila znana višina materialne škode, ko je prejel odločbo ZPIZ (6. 6. 2012), kar pomeni, da je bila tožba z dne 13. 5. 2015 vložena pravočasno.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v prvem odstavku I. točke izreka spremeni tako, da se izpusti besedno zvezo „A. A.“

II. V ostalem se pritožba tožeče stranke in pritožba tožene stranke zavrneta in se sodba v nespremenjenem delu potrdi.

III. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku na plačilo odškodnine v višini 6.432,78 EUR skupaj z zamudnimi obrestmi (I. točka izreka) in naložilo toženki, da tožniku povrne pravdne stroške v višini 832,77 EUR (II. točka izreka).

2. Tožnik, ki je opravljal delo mesarja, se je 27. 5. 2011 telesno poškodoval pri delu, ko mu je mesoreznica odrezala tri prste desne roke. Z odločbo ZPIZ z dne 29. 11. 2011 je bil razvrščen v II. kategorijo invalidnosti s pravico do invalidske pokojnine. Z odločbo z dne 6. 6. 2012 je bila tožniku odmerjena invalidska pokojnina v višini 408,47 EUR mesečno od 19. 12. 2011 dalje. Tožnik je v tožbi trdil, da je upravičen do odškodnine za materialno škodo v višini 15.791,71 EUR (od 19. 12. 2011 do 30. 4. 2015) ter mesečne rente v višini 391,53 EUR, kar predstavlja razliko med invalidsko pokojnino in plačo, ki jo je prejemal pred poškodbo. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je tožnik upravičen do odškodnine, vendar v manjšem znesku, saj je potrebno upoštevati prispevek oškodovanca, druge razloge za invalidsko upokojitev ter odbitno franšizo.

3. Sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) izpodbija tožnik. Predlaga spremembo ali razveljavitev in vrnitev zadeve v nov postopek. V obrazložitvi pritožbe navaja, da je podana bistvena kršitev postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je v izreku sodbe kot tožnik naveden A. A., ki je med postopkom umrl. Zaradi tega je sodba absolutno nična. Zaključek, da je oškodovanec prispeval k škodnemu dogodku v višini 40 %, je napačen in ni v skladu s sodno prakso (lahko bi bil največ 20 %).

4. Sodbo v ugodenem delu izpodbija tožeča stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in nepopolne oziroma napačne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da je tožbeni zahtevek zastaral, ker je bila tožba vložena 13. 5. 2015, kar je po poteku triletnega roka. Tožnik je najkasneje 29. 11. 2011 (izdaja odločbe ZPIZ) oziroma dne 18. 12. 2011 (konec bolniškega staleža) izvedel za okoliščine, na podlagi katerih je bilo mogoče ugotoviti obseg in višino škode. V vsakem primeru je enkrat januarja ali februarja izvedel, da bo prejemal približno 400,00 EUR invalidske pokojnine. Zato je triletni rok za vložitve tožbe potekel in je zahtevek zastaran.

5. Tožnik je na pritožbo odgovoril in predlagal zavrnitev. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

6. Pritožba tožnika je delno utemeljena. Pritožba toženke ni neutemeljena.

**Glede pritožbe tožnika**

7. Pritožnik utemeljeno uveljavlja, da je navedba prvotnega tožnika A. A.1 kot tožnika v izreku sodbe napačna. Vendar kršitev ni procesne narave2, kot navaja pritožnik, ampak predstavlja napačno uporabo materialnega prava. A. A. ob izdaji sodbe ni bil več živ, zato so v trenutku njegove smrti na njegovo mesto vstopili njegovi dediči. V tem primeru gre za kršitev, ki jo je mogoče odpraviti na pritožbeni ravni. Pritožbeno sodišče je zato spremenilo odločitev (358. člen ZPP) tako, da je v I. točki izreka izpustilo navedbo „A. A.“.

8. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje ugotavljalo razloge o prispevku preko trditvene podlage toženke, ni utemeljen. Pri prekluziji glede navajanja dejstev je treba ločiti med trditvami o novih dejstvih in navedbami, ki zgolj konkretizirajo ali razčlenjujejo predhodne strankine trditve o dejstvih. Strankine naknadne navedbe niso novota, kadar so znotraj istega dejstvenega substrata, in pomenijo konkretizacijo prvotnih trditev o pravnorelevantnih dejstvih. Ni res, kar navaja pritožnik, da je toženka zgolj navedla, da je pokojni pregloboko posegel v stroj. Toženka je zatrjevala, da je bil oškodovanec izkušen mesar, ki je delo mesarja opravljal že več kot dvajset let, da je bil poučen o varstvu pri delu in poznal delovanje stroja, da je nepravilno (z roko) potiskal meso v notranjost stroja in da je vedel, kako ravnati s strojem, da do poškodbe ne bi prišlo. Kasnejša konkretizacija trditev3 o prispevku oškodovanca je bila posledica zaslišanj4 in pridobljenih izvedenskih mnenj.

9. Prvostopenjsko sodišče je v celoti pravilno ovrednotilo in presodilo prispevek oškodovanca k škodi, ki jo je utrpel. Neutemeljeni so tožnikovi očitki, da je ocena prispevka previsoka in da odstopa od sodne prakse. Predvsem pa so navedbe pritožnika nekonkretizirane. Dejansko stanje v odločbi VSC Cp 640/2014 z dne 19. 3. 2015 je v bistvenem drugačno in je zato ni mogoče uporabiti v konkretnem primeru. V citirani odločbi je sodišče ugotovilo, da ni bilo zaščitnih letev na stroju, ki bi preprečevale posege z roko v notranjost stroja, in da ni bilo izrecnih navodil, kako odstranjevati smeti med valji stroja.5 Za razliko od navedenega je v primeru, ki je predmet tega postopka, bil na voljo bat za potiskanje mesa v notranjost stroja6 in je oškodovanec bil poučen o ravnanju s strojem. Gre za dva bistvena elementa, ki narekujeta drugačno ovrednotenje prispevka oškodovanca. Zaključek sodišča prve stopnje, da je oškodovanec prispeval k nastanku škodnega dogodka v višini 40 %, je zato pravilen.

**Glede pritožbe toženke**

10. Toženka v zvezi z zastaranjem tožbenega zahtevka ponavlja navedbe iz prvostopenjskega postopka, do katerih se je pritožbeno sodišče že opredelilo7 v odločbi II Cp 1189/2017 z dne 30. 8. 2017. Pritožbeno sodišče obrazložitev v omenjeni sodbi v celoti sprejema kot pravilno in jo zgolj v bistvenem ponavlja. Tožnik je za dejstvo nastanka škode izvedel najkasneje s prejemom odločbe ZPIZ z dne 29. 11. 2011, vendar takrat tožniku ni bil znan obseg škode (višina). Z višino škode se je lahko seznanil po prejemu odločbe ZPIZ z dne 6. 6. 2012, s katero mu je bila odmerjena invalidska pokojnina. Šele takrat je lahko izračunal razliko, ki jo je kasneje vtoževal. Tudi toženkina navedba, da je tožnik januarja oziroma februarja klical na ZPIZ, kjer je po telefonu dobil odgovor, da se bo pokojnina gibala okoli zneska 400 EUR, ne omaje pravilnosti zaključka sodišča prve stopnje. Na podatek o višini pokojnine, ki je bil bistven za pravilno oblikovanje tožbenega zahtevka, se je tožnik lahko zanesel šele po prejemu formalnega akta (odločbe ZPIZ) in ne že na podlagi telefonskega pogovora o tem, kakšen znesek približno lahko pričakuje. Tožniku je bila znana višina materialne škode, ko je prejel odločbo ZPIZ (6. 6. 2012), kar pomeni, da je bila tožba z dne 13. 5. 2015 vložena pravočasno.8

11. Pritožbeno sodišče je delno ugodilo pritožbi tožnika, tako da je v 1. točki izreka izbrisalo ime pokojnega A. A.; v ostalem je pritožbi strank zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen in 3. točka 365. člena ZPP).

12. Upoštevajoč vse okoliščine primera vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka (drugi odstavek 154. člena ZPP). Tožnik je v pritožbenem postopku uspel v manjšem delu, ki ne vpliva na stroškovno posledico. Tožena stranka v pritožbenem postopku ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP), tožeča stranka pa z odgovorom na pritožbo ni pripomogla k odločanju pritožbenega sodišča, zato ti stroški niso bili potrebni (prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 A. A. je med postopkom umrl. 2 V uvodu izpodbijane sodbe so stranke pravilno navedene. Kot tožeča stranka so navedeni dediči po pokojnemu, zato ne moremo govoriti o procesni kršitvi oziroma da je postopek tekel zoper napačno stranko. 3 Potrebno je tudi upoštevati vezanost trditvenega in dokaznega bremena. Toženka je zatrjevala in podala dokaze glede prispevka, zato se je dokazno breme prevalilo na tožnika, da dokaže neobstoj prispevka. 4 Pri čemer so bile trditve toženke zadostne, zato ne moremo govoriti o nedopustni nadomestitvi trditvene podlage z zaslišanjem strank/prič. Tako tudi sodba VSRS III Ips 12/2004 z dne 26. 11. 2015. 5 5. točka obrazložitve. 6 Na podoben način kot letve v citirani odločbi, gre pri batu tudi za zaščitno sredstvo, ki preprečuje nastanek poškodb. 7 Prvotni postopek in postopek ponovnega odločanja predstavljata celoto – torej en sam postopek, glej: VSL sodba I Cpg 547/2016 z dne 13. 9. 2016. 8 352. člen Obligacijskega zakonika (OZ).