Jedro

Pri prekršku po tretjem odstavku 20. člena ZSZN-1 gre za kolektivno ravnanje (prekršek), zato več ravnanj storilca pomeni enovit oziroma enoten prekršek.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijani sodba in odločba o prekršku spremenita tako, da se dejanja, opisana pod točkami I. - IV. izreka odločbe o prekršku, opredelijo kot en prekršek po tretjem odstavku 20. člena Zakona o strokovnih in znanstvenih naslovih ter se storilki po tretjem odstavku 20. člena istega zakona izreče globa v višini 41,73 EUR.

II. V preostalem delu se zahteva za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport je z odločbo z dne 12. 10. 2015 storilko M. P. spoznal za odgovorno storitve 395 prekrškov po tretjem odstavku 20. člena Zakona o strokovnih in znanstvenih naslovih (v nadaljevanju ZSZN-1) ter ji za vsak prekršek najprej določil globo v višini 41,73 EUR in ji nato na podlagi drugega odstavka 27. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) izrekel enotno globo v višini 10.000,00 EUR. Storilki je naložil tudi plačilo sodne takse. Okrajno sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 7. 11. 2016 storilkino zahtevo za sodno varstvo zavrnilo kot neutemeljeno in ji naložilo plačilo sodne takse.

2. Zoper sodbo okrajnega sodišča v zvezi z odločbo prekrškovnega organa je vrhovni državni tožilec dne 27. 12. 2016 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve tretjega odstavka 20. člena ZSSN-1 v zvezi s prvim in drugim odstavkom 27. člena ZP-1 ter 4. in 5. točke 156. člena v zvezi s tretjim odstavkom 59. člena ZP-1 in zaradi kršitve drugega odstavka 167. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 155. člena in tretjim odstavkom 59. člena ZP-1. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani sodbo in odločbo o prekršku spremeni tako, da storilko spozna za odgovorno storitve štirih prekrškov po tretjem odstavku 20. člena ZSZN-1 ter ji za vse prekrške skupaj izreče enotno globo v višini 166,92 EUR in ustrezno sodno takso, oziroma da izpodbijano sodbo in odločbo o prekršku razveljavi ter zadevo vrne prekrškovnemu organu v novo odločanje. Vrhovni državni tožilec meni, da je podana zmotna uporaba materialnih določb glede pravne opredelitve prekrškov. Po njegovi oceni gre v obravnavani zadevi zgolj za štiri prekrške in ne za stek 395 prekrškov. Podpisovanje diplom znotraj enega dneva predstavlja ponavljajoče in sočasno ravnanje, ki je bilo prostorsko in po vseh drugih okoliščinah ozko povezano. Podana je enotna oblika malomarnostne krivde, vsa dejanja so bila usmerjena v kršitev iste pravno varovane dobrine. Znotraj posameznega datumskega sklopa (dneva) gre po njegovi oceni zgolj za kvantitativno povečanje istega neprava oziroma obsega protipravnosti. Storilka je podpisala število diplom, na katerega s svojo voljo v ničemer ni vplivala, tako da je bilo zgolj od okoliščin, ki so zunaj njenega vplivnega območja, odvisno, kolikšno bo to število. Enovita opredelitev prekrška je primerna tudi z vidika jezikovne razlage besedila določbe tretjega odstavka 20. člena ZSZN-1, saj uporablja nedovršno oblika glagola, ki označuje dejanje trajanja. Opredelitev zgolj štirih prekrškov ni v nasprotju niti z vidika objekta kršitve, saj je bila v obravnavanem primeru kršena pravilnost rabe znanstvenega naslova le v funkciji zaupane dolžnosti podpisovanja diplom. Pravilna raba instituta homogenega prekrška je po stališču vrhovnega državnega tožilca pomembna tudi zato, ker v prekrškovnem pravu uporaba instituta nadaljevanega prekrška ni mogoča. Relativno bistveno kršitev vrhovni državni tožilec uveljavlja z navedbami, da se sodišče ni opredelilo do trditev v zahtevi za sodno varstvo, da se podpisovanje diplom v realnosti vrednoti kot en dogodek. Meni še, da ni brez pomena niti okoliščina, ki se nanaša na sam opis prekrškov, saj je iz edinega izvoda diplome v spisu razvidno, da je bila kratica za znanstveni naziv že natisnjena na izvodu in je storilka ni pristavila sama, kot se ji to očita.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo storilki in njenim zagovornikom, ki so nanjo odgovorili 24. 1. 2017. Z navedbami v zahtevi za varstvo zakonitosti se v celoti strinjajo, vendar dodajajo, da je zahtevo v delu glede zmotne uporabe materialnega prava treba dopolniti, in sicer z vprašanjem, ali so zakonski znaki prekrška podani tudi v primeru napačne uporabe pridobljenega znanstvenega naslova.

B.

4. Kadar storilec z enim samim ravnanjem (idealni stek) ali z več storitvami ali opustitvami (realni stek) uresniči zakonske znake dveh ali več prekrškov, govorimo o steku. V takih primerih je potrebno vselej ugotoviti, ali gre v resnici za pravi stek ali pa je stek med obravnavanimi ravnanji zgolj navidezen.

5. V predmetni prekrškovni zadevi se postavlja vprašanje pravilne pravne opredelitve ravnanj storilke, ki je bila spoznana za odgovorno storitve 395 prekrškov po tretjem odstavku 20. člena ZSZN-1, ker je uporabljala slovenski znanstveni naslov, ki si ga ni pridobila, s tem, da je v štirih ločenih dneh, in sicer 7. 12. 2012, 9. 4. 2013, 20. 6. 2013 in 3. 12. 2013, podpisala skupaj 395 diplom, ki jih je svojim diplomantom izdala Fakulteta za zdravstvene vede Univerze v Mariboru, tako da je pred svojim imenom in priimkom pristavila okrajšavo dr., ki pomeni okrajšavo za znanstveni naslov doktor znanosti, ki ga ni pridobila. Prekrškovni organ in sodišče sta vsako posamično ravnanje oziroma vsako storilkino podpisovanje posameznega izvoda diplome štela kot samostojen akt oziroma samostojen prekršek po tretjem odstavku 20. člena ZSZN-1. Ravnanja storilke sta torej opredelila kot prekrške, ki so v odnosu (pravega) realnega steka. Vrhovni državni tožilec se s takšno pravno opredelitvijo v zahtevi za varstvo zakonitosti ne strinja in meni, da v obravnavanem primeru ni mogoče govoriti o 395 samostojnih prekrških, pač pa zgolj o štirih prekrških, pri čemer kot navezno okoliščino, na kateri gradi svoje stališče o štirih ločenih in samostojnih prekrških, izpostavlja posamezen dan, v katerem je storilka vsakič znova podpisovala izvode diplom.

6. Kazenskopravna teorija in sodna praksa poznata primere, ko je izvršitev kaznivega dejanja, kar smiselno velja tudi na področju prekrškovnega prava, že v zakonu opisana tako, da pojmovno zajema niz dejavnosti oziroma ponavljajočih se ravnanj storilca.(1) V takih primerih je stek že "po sili zakona" izključen, kar pomeni, da je med posameznimi ravnanji storilca stek le navidezen (kot primeri se v kazenskem pravu navajajo sestavljena ali alternativna kazniva dejanja, kolektivno kaznivo dejanje, dejanje z nedoločnim številom ponavljanj, itd.).

7. Vrhovni državni tožilec v svoji zahtevi pravilno opozarja na pomen jezikovne razlage prekrškovne določbe tretjega odstavka 20. člena ZSZN-1, ki pri inkriminaciji ravnanja uporablja nedovršno obliko glagola. Prekršek po tretjem odstavku 20. člena ZSZN-1 namreč stori posameznik, če uporablja strokovni oziroma znanstveni naslov ali naziv strokovne izobrazbe, ki si ga ni pridobil. Strokovni oziroma znanstveni naslov po prvem odstavku 2. člena ZSZN-1 označuje stopnjo in vrsto izobrazbe, pridobljene na visokošolskem zavodu po študijskem programu prve, druge ali tretje stopnje. Znanstveni naslov po tem zakonu pa si pridobi, kdor konča študijski program za pridobitev izobrazbe tretje stopnje (tretji odstavek 2. člena ZSZN-1). V zakonu je torej izvršitev tega prekrška glede na uporabljeni glagolski vid opisana z nedovršnim glagolom „uporabljati“. Glagolska oblika „uporabljati“ v splošnem pogovornem jeziku, pri čemer v obravnavanem primeru ni videti nobenega razumnega razloga, da bi ga v pravnem jeziku obravnavali kakorkoli drugače, označuje stanje časovnega trajanja, torej stanje, ki ni omejeno v svojem trajanju na enkraten ali hipni dogodek. Že iz samega zakonskega opisa prekrška po tretjem odstavku 20. člena ZSZN-1 izhaja, da ta določba pojmovno zajema niz dejavnosti oziroma ponavljajočih se ravnanj posameznika. Semantično je obravnavano prekrškovno določbo, glede na jezikovni pomen in uporabljen glagolski vid, zato mogoče razlagati zgolj tako, da gre v primeru več ponavljajočih dejanj storilca za navidezni realni stek in torej zgolj za en prekršek po tretjem odstavku 20. člena ZSZN-1, pri čemer pa seveda ni izključena odgovornost za enkratno ravnanje oziroma za enkratno uporabo strokovnega oziroma znanstvenega naslova ali naziva strokovne izobrazbe, ki si ga posameznik ni pridobil. Po oceni Vrhovnega sodišča gre pri prekršku po tretjem odstavku 20. člena ZSZN-1 za kolektivno ravnanje (prekršek), tako da gre v primeru večih ravnanj storilca za enovit oziroma enoten prekršek. Povedano z drugimi besedami, večkratna uporaba naslova ali naziva, ki si ga posameznik ni pridobil, predstavlja celoto in s tem en(ovit) prekršek. Razlaga, v skladu s katero bi vsako posamično uporabo nepridobljenega naziva ali naslova opredelili kot samostojen prekršek, bi ob jasnem besedilu določbe tretjega odstavka 20. člena ZSZN-1 presegla možni besedni pomen (in okvir) prekrškovne norme, kot ga je mogoče rekonstruirati s pomočjo njene jezikovne razlage.

8. Upoštevaje navedeno je pritrditi vrhovnemu državnemu tožilcu, da sta prekrškovni organ in sodišče nepravilno pravno opredelila storilkino podpisovanje diplom in ob tem vsakokratno uporabo znanstvenega naslova, ki si ga storilka ni pridobila, kot 395 samostojnih prekrškov po tretjem odstavku 20. člena ZSZN-1. Vendar pa po presoji Vrhovnega sodišča storilka pri tem ni storila štirih prekrškov, za kar se v zahtevi zavzema vrhovni državni tožilec, pač pa zgolj en (kolektivni) prekršek po tretjem odstavku 20. člena ZSZN-1. Storilkina posamična istovrstna ravnanja, s katerimi je v časovnem obdobju približno enega leta, v sklopu štirih ločenih dni, ob priliki podpisovanja večjega števila diplom, ki jih je svojim diplomantom izdala Fakulteta za zdravstvene vede v Mariboru, uporabljala znanstveni naslov doktor znanosti, glede na nedovršno obliko glagola, ki jo uporablja prekrškovna dispozicija, predstavljajo enovito dejanje in zato en sam prekršek po tretjem odstavku 20. člena ZSZN-1. Pri tem za pravilno pravno opredelitev ni pomembno, da so bile posamezne storitve časovno nepovezane. Zakon namreč, ko določa izvršitveno dejanje, uporablja nedovršno obliko glagola, zato gre v primeru serijske protipravne dejavnosti za en sam prekršek, in ne za štiri prekrške, četudi so bila posamezna ravnanja storilke časovno nepovezana oziroma je med vsakim datumskim sklopom podpisovanja diplom preteklo nekaj mesecev.(2) Ob vsem povedanem se izkaže, da sta prekrškovni organ in sodišče, zaradi napačne pravne opredelitve ravnanj storilke kot 395 samostojnih prekrškov, kršila določbo tretjega odstavka 20. člena ZSZN-1, na način iz 4. točke 156. člena ZP-1. 9. Glede na ugotovljeno kršitev in vsebino te odločitve se Vrhovno sodišče ni opredeljevalo do zatrjevane relativne bistvene kršitve določb postopka. V zvezi z očitki vrhovnega državnega tožilca, ki se nanašajo na opis prekrška, pa Vrhovno sodišče ocenjuje, da zgolj to, da naj bi bila okrajšava za znanstveni naslov že natisnjena na izvodu podpisane diplome, ne vnaša nobene nezakonitosti v odločbo z vidika določnosti, jasnosti in razumljivosti opisa prekrška, pri katerem je, glede na prekrškovno normo, bistvo očitkov v tem, da je storilka uporabljala znanstveni naslov, ki si ga ni pridobila, kar izhaja tako iz opisa prekrška kot tudi pravnomočno ugotovljenega dejanskega stanja. Vrhovno sodišče se prav tako ni opredeljevalo do navedb zagovornikov v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, ki presegajo okvire razlogov, ki jih je v zahtevi uveljavljal vrhovni državni tožilec, saj bi presoja in opredeljevanje do teh razlogov dejansko pomenilo priznanje izrednega pravnega sredstva, ki ga ima po zakonu samo vrhovni državni tožilec (drugi odstavek 169. člena ZP-1).

C.

10. Glede na ugotovljeno kršitev je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 zahtevi za varstvo zakonitosti vrhovnega državnega tožilca ugodilo ter izpodbijani sodbo in odločbo o prekršku spremenilo tako, da je dejanja storilke, opisana pod točkami I. - IV. izreka odločbe o prekršku, pravno opredelilo kot en prekršek po tretjem odstavku 20. člena ZSZN-1 ter ji na podlagi iste zakonske določbe (po tečaju 1 EUR = 239,64 SIT) izreklo globo v višini 41,73 EUR (10.000,00 SIT). V preostalem delu je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi prvega odstavka 425. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1, ker je ugotovilo, da v tem delu kršitev zakona ni podana, zavrnilo kot neutemeljeno.

(1) Gl. npr. sodba Vrhovnega sodišča I Ips 444/2008 z dne 16. 4. 2009 in Bavcon, L., et al., Kazensko pravo, Splošni del, peta izdaja, Uradni list, Ljubljana, 2011, str. 204-210, in primerjaj npr. sodbo Vrhovnega sodišča IV Ips 65/2009 z dne 19. 11. 2009 in Gril, S., Viltužnik, R., Osnove prekrškovnega prava, GV Založba, Ljubljana, 2011, str. 150-152. (2) Primerjaj Bavcon, L., ibid., str. 210.