Jedro

Obrestna mera 9,1 % je bila dogovorjena fiktivno, le če bo toženka plačala dolg v rednih 60 obrokih. Ker pa se odplačilo ni izvajalo v skladu s tem dogovorom (tožena stranka ni plačevala redno), je tožeča stranka pravilno za toženkin račun obrestovala na kontokorenten način, to je od vsakokrat zapadle glavnice. Ko je padala višina glavnice, se je povečala višina obrestne mere.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Toženka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške odgovora na pritožbo v znesku 109.945,50 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.5.2004 dalje, vse v 15 dneh.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje naložilo toženki, da je dolžna plačati tožeči stranki znesek 22.319,34 EUR s 15,5 % rednimi obrestmi po kreditni pogodbi in 4,5 % zamudnimi obrestmi in sicer oboje od 6.12.1997 dalje do plačila, vse v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila v 15 dneh, da ne bo izvršbe. Toženki je naložilo, da je dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v višini 699.859,50 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.3.2003 dalje do plačila v 15 dneh. Zoper sodbo je vložila toženka pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da sta se pravdni stranki ob sklenitvi kreditne pogodbe dogovorili za fiktivne obresti s tem, da sta njihovo višino že vnaprej določili v odstotkih glede na celotni znesek kredita. Toženka se je s pogodbo zavezala, da bo poleg izposojene glavnice v znesku 300.000 ATS vrnila še obresti v znesku 144.420 ATS, stroške obdelave in upravno pristojbino : skupaj znesek 461.820 ATS. V pogodbi je bila njena obveznost jasno zapisana. Drugačne pogodbe sploh ne bi sklenila. Da je bil s pogodbo predviden takšen način obrestovanja izhaja tudi iz IV. točke prve pripravljalne vloge tožeče stranke. Prvostopenjsko sodišče ni odločilo pravilno, ko je slepo sledilo trditvam tožeče stranke, ki je takšen način obrestovanja v postopku zanikala, sklicujoč se na določbe splošnih pogojev in določbe Zakona o bančništvu, ki sta za vse potrošnike kredita predpisala kontokorentni način obrestovanja. Odločitev je posledica napačne uporabe materialnega prava, saj bi sodišče moralo upoštevati pogodbene določbe, ki prevladajo nad splošnimi pogoji. Sodišče je zmotno sledilo zakonskim določbam Republike Avstrije, ker ji tak način obrestovanja, kot ga pozna avstrijsko pravo glede potrošniških kreditov, ni bil predstavljen. Spregledalo je, da je avtstrijski Zakon o varstvu potrošnikov, na katerega se sklicuje bi utemeljitvi načina obrestovanja potrošniških kreditov, začel veljati šele 30.7.1993, torej več kot leto dni po sklenitvi kreditne pogodbe s toženko. Zato ta zakon ne more poseči v pogodbeno razmerje pravdnih strank. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko je zaključilo, da je celotno plačilo po sklenjeni kreditni pogodbi zapadlo že 12.1.1993. V pogodbi je bilo jasno zapisano, da zapade zadnji obrok šele 1.7.1997. Tožeča stranka je tudi po 12.1.1993 toženki obračunavala pogodbene četrtletne obresti in jih zajela v vtoževano glavnico. Zamudne obresti je tudi v tem obdobju ves čas obračunavala od vsakokratnega neplačanega zneska. Ker je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje, je zmotno odločilo tudi o ugovoru zastaranja. Dejanske predpostavke za uporabo določb ODZ o 30-letnem zastaralnem roku, v konkretni zadevi niso bile podane. Zato je to vprašanje še vedno odprto. Pritožnica očita sodišču tudi absolutno bistveno kršitev postopka iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), saj ima izpodbijana sodba takšne pomanjkljivosti, da se ne da preizkusiti. To velja še zlasti za način obračunavanja pogodbenih in zamudnih obresti, ki ga sodišče v celoti povzema pri argumentiranju višine tožbenega zahtevka, čeprav na drugi strani istočasno ugotavlja, da je celotna obveznost toženke zapadla že 12.1.1993. Toženka zato predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje. Tožeča stranka je na pritožbo toženke odgovorila. Glede dogovora fiksne obrestne mere opozarja, da je bil ta način obrestovanja dogovorjen za primer, če bi toženka obroke plačevala natančno ob dospelosti. Kreditna pogodba pa ni imela določila o tem, kako bo urejen način obrestovanja v primeru kršitve in način vodenja kreditnega računa. Vse to so urejali splošni kreditni pogoji. Zmotne so pritožbene navedbe, da je nadvladal poseben dogovor v pogodbi nad splošnimi pogoji. Splošni kreditni pogoji imajo isto veljavnost kot pogodbena določila, saj sta pravdni stranki njihovo veljavo medsebojno izrecno dogovorili. Kar ni bilo izrecno zapisano v pogodbi, je bilo urejeno v splošnih kreditnih pogojih, na katere se je tožeča stranka v tej pravdi oprla. Pri tem pa nikakor ne gre za nasprotujoča si pogodbena določila. To dokazuje okoliščina, da sta v končnem izidu kontokorentnega obrestovanja odpadajočega kapitala s 15,9 % obrestno mero efektivnih obresti in obračun obresti s pribijanjem h konstantnemu kapitalu z 9,1 % obrestno mero fiktivnih obresti popolnoma enaka. Ne držijo pritožbene navedbe, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ker se je pri odločitvi sklicevalo na avstrijske predpise. Dejstvo je, da je s temi predpisi zgolj pojasnjevalo pojma fiktivna in efektivna obrestna mera, ni pa odločitve oprlo na te predpise, saj je v splošnih kreditnih pogojih tožeče stranke bilo vse že enako urejeno. Tudi pritožbene navedbe glede predčasne zapadlosti celotne terjatve so zmotne. Toženka je spregledala določilo IV.tč. Splošnih pogojev tožeče stranke, ki določa, da kreditojemalec, ki s plačili obrokov zamuja izgubi pravico do obročnega odplačevanja. Pravico, da kredit odpalačjo v 60 mesečnih obrokih, imajo samo tisti kreditojemalci, ki obroke plačujejo ob dospelosti. V IV. tč. pa je izrecno določeno kdaj je banka opravičena uveljavljati zapadlost celotnega dolga. Kreditojemalcu, ki s plačili zamuja, tožeča stranka s tretjim opominom sporoči, da bo po neuspešnem dodatnem roku za plačilo zapadlih obveznosti moral odplačati celoten dolg z vsemi pripadajočimi obrestmi in stroški. Tako je postopalo tudi v tem primeru. Celotni dolg je zapadel v plačilo 12.1.1993 in ker ni bilo v pogodbi nobene klavzule, ki bi določala, da s predčasno zapadlostjo celotne terjatve prenehajo teči obresti, so na kontokorentno vodenem kreditnem računu še naprej tekle tako pogodbene kot zamudne obresti, ki jih je tožeča stranka pripisovala kvartalno. Pritožba ni utemeljena, zato tožeča stranka predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe. Zahteva še povračilo pritožbenih stroškov. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče zatrjevane absolutne bistvene kršitve postopka iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, ni ugotovilo. Izpodbijana sodba ima konsistentne razloge o vseh odločilnih dejstvih, odločitev je v skladu z razlogi, ti pa imajo oporo v izvedenih dokazih. Sodba se da zato v celoti preizkusiti. Pritožbene navedbe, da je odločitev protislovna, ker sodišče na eni strani ugotavlja zapadlost celotnega kredita na dan 12.1.1993, hkrati pa sprejema kontokorentni obračun tudi v naslednjih mesecih in letih, niso utemeljene. Ker toženka kreditnih obveznosti ni izpolnjevala redno in v celoti, je imela tožeča stranka podlago v določbah Splošnih kreditnih pogojev, ki so bili sestavni del pogodbe o kreditu, predčasno ugotoviti zapadlost kredita. Že 12.1.1993 so bili izpolnjeni pogoji za zapadlost kredita in od tega trenutka dalje bi lahko vložila tožeča stranka proti toženki tožbo na plačilo celotnega dolga glede glavne in stranskih terjatev (točka IV/2 splošnih pogojev). Tožeča stranka je tožbo vložila šele 5.1.1998. Vse do 30.9.1997 pa je vodila še po zapadlosti celotnega kredita njen kontokorentni račun, na katerem je izračunavala glavnico v skladu s splošnimi pogoji, kar vse je razvidno iz prikaza prometa na računu toženke, odprtem v zvezi s tem kreditom. Upoštevala je vsa nakazila, ki so prišla na ta račun do tega dne. Ker se je na računu obrestovala neodplačana glavnica na enak način, kot je naloženo plačilo z izrekom izpodbijane sodbe, toženka ni s tem, da je tožeča stranka šele leta 1998 vložila proti njej tožbo, v slabšem položaju. Njena obveznost je popolnoma enaka, kot če bi tožeča stranka tožbo vložila takoj po ugotovljeni zapadlosti terjatve. Ta okoliščina ni vplivala niti na zastaranje, saj pritožbene navedbe, da o ugovoru zastaranja ni odločeno pravilno, ker naj ne bi bilo ugotovljeno dejansko stanje, ne držijo, ker je s tem, ko je sodišče ugotovilo, kdaj je zapadla terjatev, ugotovilo tudi, kdaj je začel teči zastaralni rok. Terjatev pa ne more biti nikakor zastarana, če znaša zastaralni rok 30 let. Pogodbeni stranki sta se v pogodbi o kreditu res dogovorili, da znašajo pogodbene obresti (cena posojila) na 300.000 ATS, kolikor je dobila toženka posojila, 144.420 ATS za dobo odplačila pet let, po tej pogodbi so znašali še stroški obdelave 3 %, to je 9.000 ATS in upravna pristojbina 2,8 % oziroma 8.400 ATS. Toženka je bila ob izplačilu neto zneska 300.000 ATS že takoj obremenjena z zneskom 317.400 ATS. Če bi vsak mesec od 1.8.1992 plačala v skladu s kreditno pogodbo 7.697 ATS, bi z izplačilom zadnjega (60. obroka) 2.7.1997 odplačala celoten kredit iz pogodbe. V pogodbi je na list.št. 5 in 6 spisa ta izračun povsem jasen in ni sporen za nobeno od pogodbenih strank. Dejstvo pa je, da je toženka kršila ta pogodbena določila, saj vsakega 1. v mesecu ni plačala 7.697 ATS, kot ugotavlja sodišče prve stopnje iz pregledno prikazanega prometa na kontokorentnem računu toženke, ki je bil v skladu s splošnimi pogoji glede odplačila prav spornega posojila za toženko odprt pri banki (priloga A/8). Toženka je vsak mesec zamujala s plačili, plačila, ki jih je izvršila z zamudo, pa so bila pogosto tudi nižja od dogovorjenega mesečnega obroka po kreditni pogodbi. Pogodbo, v kateri je zapisan dogovor o rednem mesečnem odplačilu najetega posojila, dopolnjujejo splošni kreditni pogoji (priloga A/3). To je razvidno iz uvodnih določb kreditne pogodbe. Splošni pogoji pa vsebujejo določbe o vodenju plačil po kreditni pogodbi v točki II, urejajo zamudo pri plačilu v točki III in predčasno zapadlost kredita v točki IV. Ker so splošni pogoji sestavni del kreditnih pogojev, obe vrsti določb enako zavezujeta, zato se je sodišče prve stopnje moralo opreti pri odločanju v tem sporu na določbe splošnih pogojev, v katerih je urejeno razmerje, ko se kreditojemalec ne drži pogojev iz kreditne pogodbe. Zmotne so zato pritožbene navedbe, da bi morala toženka v skladu s pogodbo vrniti tožeči stranki v vsakem primeru samo 461.820 ATS. Ta znesek bi morala vrniti, če bi kredit odplačevala točno tako kot je bilo dogovorjeno. Toženka pa je pogodbene določbe o rednem mesečnem odplačevanju kredita kršila. Ker kredita ni odplačevala v rokih in zneskih, kot je bilo dogovorjeno, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožeča stranka v skladu z dogovorjenimi splošnimi pogoji v točki II toženkina plačila obračunavala v vsakem četrtletju, ko je na zanjo odprtem računu ugotovila stanje dolga, tako da je od glavnice odštela plačila toženke, novo ugotovljenemu znesku glavnice prištela pogodbene in zamudne obrestni in stroške opominov. Tožeča stranka je to stanje na toženkinem računu prikazala korektno, upoštevala je vsa plačila, ki jih je na ta račun opravila toženka in v določenem obdobju zanjo zavarovalnica, tako da neodplačana glavnica očitno niti po pritožbi glede višine ni sporna, saj kakšnih konkretnih navedb, da ta izračun naj ne bi držal, pritožba ne vsebuje. Pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ker naj bi se pri odločitvi oprlo na zakon, ki je bil šele kasneje sprejet, pa tudi ne držijo, saj je za sprejeto odločitev imelo vso oporo v pogodbenem pravu, to je poleg kreditne pogodbe še v splošnih poslovnih pogojih, ki so bili sestavni del te kreditne pogodbe. Po pritožbi je sporna še obrestna mera, ker toženka vztraja, da je bila dogovorjena 9,1 % obrestna mera. Tudi glede obrestne mere pritožbeno sodišče sprejema razloge izpodbijane sodbe, ki imajo podlago v dogovoru pravdnih strank. Iz predloženih listin je jasno razvidno, da je bila 9,1 % obrestna mera dogovorjena fiktivno, če bo toženka plačala dolg v rednih 60 obrokih. Za tak primer so bile izračunane obresti in ostali stroške kredita porazdeljeni enakomerno na vseh 60 obrokov. Ker pa se odplačilo ni izvajalo v skladu s tem dogovorom, je tožeča stranka toženkin račun obrestovala na kontokorenten način, to je od vsakokrat zapadle glavnice. Ko je padala višina glavnice, se je povečala višina obrestne mere. Logično je, da ne more biti obrestna mera enaka, če se izračunajo obresti od vrednosti, ki se med dobo odplačila ne spreminja s tistimi na padajočo vrednost. V izpodbijani sodbi je zato sodišče prve stopnje toženki pojasnilo, da je tožeča stranka neodplačani del kredita pravilno obrestovala z efektivno obrestno mero, to je obrestno mero, ki je vsebovala vse stroške (stroške obresti, fiksne stroške, relativne stroške in druge stroške) porazdeljene na celotno obdobje odplačila. Ker se toženka ni držala pogodbenih določb in redno odplačevala dogovorjeni znesek, je tožeča stranka v skladu s splošnimi pogoji terjala efektivno obrestno mero, ki je nujno višja od fiktivne, pri kateri so obresti porazdeljene enakomerno za 60 mesečnih obrokov. Tožeča stranka je s tabelo, ki jo je predložila kot dokaz, dokazala da znaša fiktivna dogovorjena obrestna mera v višini 9,1 % za dobo pet let preračunano v efektivno obrestno mero izračunano glede na zapadlo glavnico v skladu z načrtom obrestovanja kredita 15,9 %, zato je pritožba, ki izpodbija tudi ta del odločitve neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev postopka, niti zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pravilno pa je bilo uporabljeno tudi materialno pravo, je neutemeljeno pritožbo toženke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (čl. 353 ZPP). Toženka se je neutemeljeno pritožila proti sodbi, zato je v skladu s 1. odst. 154. čl. ZPP v zvezi s čl. 165 ZPP dolžna povrniti tožeči stranki njene stroške pritožbenega postopka, to je takso za odgovor na pritožbo v znesku 27.445,50 SIT in sestavo odgovora na pritožbo, to je 750 točk po odvetniški tarifi 110,00 SIT.