Jedro

Če je tožnikova zahteva takšna, da je o njej moč odločiti po določbah ZPKri, ki urejajo postopek revizije kazenske sodbe, to izključi stvarno pristojnost Komisije za popravo krivic, ki je po ZPKri pristojna odločati o statusu političnega zapornika v upravnem postopku.

Izrek

Tožbi se ugodi, sklep Vlade Republike Slovenije, Komisije za izvajanje Zakona o popravi krivic, št. ... z dne 12. 7. 2005 se odpravi ter se zadeva pošlje Okrožnemu sodišču v B kot stvarno pristojnemu organu.

Obrazložitev

: Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka zavrnila zahtevo tožeče stranke za revizijo postopka, po katerem je bila slednja zaradi hudih kršitev delovnih obveznosti suspendirana in razorožena. V obrazložitvi navaja, da tožeča stranka ni oseba, ki bi bila v času od 15. 5. 1945 do 2. 7. 1990 na ozemlju sedanje Republike Slovenije neopravičeno in v nasprotju z načeli in pravili pravne države, zaradi razrednih, političnih ali ideoloških razlogov obsojena v sodnem ali upravnokazenskem postopku na kazen odvzema prostosti, ali bi ji bila prostost odvzeta v teku teh postopkov na podlagi predpisov iz 3. člena Zakona o popravi krivic (ZPKri, Uradni list RS, št. 70/05-uradno prečiščeno besedilo ZPKri-UPB2).

Tožeča stranka v tožbi zoper zgoraj navedeni sklep navaja, da je vložila 30. 12. 2004 pri toženi stranki zahtevek (prav: zahtevo) za revizijo postopka s predlogom, da se ji priznajo za čas brezposelnosti pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja in plačilo za nematerialno in materialno škodo, kot če bi bila zaposlena na AAA od 1982 dalje. Uveljavljala je tudi pravico do popolne rehabilitacije, ker je takratni delodajalec zoper njo uvedel nezakoniti disciplinski in kazenski postopek. Tožena stranka je tožečo stranko tekom postopka obvestila, da se o delu zahteve lahko odloča le v postopku revizije, ter jo pozvala, da naj jo obvesti, ali vztraja, da o zahtevi odloči ona ali pa zahtevo odstopi v odločitev Okrožnemu sodišču v B. Na ta poziv je tožeča stranka odgovorila, da naj tožena stranka odloči sama v delu, za katerega je pristojna, v ostalem delu pa naj zadevo odstopi pristojnemu organu. Tožena stranka je napačno oprla svojo odločitev, ki je protislovna tudi glede na zgoraj navedeni poziv, na 3. člen ZPKri. Tožeča stranka predlaga, da sodišče odpravi izpodbijani sklep ter ugodi zahtevi za revizijo in povrne škodo od 7. 12. 1982 dalje.

Tožena stranka je dne 20. 9. 2005 poslala upravni spis, ki se nanaša na obravnavano zadevo, na tožbo pa ni odgovorila.

Zastopnik javnega interesa, Državno pravobranilstvo RS, ki mu je bila tožba vročena 19. 9. 2005, udeležbe v tem postopku ni prijavil. Tožba je utemeljena.

Sodišče je glede na to, da je tožeča stranka tožbo poslala sodišču priporočeno dne 23. 8. 2005, torej en dan po izteku roka, v tožbi pa navedla, da je zaradi zavarovanja tožbenega roka pred tem poslala kopijo po telefaksu na št. ..., uvodoma ugotavljalo, ali je bila tožba vložena pravočasno. V skladu z določbo 1. odstavka 26. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 65/97-popr., 70/00, 92/05-odl.US in 45/06-odl.US) mora stranka vložiti tožbo v 30 dneh od vročitve upravnega akta. Iz spisne dokumentacije je razvidno, da je tožeča stranka prejela izpodbijano odločbo 21. 7. 2005, tako da se je omenjeni rok iztekel 20. 8. 2005, ker pa je bila tega dne sobota, se je v skladu z določbo iz 4. odstavka 111. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 36/04-uradno prečiščeno besedilo ZPP-UPB2, 69/05-odl.US, 90/05-odl.US in 43/06-odl.US; ki se v skladu s 1. odstavkom 16. člena ZUS uporablja primerno za vprašanja, ki niso urejena z ZUS), rok iztekel s pretekom prvega prihodnjega delavnika, to je 22. 8. 2005. Sodišče je ugotovilo, da se faks z navedeno številko nahaja na naslovu, kjer posluje Delovno in socialno sodišče v B, ter da je na ta faks približno ob 20.30 uri dne 22. 8. 2005 tožeča stranka res poslala kopijo tožbe, kakršno je vložila na tukajšnje sodišče. Sodišče meni, da ZPP omogoča vlaganje vlog z uporabo informacijske tehnologije, saj v 2. odstavku 105. člena določa, da se za vlogo, prejeto v skladu s pogoji, ki jih zakon določa za uporabo informacijske tehnologije, šteje, da jo je podpisala oseba, ki je na vlogi navedena kot podpisnik. Na podlagi navedenega je tožnikovo vlogo, prispelo po faksu, potrebno šteti kot pravočasno, glede na čas prispelosti na Delovno in socialno sodišče. ZPP v 6. odstavku 112. člena določa, da se v primeru, če je bila vloga, ki je vezana na rok, izročena ali poslana nepristojnemu sodišču pred iztekom roka, pa prispe k pristojnemu sodišču po izteku roka, šteje, da je bila pravočasno vložena, če je mogoče vložitev pri nepristojnem sodišču pripisati očitni pomoti vložnika. Sodišče meni, da gre v obravnavanem primeru, ko je tožeča stranka faksirano tožbo pravilno naslovila na tukajšnje sodišče, poslala pa jo je na napačen naslov, za očitno pomoto.

V obravnavani zadevi so za odločitev relevantne določbe ZPKri, ki v 1. členu določa, da ureja pravico do povrnitve škode in pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivšim političnim zapornikom in svojcem žrtev povojnega protipravnega odvzema življenja, postopek za uveljavljanje teh pravic ter organe, ki odločajo o teh pravicah; ureja pa tudi posebne pogoje in postopek za spremembo pravnomočne kazenske sodbe. Iz celotne vsebine ZPKri je razvidno, da sta prej omenjena postopka urejena povsem ločeno, pri čemer prvi postopek urejajo določbe 2. do 20. člena ZPKri, drugi postopek pa urejajo določbe 21. do 35. člena ZPKri. Iz določbe 2. člena v povezavi s 3. členom ZPKri je razvidno, da za priznanje statusa bivšega političnega zapornika ne zadošča, da je bil nekdo obsojen zaradi določenih razlogov na kazen odvzema prostosti (kar bi lahko vključevalo tudi pogojno kazen), temveč je moralo priti do dejanskega odvzema prostosti. Tudi iz besedne zveze politični zapornik je razvidno, da je lahko zapornik samo tisti, komur je bila prostost v resnici odvzeta. Iz določb 1. odstavka 5. člena in 9. člena ZPKri je razvidno, da je tožena stranka pristojna za odločanje o priznanju statusa bivšemu političnemu zaporniku oz. žrtvi povojnega protipravnega odvzema življenja. Komur je priznan tak status, ima pravico do odškodnine (višino in postopek določa zakon, ki ureja sklad za poplačilo vojne odškodnine), in do vštetja časa dejanskega odvzema prostosti v pokojninsko dobo (5. in 6. člen ZPKri). V končni določbi 1. odstavka 37. člena ZPKri je določeno, da sklep o priznavanju statusa bivšega političnega zapornika ni zakonska podlaga za brisanje obsodbe iz kazenske evidence ter za uveljavljanje drugih pravic, ki jih zakon o kazenskem postopku daje neupravičeno obsojenim osebam. V 21. členu ZPKri pa je določeno, da se razen primerov, ki so navedeni v določbah veljavnega zakona o kazenskem postopku o izrednih pravnih sredstvih, pravnomočna obsodilna kazenska sodba lahko spremeni tudi po zahtevi za revizijo ob pogojih, ki jih določa ta zakon. Za odločanje o reviziji je pristojno okrožno sodišče, ki bi bilo za zadevo pristojno po zakonu o kazenskem postopku (1. odstavek 26. člena ZPKri). V skladu z 31. členom ZPKri senat v primeru, da ugodi zahtevi, s sodbo spremeni pravnomočno sodbo v celoti ali deloma. Dalje 35. člen ZPKri določa, da če je zahtevi za revizijo ugodeno, ima bivši obsojenec pravico do povrnitve škode, pravico do rehabilitacije in druge pravice, ki jih po določbah 538. do 546. člena zakona o kazenskem postopku imajo osebe, ki so bile neopravičeno obsojene ali jim je bila neutemeljeno odvzeta prostost. Tožeča stranka je vlogo, ki jo dne 30. 12. 2004 poslala na Ministrstvo za pravosodje RS, Komisijo za popravo krivic, naslovila kot zahtevek za revizijo zoper sodbo Temeljnega sodišča v B, enota v C, opr. št. K ...z dne 7. 7. 1983 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v B, opr. št. ... z dne 7. 12. 1983, po obtožnici TJT v B, enote v C, opr. št. ... z dne 22. 3. 1983, in odškodninski zahtevek od 7. 12. 1982 dalje. Kot podlago je navedla 2. točko 1. odstavka 22. člena v zvezi z 2. odstavkom 23. člena ZPKri, ter predlagala, da se njenemu zahtevku ugodi, obe navedeni sodbi pa spremenita z izrekom oprostilne sodbe. Predlagala je še, da se ji povrne škoda za čas brezposelnosti, in sicer pravice iz zdravstvenega in pokojninskega zavarovanja, ter da se jo rehabilitira po zakonu o kazenskem postopku. V obrazložitvi vloge opisuje, da ji je kot delavcu AAA, zaradi določenih kršitev, po izvedenem disciplinskem postopku prenehalo delovno razmerje; zaradi enega od dejanj, ki so ji bila očitana v disciplinskem postopku, ji je bila izrečena kazenska sodba z zaporno kaznijo, ki pa jo je kasneje Vrhovno sodišče spremenilo v pogojno kazen zapora. Navaja, da so delavci takratne AAA v C v postopkih zoper njo uporabili moč državne in politične prisile, pri tem pa so zlorabili zakon, iz političnih in ideoloških razlogov pa so bili zlorabljeni predpisi in kazenska zakonodaja.

Sodišče meni, da je iz poimenovanja zahteve (tudi citirana pravna podlaga kaže na to) razvidno, da je tožeča stranka želela vložiti zahtevo za revizijo kazenskih sodb. Tudi iz predloga o tem, kako naj organ odloči, je razvidno, da se taka odločitev lahko sprejme le v postopku o reviziji. Iz same vsebine zahteve, v kateri tožeča stranka sicer ne utemeljuje svoje zahteve v skladu z njenim poimenovanjem (z dejanji, ki so podlaga za revizijo, in ki jih je storilo sodišče), temveč navaja kršitve, storjene v disciplinskem postopku pri takratnem delodajalcu, ne izhaja, da bi tožeča stranka zahtevala odločitev o kakšni pravici, ki bi imela pravno podlago v prvem delu ZPKri. Tako tožeča stranka ne zatrjuje, da bi bila kdaj zaprta, kar je pogoj za priznanje statusa političnega zapornika, ter ne zahteva, da se ji tak status prizna in na tej podlagi odmeri odškodnina in ostale pravice. Sodišče meni, da je za odločitev o vseh zahtevah tožeče stranke najti pravno podlago v delu ZPKri, ki ureja postopek revizije, v povezavi z določbami 32. poglavja zakona o kazenskem postopku. To hkrati izključuje uporabo določb ZPKri, ki urejajo postopek v zvezi s priznavanjem statusa bivših političnih zapornikov, s čimer se ne posega v pravno veljavnost sodbe, če je bila ta podlaga za odvzem prostosti. Sodišče meni, da je glede na povedano, o zahtevi tožeče stranke treba odločati po določbah ZPKri, ki urejajo postopek z revizijo. Tožnikova zahteva za revizijo torej po presoji sodišča predstavlja vlogo, za katero je pristojno okrožno sodišče (1. odstavek 26. člena ZPKri), ki bi bilo pristojno za zadevo po zakonu o kazenskem postopku, in ne tožena stranka. Zakon o kazenskem postopku v 1. odstavku 26. člena (ZKP, Uradni list, št. 96/04-uradno prečiščeno besedilo ZKP-UPB2) določa, da je krajevno pristojno praviloma sodišče, na katerega območju je bilo kaznivo dejanje storjeno ali poskušeno. V obravnavanem primeru je bilo kaznivo dejanje po podatkih spisov storjeno v C, ki spadajo v območje sodnega okrožja Okrožnega sodišča v B (2. odstavek 115. člena Zakona o sodiščih, Uradni list RS, št. 23/05-uradno prečiščeno besedilo ZS-UPB1), zato je za obravnavanje zahteve pristojno Okrožno sodišče v B. Tožena stranka bi morala z vlogo ravnati skladno z določbo 4. odstavka 67. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99, 70/00, 52/02 in 73/04) in jo brez odlašanja odstopiti pristojnemu sodišču ter o tem obvestiti tožnika. Ker ni ravnala tako, ampak je o zahtevi za revizijo vsebinsko odločila, je v zadevi odločala kot stvarno nepristojni organ, kar predstavlja bistveno kršitev pravil upravnega postopka (1. točka 2. odstavka 237. člena ZUP).

Sodišče je tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani sklep na podlagi 1. točke 1. odstavka 60. člena ZUS, ker je ugotovilo, da je tožena stranka pri izdaji izpodbijanega upravnega akta odločala kot nepristojni organ, ter na podlagi 2. odstavka istega člena zadevo poslala v odločitev pristojnemu organu.