Jedro

Položaj po 1. točki prvega odstavka 14. člena ZFPPIPP, torej položaj trajnejše nelikvidnosti, nastopi takrat, ko podjetje v daljšem obdobju ni sposobno poravnati vseh svojih obveznosti, ki so zapadle v tem obdobju. Da kratkoročna plačilna sposobnost doseže kriterij iz 1. točke prvega odstavka 14. člena ZFPPIPP, mora trajati daljše obdobje.

Dolžnik mora zato, da bi se izognil insolvenčnemu postopku, tako po določilih 238. člena ZFPPIPP, kot tudi po določilih tretjega odstavka 149. člena ZFPPIPP dokazati, da ni več insolventen. Insolventnost je mogoče odpraviti ne le z dokapitalizacijo oziroma prilivi svežega denarja, temveč tudi na druge načine, na primer z reprogramiranjem in odpustom dolgov, prodajo premoženja in podobno.

ZFPPIPP v prvem odstavku 14. člena ne določa, koliko časa mora trajati „daljše obdobje“, oziroma trenutka, ko dolžnik postane insolventen. Kriterij za presojo kratkoročne plačilne nesposobnosti, ki zato, ker traja „dalj časa“ preraste v trajnejšo nelikvidnost, pa po oceni pritožbenega sodišča ne sme biti strožji od kriterija določenega v domnevi iz prve alineje drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep v 2. točki izreka spremeni tako, da se zavržejo predlogi za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom, upnikov M. S., S. T., L. M., V. H., O. M., E. J., I. T. in K d. o. o..

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani 3. in 4. točki izreka potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zaradi umika predloga za začetek stečajnega postopka ustavilo postopek v delu, ki se nanaša na predlog za začetek stečajnega postopka upnika H. H., (1. točka izreka), zavrnilo predloge za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom upnikov: M. S., S. T., L. M., V. H., O. M., E. J., I. T. in K d. o. o. (2. točka izreka), zavrnilo predlog za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom upnikov V. Z., L. H. in K. J. d. o. o. (3. točka izreka) in razrešilo upravitelja B. Š. (4. točka izreka).

2. Uvodoma navedeni upniki so zoper sklep v delu, v katerem je sodišče prve stopnje zavrnilo predloge za začetek stečajnega postopka vložili pritožbo. Uveljavljajo pritožb ene razloge zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 121. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP)). Višjemu sodišču predlagajo, naj pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da začne stečajni postopek nad dolžnikom, podredno pa, da sklep v celoti razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3. Dolžnik je na pritožbo odgovoril in pritožbenemu sodišču predlagal, naj neutemeljeno pritožbo zavrne in prvostopenjski sklep v izpodbijanem delu potrdi.

4. Pritožba proti 2. točki izreka je utemeljena. Pritožba proti 3. in. 4. točki izreka ni utemeljena.

Glede 2. točke izreka izpodbijanega sklepa

5. Pritožbene navedbe, da je procesno nepravilna odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi predlogov upnikov, navedenih v 2. točki izreka izpodbijanega sklepa, so utemeljene. Sodišče prve stopnje je predloge upnikov zavrnilo, v obrazložitvi pa je kot razlog za zavrnite v navedlo pomanjkanje aktivne procesne legitimacije upnikov. Sodišče o začetku stečajnega postopka odloči na predlog upravičenega predlagatelja. ZFPPIPP aktivno procesno legitimacijo in s tem 001-81 stran 2/10 upravičenje za vložitev predloga za začetek stečaja priznava le upniku, ki verjetno izkaže svojo terjatev do dolžnika, proti kateremu predlaga začetek postopka in okoliščino, da dolžnik zamuja s plačilom te terjatve več kot dva meseca (3. točka 231. člena ZFPPIPP). Predlog, ki ga vloži oseba, ki nima aktivne procesne legitimacije za vložitev predloga je nedovoljen, zato sodišče tak predlog zavrže (tako tudi Nina Plavšak, Razširjena uvodna pojasnila, ZFPPIPP, GV Ljubljana, 2008, stran 172). Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so bile terjatve navedenih upnikov plačane, je navedenim upnikom prenehala procesna legitimacija za vložitev predloga za začetek stečajnega postopka. Upnik, ki nima terjatve do stečajnega dolžnika, v stečajnem postopku nima česa uveljavljati, zato nima pravnega interesa za vodenje insolvenčnega postopka. Če je bil upnik v celoti poplačan že pred začetkom stečajnega postopka, namena stečajnega postopka, to je poplačila terjatev (vseh) upnikov, ni mogoče več doseči, zato procesne legitimacije tisti upnik, ki tekom predhodnega stečajnega postopka prejme plačilo svojih terjatev do dolžnika, več nima.

6. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zaradi procesne kršitve, ki je vplivala na zakonitost odločbe, izpodbijani sklep v 2. točki izreka spremenilo tako, da se predlogi upnikov, ki so od dolžnika tekom predhodnega stečajnega postopka prejeli plačilo svojih terjatev v celoti, zavržejo (3. točka prvega odstavka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

Glede 3. in 4. točke izreka izpodbijanega sklepa Procesne kršitve (bistvene kršitve določb postopka)

7. Pritožniki sodišču prve stopnje pri vodenju obravnavanega postopka očitajo večkratne kršitve postopka, ki naj bi prerasle v kršitev načela kontradiktornosti oziroma enakega varstva pravic. Uvodoma višje sodišče poudarja, da namen pritožbenega preizkusa ni v tem, da bi višje sodišče ponovno odločalo o celotni zadevi. Upniki v pritožbi navajajo številne kršitve načela kontradiktornosti (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Na te sodišče druge stopnje ne pazi po uradni dolžnosti, temveč pritožbeni preizkus v zvezi s tem pritožbenim razlogom opravi izključno v mejah pritožbenih razlogov. Stranka, ki s pritožbo uveljavlja procesno kršitev načela kontradiktornosti, mora v pritožbi navesti konkretno kršitev oziroma konkretno opisati procesno dejstvo, iz katerega je mogoče izpeljati procesnopravni sklep o obstoju procesne kršitve. Stranka mora določno navesti kaj se je zgodilo in kdaj, v kateri vlogi, v zvezi s katerim procesnim dejanjem, obenem pa mora tudi izkazati, zakaj te kršitve brez svoje krivde ni mogla navesti že prej (več o tem Tomaž Pavčnik, Odvetnikovo breme v pravdnem postopku, Odvetnik 2006, št. 49, stran 7). Pritožbeno sodišče se pri preizkusu pritožbe omeji le na tiste zatrjevane kršitve, ki so v navedenem smislu dovolj konkretizirane.

8. Po opravljenem preizkusu pritožbenih navedb, je sodišče druge stopnje ugotovitve glede očitanih procesnih kršitev strnilo kot sledi.

9. Pritožniki uveljavljajo kršitev načela kontradiktornosti oziroma enakega varstva pravic, ker jim sodišče prve stopnje ni poslalo prepisa zvočnega snemanja zaslišanja izvedenca in poziva, da stranke dajo nanj pripombe v določenem roku (125.a člen ZPP). V zvezi s tem navajajo, da je sodišče prve stopnje strankam onemogočilo, da bi se s prepisom seznanile pred izdajo odločbe in nanj dale pripombe. Sodišče prve stopnje je nato izpodbijano odločbo izdalo in vročilo strankam še preden je bil prepis zvočnega snemanja vročen strankam, kar kaže, da sodišče tega prepisa ni upoštevalo pri izdelavi odločbe.

10. Ker pritožniki niso konkretno navedli dejstev, vsebovanih v prepisu izjave zaslišanja izvedenca, v zvezi s katerimi jim je bilo onemogočeno, da bi dali pripombe in tudi niso konkretno navedli česa oziroma katerih izjav ali dejstev, ki izhajajo iz prepisa, sodišče prve stopnje pri izdelavi odločbe ni upoštevalo, očitane procesne kršitve načela kontradiktornosti niso podane.

11. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki v zvezi z neenakopravnim obravnavanjem dolžnika in na drugi strani upnikov, ker da je sodišče prve stopnje v postopku upoštevalo vsa dejstva in dokaze, ki jih je navedel in predlagal dolžnik v ponovljenem postopku in dovolilo izvedbo njegovih prepoznih dokazov. Na drugi strani pa je selektivno in neobrazloženo zavrnilo dokazne predloge upnikov prav s sklicevanjem na prekluzijo pri predlaganju dokazov. V zvezi s tem pa je še dodalo, da ravnanja upnikov, ki so na poziv sodišča navedli dejstva in dokaze glede terjatev do dolžnika, mejijo na zlorabo pravic in jih zato ni upoštevalo.

12. Pritožniki s povzetim komentiranjem ravnanja sodišča prve stopnje, ki temelji na selektivnem iz konteksta iztrganem navajanju posameznih delov obrazložitve izpodbijane odločbe, s pritožbo v tem delu ne morejo uspeti. Zmotno je pritožbeno zatrjevanje, da je bil dolžnik v ponovljenem postopku prekludiran glede predloga za postavitev izvedenca. Drži, da so upniki že v prvem postopku zatrjevali, da je materialno dokazno breme glede kratkoročno in dolgoročne plačilne sposobnosti na dolžniku in nato umaknili predlog za postavitev izvedenca, dolžnik pa izvedenca ni predlagal takoj zatem, ampak šele na poziv sodišča po razveljavitvi prve odločbe. Vendar pa v obravnavanem primeru opozarjanje upnikov ne more nadomestiti materialno procesnega vodstva, ki bi ga moralo opraviti sodišče prve stopnje. Četudi je sodišče prve stopnje dolžnika na prvem naroku pozvalo ali ima dodatne dokazne predloge v zvezi z navedbo, da je odpravil razloge insolventnosti, je bil ta poziv premalo določen, da bi prišlo do prekluzije v zvezi z dokazom za postavitev izvedenca in dodatnih dokazov v zvezi z odpustom dolga upnika T. Ker je sodišče prve stopnje v prvem sklepu zavzelo napačno materialno pravno stališče glede dokaznega bremena o insolventnosti dolžnika (na kar je višje sodišče opozorilo v razveljavitvenem sklepu Cst 422/2014, z dne 25. 9. 2014) in je v prvem postopku prav zaradi tega opustilo dolžnost materialno procesnega vodstva, do prekluzije, v zvezi z navedenimi dokazi ni moglo priti. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je v novem postopku dolžnika pozvalo, da naknadno navede nova dejstva in predlaga nove dokaze. Zato je dopustno, da je dolžnik v novem postopku v zvezi z odpravo vzrokov insolventnosti navajal nova dejstva in nove dokaze, saj je treba šteti, da teh dejstev in dokazov brez svoje krivde ni mogel navesti v prvem postopku (četrti odstavek 286. člena ZPP). Ker so izkazani opravičljivi razlogi za kasneje predlagan dokaz z izvedencem, dolžnik s pozivom sodišča in izvedbo dokaza z izvedencem ni bil v ničemer priviligiran.

13. Prav tako ne držijo pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje selektivno in neobrazloženo zavrnilo dokazne predloge upnikov (glede njihovih terjatev) s sklicevanjem na dolžnost pravočasno predlagati dokaze in s tem ustvarilo neenak položaj med strankami v postopku. Navedeni očitki so splošni in nekonkretizirani, tako da na tej podlagi ni mogoče ugotoviti predmeta pritožbene graje. Zato pritožbeno sodišče na pavšalne očitke ni odgovarjalo.

14. Neutemeljeno je tudi zatrjevanje, da je sodišče prve stopnje nesankcionirano dovolilo kršitve načela enakega obravnavanja upnikov, ker plačil, ki so bila izvedena preko povezane osebe posameznim upnikom, ni ocenilo kot zlorabo pravic, ki se ne upošteva. Upravičenje predlagati začetek stečajnega postopka imajo upniki, ki imajo terjatve do dolžnika. Stečajnega postopka ni mogoče začeti po uradni dolžnosti. S poplačilom upnikom preneha njihova procesna legitimacija za sodelovanje v insolvenčnem postopku. Na kršitev načela enakega obravnavanja upnikov se lahko sklicuje le tisti, ki je dolžnikov upnik. Že iz tega razloga upoštevanje poplačila posameznih upnikov ne more predstavljati zlorabe procesnih pravic v smeri neenakopravnega obravnavanja upnikov, kot to zatrjujejo upniki v pritožbi.

15. Neutemeljeno je tudi sklicevanje pritožnikov, da je sodišče prve stopnje zagrešilo procesno kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se ni opredelilo do navedb v zvezi z nakazilom denarnih sredstev v tujino, ki jih je upnik podal kot samostojen razlog za začetek stečajnega postopka na naroku dne 17. 6. 2015 (smiselna uporaba petega odstavka 237.a člena ZFPPIPP). Prenos denarnih sredstev v tujino sam po sebi ni razlog za začetek stečajnega postopka. Ker pritožbene trditve o neenakopravnem obravnavanju upnikov in dolžnikovem namenu izigrati upnike tudi v tem delu ostajajo na pavšalni ravni, sodišče prve stopnje s tem, ko se do teh trditev ni opredelilo, ni zagrešilo očitane kršitve postopka.

16. Ker pritožniki v pritožbi ne navajajo, katere trditve oziroma ugotovitve iz izvedenskega mnenja N. K., ki so ga predložili upniki, bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati kot njihove trditve, zatrjevana kršitev načela kontradiktornosti v zvezi z upoštevanji teh navedb ni podana. V zvezi s trditvami o kršitvah postopka zaradi upoštevanja revizijskega mnenja, ki ga je v spis priložil dolžnik, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi sicer navedlo, da je trditve dolžnika iz poročila o odpravi vzrokov insolventnosti potrdila pooblaščena revizorka D. Ž. Ne držijo pa pritožbene navedbe, da je ugotovitve revizorke sodišče upoštevalo v zvezi z ugotavljanjem odločilnih dejstev kot dokaz, saj se je sodišče prve stopnje pri ugotavljanju posameznih dejstev v zvezi z insolventnostjo v celoti naslonilo na mnenje sodnega izvedenca B. M., zato zatrjevana kršitev postopka ni podana. Stranke postopka s tem tudi niso bile postavljene v neenakopraven položaj (trditve v to smer so zavajajoče in nekonkretizirane).

17. Procesno odločitev o zavrnitvi dokazov, ki so jih upniki priložili kot priloge k vlogam proc. dej. št. 208 in 215, s katerimi naj bi utemeljevali, da dolžnik ni sposoben poravnati obveznosti do vseh upnikov, je sodišče prve stopnje ustrezno obrazložilo (tretji odstavek stran 4 izpodbijanega sklepa). Navedlo je, da ta dokazila niso pravno relevantna pri odločanju, saj gre le za uveljavljanje pravnih sredstev in pravic, ki jih dolžniku daje zakon. Ker pritožniki v zvezi z navedenim pritožbenim razlogom niso konkretno zatrjevali zakaj naj bi bile te listine odločilne za presojo plačilne sposobnosti dolžnika in do katerih trditev v zvezi s tem se sodišče prve stopnje ni opredelilo, so očitki o podanosti procesnih kršitev po 212. členu ZPP in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP neutemeljeni.

18. Neutemeljeno je tudi grajanje procesne odločitve sodišča prve stopnje v zvezi z nepostavitvijo drugega izvedenca. Sodišče prve stopnje je izčrpno pojasnilo, da nezadovoljstvo upnikov z izvedencem samo po sebi ni razlog za imenovanje novega izvedenca, ker je bilo izvedensko mnenje dovolj izčrpno in natančno, s čemer, kot bo obrazloženo v nadaljevanju, pritožbeno sodišče soglaša. Zmotna uporaba materialnega prava in zmotna ugotovitev dejanskega stanja a) Splošno glede izhodišč

19. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da kratkoročne plačilne sposobnosti ne gre enačiti s trajnejšo nelikvidnostjo po 14. členu ZFPPIPP (tako tudi izvedenec B. M.). Svoje materialno pravno stališče je jasno obrazložilo in ni le povzelo mnenja izvedenca in tudi ne nanj preneslo pristojnosti sojenja, kot navajajo pritožniki. Tudi upoštevaje pritožbeno stališče, da je kratkoročna plačilna sposobnost v smislu ZFPPIPP sinonim za likvidnost, pa vsebina prvega odstavka 11. člena ZFPPIPP ni enaka vsebini 1. točke prvega odstavka 14. člena ZFPPIPP. Ne držijo pritožbene trditve, da sta navedena pojma definirana smiselno enako. Poje „določeno časovno obdobje“ nima enake vsebine kot pojem „daljše časovno obdobje“. Položaj po 1. točki prvega odstavka 14. člena ZFPPIPP torej položaj trajnejše nelikvidnosti nastopi takrat, ko podjetje v daljšem obdobju ni sposobno poravnati vseh svojih obveznosti, ki so zapadle v tem obdobju. Da kratkoročna plačilna sposobnost doseže kriterij iz 1. točke prvega odstavka 14. člena ZFPPIPP, mora trajati daljše obdobje. Zato je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da kratkoročna plačilna nesposobnost, ki traja krajše obdobje, ni razlog za začetek stečajnega postopka.

20. Presoja prvostopnega sodišča, da so zahteve iz tretjega odstavka 149. člena ZFPPIPP v zvezi z odpravo položaja insolventnosti vsebinsko enake kot v 238. členu ZFPPIPP in da v obeh primerih insolventnost pomeni položaj, ki je definiran v prvem odstavku 14. člena ZFPPIPP, je pravilna. Pritožbeno stališče, da je jezikovna razlaga prva in temeljna metoda razlage zakona in ker ta ne dopušča dvoma o rezultatu razlage, uporaba drugih metod razlage ne bi smela biti dovoljena, je zmotno. Posamezna določila zakona je treba razlagati tako, da so (vsebinsko) enaki položaji obravnavani enako. Ob uporabi metod logične in namenske razlage citiranih določil pa pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da mora dolžnik zato, da bi se izognil insolvenčnemu postopku, tako po določilih 238. člena ZFPPIPP, kot tudi po določilih tretjega odstavka 149. člena ZFPPIPP dokazati, da ni več insolventen. Insolventnost je mogoče odpraviti ne le z dokapitalizacijo oziroma prilivi svežega denarja, temveč tudi na druge načine, na primer z reprogramiranjem in odpustom dolgov, prodajo premoženja in podobno. V obravnavanem primeru je dolžnik v izjavi o umiku predloga za prisilno poravnavo z dne 29. 5. 2014 odpravo vzrokov insolventnosti utemeljeval na podlagi odpusta dolga s strani upnika T. A. C. v višini 7.008.296,00 EUR, sporazuma o reprogramu plačil z upnikom B. d. o. o., s soglasjem edinega družbenika za sprejem sklepa o zmanjšanju osnovnega kapitala, tekočim pozitivnim poslovanjem in trdil, da razpolaga s hitro unovčljivimi sredstvi. V premoženjskem smislu je nakazilo svežega denarja izenačeno z odpustom dolga, reprogramiranje obveznosti v soglasju s posameznimi upniki in odložitev plačila pa je prav tako ukrep finančnega prestrukturiranja. Finančno prestrukturiranje je mogoče doseči z različnimi ukrepi, ne le z korporacijskim prestrukturiranjem dolžnika, ampak tudi z ukrepi prestrukturiranja terjatev in drugimi ukrepi poslovnega prestrukturiranja, ki jih je zatrjeval dolžnik. Vsi tovrstni ukrepi pa imajo za cilj, da dolžnik odpravi insolventnost. Pritožbeno sklicevanje na razliko med pojmom (in)solventnosti po določbah 238. in 149. člena ZFPPIPP, ker da gre pri prvem za bistveno več kot izkaz solventnosti, saj zakon zahteva izvedbo dokapitalizacije in prejem nakazila svežega denarja, drugi pa le izjavo dolžnika, da je odpravil vzroke insolventnosti brez finančnega prestrukturiranja, je glede na povedano neutemeljeno.

21. Tudi ne držijo pritožbene trditve, da bi sodišče predlagatelje moralo predhodno seznaniti s svojim materialno pravnim stališčem v zvezi s kratkoročno plačilno sposobnostjo, glede na prvotno navodilo izvedencu, s katerim je izvedenca pozvalo, da preveri ali je dolžnik kratkoročno plačilno sposoben. Pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava lahko upniki uveljavljajo v pritožbi zoper prvostopno odločbo, kar so tudi storili. Prav tako so upniki tekom prvostopnega postopka podali številne pripombe na izvedensko mnenje in izvedencu na naroku zastavili vrsto vprašanj. S tem so jim bila zagotovljena predvidena procesna jamstva za pravilno uveljavljanje njihovih pravic v postopku, zato stališče prvostopenjskega sodišča za pritožnike ne pomeni presenečenja in kršitve pravice upnikov do enakega varstva pravic (22. člen Ustave).

22. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je dolžnik izkazal, da mu je upnik T. A. C. odpustil dolg v višini 7.008.296,00 EUR. Sodišče prve stopnje je zaključek oprlo na izjavo navedenega upnika, ki jo je podal direktor upnika in jo je sodišču dolžnik dostavil 12. 11. 2014, s katero je upnik potrdil, da je v skladu z izjavo o izbrisu dolga, ki jo je podpisal pooblaščenec E. M. 13. 5. 2014, v poslovnih knjigah odpisal terjatev do dolžnika in na dan 28. 10. 2014 do dolžnika nima nobenih zahtevkov. Sodišče prve stopnje je v zvezi z izjavo vpogledalo še v potrdilo iz javnih registrov za družbo T. A. C. Dolžnik je listine sodišču prve stopnje predložil na poziv, ki ga je sodišče prve stopnje nanj naslovilo v okviru materialno procesnega vodstva v novem postopku, zato dolžnik s predložitvijo teh dokazov ni bil prekludiran. Na podlagi navedenih listin je sodišče prve stopnje ocenilo, da je odpust dolga izkazan. Sodišče prve stopnje se je prepričalo o vsebini izjave in tudi o tem, da je oseba, ki je to izjavo dala, v javni register vpisana kot zakoniti zastopnik družbe T. A. C. Dodatno pozivanje upnika T. A. C. s strani sodišča prve stopnje naj (ponovno) predloži izjavo o odpustu dolga in predložitev notarsko overjene izjave, pa po oceni pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru nista bila potrebna. Drži, da sodišče prve stopnje zavrnitve navedenega dokaznega predloga upnika ni posebej obrazložilo, vendar pa sodišče prve stopnje s tem ni zagrešilo zatrjevane bistvene kršitve postopka. Pritožniki v pritožbi niso navedli konkretnih trditev, ki bi kazale, da listine, ki jih je ocenilo sodišče prve stopnje, niso pristne, to je, da ne gre za izjavo tiste osebe, ki je na listini označena kot izdajatelj, prav tako pa tudi ne v smeri neresničnosti vsebine samih listin. Za podpisane zasebne listine velja dejanska domneva pristnosti. ZPP ne določa, da bi morale biti tovrstne listine overjene pri notarju. Zaradi nesubstanciranih trditev v zvezi s pristnostjo in vsebino listin ni mogoče zaključiti, da je sodišče prve stopnje ravnalo narobe, ker predlaganega dokaza ni izvedlo in da je s tem napravilo vnaprejšnjo dokazno oceno, kot trdijo pritožniki.

23. Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da je odločitev prvostopenjskega sodišča materialno pravno zmotna, ker v nasprotju z določbo 149. člena ZFFPIPP sodišče prve stopnje ni ugotavljalo ali je bil dolžnik kratkoročno in dolgoročno plačilno sposoben na dan umika predloga za prisilno poravnavo. Za presojo dolžnikove insolventnosti je odločilno dol dolžnikovo stanje ob zaključku naroka, v skladu z določili 1. točke četrtega odstavka 149. člena ZFPPIPP v zvezi s petim odstavkom 239. člena ZFPPIPP, ki določa, da sodišče na naroku za zahtevek stečajnega postopka izvede dokaze o tem, ali je dolžnik insolventen in odloči o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka na podlagi izida dokaznega postopka.

b) glede kratkoročne plačilne sposobnosti

24. Pritožniki v tem delu pritožbe grajajo izvedensko mnenje. Pri tem izrecno citirajo nekatere dele izvedenskega mnenja in izpovedbe izvedenca ter vztrajajo pri stališču, da izvedenec ni podal mnenja o kratkoročni plačilni (ne)sposobnosti dolžnika oziroma o trajnejši nelikvidnosti dolžnika. Poudarjajo, da je izvedenec zavzel strokovno zgrešeno stališče, da za presojo solventnosti podjetja kratkoročna plačilna sposobnost ni relevantna. Ker je prezadolženost le ena od domnev dolgoročne plačilne (ne)sposobnosti, ki nima veze s kratkoročno plačilno sposobnostjo (trajnejšo nelikvidnostjo), navedeni predpostavki insolventnosti družbe pa sta določeni alternativno, je družba, ki ni prezadolžena, še vedno lahko insolventna zaradi trajnejše nelikvidnosti (oziroma kratkoročne plačilne nesposobnosti). Pritožniki navajajo, da je za presojo trajnejše nelikvidnosti ključno vprašanje ali ima dolžnik na razpolago dovolj denarnih sredstev za plačilo svojih zapadlih obveznosti oziroma ali je dolžnik kratkoročno plačilno sposoben. Tega pa niti izvedenec, niti sodišče prve stopnje nista ugotavljala.

25. Pritožbene trditve, da izvedenec ni podal mnenja o trajnejši nelikvidnosti dolžnika, so neutemeljene. Izvedenec je preizkusil zakonske domneve trajnejše nelikvidnosti, ki so navedene v drugem odstavku 14. člena ZFPPIPP. V zvezi z domnevo iz prve alineje citiranega določila - zamudo pri izpolnitvi obveznosti je ugotovil, da glede na razpoložljive podatke in navedbe dolžnika izhaja, da domneva ni uresničena Dodal pa je, da v sodnem spisu ni izvirnih listin, da bi prej navedene podatke preveril (stran 16 izvedenskega mnenja). V zvezi s kratkoročno plačilno sposobnostjo se je izvedenec oprl na definicijo le te v kodeksu poslovno finančnih načel in na podlagi testa, predvidenega v točki 5.1 kodeksa upoštevaje denarni tok na dan 31.12.2014 ugotovil, da je bil dolžnik na ta dan kratkoročno plačilno sposoben.

26. ZFPPIPP v prvem odstavku 14. člena ne določa, koliko časa mora trajati „daljše obdobje“, oziroma trenutka, ko dolžnik postane insolventen. Kriterij za presojo kratkoročne plačilne nesposobnosti, ki zato, ker traja „dalj časa“ preraste v trajnejšo nelikvidnost, pa po oceni pritožbenega sodišča ne sme biti strožji od kriterija določenega v domnevi iz prve alineje drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP (dva meseca zamude pri poravnavi 20 odstotkov obveznosti). Zato ne drži, da bi moral dolžnik v obravnavanem primeru dokazati, da ima trenutno dovolj denarja za plačilo vseh svojih zapadlih obveznosti, sicer je šteti, da je trajneje nelikviden po 1. točki prvega odstavka 14. člena ZFPPIPP. Glede na ugotovitve izvedenca, da je dolžnik na dan 31.12.2014 kratkoročno plačilno sposoben, da dejanski stan nobene od domnev trajnejše nelikvidnosti po podatkih dolžnika ni podan in je dolžnik na dolgi rok sposoben plačati vse svoje obveznosti, ki so zapadle v tem obdobju, je zaključek sodišča prve stopnje, da dolžnik ni trajneje nelikviden, po oceni pritožbenega sodišča pravilen.

c) glede dolgoročne plačilne sposobnosti

27. Tudi v tem delu pritožniki napadajo ugotovitve izvedenca, ki ga je ta podal zaradi nepravilnega stališča, da naj bi bila družba dolgoročno plačilno sposobna, če ima več premoženja kot obveznosti, tudi če ni kapitalsko ustrezna (tretji odstavek 11. člena ZFPPIPP). Pritožniki navajajo, da sta dolgoročna plačilna sposobnost in kapitalska ustreznost sopomenki. Prezadolženost (ki pomeni, da je vrednost dolžnikovega premoženja manjša od vsote njegovih obveznosti), pa je le ena od izpodbojnih domnev dolgoročne plačilne sposobnosti.

28. Izvedenec je presojal dolgoročno plačilno sposobnost dolžnika na podlagi domnev iz tretjega odstavka 14. člena ZFPPIPP. Ugotovil je, da je dolžnik dokazal, da je vrednost dolžnikovega premoženja večja od vsote njegovih obveznosti in zaključil, da je dolžnik dolgoročno plačilno sposoben. Izvedenec je pojasnil, da je glede na ugotovitev, da po bilanci stanja na dan 31.12.2014 prenesena izguba presega polovico dolžnikovega osnovnega kapitala (kar pomeni, da je ena od domnev dolgoročne plačilne sposobnosti podana), opravil preizkus nasprotne domneve na podlagi rezultata bilančnih podatkov 31.12.2014 v skladu s pravili stroke, ki kaže, da družba kakovostno ustrezno financira dolgoročna sredstva in je dolgoročno plačilno sposobna. V primeru, da dolžnik proda vse svoje premoženje, je sposoben poplačat i vse obveznosti, lastnikom pa ostane kapital (druga dopolnitev izvedenskega mnenja, stran 7 in 9).

29. Pri ugotavljanju točke kapitalske (ne)ustreznosti, ki pomeni nastanek dolgoročne plačilne nesposobnosti po 2. točki prvega odstavka 14. člena ZFPPIPP, je izvedenec pravilno upošteval domnevi iz tretjega odstavka 14. člena ZFPPIPP. Ker je pri preizkusu domnev glede na bilančne podatke dolžnika prišel do rezultata, da je družba solventna, je zaključek sodišča prve stopnje, ki je sledilo ugotovitvam izvedenca, pravilen.

30. Pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje na podlagi nepopolnega in nejasnega izvedenskega mnenja tolmačilo pravna pravila narobe ter nepopolno in zmotno ugotovilo dejansko stanje, teh napak pa ni odpravilo s postavitvijo novega izvedenca, so glede na zgoraj navedeno neutemeljeni.

31. Na ostale pritožbene navedbe pritožbeno sodišče ni odgovorilo, saj za odločitev niso pomembne (1. odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

32. Ker uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani, pritožbeno sodišče pa tudi ni zasledilo drugih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 121. člena ZFPPIPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sklep prvostopnega sodišča v izpodbijani 3. in 4. točki izreka potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 1. odstavkom 121. člena ZFPPIPP).