Jedro

Sklep o postavitvi izvedenca je sklep procesnega vodstva in se z njim ne odloča o pravicah, obveznostih in pravnih koristih strank v postopku. Zato ne gre za akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 4. točke 1. odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, ZUS-1) zavrglo tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 7.2.2007. Z njo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnikov zoper sklep Centra za socialno delo Maribor z dne 26.7.2006, s katerim je bil zavržen ugovor tožnikov zoper sklep o postavitvi izvedenca z dne 14.4.2006. Ugovor je prvostopni organ zavrgel, ker zoper sklep o postavitvi izvedenca ni dovoljena pritožba.

Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijanega sklepa navaja, da se ta spor nanaša na sklep centra za socialno delo o postavitvi izvedenca v zadevi odločanja o odvzemu otrok staršem. Navedeni sklep o postavitvi izvedenca predstavlja akt procesnega vodstva in se z njim ne odloča o pravicah, obveznostih in pravnih koristih strank v postopku. Po določbi 2. odstavka 5. člena ZUS-1 pa se lahko v upravnem sporu izpodbijajo le sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. Sklep o postavitvi izvedenca torej ni sklep, ki bi ga bilo možno izpodbijati v upravnem sporu po navedeni določbi ZUS-1. To velja tudi za akte, ki so bili izdani v pritožbenem postopku v zvezi s takšnim sklepom (zaradi zavrženja pritožbe kot nedopustne).

Tožnika vlagata zoper navedeni sklep pritožbo, v kateri predlagata, da vrhovno sodišče njuni pritožbi ugodi in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavi. Navajata, da jima v tej zadevi ni bilo omogočeno, da bi se strinjala s postavitvijo izvedenca psihologa, ki tudi ni bil postavljen kot nepristranski izvedenec. Center za socialno delo ju ni vabil ali kakorkoli seznanil o možnosti podajanja predlogov o postavitvi izvedenca. Center za socialno delo bi moral izdati sklep o postavitvi izvedenca preden je od njiju odtujil njuna mladoletna otroka in ju s pretvezo namestil v rejništvo. Izdaja sklepa o postavitvi izvedenca v letu 2006 je neprimerna za obrazložitev ali sta starša bila v letu 2003 sposobna nuditi svojima dvema otrokoma zdrav psihofizični razvoj. Prosita tudi, da se ju oprosti plačila taks.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Prvostopno sodišče je postopalo pravilno, ko je tožbo tožnikov na podlagi določb 4. točke 36. člena ZUS-1 kot nedovoljeno zavrglo, saj odločba tožene stranke ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. V upravnem sporu se namreč lahko izpodbijajo le sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan (2. odstavek 5. člena ZUS-1). V tem primeru, ko se spor nanaša na sklep centra za socialno delo o postavitvi izvedenca, je tako pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da gre za sklep procesnega vodstva in se z navedenim sklepom ne odloča o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih strank v postopku. Odločba tožene stranke torej ni akt iz 2. člena ZUS-1, saj z njim ni bilo poseženo v pravni položaj tožnikov in z njim ni bilo odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnikov. Ker odločba tožene stranke nima teh značilnosti, ne gre za akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu.

Kot je ugotovilo že sodišče prve stopnje, je iz vlog tožnikov v upravnem postopku razvidno, da sta zahtevala tudi izločitev postavljenega izvedenca zaradi njegove nepristranskosti, kar izhaja tudi iz njune pritožbe. Zato bo center za socialno delo moral odločiti tudi o takem njunem zahtevku in v skladu s 37. členom ZUP ugotoviti, ali je podan navedeni izločitveni razlog. Sicer pa bosta tožnika morebitno izvedenčevo pristranskost ali strokovno oporečnost lahko izpodbijala s pritožbo zoper odločbo o glavni zadevi.

O predlogu tožnikov za oprostitev plačila sodnih taks je pristojno odločati upravno sodišče kot sodišče prve stopnje.

Glede na navedeno je vrhovno sodišče na podlagi 76. člena v zvezi z 2. odstavkom 72. člena in 1. odstavkom 82. člena ZUS-1 zavrnilo pritožbo tožnikov kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.