Jedro

Na podlagi takšnih trditev bi morala vložiti izbrisno tožbo, s katero bi uveljavljala, da je konkreten vpis iz določenega materialnopravnega razloga napačen, ne pa da se ugotovi solastninska pravica do 1/2 na stavbi, ki stoji na tej nepremičnini in izstavitev zemljiškoknjižne listine. Tožba je nesklepčna in bi jo sodišče prve stopnje moralo že iz tega razloga zavrniti.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je tožnica solastnica 1/2 stavbe, stoječe na parc.št. 204/1 k.o. P. in sta toženi stranki to dolžni priznati ter tožnici izstaviti pravno veljavno zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere si bo tožnica lahko vknjižila lastništvo 1/2 stavbe na parc.št. 204/1 k.o. P. v zemljiški knjigi, sicer bo takšno listino nadomestila pravnomočna sodba ter da sta toženi stranki dolžni tožnici povrniti pravdne stroške. Tožečo stranko je sodišče obvezalo, da mora toženi stranki povrniti 522.187,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.10.2004 dalje do plačila.

Zoper to sodbo se je pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po zakonu. V pritožbi zatrjuje, da je s pogodbo 29.12.1969 pokojni tožničin mož prodal pravnim prednikom toženih strank realni del stavbe na tedanji parc.št. 3507 k.o. P., izročeno pa je bilo prodajalcema v last in posest drugi del, ki sedaj nosi parc.št. 204/7 k.o. P.. Stavbo na parceli št. 204/1, ki stoji na meji s parc.št. 204/7 k.o. P. pa ima vseskozi v uživanju tožnica in je bila zgrajena 1967 po tožnici in njenem možu. Iz ogleda je razvidno, da je tožnica v posesti objekta na parc.št. 204/1 k.o. P., ki meji s parc.št. 205/7 k.o. P. in je ta objekt zgradila sama oz. po svojem možu, kar priznavata tudi toženi stranki. Dejstvo pa je, da pravni predniki tožene stranke niso ničesar zgradili na parc.št. 3507 oz. delu parc.št. 204/1 k.o. P., najmanj pa objekta, ki ga ima tožeča stranka in ga je sama zgradila. Okoliščina, da sta se pravna prednika vknjižila na tej nepremičnini pa nima nobenega pomena, saj zato nista imela osnove po pogodbi. Upoštevati pa je potrebno tudi dejstvo več kot dvajsetletne mirne in dobroverne posesti tožnice (priposestvovanje) in nenazadnje pravila gradnje na tujem, če je sploh ta del nepremičnine v lasti pravnih prednikov tožene stranke. Preostali del parcele št. 204/1, ki je druga stavba in meji s parc.št. 205/6 k.o. P., pa je pokojni L.G. prodal M. P. in ne pravnim prednikom tožene stranke.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka je najprej v tožbi in tekom postopka zatrjevala, sedaj pa v pritožbi povsem nekaj drugega, da je zemljiškoknjižno sodišče napačno interpretiralo kupoprodajno pogodbo, ki je bila sklenjena z pokojnim možem tožnice in pravnimi predniki tožene stranke 29.12.1969 in ki je bila podlaga za vpis lastninske pravice na pravne prednike tožene stranke. Na podlagi takšnih trditev bi morala vložiti izbrisno tožbo, s katero bi uveljavljala, da je konkreten vpis iz določenega materialnopravnega razloga napačen, ne pa da se ugotovi solastninska pravica do 1/2 na stavbi, ki stoji na tej nepremičnini in izstavitev zemljiškoknjižne listine. Tožba je nesklepčna in bi jo sodišče prve stopnje moralo že iz tega razloga zavrniti. Ugotavljalo pa je, kakšna je bila volja in zavest pogodbenih strank pri sklenitvi kupoprodajne pogodbe in ker je ugotovilo, da je bila kupoprodajna pogodba veljavno sklenjena in da je bil tudi zemljiškoknjižni vpis na podlagi te pogodbe zakonit, je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Ker pa je tekom postopka tožeča stranka tudi zatrjevala, da je zagradila na parc.št. 204/1 k.o. P. objekt in je uveljavljala lastninsko pravico na podlagi gradnje na tujem svetu je sodišče prve stopnje ugotavljalo, ali je podana tudi ta podlaga. Tožnica je trdila, da sta z možem gradila na terasi, na kateri je imel njen mož dogovorjeno pravico uporabe. Sodišče prve stopnje je jasno povedalo in s takšnim stališčem se strinja tudi pritožbeno sodišče, da tožnica in njen mož nista bila v dobri veri, kajti vedela sta, da nista več lastnika objekta. Pravna pravila 418. paragrafa ODZ in tudi določbe 24. in 25. čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - ZTLR ne poznajo pridobitve lastninske pravice z gradnjo. Originaren način pridobitve lastninske pravice zahteva dobro vero graditelja, da gradi na lastnem zemljišču, sicer postane zgradba last lastnika zemljišča. Ker je tožnica po lastnih trditvah vedela, da z možem gradita na zemljišču, ki je last pravnih prednikov tožene stranke, bi morala zatrjevati drugačno podlago za pridobitev lastninske pravice na sporni nepremičnini. Zatrjevati in dokazati bi morala, da je med njima in pravnima prednikoma tožene stranke obstajal sporazum o skupni gradnji, tega pa ni niti zatrjevala, niti dokazovala. Zaradi takšnega zahtevka, kot ga je tožeča stranka postavila v tožbi in pri njem vztraja tudi v pritožbi, pa ta ne more uspeti. Šele v pritožbi je tožeča stranka zatrjevala tudi novo podlago in sicer, da je solastninsko pravico pridobila na podlagi priposestvovanja. Gre za novo dejansko in pravno podlago, katero v pritožbenem postopku ne more več uveljavljati, zato je pritožbeno sodišče zatem, ko je tudi ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (čl. 353 ZPP).