Jedro

Tako, kot zatrjuje tožnica (v tožbi in na glavni obravnavi), izhaja tudi iz podatkov zemljiškoknjižnega izpiska v spisu za stavbo 2238 k. o. ...: da del stavbe št. 3 (ID ...) predstavlja stanovanje št. 2 (dvosobno stanovanje v mansardi v izmeri 55 m2). Sodišče pa ugotavlja, da je bil tako za nepremičnino del stavbe št. 3 (ID ...) denacionalizacijski zahtevek zavrnjen, kot da gre za pozidan del podstrehe - stanovanje št. 3. Toženka zgoraj povzetih navedb tožnice ni prerekala, saj na tožbo ni niti odgovorila. Prav tako se, ob pravilnem vabljenju, glavne obravnave ni udeležila. Stranka z interesom, ki se glavne obravnave ob opravičilu tudi ni udeležila, pa v odgovoru na tožbo navaja, da bi bilo glede na navedbe tožnice neskladno navajanje podatkov o sporni nepremičnini, če obstaja, mogoče popraviti s sklepom o popravi pomote. Vendar pa je očitno, da stranka z interesom navedb tožnice ne razlaga v njihovem pravem pomenu, kajti tožnica trdi, da bi za posamezni del stavbe št. 3, ID ..., ki se pravilno opredeli, glede na podatke zemljiške knjige, kot stanovanje št. 2, z letom izgradnje 19001, morala biti priznana odškodnina, kot jo je v poročilu navedel izvedenec C. C., v višini 55.223,20 DEM, ne pa biti zahtevek zavrnjen ob razlogovanju, da gre za (po podržavljenju) pozidan del podstrehe.

Izrek

I.Tožbi se ugodi, delna odločba Ministrstva za kulturo št. 490-2/2012-MIZKS/201 z dne 20. 4. 2021 se odpravi v 5. točki izreka ter se v tem obsegu vrne istemu organu v ponovni postopek.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 469,70 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalja do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Višji stroškovni zahtevek tožeče stranke se zavrne.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1.Ministrstvo za kulturo (v nadaljevanju organ) je z izpodbijano 5. točko izreka delne odločbe z dne 20. 4. 2021 odločilo, da se zahteva A. A., rojenega ..., umrlega ..., za plačilo odškodnine za po podržavljenju pozidan del podstrehe, ki predstavlja stanovanje št. 3 v mansardi (s pripadajočim delom na zemljišču in splošnih skupnih delih stavbe), v zemljiški knjigi vpisanega kot posamezni del št. 3 (ID ...) v stavbi št. 2238 k. o. ..., ležeči na parc. št. 1981 k. o. ..., ki je v zasebni lasti, zavrne. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je bila nepremičnina na naslovu ..., ..., razglašena za kulturni spomenik z Odlokom o razglasitvi kulturnih in zgodovinskih spomenikov na območju Občine Maribor. Navedena nepremičnina je bila podržavljena materi vlagatelja, B. B. z odločbo Mestne zaplembene komisije v Mariboru z dne 17. 10. 1945, na osnovi člena 1, točka 1 in 2 Odloka Avnoj z dne 21. 11. 1944, zaradi česar je pravni temelj za denacionalizacijo določba 20. točke 3. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen).

1.Organ je v postopku postavil izvedenca gradbene stroke C. C., ki mu je bilo naloženo, da skladno s predpisi o denacionalizaciji ugotovi med drugim vrednost dela podržavljene nepremičnine v ..., ... stanovanja št. 3 v mansardi (s pripadajočim delom na zemljišču in splošnih skupnih delih stavbe), v zemljiški knjigi vpisanega kot posamezni del št. 3 (ID ...), pri katerem izvedenec opravi ocenitev po predpisih o denacionalizaciji z ozirom na to, ali je bilo to stanovanje zgrajeno že v času podržavljenja ali po podržavljenju (v tem primeru je bil izvedenec napoten, da skladno z uveljavljenim stališčem, kot je to izpostavil v vlogi z dne 28. 8. 2018 Slovenski državni holding d.d. (v nadaljevanju SDH), upošteva, da je vrednost po podržavljenju izgrajenega stanovanja na podstrehi zajeta v vrednosti skupnih prostorov kot neizdelano podstrešje), ter da oceni vrednost tega dela po stanju v času podržavljenja in po sedanji vrednosti. Izvedenec C. C. je predložil dne 19. 1. 2021 izvedensko cenitveno poročilo, med drugim stanovanja št. 3 v mansardi, pri čemer je med SDH (ki je izvedensko mnenje preverjal po svojem strokovnem pomočniku, gradbenem izvedencu - cenilcu D. D.) in postavljenim izvedencem C. C. prišlo do nesoglasja glede vprašanja, ali se lahko ali se ne more glede na Navodila za izpolnjevanje obrazca VP-1 ZDen in VS-1 ZDen, VP-2 in VS-3 ZDen ločeno ocenjevati površin in s tem vrednosti skupnega stopnišča v poslovno stanovanjski hiši z več enotami pri večstanovanjskih hišah oziroma površin skupnih prostorov (stopnišča, hodniki, podstrešja ipd.) pri objektih z več zaključenimi enotami. Cenilec D. D. je navajal, da skupni prostori, kakor tudi podstrehe, niso predmet samostojnega ocenjevanja. Organ v zvezi s tem navaja, da je bilo do tedaj to stališče v postopkih denacionalizacije vedno upoštevano. V konkretnem primeru je bila podržavljena predmetna nepremičnina ... v celoti, vključno s podstreho, ki ob podržavljenju še ni bila zazidana v stanovanje, temveč kasneje, saj v postopku ni bila izkazovana njena pozidanost že v času podržavljenja. Izvedenec C. C. je tako ocenitev mansardnega stanovanja po stanju ob podržavljenju opravil hipotetično, kot to izhaja tudi iz izvedenskega mnenja na str. 42. Dne 18. 9. 1986 je citirano mansardno stanovanje prešlo v zasebno last, kot je to razvidno iz zemljiškoknjižnega izpiska za posamezni del 3, E stavbe ID ... Ob s strani izvedenca C. C. ugotovljeni vrednosti tega dela stavbe po stanju ob podržavljenju in po sedanju stanju se izkazuje sedanja večvrednost v višini 7.565,21 DEM.

Bistvene navedbe strank v postopku upravnega spora

2.Tožnica v tožbi navaja, da v predmetni zadevi ni mogoče šteti, da je organ ugotovil vsa dejstva in izvedel vse dokaze, ki so v njeno korist. Organ v svoji odločbi tudi ne pojasni, na katerih dejstvih in dokazih temelji njegova odločitev. Tožnica zatrjuje, da odločbe v 5. točki izreka ni mogoče preizkusiti in je podana kršitev 7. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Navaja, da je v izreku napačno definirano stanovanje, katero, kakor izhaja iz zemljiške knjige, ni stanovanje št. 3, pač pa stanovanje št. 2; res pa je, da gre za posamezni del stavbe št. 3, česar pa ne gre enačiti. Prav tako organ nepravilno definira, da gre pri ID ... za pozidan del podstrehe, kar nikakor ne drži. Pod ID ... je, kakor izhaja iz zemljiške knjige, dvosobno stanovanje št. 2 v mansardi v izmeri 55 m², s pripadajočima shrambama št. 1 v izmeri 3,26 m² in št. 2 v izmeri 3,45 m² v istem nadstropju, v skupni izmeri 61,71 m², kot posamezni del stavbe v ..., ... zgrajena na parceli št. 1981 k. o. ... V naravi gre, kakor tudi izhaja iz fotografij na straneh 32 - 34 Poročila o ocenjevanju vrednosti podržavljenega premoženja (v nadaljevanju Poročilo) za stanovanje v drugem nadstropju ter nikakor ne gre za pozidan del podstrehe. Izvedenec C. C. je v poročilo vključil tudi neizvedeno stanovanje, po poročilu v vrednosti 11.934,15 DEM, ki ni bila upoštevana, hkrati pa tudi ni bila upoštevana vrednost 55.223,20 DEM (stanovanje posamezni del št. 3, ID ..., stanovanje št. 2). Kakor izhaja iz obrazložitve odločbe, je bil zahtevek za denacionalizacijo zavrnjen, ker naj bi stanovanje, posamezni del št. 3, ID ..., stanovanje št. 2, predstavljalo del podstrehe, vrednoteno z 11.934,15 DEM, kar je popolnoma napačno, saj je bilo stanovanje št. 2 nesporno ovrednoteno s strani izvedenca C. C. z vrednostjo 55.223,20 DEM in z letom izgradnje 1900. Glede na zapisano ter dejansko in pravno stanje je nejasno, zakaj je bil za ta del denacionalizacijski zahtevek v celoti zavrnjen. Vse navedeno izhaja iz Poročila, predvsem iz 40. do 42. strani. Tožnica navaja, da bi za izdajo zakonite odločbe organ moral upoštevati zemljiškoknjižno stanje ter izpise geodetskega organa, iz katerih pa nedvomno izhaja, da je bilo stanovanje posamezni del št. 3 ID ..., stanovanje št. 2, zgrajeno oziroma se je v sami stavbi nahajalo že v času nacionalizacije. S strani organa je bilo torej nepravilno ugotovljeno dejansko stanje.

2.Tožnica sodišču predlaga, naj odločbo organa v 5. točki izreka spremeni na način, da se tožnici prizna pravico do denacionalizacije ter se določi vrednost odškodnine za podržavljeno premoženje, stanovanje posamezni del št. 3, ID ..., stanovanje št. 2, zaradi nemožnosti vrnitve v naravi, v višini DEM 55.223,20, katero je zavezan izplačati SDH, in povrnitve vseh priglašenih stroškov (vključujoč takse). Podredno tožnica sodišču predlaga, da izpodbijano 5. točko izreka odpravi in zadevo vrne organu v ponovni postopek. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi za primer zamude.

3.Toženka na tožbo ni odgovorila.

4.Stranka z interesom v odgovoru na tožbo meni, da je izpodbijana odločitev pravilna. Navaja, da ne razpolaga z zadostnimi podatki glede identifikacije spornega dela nepremičnine, zato se do navedb tožnice v zvezi s tem ne more opredeliti, meni pa, da bi v primeru, če navedba tožnice drži, lahko organ ali sodišče štela, da gre za pisno pomoto in jo kot takšno popravila s sklepom o popravi pomote po 219. členu ZUP/86. Ne glede na to pa se po mnenje stranke nesporno ve, da se odločitev nanaša na podstrešje objekta na naslovu ..., ..., ki je bilo v času podržavljenja nepozidano, ob denacionalizaciji pa pozidano. V tožbi tožnica ni pojasnila, v čem je odločitev napačna in katera materialna določba naj ne bi bila pravilno uporabljena. Tožbene navedbe so zato nesklepčne. Stranka z interesom predlaga zavrnitev tožbe.

Odločanje po sodnici posameznici

5.Na podlagi prvega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) je v zadevi odločala sodnica posameznica. Na naroku navzoč pooblaščenec tožnice sestavi sodišča ni nasprotoval.

Glavna obravnava

6.Sodišče je 9. 4. 2024 opravilo javno glavno obravnavo, ki se jo je udeležil pooblaščenec tožnice. Toženka in stranka z interesom se obravnave nista udeležili, ob izkazanem pravilnem vabljenju.

Dokazni postopek

7.V dokaznem postopku je sodišče izvedlo dokaze z vpogledom v naslednje listine: v izpodbijano odločbo, zemljiškoknjižne izpiske v spisu, cenitveno poročilo v spisu, izpisek geodetskega organa v spisu, dopis cenilca C. C. z dne 16. 3. 2021 v spisu, ostale listine upravnega spisa.

K I. točki izreka

8.Tožba je utemeljena.

9.Tožnica izpodbija odločitev o zavrnitvi zahteve za plačilo odškodnine za po podržavljenju pozidan del podstrehe, ki predstavlja stanovanje št. 3 v mansardi (s pripadajočim delom na zemljišču in splošnih skupnih delih stavbe), v zemljiški knjigi vpisan kot posamezni del št. 3 (ID ...) v stavbi št. 2238 k. o. ..., ležeči na parc. št. 1981 k. o. ...., ...., ... Ugovarja, da podatki v izpodbijanem delu odločbe (izreku in obrazložitvi) o "posameznem delu st. 3 (ID ...) v stavbi št. 2238 k. o. ...", na katero se nanaša odločitev, ustrezajo stanovanju št. 2 v mansardi, in ne po podržavljenju pozidanemu dele podstrehe. Izpostavlja, da je bil glede na obrazložitev odločbe zahtevek za denacionalizacijo zavrnjen, ker naj bi stanovanje, posamezni del št. 3, ID ..., stanovanje št. 2, predstavljalo del podstrehe, vrednoteno z 11.934,15 DEM, kar je popolnoma napačno, saj je bilo stanovanje št. 2 ovrednoteno s strani izvedenca C. C. z vrednostjo 55.223,20 DEM in z letom izgradnje 1900. Tožnica očita, da izpodbijane odločitve ni mogoče preizkusiti in da dejansko stanje ni bilo pravilno ugotovljeno.

10.Tako, kot zatrjuje tožnica (v tožbi in na glavni obravnavi), izhaja tudi iz podatkov zemljiškoknjižnega izpiska v spisu za stavbo 2238 k. o. ...: da del stavbe št. 3 (ID ...) predstavlja stanovanje št. 2 (dvosobno stanovanje v mansardi v izmeri 55 m2). Sodišče pa ugotavlja, da je bil tako za nepremičnino del stavbe št. 3 (ID ...) denacionalizacijski zahtevek zavrnjen, kot da gre za pozidan del podstrehe - stanovanje št. 3. Toženka zgoraj povzetih navedb tožnice ni prerekala, saj na tožbo ni niti odgovorila. Prav tako se, ob pravilnem vabljenju, glavne obravnave ni udeležila. Stranka z interesom, ki se glavne obravnave ob opravičilu tudi ni udeležila, pa v odgovoru na tožbo navaja, da bi bilo glede na navedbe tožnice neskladno navajanje podatkov o sporni nepremičnini, če obstaja, mogoče popraviti s sklepom o popravi pomote. Vendar pa je očitno, da stranka z interesom navedb tožnice ne razlaga v njihovem pravem pomenu, kajti tožnica trdi, da bi za posamezni del stavbe št. 3, ID ..., ki se pravilno opredeli, glede na podatke zemljiške knjige, kot stanovanje št. 2, z letom izgradnje 1900¹, morala biti priznana odškodnina, kot jo je v poročilu navedel izvedenec C. C., v višini 55.223,20 DEM, ne pa biti zahtevek zavrnjen ob razlogovanju, da gre za (po podržavljenju) pozidan del podstrehe.

11.Zaradi navedene protispisnosti tako preizkus materialne zakonitosti izpodbijanega dela odločbe ni mogoč. To pa predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

12.V zvezi s tožničinim zatrjevanjem, da v zadevi organ tudi ni pravilno ugotovil dejanskega stanja, sodišče dodaja, da iz obrazložitve odločbe ne izhaja, s katerimi dokazi je bilo ugotovljeno, da je bilo stanovanje št. 3, na katero bi se lahko nanašala izpodbijana odločitev, zgrajeno po podržavljenju. Sodišče ugotavlja, da je iz spisne dokumentacije razvidno, da je za vrednotenje dela podržavljene nepremičnine v ..., ... organ s sklepom z dne 15. 9. 2020 določil sodnega izvedenca C. C. Naložil mu je, naj ugotovi med drugim vrednost stanovanja št. 3 v mansardi kot dela št. 3 (ID ...), pri čemer je glede slednjega cenilcu naloženo, naj "opravi cenitev po predpisih o denacionalizaciji, upoštevaje pri tem, ali je bilo to stanovanje št. 3 v mansardi kot del št. 3 (ID ...) zgrajeno že v času podržavljenja ali po podržavljenju; če je bilo zgrajeno po podržavljenju, je njegova vrednost že zajeta v vrednosti skupnih prostorov kot neizdelano podstrešje". Glede na navedeno je očitno bilo cenilcu prepuščeno, da pred vrednotenjem stanovanja št. 3 ugotovi, ali je bilo stanovanje zgrajeno pred ali po podržavljenju; če je bilo zgrajeno po podržavljenju, pa da stanovanja posebej ne vrednoti, ker je njegova vrednost že zajeta v vrednosti skupnih prostorov. Kot izhaja iz obrazložitve, v odločbi organ izhaja iz ugotovitve, da gre za po podržavljenju zgrajeno stanovanje, vendar pri tem ne obrazloži, na katerih dokazih (ali pravilu o dokaznem bremenu) njegov zaključek temelji. Zato preizkus izpodbijane odločitve tudi iz tega razloga ni možen.

13.Ker je sodišče spoznalo, da v postopku za izdajo izpodbijane odločbe niso bila upoštevana pravila postopka (2. točka prvega odstavka in tretji odstavek 27. člena ZUS-1, to je, če je bila v postopku pred izdajo upravnega akta zagrešena bistvena kršitev pravil postopka, ta pa je podana vedno v primerih, ko gre za absolutno kršitev pravil postopka, ki jo določa ZUP), je na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in izpodbijano odločitev (5. točke izreka delne odločbe) odpravilo, zadevo pa na podlagi četrtega odstavka ter v smislu petega odstavka tega člena v tem obsegu vrnilo organu v ponovni postopek.

K II. točki izreka

14.Sodišče je tožnici priznalo stroške tega postopka na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1, in sicer v višini po četrtem odstavku 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu v znesku 385 EUR, povečane za 22 % DDV, ker je tožničin pooblaščenec zavezanec za DDV. Sodišče pa je zavrnilo višji stroškovni zahtevek tožnice, saj stroški upravnega postopka ne morejo biti predmet povrnitve stroškov po določbah ZUS-1.

-------------------------------

1Po podatkih izvedenca C. C. v njegovem poročilu