Jedro

Ker so po presoji prvostopenjskega sodišča podani vsi elementi odškodninske odgovornosti, lahko oškodovanec zahteva tudi plačilo tistega zneska, ki ni bil obsežen z odvzemom premoženjske koristi. Toženca kot pomagača za nastalo škodo odgovarjata solidarno z ostalimi odgovornimi osebami skladno z drugim odstavkom 186. člena OZ. Če je dolžnik v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, dolguje poleg glavnice še zamudne obresti (prvi odstavek 378. člena OZ). Odškodninska obveznost se šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode (165. člen OZ). Od tega trenutka dalje tečejo tudi zamudne obresti.

Izrek

I. Pritožba druge toženke se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (točka I., II. in IV. izreka).

II. Druga toženka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožeči stranki pa mora povrniti njene stroške pritožbenega postopka v višini 677,10 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo v izpodbijanem delu: - ugotovilo, da obstoji nerazdelna obveznost tožencev do tožnice za plačilo 25.440,00 EUR (točka I izreka); - naložilo, da morata toženca tožnici v 15 dneh nerazdelno plačati 20.795,66 EUR zakonskih zamudnih obresti (točka II izreka); - naložilo tožencema, da morata v 15 dneh tožnici povrniti pravdne stroške v višini 2.099,15 EUR, in to vsak pol tega zneska, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka IV izreka).

2. Druga toženka se zoper I., II. in IV. točko izreka izpodbijane sodbe pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da sodišče druge stopnje sodbo v tem delu razveljavi in tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne ter tožeči stranki naloži plačilo stroškov postopka oziroma podrejeno, da sodbo v tem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka v pravočasnem odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe. Priglaša stroške za odgovor na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Kazenski zakonik (KZ-1) v tretjem odstavku 76. člena določa, da lahko oškodovanec, ki ni prijavil premoženjskopravnega zahtevka v kazenskem postopku, zahteva plačilo iz odvzete vrednosti, če je pravdo za ugotovitev svojega zahtevka začel v treh mesecih od dne, ko je izvedel za odločbo, s katero je bila odvzeta premoženjska korist, najpozneje pa v dveh letih od pravnomočnosti te odločbe, in če v treh mesecih od pravnomočnosti odločbe, s katero je bil ugotovljen njegov zahtevek, zahteva poplačilo iz odvzete vrednosti.

6. Prvi toženec je bil s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Kopru I K 000/2017 z dne 24. 2. 2017 spoznan za krivega kaznivega dejanja pomoči pri storitvi kaznivega dejanja zlorabe položaja po prvem odstavku 240. člena KZ-1 v zvezi z 38. členom KZ-1 ter kaznivega dejanja pranja denarja po 1. točki v zvezi z drugim odstavkom 245. člena KZ-1. Druga toženka pa je bila s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Kopru I K 000/2012 z dne 24. 2. 2017 spoznana za odgovorno istih kaznivih dejanj. Sodba je glede prvega toženca postala pravnomočna 29. 6. 2017, glede druge toženke pa dne 27. 3. 2017 (prim. priloga A4 in A5). Tožba je bila vložena dne 12. 1. 2018. Iz dejanskih ugotovitev v pravnomočni sodbi I K 000/2017, na katere je sodišče glede na določbo 14. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) vezano, izhaja, da je bil prvi toženec obsojen, da je kot direktor druge toženke A. A. naklepoma pomagal pri kaznivem dejanju, ko je v njenem imenu podpisal pogodbo za svetovalna in nadzorstvena dela pri izvajanju del na izgradnji logističnega centra B. z dne 1. 12. 2007 in na podlagi te pogodbe odredil izstaviti 12 računov v skupni višini 25.440,00 EUR za storitve te družbe, za katere je vedel, da za tožnico ne bodo oziroma niso bile opravljene in da bo A. A. zanje po dogovoru odobril izplačila zato, da bi na tožničino škodo pridobil drugi toženki premoženjsko korist, pri čemer jo je tudi pridobil z izplačili v skupni višini 25.440,00 EUR, zato da je bila razdeljena med njega in C. C. Sodišče prve stopnje je tako ugotovilo, da sta toženca s storitvijo kaznivega dejanja (skupaj z A. A.) tožnici povzročila premoženjsko škodo. Okrožno sodišče v Kopru je s sodbo I K 000/2017 z dne 24. 2. 2017 prvemu tožencu odvzelo premoženjsko korist v višini 10.392,06 EUR, soobtoženemu C. C. pa je bila premoženjska korist v višini 15.047,94 EUR odvzeta s sodbo I K 001/2017 z dne 8. 3. 2017 (priloga B6), pri čemer sta prvi toženec (oziroma zanj druga toženka) in C. C. obveznost tudi pravočasno izpolnila (priloge B4, B5 in B8). Tožnica v navedenih kazenskih postopkih (zoper prvega toženca in C. C.) premoženjskopravnega zahtevka ni prijavila.

7. Glede na to, da je kazensko sodišče obsojencema (prvemu tožencu in C. C.) znesek, ki ustreza protipravno pridobljeni premoženjski koristi v skupni višini 25.440,00 EUR naložilo v plačilo, pri čemer sta obsojenca to obveznost tudi izpolnila, ter glede na to, da tožnica kot oškodovanka v navedenih kazenskih postopkih premoženjskopravnega zahtevka ni prijavila, pač pa je začela pravdo po 76. členu KZ-1 (varstvo oškodovanca), je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da obstoji nerazdelna obveznost tožencev do tožnice za plačilo 25.440,00 EUR, da bi lahko po tej ugotovitvi tožnica zahtevala poplačilo iz odvzete premoženjske koristi (dvostopenjski postopek), saj je v tej pravdi pasivno legitimiran obsojenec (oseba, ki je pridobila protipravno premoženjsko korist).

8. Tožnica od tožencev nerazdelno iztožuje tudi zakonske zamudne obresti od naslednjega dne po zapadlosti odškodninske obveznosti oziroma od naslednjega dne po plačilu posameznega računa dalje do plačila. Ker so po presoji prvostopenjskega sodišča podani vsi elementi odškodninske odgovornosti, lahko oškodovanec zahteva tudi plačilo tistega zneska, ki ni bil obsežen z odvzemom premoženjske koristi. Toženca kot pomagača za nastalo škodo odgovarjata solidarno z ostalimi odgovornimi osebami skladno z drugim odstavkom 186. člena Obligacijskega zakonika (OZ).1 Če je dolžnik v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, dolguje poleg glavnice še zamudne obresti (prvi odstavek 378. člena OZ). Odškodninska obveznost se šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode (165. člen OZ). Od tega trenutka dalje tečejo tudi zamudne obresti. Odškodninsko razmerje namreč nastane takoj, ko nastane škoda kot posledica škodnega dogodka. Ker je obveznost nastala zaradi nedopustnega ravnanja, sta storilca takoj v zamudi s plačilom čiste premoženjske škode. Sodišče prve stopnje je tako tožnici zakonske zamudne obresti za premoženjsko škodo skladno z njenim zahtevkom (prvi odstavek 2. člena ZPP) priznalo od naslednjega dne od nastanka škode, t.j. od naslednjega dne od dneva plačila posameznega računa. Dolžnikova zamuda preneha, ko so odpravljeni vzroki za njen nastanek (izpolnitev obveznosti). S prenehanjem zamude prenehajo teči tudi zamudne obresti. Po presoji prvostopenjskega sodišča sta zato toženca dolžna plačati zakonske zamudne obresti od naslednjega dne po zapadlosti posameznega računa (le) do posameznega (pripadajočega) delnega plačila oziroma delnih plačil premoženjske koristi, ko so tožničine terjatve prenehale. Sodišče je zakonske zamudne obresti izračunalo s pomočjo prosto dostopne aplikacije Vrhovnega sodišča RS za izračun zakonskih zamudnih obresti in ugotovilo, da sta toženca dolžna tožnici nerazdelno plačati 20.795,66 EUR zakonskih zamudnih obresti.

9. Druga toženka v pritožbi navaja, da tožnica ni začela pravde za ugotovitev svojega zahtevka v treh mesecih od dne, ko je izvedela za odločbo, s katero je bila odvzeta premoženjska korist, kot določa tretji odstavek 76. člena KZ-1. V nasprotju s pravilno ugotovitvijo sodišča, da je tožnica dokazala, da je bila tožba vložena znotraj 2-letnega roka, pa je prvostopenjsko sodišče obrazložilo, da toženec ni dokazal, da tožba ni bila vložena znotraj trimesečnega roka. Dokazno breme v zvezi s tem naj bi sodišče tako v nasprotju z določbami ZPP prevalilo na toženca. Pravočasnost vložitve tožbe je dokazno breme tožnice in ne toženca, na to dejstvo mora sodišče paziti celo po uradni dolžnosti. Tožnica pa v zvezi z dejstvom, kdaj je za odločbo izvedela, ni podala nobenega dokaznega predloga, čeprav je toženec zatrjeval, da je tožba vložena prepozno.

10. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da citirane pritožbene navedbe niso utemeljene. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo v zvezi s pravočasnostjo vložitve tožbe navedla zgolj, da „bi tožeča stranka morala v roku treh mesecev vložiti tožbo za sprostitev denarja.“ Tožnica je nato v pripravljalni vlogi pojasnila, da je predmetno tožbo zoper toženo stranko vložila znotraj rokov, ki jih določa tretji odstavek 76. člena KZ-1: vložila jo je namreč prej kot v dveh letih po pravnomočnosti kazenskih sodb in prej kot v treh mesecih po tem, ko je izvedela za pravnomočne sodbe. Pojasnila je, da je za okoliščino pravnomočnosti kazenskih sodb zoper toženca izvedela dne 4. 1. 2018 in istega dne Okrožno sodišče v Kopru zaprosila za fotokopije sodb in potrdilo o pravnomočnosti. Tožena stranka je nato v svoji pripravljalni vlogi zgolj pavšalno navedla, da je tožeča stranka zaradi svoje neaktivnosti zamudila vse roke, ki so predpisani v KZ-1. Na podlagi navedenega pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pravilen zaključek prvostopenjskega sodišča, da toženca nista substancirano napadala konkretiziranih trditev tožnice, s katerimi je slednja utemeljila, da je tožbo vložila znotraj subjektivnega trimesečnega roka. Navedeni zaključek je prvostopenjsko sodišče še dodatno utemeljilo z ugotovitvijo, da gre pri kazenskem postopku za dejstva, ki se v večji meri nahajajo v zaznavnem območju tožene stranke (obsojencev), ki imajo boljši dostop do kazenskega spisa kot tožnica, saj se v preteklosti sodb, s katerimi je bila odvzeta premoženjska korist, ni dosledno vročalo oškodovancem, ki niso prijavili premoženjskopravnega zahtevka. Pritožbeno sodišče pritrjuje tožeči stranki v odgovoru na pritožbo, da je tožnica konkretizirala datum, na katerega je izvedela za kazenski odločbi in tako postavila substancirano trditev, ki jo je dodatno podkrepila s (kontrolno) trditvijo glede poizvedb pri Okrožnem sodišču v Kopru. Tožena stranka pa substanciranih trditev ni konkretizirano izpodbijala, pač pa je zgolj navrgla posplošeno trditev, da je tožnica zamudila vse roke. Tožeča stranka je torej zmogla svoje trditveno breme, zato se je to procesno prevalilo na nasprotno stranko, ki pa ga ni zmogla (prim. 212. člen in drugi odstavek 214. člena ZPP). Glede na navedeno tudi sodišče ni imelo razloga, da bi podvomilo v pravočasnost vložitve tožbe.

11. Pritožnica navaja, da je tožeča stranka vložila tožbeni zahtevek izključno na podlagi tretjega odstavka 76. člena KZ-1 in da po tej določbi ni upravičena zahtevati zakonskih zamudnih obresti. Na tej podlagi lahko oškodovanec uspešno vloži zoper pravnomočno obsojenega le ugotovitveni zahtevek o pridobljeni premoženjski koristi, ne pa tudi dajatvenega zahtevka. Zahtevek za poplačilo škode naj bi tožnica lahko podala po pravnomočni ugotovitveni sodbi na organ, kjer je deponirana premoženjsko pravna korist. 12. Pritožbeni očitek ni utemeljen. V skladu s tretjim odstavkom 180. člena ZPP sodišče ni vezano na pravno podlago tožbenega zahtevka in vzame tožbo v postopek tudi tedaj, če tožeča stranka pravne podlage sploh ni navedla. Pritožbena razlaga v smeri, da naj bi 76. člen KZ-1 omejeval odškodninski zahtevek oškodovanca nasproti povzročitelju škode, pa je po presoji pritožbenega sodišča zmotna. V 76. členu KZ-1 je določeno zgolj razmerje med odvzemom premoženjske koristi kot ukrepom, ki spada v materialno kazensko pravo in ki se v kazenskem postopku izreče v korist države, ter premoženjskopravnim zahtevkom, v katerem sodišče odloči na zahtevo in v korist oškodovanca, kot institutom kazenskega procesnega prava, izposojenim iz civilnega prava.23 Oškodovanca nihče ne sili, da bi moral uporabiti možnosti, ki mu jih daje 76. člen KZ-1 in lahko zahteva odškodnino a parte, po splošnih pravilih odškodninskega prava, določenih v Obligacijskem zakoniku (OZ). Tudi roki, določeni v 76. členu KZ-1, so pomembni zgolj za uveljavljanje oškodovančevega zahtevka, sklicujoč se na kazenski postopek, v splošnem pa veljajo v morebitni neodvisni pravdi proti povzročitelju škode običajni roki civilnega prava.4 V konkretnem primeru so tako roki, določeni v 76. členu KZ-1, relevantni zgolj glede ugotovitvenega zahtevka iz I. točke izreka izpodbijane sodbe, zaradi dvostopenjskega postopka poplačila iz odvzete premoženjske koristi. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da tožnica uveljavlja obrestni zahtevek, ki ni bil obsežen z odvzemom premoženjske koristi, skladno z določbami 378. člena in 165. člena OZ. V skladu s prvim odstavkom 168. člena OZ je oškodovanec upravičen od odgovorne osebe zahtevati povrnitev vseh oblik pravno priznanih premoženjskih škod, če so izpolnjene (vse) predpostavke odškodninske odgovornosti te osebe. Zamudne obresti pa so zakonska posledica zamude z izpolnitvijo denarne (odškodninske) obveznosti (prvi odstavek 378. člena OZ).

13. Pritožnica navaja, da tožeča stranka ni podala trditvene podlage glede plačil posameznih računov (od naslednjega dne je sodišče tožnici priznalo zamudne obresti skladno z njenim zahtevkom), sodišče prve stopnje pa naj bi datume plačil upoštevalo zgolj na podlagi dokaza, brez ustrezne trditvene podlage, kar naj bi predstavljajo nedopustno nadomestitev trditvene z dokazno podlago. Vendar pritožbene navedbe ne držijo. Tožeča stranka je v tožbi substancirano navedla datume plačil posamičnih računov, in sicer je na 10. strani tožbe pod točko IV izrecno naveden datum plačila za vsakega izmed 12 posamičnih računov.

14. S tem je pritožbeno sodišče odgovorilo na pravno odločilne pritožbene razloge (prvi odstavek 360. člena ZPP). Če pritožnica na kakšno pritožbeno navedbo ni dobila izrecnega odgovora, pa ta izhaja iz konteksta celotne obrazložitve. Pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Glede na navedeno je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (353. člen ZPP).

15. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena ZPP. Druga toženka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje pritožbene stroške, dolžna pa je povrniti tožeči stranki stroške za odgovor na pritožbo. Te je sodišče odmerilo na podlagi specificiranega stroškovnika in tožeči stranki priznalo 875 točk po odvetniški tarifi za sestavo odgovora na pritožbo, 2 % materialne stroške, 50 točk za poročilo stranki in 22 % DDV. Tako odmerjeni pravdni stroški znašajo 677,10 EUR. V primeru plačilne zamude je tožeča stranka upravičena tudi do zakonskih zamudnih obresti za čas zamude.

1 Tožnici je bila (ob zaključku glavne obravnave) prisojena tudi pravica do povrnitve škode tudi v breme A. A. z (nepravnomočno) sodbo Okrožnega sodišča v Kopru I K 001/2012 z dne 8. 6. 2018. Sodišče prve stopnje je zato upoštevalo omejitev, da je poleg tožencev zavezanec tudi A. A., ki pa ni bil stranka tega spora, zato mu izpodbijana sodba seveda ničesar ne nalaga. 2 Kazenski zakonik s komentarjem, Splošni del, GV Založba Ljubljana 2021, stran 965 in nadaljnje. 3 Kar zadeva (količinsko) razmerje med premoženjskopravnim zahtevkom in odvzemom premoženjske koristi, ni nujno, da sta oba enaka, lahko je kateri izmed njiju večji (prvi odstavek 76. člena KZ-1). 4 Prav tam.