Jedro

Tožnik stroškov v zvezi z delom in davčne olajšave za čezmejne delovne migrante ni uveljavljal v predpisanih rokih, zato prvostopni organ pri izdaji odmerne odločbe o dohodnini teh davčnih ugodnosti ni mogel upoštevati. Gre namreč za prekluzivne roke, v tem primeru pa ima zamuda roka za posledico izgubo pravice uveljavljati davčne ugodnosti.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z v uvodu navedeno prvostopno odločbo je bila tožniku odmerjena dohodnina za leto 2013 v znesku 8.255,75 €. Razliko med plačanimi akontacijami v višini 4.854,98 € in odmerjeno dohodnino, to je znesek 3.400,77 €, mora tožeča stranka plačati v odločbi navedenem roku na v odločbi naveden račun. Tožnik se je zoper to odločbo pritožil, Ministrstvo za finance pa je kot drugostopni organ njegovo pritožbo zavrnilo.

2. Iz obrazložitve zgoraj navedenih aktov izhaja, da je tožnik napoved za odmero dohodnine za leto 2013 vložil 24. 6. 2015. Tožnik torej napovedi ni vložil v zakonskem roku iz 267. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), to je do 31. julija prihodnjega leta za preteklo leto, ker mu do 16. junija ni bil vročen informativni izračun dohodnine. Ker tožnik napovedi ni vložil v zakonskem roku, mu ni mogoče priznati davčnih olajšav in stroškov. Način uveljavljanja davčnih ugodnosti namreč določa zakon, to je 61. člen ZDavP-2 v povezavi s prvim odstavkom 270. člena ZDavP-2. O upravičenosti do posameznih olajšav se odloča v odvisnosti od izpolnjenosti pogojev za njihovo priznanje, s čimer se zagotavlja enaka obravnava davčnih zavezancev v skladu s 14. členom Ustave RS. Priznanje materialnih pravic torej ni samoumevno zgolj na podlagi dejstva, da gre za postopek na podlagi samoprijave davčnega zavezanca.

3. Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja, zato vlaga tožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve materialnega prava. Navaja, da je bil zakonski institut samoprijave uveljavljen z namenom vplivati na zavezance, da v primeru zamujenih rokov sami poskrbijo za vložitev napovedi, vendar najpozneje do izdaje odmerne odločbe. To pa pomeni, da je vložitev davčne napovedi v predpisanem roku še vedno obveznost zavezanca in se kršitev kaznuje s prekrškom, kar pa ne more povzročiti izgube kakšne pravice iz materialne zakonodaje, kot je npr. uveljavljanje davčnih olajšav, znižanje davčne osnove, neobdavčenje določenih prejetih dohodkov ali uveljavljanje vračil preveč plačanega davka. Tako z oddajo davčne napovedi na podlagi samoprijave tožeča stranka ne izgubi pravice uveljavljanja znižanja davčne osnove za stroške, povezane z delom, ki se sicer ne vštevajo v davčno osnovo že po 44. členu Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2). Razlaga, da zavezanci zaradi prepozne napovedi izgubijo pravico do ugodnosti, je napačna, saj bi se jih na takšen način sankcioniralo za zamudo, kar ni namen instituta samoprijave. Tožeča stranka je v napovedi navedla vse potrebne podatke za odmero dohodnine in tudi uveljavljala znižanje davčne osnove za stroške povezane z delom in olajšavo za čezmejne delovne migrante. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter samo odloči o stvari oziroma podredno, da odločbo odpravi in zadevo vrne v nov postopek.

4. Tožena stranka se v odgovoru na tožbo zavzema za njeno zavrnitev. Navaja, da ni nikakršne podlage za zaključek, da naj bi za davčni odmerni postopek na podlagi samoprijave veljala drugačna načela oziroma, da bi samoprijava omogočala uveljavitev že prekludiranih pravic.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Kot izhaja iz podatkov spisa, je bila tožniku izpodbijana odločba izdana potem, ko je napoved za odmero dohodnine za leto 2013 vložil 24. 6. 2015, to je po preteku z zakonom določenega roka.

7. Davčni organ ugotovi dohodnino z odločbo na podlagi podatkov, s katerimi razpolagata davčni organ in rezident (prvi in drugi odstavek 267. člena ZDavP-2). Na podlagi teh podatkov davčni organ najpozneje do 31. maja tekočega leta za davčnega zavezanca rezidenta sestavi in odpremi informativni izračun dohodnine, ki velja za njegovo napoved, če davčni zavezanec nanj v 15 dneh ne vloži ugovora. V tem primeru velja informativni izračun za odločbo o odmeri dohodnine (tretji odstavek 267. člena ZDavP-2).

8. Tožniku kot davčnemu zavezancu rezidentu informativni izračun dohodnine za leto 2013 do 15. junija 2014 ni bil vročen, zato bi moral do 31. julija 2014 vložiti napoved za odmero dohodnine in s tem izpodbijati domnevo vročitve po prvem odstavku 85. člena ZDavP-2 (šesti odstavek 267. člena ZDavP-2). Tožnik do tega datuma napovedi za odmero dohodnine za leto 2013 ni vložil, to pa je storil po preteku roka iz šestega odstavka 267. člena ZDavP-2, to je 24. 6. 2015. Gre torej za institut samoprijave iz 63. člena ZDavP-2, po tožnikovem mnenju pa je davčne ugodnosti, kot je uveljavljanje stroškov v zvezi z delom v tujini in olajšavo za čezmejne delovne migrante, mogoče uveljavljati tudi ob vložitvi napovedi na podlagi samoprijave. Sodišče temu ne pritrjuje.

9. Priznavanje stroškov za delo v tujini omogoča v letu 2013 veljaven 45. člen ZDoh-2, te pa je mogoče uveljavljati v rokih iz takrat veljavnega 289. člena ZDavP-2. Če dohodek iz zaposlitve izplača oseba, ki ni plačnik davka (kot v obravnavanem primeru, ko je izplačevalec dohodka v tujini), akontacijo dohodnine iz dohodka od zaposlitve med letom ugotovi davčni organ na podlagi napovedi davčnega zavezanca (drugi odstavek takrat veljavnega 285. člena ZDavP-2). V skladu z drugim odstavkom 289. člena ZDavP-2 se dejanski stroški uveljavljajo v dohodninski napovedi v rokih iz 288. člena takrat veljavnega ZDavP-2. 10. Davčno olajšavo za čezmejne delovne migrante (peti odstavek v letu 2013 še veljavnega 113. člena ZDoh-2) bi tožnik prav tako lahko uveljavljal v dohodninski napovedi, katero bi moral vložiti za leto 2013 najkasneje do 31. 7. 2014, kot je zgoraj obrazloženo. To izhaja iz prvega odstavka 61. člena ZDavP-2, po katerem mora davčni zavezanec v davčni napovedi vnesti vse podatke, ki so potrebni za odmero davka in davčni nadzor, vključno z osebnimi in drugimi podatki, potrebnimi za identifikacijo davčnega zavezanca in drugih oseb, s katerimi davčni zavezanec uveljavlja davčno ugodnost. Tožnik pa je to olajšavo uveljavljal šele v napovedi, vloženi 24. 6. 2015, in glede na citirana zakonska določila prepozno.

11. Ker torej tožnik stroškov v zvezi z delom in davčne olajšave za čezmejne delovne migrante ni uveljavljal v zgoraj navedenih rokih, prvostopni organ pri izdaji odmerne odločbe o dohodnini za leto 2013 teh davčnih ugodnosti ni mogel upoštevati. Gre namreč za prekluzivne roke, v tem primeru pa ima zamuda roka za posledico izgubo pravice uveljavljati davčne ugodnosti.

12. Tudi po presoji sodišča je torej izpodbijani akt pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).