Jedro

Ker je torej glede na vse navedeno obdolženec ob nakupu obravnavanega kolesa z motorjem nedvomno vedel, da le to izvira iz kaznivega dejanja, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, nenazadnje ni mogoče pritrditi pritožbeni navedbi zagovornice, da bi bilo obdolžencu mogoče kvečjemu očitati storitev kaznivega dejanja prikrivanja po drugem odstavku 217. člena KZ-1. Tako ni mogoče pritrditi zagovornici, ki se zavzema za izrek pogojne obsodbe in izpostavlja, da si je obdolženec sedaj uredil življenje in se redno zaposlil, zaradi višine enotne pa bo izgubil zaposlitev in s tem vir preživljanja. Tovrstne navedbe namreč ne predstavljajo (olajševalnih) okoliščin, ki bi narekovale spremembo izrečene kazni zapora v korist obdolženca.

Izrek

I. Pritožba zagovornice obdolženega G. B. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženca se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Mariboru je z izpodbijano sodbo obdolženega G. B. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja prikrivanja po prvem odstavku 217. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu po isti zakonski določbi določilo kazen tri mesece zapora. Nato je obdolžencu po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 kot določeno upoštevalo kazen zapora po tej sodbi in kazen pet mesecev zapora, ki mu je bila izrečena s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru II K 1600/2017 z dne 13. 4. 2017, ter izreklo enotno kazen sedem mesecev zapora. V izrečeno enotno kazen je obdolžencu vštelo del kazni, ki jo je po prej navedeni sodbi že prestal, in sicer od dne 4. 4. 2019 od 11.14 ure dalje. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, razen krivdnih stroškov, nastalih z vročanjem po pooblaščenem vročevalcu, ki jih je obdolženec dolžan plačati v skladu s 94. členom ZKP in bodo odmerjeni naknadno s posebnim sklepom. Predlogu obdolženca, da se kazen zapora izvrši z delom v splošno korist, ni ugodilo, oškodovanca S. L. pa je v skladu z drugim odstavkom 105. člena ZKP s premoženjskopravnim zahtevkom v višini 59,48 EUR napotilo na pravdo.

2. Zoper sodbo se je pritožila zagovornica obdolženca zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter odločbe o kazenski sankciji. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje oziroma mu izreče pogojno obsodbo.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva, izvedene dokaze in zagovor obdolženca je pravilno ocenilo, na tej osnovi pa zanesljivo zaključilo, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje. Svoje ugotovitve in zaključke je v izpodbijani sodbi tehtno in prepričljivo obrazložilo, zato višje sodišče v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami ter s pravnimi zaključki izpodbijane sodbe in jih kot pravilne povzema.

5. Bistvo pritožbe je v ponavljanju zagovora obdolženca in graji zaključkov sodišča prve stopnje, s katerimi se zagovornica ne strinja. Navaja, da je napačna dokazna ocena glede objektivne in subjektivne možnosti obdolženca, da naj bi glede na ceno kolesa z motorjem vedel, da je to bilo pridobljeno s kaznivim dejanjem.

6. S takšnimi pritožbenimi navedbami ni mogoče soglašati. V pritožbi izpostavljen zagovor obdolženca, da je bila kupnina glede na stanje kolesa z motorjem realna in tako obdolženec ni vedel, niti ni mogel vedeti, da je bil ta pridobljen s kaznivim dejanjem, je pravilno zavrnilo že sodišče prve stopnje, ki je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo razumne, tehtne in prepričljive razloge o tem, zakaj mu ni mogoče verjeti. Pritožba, ki v bistvu ne navaja ničesar novega, pravilnosti teh razlogov ne more ovreči. Višje sodišče namreč v celoti soglaša z oceno sodišča prve stopnje, da je obdolženec ob nakupu obravnavanega kolesa z motorjem vedel, da to izvira iz kaznivega dejanja. Takšen zaključek je utemeljeno sprejelo na podlagi verodostojne izpovedbe oškodovanca S. L., ki je jasno povedal, da je bilo odtujeno kolo z motorjem praktično novo in da ga je kupil avgusta 2017 za 800,00 EUR. Njegovo izpovedbo potrjuje izpis iz e-Riska o prvi registraciji vozila dne 8. 8. 2017 in naključen izpis iz spletne strani www.bolha.com, iz katerega je razvidno, da je takšno novo kolo z motorjem vredno 949,00 EUR. Tako je glede na zagovor obdolženca, da je kolo z motorjem kupil zgolj za 50,00 EUR, sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je obdolženec kolo z motorjem kupil po bistveno nižji ceni od tržne. Res je oškodovanec izpovedal, da je bilo kolo z motorjem, ko ga je čez teden dni po tatvini dobil vrnjenega, zelo poškodovano oziroma praktično célo poškodovano, vendar to ne pomeni, da obdolženec zato ni vedel, da je bilo kolo z motorjem pridobljeno s kaznivim dejanjem, kot to želi prikazati zagovornica. Na nasprotno namreč kaže ravno narava poškodb, o katerih je izpovedal oškodovanec - da je bila poškodovana ključavnica na sedežu in plastika na sprednjem delu mopeda, saj je bil moped očitano vžgan s tem, da so se spojili kabli, saj v njem v času odtujitve ni bilo ključev in da je bila poškodovana tudi ključavnica za točenje goriva. Zato je sodišče prve stopnje, upoštevaje, da je kolo z motorjem imelo poškodovano ključavnico za odklepanje in ga ni bilo mogoče prižgati na ključ, temveč s spojitvijo kablov, da ga je obdolženec kupil po bistveno nižji ceni od tržne in zanj ni prejel nobene dokumentacije, niti ključa, pravilno zaključilo, da je ob nakupu obravnavanega kolesa z motorjem obdolženec vedel, da to izvira iz kaznivega dejanja.

7. Sodišče prve stopnje je svoje prepričanje o tem, da je obdolženec ob nakupu obravnavanega kolesa z motorjem vedel, da je ukradeno, utrdilo ob upoštevanju dejstva, da je obdolženec sam navedel, da ima večkrat kakšno kolo z motorjem oziroma skuter (to sta potrdila kot priči zaslišana A. J. in F. K.), kar daje podlago za utemeljeno sklepanje, da je obdolženec pravzaprav znal dobro oceniti starost vozila in da mu je bilo znano tudi, katero dokumentacijo je treba urediti ob nakupu kolesa z motorjem ter kje in kako se to izvede. Glede na izpovedbo oškodovanca in priče B. Š. pa je sodišče prve stopnje tudi pravilno izpostavilo, da ima kolo z motorjem zadaj okvir za registrsko tablico in ga je torej potrebno registrirati. Zato zagovornica s pritožbeno navedbo, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo dejstva, da Romi, od katerih je obdolženec kupil kolo z motorjem, nikoli ne izročajo hkrati tudi dokumentov za predmet, ki ga prodajo, nikakor ne more povzročiti dvoma v pravilnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja in ovreči razlogov, ki jih navaja sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe.

8. Ker je torej glede na vse navedeno obdolženec ob nakupu obravnavanega kolesa z motorjem nedvomno vedel, da le to izvira iz kaznivega dejanja, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, nenazadnje ni mogoče pritrditi pritožbeni navedbi zagovornice, da bi bilo obdolžencu mogoče kvečjemu očitati storitev kaznivega dejanja prikrivanja po drugem odstavku 217. člena KZ-1. 9. Zagovornica graja odločbo o kazenski sankciji z navedbami, da je izrečena (pravilno določena) kazen treh mesecev zapora za očitano kaznivo dejanje bistveno prestroga. Višje sodišče se z njo ne strinja, temveč nasprotno ugotavlja, da ni prav nobenih utemeljenih razlogov za spremembo določene kazni zapora v korist obdolženca. Sodišče prve stopnje mu je namreč ob pravilnem vrednotenju teže storjenega kaznivega dejanja, njegove krivde ter okoliščin, ki so pomembne za izbiro in odmero kazenske sankcije, za obravnavano kaznivo dejanje določilo povsem primerno in pravično kazen v trajanju treh mesecev zapora, nato pa mu ob upoštevanju kazni 5 mesecev zapora po pravnomočni sodbi II K 1600/2017 z dne 13. 4. 2017 po pravilih o steku izreklo enotno kazen sedem mesecev zapora. Pri tem utemeljeno ni prezrlo obdolženčeve obsežne predkaznovanosti in dejstva, da gre za specialnega povratnika, ki je bil pred storitvijo obravnavanega kaznivega dejanja že pravnomočno obsojen zaradi devetih kaznivih dejanj, kar vse daje podlago za zaključek, da izrečene kazni nanj niso imele takega vpliva, da bi ga odvrnile od izvrševanja kaznivih dejanj. Zato tudi po oceni višjega sodišča ni mogoče pričakovati, da kaznivih dejanj ne bo več ponavljal. Tako ni mogoče pritrditi zagovornici, ki se zavzema za izrek pogojne obsodbe in izpostavlja, da si je obdolženec sedaj uredil življenje in se redno zaposlil, zaradi višine enotne pa bo izgubil zaposlitev in s tem vir preživljanja. Tovrstne navedbe namreč ne predstavljajo (olajševalnih) okoliščin, ki bi narekovale spremembo izrečene kazni zapora v korist obdolženca.

10. Po obrazloženem, in ker pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe, v skladu z določbo prvega odstavka 383. člena ZKP ni ugotovilo kršitev, ki jih je dolžno upoštevati po uradni dolžnosti, je višje sodišče o pritožbi zagovornice odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

11. Iz enakih razlogov kot sodišče prve stopnje, je tudi višje sodišče obdolženca oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka (četrti odstavek 95. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP).