Jedro

Revizijsko sodišče nima pomislekov proti zaključku sodišč prve in druge stopnje, da je stanovanje prešlo v premoženje zadruge kot družbena lastnina. V času, ko se je tožena stranka oblikovala kot zadruga, je bil v veljavi Zakon o zadrugah (Ur.l. SFRJ, št. 3/90), ki je v 4.odst. 15.čl. določal, da se zemljišča in druga sredstva v družbeni lastnini lahko prenesejo na zadrugo kot sredstva v družbeni lastnini. Da je za taka sredstva veljal poseben režim, izhaja m.dr. iz določb 20.čl., po katerih se ob prenehanju zadruge sredstva v družbeni lastnini, ki jih je zadruga uporabljala, niso smela razdeliti med zadružnike (tako kot sredstva v zadružni lastnini), ampak so se dala v upravljanje občini.

Tožnik je bil kot imetnik stanovanjske pravice ob uveljavitvi Stanovanjskega zakona upravičen do nakupa stanovanja ob pogojih, ki jih določa 117.čl. in nasl. zakona. Njegova upravičenja se s tem, da je stanovanje pred tem kot družbena lastnina prešlo na kmetijsko zadrugo, niso spremenila.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je naložilo toženi stranki, da sklene s tožnikom prodajno pogodbo za stanovanje št. 47 v bloku Š. v skupni izmeri 54,53 m2 za pogodbeno ceno 389.565,80 SIT z dovoljenjem zemljiškoknjižnega vpisa etažne lastnine pri tem stanovanju v bloku, stoječem na parc. št. 310, vl.št. 362 k.o. Š. Toženi stranki je še naložilo, da povrne tožniku pravdne stroške v znesku 108.840,00 SIT s pripadajočimi obrestmi. Pritožbo tožene stranke proti tej sodbi je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je vložila proti sodbi sodišča druge stopnje revizijo, v kateri uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče sodbi sodišč druge in prve stopnje tako spremeni, da tožnikov tožbeni zahtevek zavrne. V obrazložitvi revizije navaja, da sodišče ne razlikuje med pravicami iz zadružne lastnine in pravicami zadružnikov kot lastnikov članskih deležev v zadrugi. Poudarja, da noben predpis ne določa, da bi imela zadruga na sredstvih, ki jih je pridobila iz družbene lastnine, pravico uporabe. Upravičenja zadruge nad zadružnim premoženjem niso različna glede na vir zadružnega premoženja. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi moralo sodišče ugotoviti, da je postalo sporno stanovanje zadružna lastnina že pred uveljavitvijo Stanovanjskega zakona. Zato tožena stranka ni zavezana, da sklene prodajno pogodbo. Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o prejeti reviziji ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusilo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10.tč. 2.odst. 354.čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP, vendar take kršitve ni ugotovilo.

Tudi uveljavljeni revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. Po ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje je bilo sporno stanovanje dodeljeno tožniku kot delavcu TOZD K. v sestavi H. K. Š. z odločbo z dne 1.10.1984 in zanj je plačal tudi lastno udeležbo. Stanovanje je bilo zgrajeno s sredstvi bivšega stanovanjskega sklada pri pravnem predniku tožene stranke in je torej nastalo kot družbeno premoženje. Po uveljavitvi Stanovanjskega zakona - SZ (Ur.l. RS, št.18/91) je tožnik kot imetnik stanovanjske pravice dne 7.11.1991 zahteval od tožene stranke prodajo stanovanja po tem zakonu, kar tožena stranka odklanja. Pri tem se sklicuje na okoliščino, da se je organizirala kot zadruga po Zakonu o zadrugah (Ur.l. SFRJ, št. 3/90) in da so bila vsa pridobljena sredstva zadružna lastnina, kar velja tudi za stanovanjski fond. Ker se je to zgodilo pred uveljavitvijo stanovanjskega zakona, tožena stranka ni zavezana prodati stanovanja po 117.čl. SZ.

Stališču tožene stranke pa ni mogoče pritrditi. Da je sporno stanovanje last sedanje tožene stranke K., izhaja iz pogodbe o ureditvi lastniških razmerij z dne 17.8.1992, ki je bila sklenjena med K. in H. ob upoštevanju dotedanjega upravljanja in vlaganj v nepremičnine. Potem, ko je dne 30.6.1990 prenehala obstajati delovna organizacija H., se je Temeljna organizacija kooperantov s 1.7.1990 preoblikovala v kmetijsko zadrugo s firmo H. p.o. Š., TOZD K. pa se je organiziral kot družbeno podjetje s firmo H. p.o. Š. (samoupravni sporazum z dne 4.6.1990). Glede na vse navedeno revizijsko sodišče nima pomislekov proti zaključku sodišč prve in druge stopnje, da je stanovanje prešlo v premoženje zadruge kot družbena lastnina. V času, ko se je tožena stranka oblikovala kot zadruga, je bil v veljavi Zakon o zadrugah (Ur.l. SFRJ, št. 3/90), ki je v 4.odst. 15.čl. določal, da se zemljišča in druga sredstva v družbeni lastnini lahko prenesejo na zadrugo kot sredstva v družbeni lastnini. Da je za taka sredstva veljal poseben režim, izhaja m.dr. iz določb 20.čl., po katerih se ob prenehanju zadruge sredstva v družbeni lastnini, ki jih je zadruga uporabljala, niso smela razdeliti med zadružnike (tako kot sredstva v zadružni lastnini), ampak so se dala v upravljanje občini. Posebne določbe glede takega premoženja vsebuje tudi Zakon o zadrugah (Ur.l. RS, št. 13/92). Tožnik je bil kot imetnik stanovanjske pravice ob uveljavitvi Stanovanjskega zakona upravičen do nakupa stanovanja ob pogojih, ki jih določa 117.čl. in nasl. zakona. Njegova upravičenja se s tem, da je stanovanje pred tem kot družbena lastnina prešlo na kmetijsko zadrugo, niso spremenila. Stanovanjski zakon za tak primer ne določa izjeme od obveznosti prodaje. Zato je pravilna odločitev sodišč prve in druge stopnje, ki sta njegovemu zahtevku ugodili.

Iz vseh navedenih razlogov je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (393.čl. ZPP).