Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Sodišče se pridružuje stališču drugostopenjskega organa, da ima v primeru rabe vode brez vodne pravice in vodnega dovoljenja inšpektor pooblastilo izreči prepoved nadaljnje rabe vode (1. točka prvega odstavka 175. člena ZV-1) in tudi pooblastilo prepovedati uporabo objekta in naprave, če se uporablja brez takega dovoljenja (5. točka prvega odstavka 175. člena ZV-1)
Tožba se zavrne.
Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.
1. Inšpektor za okolje Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območna enota Koper (v nadaljevanju prvostopenjski organ ali inšpektor) je z izpodbijano odločbo Morskemu ribolovu, A. A. iz ..., Hrvaška (v nadaljevanju tožnik) naložil, da mora z dnem vročitve odločbe takoj prenehati izvajati rabo morja za gojenje školjk na polju A in polju C v Piranskem zalivu, določenih s koordinatami na površini morja (polje A: 1. točka = 45° 30,130´ N, 13° 33,345´ E; 2. točka = 45° 29,980´ N, 13° 33,525´ E; 3. točka = 45° 30,085´ N, 13° 33,270´ E; 4. točka = 45° 29,910´ N, 13° 33,450´ E; polje B: 9. točka = 45° 29,965´ N, 13° 33,545´ E; 10. točka = 45° 29,795´ N, 13° 33,741´ E; 11. točka = 45° 29,764´ N, 13° 33,672´ E; 12. točka = 45° 29,913´ N, 13° 33,487´ E) (1. točka izreka). Tožniku je z dnem vročitve odločbe prepovedal uporabo naprav za gojenje školjk, to je gojitvenih linij, postavljenih na obeh poljih (2. točka izreka) ter mu naložil, da mora o izvršitvi naloženih obveznosti takoj obvestiti inšpektorja (3. točka izreka). Odločil je še, da pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve (4. točka izreka) ter da v postopku niso nastali stroški postopka (5. točka izreka).
2. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je inšpektor pojasnil, da je dne 27. 11. 2017 po uradni dolžnosti opravil inšpekcijski pregled v Piranskem zalivu na lokaciji med točko H4 (45°29,4947´ in 13°34,0055´) in točko H3 (45°30,1004´ in 13°33,3553´), to je na parcelah A in C. Ugotovil je, da se na površini morja nahaja gojitveno polje za gojenje školjk, sestavljeno iz dveh gojitvenih linij, pri čemer je prva sestavljena iz 40, druga pa iz 13 nosilnih plovcev, ki so med seboj povezani na razdalji 10 m z nosilno vrvjo. Zaradi motnega morja inšpektor ni mogel ugotoviti ali so na linijah mladice oziroma grozdi školjk. Na kraju samem ni bilo nikogar, kasneje pa je priplulo plovilo hrvaške policije. Inšpektor je nato dne 31. 1. 2018 opravil zaslišanje B.B. in ga seznanil s svojimi ugotovitvami, med drugim tudi s tem, da je Postaja pomorske policije Koper (v nadaljevanju PPOP Koper) v obdobju od 18. 10. do 30. 12. 2017 prvostopenjskemu organu poslala več obvestil, da se izvajajo dela na spornem školjčišču, da se je na delovnem plovilu nahajala veččlanska posadka, da je delovno plovilo vedno spremljal patruljni čoln hrvaške policije, ki je preprečeval vzpostavitev stika s posadko ter da je delovno plovilo z oznako ... v glavni knjigi vpisnika morskih čolnov vknjiženo kot njegova last. B.B. je pojasnil, da je on v dneh 7. in 8. 4. 2017 opravil meritve za postavitev nasada školjk ter polaganje betonskih sider na morsko dno, in sicer za tožnika. Kdo je izvajal dela v času med 18. 10. do 31. 12. 2017 mu ni znano, sklepa pa da je bil to tožnik z zaposlenimi, saj mu je s pogodbo o najemu plovila z dne 1. 5. 2016 in aneksom z dne 1. 1. 2017 dal polovilo ... v najem, s tem da je imel tožnikovo ustno zagotovilo, da plovila ne bo uporabljal pri postavljanju gojitvenih linij.
3. Inšpektor je dne 22. 6. 2018 ponovno opravil inšpekcijski pregled na sporni lokaciji ter ugotovil, da sta pri obeh poljih postavljeni le skrajno zunanji gojitveni liniji. Na polju A sta bili gojitveni liniji sestavljeni iz 90 boj, na polju C pa iz 99 boj. Na nosilnih vrveh so bili vidni obrisi visečih mrežic, ki služijo za gojenje školjk. V času pregleda se na školjčišču niso izvajala dela, inšpektor pa je na podlagi opisanih ugotovitev zaključil, da gre za izvajanje posebne rabe vode, to je za gojenje morskih organizmov, za kar je na podlagi prvega odstavka 125. člena Zakona o vodah (v nadaljevanju ZV-1) treba pridobiti vodno dovoljenje. Po podatkih Direkcije Republike Slovenije za vode (v nadaljevanju DRSV), tožnik takšnega vodnega dovoljenja oziroma soglasja ni pridobil, niti zanj ni zaprosil. PPOP Koper je inšpektorju na njegovo zaprosilo predložil več fotografij in video material, iz katerega je razvidno, da so se na nasadih školjk dela opravljala v dneh 28. 6., 2. 7. in 3. 7. 2018. Policisti so z osebami, ki so opravljala dela, sicer skušali opraviti razgovore, vendar jim to ni uspelo, saj je njihovo približevanje delovnemu plovilu vsakič preprečil patruljni čoln hrvaške policije. Na slikovnem gradivu so policisti na krovu plovila prepoznali tožnika, iz spletnih strani pa ugotovili, da je lastnik podjetja ..., A.A..
4. Inšpektor je z vsemi zapisniki, ki jih je sestavil v postopku in v katerih so bile povzete ugotovitve oziroma zbrani podatki, seznanil tožnika, saj mu je te zapisnike vročil ter ga pozval, da se lahko v roku osmih dni od vročitve pisno ali ustno na zapisnik izreče o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za izdajo odločbe. Zapisniki s prevodom v hrvaški jezik so bili tožniku vročeni dne 12. 9. 2018, vendar pa se o ugotovitvah v zapisnikih ni izjavil. Na podlagi vseh pridobljenih podatkov je inšpektor zaključil, da je tožnik na polju A in C v Piranskem zalivu, s koordinatami, kot so navedene v 1. točki te obrazložitve, brez vodnega dovoljenja opravljal dela na nasadih školjk in sicer v dneh 28. 6., 2. 7. in 3. 7. 2018, kar je v nasprotju s prvim odstavkom 108. člena ZV-1, ki določa, da je za vsako rabo vode, ki presega meje splošne rabe, treba pridobiti vodno pravico na podlagi vodnega dovoljenja, koncesije oziroma posebno rabo vode evidentirati, kot tudi v nasprotju z določbo prvega odstavka 125. člena ZV-1, po kateri je treba za neposredno rabo vode za gojenje sladkovodnih in morskih organizmov pridobiti vodno dovoljenje. Inšpektor je zato tožniku na podlagi 1. točke prvega odstavka 175. člena ZV-1 prepovedal nadaljnjo uporabo vode, na podlagi 5. točke prvega odstavka 175. člena ZV-1 pa prepovedal uporabo objekta oziroma naprav, torej gojitvenih linij za školjke. Pri določitvi roka za izpolnitev teh obveznosti je upošteval načelo sorazmernosti, določeno v 7. členu Zakona o inšpekcijskem nadzoru (v nadaljevanju ZIN) ter na tej podlagi določil, da mora tožnik obveznosti izpolniti takoj, kar je primeren in razumen rok.
5. Tožnik je zoper odločitev prvostopenjskega organa vložil pritožbo, ki pa jo je Ministrstvo za okolje in prostor (v nadaljevanju drugostopenjski organ) zavrnilo. V obrazložitvi svoje odločitve povzema vsebino odločitve inšpektorja kot tudi vsebino tožnikove pritožbe. Zavrača tožnikov pritožbeni ugovor, da naj bi bila izpodbijana odločba nerazumljiva. Te svoje trditve tožnik tudi ni z ničemer konkretiziral. V postopku se je lahko seznanil z vsemi pridobljenimi dokazi, dana mu je bila tudi možnost, da se o njih izjavi. Drugostopenjski organ zato zavrača tožnikov pritožbeni očitek o kršitvi ustavnega načela enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS v zvezi z načelom zaslišanja stranke iz 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP).
6. Drugostopenjski organ v nadaljevanju navaja, da tožnik trdi, da ga inšpekcijski organ ni nikoli identificiral, kar pomeni, da po njegovem mnenju dejansko stanje ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno. Poudarja, da za zakonitost inšpekcijskega ukrepa ni pomembno, ali je inšpektor tožnika identificiral na kraju samem oziroma ga zalotil na lokaciji spornega školjčišča, pač pa je bistveno, ali je inšpektor ugotovil, da je tožnik oseba, ki na tej lokaciji izvaja rabo morja za gojenje školjk ter uporablja naprave za to gojenje brez vodnega dovoljenja. Glede na izvedene dokaze drugostopenjski organ ne dvomi, da je inšpektor pravilno in popolno ugotovil za zadevo relevantno dejansko stanje. Postopek je uvedel po več obvestilih PPOP Koper in na podlagi izpovedi B.B., kot lastnika plovila, s katerim so se izvajala dela. Na posnetkih, ki jih je predložila policija, tožnik sicer ni bil opažen, dela pa so se opravljala ne le s plovilom, ki mu ga je v najem dal B.B., pač pa tudi s plovilom ..., ki je po podatkih hrvaškega vpisnika čolnov v tožnikovi lasti. Vsi izvedeni dokazi torej skladno kažejo, da je tožnik oseba, ki je opravljal in/ali organiziral dela v zvezi z gojenjem školjk na polju A in C v Piranskem zalivu. Sporna dela so se opravljala v njegovem imenu in za njegov račun, četudi pri teh delih ni bil ves čas navzoč, kar pa ne vpliva na zakonitost izdane inšpekcijske odločbe. Tožnik aktivnosti pri spornih delih navsezadnje niti ne zanika, v pritožbi pa priznava, da se ukvarja z gojenjem školjk in da ima ustrezna dovoljenja, ki se nanašajo prav na sporno školjčišče. Na tej podlagi zato drugostopenjski organ zaključuje, da tožnikov pritožbeni očitek, da njegova identiteta ni bila ugotovljena s stopnjo gotovosti, ni utemeljen.
7. Drugostopenjski organ zavrača tudi pritožbeni očitek, da naj v izpodbijani odločbi ne bi bilo ustrezno obrazloženo načelo sorazmernosti v smislu 7. člena ZIN. Tožnik je prezrl, da je načelo sorazmernosti treba upoštevati takrat, ko zakon daje inšpektorju na voljo različne ukrepe za dosego istega namena. Tožniku sta bila izrečena dva ukrepa, ki sta določena v 1. in 5. točki prvega odstavka 175. člena ZV-1. Prepovedi sta določeni absolutno, ugotovljeno dejansko stanje pa inšpektorju ne dopušča izreka drugačnih ukrepov. Inšpektor ni imel podlage za določitev roka, v katerem naj bi tožnik prenehal z rabo vode in naprav, saj ZV-1 določitve takega roka ne dopušča. Zakonodajalec je namreč ocenil, da gre pri kršitvah ZV-1 za takšno naravo kršitev, da določanje rokov za njihovo odpravo ni dopustno.
8. Tožnik se tudi sklicuje, da ima veljavna dovoljenja za gojitev školjk in za izvajanje dejavnosti na spornem območju. Gre za dovoljenja, ki so bila izdana v Republiki Hrvaški, pri čemer izpis lokacije WGS84 v izreku izpodbijane odločbe pomeni identično lokacijo kot zapis lokacije HTRS96 v listinah, ki jih je predložil tožnik. Drugostopenjski organ poudarja, da ne dvomi, da se upravna dovoljenja, ki so jih izdali organi Republike Hrvaške, nanašajo na tožnikovo dejavnost gojenja školjk v tej državi. Dokazni predlogi za zaslišanje prič so zato po oceni drugostopenjskega organa nepotrebni, saj izpostavljena dejstva niso sporna. Sporno pa je, ali imajo tožnikova pridobljena upravna dovoljenja kakršenkoli vpliv na zakonitost izpodbijane odločbe. Pojasnjuje, da je o poteku morske meje med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško odločilo Arbitražno sodišče v Haagu s končno razsodbo z dne 29. 7. 2017, po kateri je sporno školjčišče del ozemlja Republike Slovenije. Ker se nahaja na območju te države, je v celoti podvrženo suverenim pravicam in jurisdikciji Republike Slovenije ter njenemu pravnemu redu, kar pomeni, da se za gojenje školjk na spornem školjčišču upoštevajo predpisi te države. Ker si tožnik ni pridobil ustreznega dovoljenja za gojenje školjk po ZV-1, je odločitev prvostopenjskega organa utemeljena.
9. Tožnik se z odločitvijo tožene stranke ne strinja in s tožbo, ki jo vlaga iz vseh tožbenih razlogov, sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in postopek ustavi, podrejeno pa, da izpodbijano odločbo odpravi ter vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje. Tožena stranka naj mu tudi povrne stroške postopka.
10. Tožnik zatrjuje, da izpodbijana odločba ni razumljiva in ni obrazložena, zaradi česar je ni mogoče preizkusiti, s tem pa je poseženo v njegovo ustavno pravico do učinkovitega pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da inšpekcijski organ tožnika ni nikoli identificiral, prav tako ga tudi niso identificirali policisti na način, kot to določajo ustrezni predpisi. Iz dokumentacije, ki jo je inšpektorju posredovala PPOP Koper izhaja, da so ob vsaki zaznavi nedovoljenega vstopa v državo poskušali opraviti postopek z osebami na krovu plovila, ki so izvajale dela na sporni lokaciji, kar pa jim je vsakič preprečil patruljni čoln hrvaške policije. Navedli so tudi, da niso prepoznali oseb, ki so v dneh 28. 6., 2. 7. in 3. 7. 2018 vstopili na ozemlje Republike Slovenije s plovilom ... . Očitno torej je, da v postopku ni bilo s potrebno stopnjo verjetnosti ugotovljeno, da je sporna dela opravljal tožnik. To pomeni, da je bilo dejansko stanje nepopolno oziroma napačno ugotovljeno, na tej podlagi pa napravljen napačen zaključek o odločilnih dejstvih. Inšpektor ni opravil poizvedb o tem, ali je na konkretni lokaciji oziroma v njeni bližini opravljal dela še kdo drug, zlasti zato, ker se je v vseh primerih tu nahajalo več oseb. Dejstvo, da se je tožnik pojavljal na televiziji v zvezi z gojenjem školjk, kar se izpostavlja v izpodbijani odločbi, ne more biti razlog, da se ga brez ustrezno izvedenega dokaznega postopka šteje za osebo, ki je edina opravljala dela na lokaciji školjčišča. Pritožbeni organ je sicer navedel, da za zakonitost inšpekcijskega ukrepa ni pomembno ali je inšpektor tožnika identificiral na kraju samem pač pa pomembna njegova ugotovitev, da je tožnik oseba, ki je na sporni lokaciji izvajala rabo morja za gojenje školjk in uporabljala naprave za to gojenje brez vodnega dovoljenja. Tožena stranka ni pojasnila, na kakšni podlagi je prišla do tega zaključka in zato tožniku ni mogoče očitati dejanj, kot so navedena v izreku izpodbijane odločbe. Prav tako ni bila opravljena identifikacija oseb na video posnetkih. Tožnik poudarja, da mora inšpekcijski organ pred izrekom ukrepa vsa dejstva ugotoviti z zadostno stopnjo verjetnosti, ki se v skladu z načelom materialne resnice dokazujejo z dokaznim standardom prepričanja, ki izključuje vsak razumen dvom o zmoti. Izpodbijana odločba v tem smislu ni obrazložena, dejansko stanje pa ni v celoti raziskano in zato ni podlage za zaključek, da je tožnik zavezanec za izvršitev naloženih obveznosti.
11. Tožnik poudarja, da v izpodbijani odločbi tudi niso obrazloženi niti odrejeni ukrepi, tako da mu je onemogočeno njihovo izpodbijanje. Iz odločbe sicer izhaja, da je prvostopenjski organ zaključil, da tožnik brez vodnega dovoljenja uporablja napravo gojitvene linije za gojenje školjk in da mu je zato izrekel ukrepe, vendar pa iz obrazložitve ne izhaja, na kakšni podlagi je ob tem upošteval načelo sorazmernosti iz 7. člena ZIN. Navedel je le, da je rok za takojšnjo izpolnitev obveznosti primeren, razumen in v skladu z učinkovitostjo postopka, ne da bi pojasnil, na podlagi katerih okoliščin je prišel do takega zaključka. Prav tako ni obrazložena teža kršitve niti posledice te kršitve za javni interes. Glede na navedeno torej niso podani razlogi o odločilnih dejstvih glede izrečenega ukrepa, kar pomeni, da se tožnik na izpodbijano odločitev niti ni mogel učinkovito pritožiti, kar je kršitev ustavne pravice do učinkovitega pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS. Navedba drugostopenjskega organa, da je že zakonodajalec v ZV-1 s tem, ko ni določil rokov za izvršitev obveznosti, te izključil, ne pomenijo tega, da lahko inšpektor izdaja odločbe, v katerih teh rokov ne pojasni. Obrazložena sodna odločba je bistven del poštenega postopka, kar je že večkrat poudarilo tudi Ustavno sodišče RS.
12. Ne glede na navedeno pa tožnik poudarja, da se ukvarja z gojenjem školjk, in sicer na območjih, za katera poseduje vsa veljavna dovoljenja, ki jih je priložil že v upravni spis. Vlada Republike Hrvaške je s tožnikom sklenila Dogovor o vzgoji školjk na poljih A in C, kot so prikazane na grafični prilogi iz sporazuma in lokacijskega dovoljenja, ki jih je izdal upravni oddelek za izdajo gradbenih dokumentov mesta Umag za potrebe podelitve te koncesije. Ministrstvo za kmetijstvo Republike Hrvaške je dne 9. 5. 2017 tožniku izdalo Dovoljenje za vzgojo rib in ostalih morskih organizmov št. 977 za polje A ter dne 11. 5. 2017 Dovoljenje za vzgojo rib in ostalih morskih organizmov št. 978 za polje C. Koordinate robnih točk spornih gojišč so v odločbi in dogovoru ter vseh dovoljenjih izražene v uradnem koordinatnem sistemu Republike Hrvaške (HTRS96) in ustrezajo geodetskih koordinatam, izraženim v stopinjah in minutah v koordinatnem sistemu WGS84, kot so navedene v izpodbijani odločbi. Tožnik ima torej vsa potrebna dovoljenja za gojenje školjk na območju, ki je po njegovem prepričanju območje Republike Hrvaške, kar izhaja tudi iz grafičnega prikaza, izpisanega iz aplikacije Ministrstva za pomorstvo Republike Hrvaške. Kolikor bi sodišče štelo, da tožnik z listinami svojih navedb o identičnosti lokacije iz izpodbijane odločbe in lokacije iz predloženih dovoljenj ni izkazal, predlaga postavitev izvedenca ustrezne stroke, ki naj to ugotovi oziroma pretvori zapis koordinat iz listin tožnika v zapis koordinat v sistemu WGS84. 13. Tožnik se v Republiki Hrvaški ukvarja z gojenjem školjk, in sicer že več let tudi na spornem območju. Na tem območju je večkrat opazil prisotnost policistov obeh držav in nekatera druga uradna plovila, predvsem Republike Hrvaške, ki pa so zgolj opravljali opazovanje in z njih niso nikoli vodili konkretnih postopkov glede gojenja školjk. Zaradi splošno znanih in medijsko odmevnih zadev v zvezi z arbitražno odločbo se je v drugi polovici leta 2017 med ribiči pojavila negotovost glede območja dovoljene plovbe in ribolova. Dne 23. 8. 2017 je ribiče, med katerimi je bil tudi tožnik, obiskala delegacija Vlade Republike Hrvaške, ki jim je zagotovila, da je ribolov mogoč na ustaljen in običajen način ter da v zvezi s tem ni prišlo do spremembe meje na morju. Prav tako je bila ribičem obljubljena zaščita pri plovbi in ribolovu. Skladno s takimi zagotovili je tožnik ribolov opravljal na ustaljen način, Republika Hrvaška pa je ribičem, tudi tožniku, nudila pomoč in varnost, tako da so bili ribiči prepričani, da s tem izvršuje suvereno oblast na svojem teritoriju in zato tožnik ni imel razloga, da bi v to dvomil. Tožnik ve, da mora za opravljanje gojenja školjk na območju tuje države pridobiti posebno dovoljenje, vendar pa to ni bilo potrebno, saj je vedno to dejavnost opravljal le na teritoriju Republike Hrvaške, za kar je tudi posedoval ustrezna dovoljenja. Kot dokaz predlaga vsa v upravni spis predložena dokazila o dovoljenju za opravljanje dejavnosti gojenja školjk na spornih školjčiščih in grafične prikaze, predlaga pa svoje zaslišanje ter zaslišanje ribičev C.C., Č.Č., D.D., E.E. ter F.F., vseh iz Republike Hrvaške.
14. Tožnik pojasnjuje, da se nima nobenega namena opredeljevati do (ne)veljavnosti arbitražne odločbe ter o obstoju in poteku meje med Republiko Hrvaško in Republiko Slovenijo. Gre za izjemno zahtevna strokovna vprašanja, opredeljevanje pa bi bilo glede na politične razmere nekorektno in bi pomenilo zgolj provokacijo. Dejstvo pa je, da so ta vprašanja med državama nejasna in sporna in je v njuni pristojnosti, da se razrešijo, negativnih posledic pa ne smejo trpeti posamezniki. Tožnik razpolaga z vsemi potrebnimi dovoljenji za gojenje školjk, ki mu jih je izdala Republika Hrvaška, katere državljan je in ta tudi niso nikoli prenehala veljati. Zato ni nobenega razloga, da tožnik ne bi opravljal svoje dejavnosti v mejah pridobljenih dovoljenj. Kolikor enako dejavnost opravljajo tudi druge osebe, kar je tožnik že izpostavil, pa to kaže, da dejansko stanje v zadevi ni bilo popolno ugotovljeno in se tožniku z izpodbijano odločbo neutemeljeno nalagajo obveznosti. Gojenje školjk na ozemlju druge države ni mogoče brez hkratnega izstopa iz morja druge države, tožnik pa je bil prepričan, da se je ves čas nahajal v morju Republike Hrvaške. Po pravu Republike Hrvaške mejna črta na morju ni določena tako, kot jo določa pravni red Republike Slovenije, ki ga tožnik sicer ne pozna, kar pomeni, da se točka vstopa v morje Republike Slovenije ne prekriva s točko izstopa iz morja Republike Hrvaške. Po pravu Republike Hrvaške ne obstaja nobena določba, ki bi mejo na morju v Piranskem zalivu definirala drugače, kot je ta potekala doslej. Ker določba o morebitnem drugačnem poteku meje tožniku ni bila dostopna, se je obrnil na organe Republike Hrvaške, ki so mu odgovorili, da lahko lovi in goji tako, kot je doslej, saj gre za območje jurisdikcije te države. Kolikor gre za trk organov dveh držav oziroma za mednarodni spor, negativnih posledic ne sme trpeti tožnik.
15. Tožena stranka, ki je sodišču posredovala upravne spise, na tožbo po vsebini ni odgovorila.
16. Tožnik je v pripravljalni vlogi z dne 7. 5. 2021 je tožnik umaknil dokazni predlog za svoje zaslišanje in ponovno izpostavil, da v konkretnem postopku njegova identiteta ni bila ugotovljena. Po njegovem vedenju namreč ni edini, ki razpolaga z veljavnim dovoljenjem za gojenje školjk, zaradi česar navedba v PPOP Koper v prekrškovnem postopku, da so policisti v določenih primerih vplutij plovila ... na krovu prepoznali tožnika, še ne opravičuje zaključka, da je šlo za njega, saj ga na spornem območju niso nikoli identificirali. Prav tako v inšpekcijskem postopku ni naloga tožnika, da se svoje odgovornosti razbremeni, pač pa je dokazno breme na organu. Ker z dovoljenji za delo na spornem območju razpolagajo tudi druge osebe, ki bi bile lahko kadarkoli prisotne, to pomeni, da je izkazan najmanj upravičen dvom in je zato izpodbijana odločba nepravilna in nezakonita. Zgolj dejstvo, da je tožnik predložil dovoljenja, s katerimi razpolaga in mu jih je izdala Republika Hrvaška, namreč ob dejstvu, da je inšpekcijski organ zaznal več različnih oseb na spornem območju, ki jih ni uspel identificirati, za zaključek o tem, da je prav tožnik opravljal očitana dejanja, ne zadošča. To, da bi se lahko na območju nahajale tudi druge osebe, bi lahko inšpekcijski organ preveril tudi v uradnih evidencah, do katerih lahko dostopa v okviru mednarodne pravne pomoči. 17. V pripravljalni vlogi z dne 27. 5. 2021 je tožnik umaknil dokazni predlog za zaslišanje prič, v sodni spis pa vložil lastnoročno podpisano izjavo glede njegovega nahajanja na spornem območju v časovnem obdobju, kot je navedeno v izpodbijani odločbi. Ponovno je izpostavil, da iz izpodbijane odločbe izhaja, da njegova identiteta ni bila nedvomno ugotovljena. Za zaključek, da je prav on opravljal sporna dela, ni nobene podlage, tožena stranka pa na to zgolj sklepa na podlagi okoliščine, da naj bi bil tožnik iz predhodnih vplutij prepoznan na plovilu in se pojavljal v hrvaških medijih. Dejansko stanje je bilo torej nepopolno ugotovljeno. Ponovno navaja, da se v Republiki Hrvaški ukvarja z gojenjem školjk in da v skladu s predpisi goji školjke na vseh območjih, za katera ima ustrezna dovoljenja ter v dogovoru z ostalimi deležniki, ki se prav tako ukvarjajo s to dejavnostjo. Dne 23. 8. 2017 je ribiče obiskala delegacija Vlade Republike Hrvaške, ki jih je zagotovila, da je ribolov mogoče kot do tedaj in na istem območju.
18. Sodišče je dne 15. 9. 2021 v navzočnosti tožnikove pooblaščenke ter v odsotnosti tožene stranke opravilo javno glavno obravnavo, na kateri je izvedlo dokaze z vpogledom v listine, ki se nahajajo v upravnem spisu zadeve (med katerimi so, poleg zapisnikov o inšpekcijskih pregledih s prilogami, tudi listine, katerih izvedbo je predlagal tožnik, in sicer izpodbijana odločba Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območna enota Koper, št. 06182-2945/2017-23 z dne 12. 11. 2018; pritožba tožeče stranke zoper to odločbo z dne 20. 12. 2018; odločba tožene stranke, št. 0613-4/2019-2 z dne 28. 3. 2019; dovoljenje Republike Hrvaške, Ministrstva za kmetijstvo za vzrejo rib in ostalih morskih organizmov, izdano tožniku dne 9. 5. 2017; dovoljenje Republike Hrvaške, Ministrstva za kmetijstvo za vzrejo rib in ostalih morskih organizmov, izdano tožniku dne 11. 5. 2017; lokacijsko dovoljenje Republike Hrvaške, Istrske županije, Mesta Umag z dne 23. 2. 2016; Elaborat idejnega projekta, ki ga je izdelal Urad pooblaščenega inženirja gradbeništva G.G. št. 07/15; soglasje Republike Hrvaške, Ministrstva za pomorstvo, promet in infrastrukturo z dne 25. 9. 2915; Odločba Republike Hrvaške o koncesiji, objavljena v hrvaškem uradnem listu, št. 6/2017; dogovor o koncesiji, sklenjen med Vlado Republike Hrvaške in tožečo stranko z dne 4. 4. 2017; grafični prikaz, izpisan iz aplikacije Ministrstva za pomorstvo Republike Hrvaške, na katerih je viden prikaz vzgojnih polj v uradnem koordinatnem sistemu Republike Hrvaške; grafični prikaz geodeta H.H.) ter z vpogledom v potrdilo o državljanstvu in v izjavo A.A. z dne 26. 5. 2021. Dokazni predlog za postavitev izvedenca, ki bi lokacije iz dovoljenj za opravljanje dejavnosti gojenja školjk, ki so jih tožniku izdali hrvaški organi in so izražene v koordinatnem sistemu Republike Hrvaške HTRS96, prevedel v koordinatni sistem WGS84, v katerem je določena lokacija polja A in C v Piranskem zalivu, je sodišče zavrnilo, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju te sodbe.
19. Tožnikova pooblaščenka je vztrajala pri vloženi tožbi in razlogih zanjo. Izpostavila je, da iz izpodbijane odločbe izrecno izhaja, da tožnik dne 28. 6., 2. 7. in 3. 7. 2018 s strani PPOP Koper ni bil prepoznan in da policisti v teh dneh tudi niso opravili nobene prepoznave.
K točki I izreka:
20. Tožba ni utemeljena.
21. Med strankama ni sporno, da so na poljih A in C v Piranskem zalivu, označenih s koordinatami na površini morja, navedenimi v izreku izpodbijane odločbe, postavljene naprave za gojenje školjk, to je gojitvene linije. Sporni pa sta dve vprašanji: ali je na podlagi izvedenih dokazov mogoče zaključiti, da je dela v zvezi s postavitvijo tega školjčišča izvajal tožnik, in kolikor je temu tako, ali so mu postavitev školjčišča dovoljevala dovoljenja, ki so mu jih izdali organi Republike Hrvaške, oziroma povedano drugače, ali sta polji A in C ozemlje pod jurisdikcijo Republike Slovenije (po pravu katere je gojenje školjk v morju neposredna raba vode, za katero je treba pridobiti vodno dovoljenje (8. točka prvega odstavka 125. člena ZV-1), ki ga tožnik nima) ali pod jurisdikcijo Republike Hrvaške (po pravu katere so bila tožniku taka dovoljenja izdana). Tožnik tožbo gradi na trditvi, da tožena stranka ni z gotovostjo izkazala, da naj bi v dneh 28. 6., 2. 7. in 3. 7. 2018, ki jih navaja v obrazložitvi izpodbijane odločbe, prav on opravljal dela v zvezi s postavitvijo školjčišča, svojega zaključka pa ni obrazložila tako, da bi bilo odločitev mogoče preizkusiti. Trdi tudi, da so mu pristojni organi Republike Hrvaške, katere državljan je (kar je izkazal s potrdilom o državljanstvu) zagotovili, da sta polji A in C v Piranskem zalivu teritorij te države in mu za postavitev školjčišča izdali ustrezna dovoljenja.
22. Sodišče najprej pojasnjuje, da je predmet obravnavanega postopka presoja pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe, s katero je tožena stranka tožniku naložila, da mora z dnem vročitve odločbe takoj prenehati izvajati rabo morja za gojenje školjk na poljih A in C v Piranskem zalivu. Zato ne sledi tožnikovemu stališču, da bi morala tožena stranka za pravilno odločitev z gotovostjo izkazati, da je v dneh 28. 6., 2. 7. in 3. 7. 2018, ki jih opisuje v obrazložitvi svoje odločitve, opravljal dela na tem školjčišču, bi pa bilo tako stališče ključno, kolikor bi bil predmet obravnave očitek storitve prekrška ali kaznivega dejanja v zvezi s temi deli. Iz listin upravnega spisa (zapisniki inšpektorja ter podatki policije, vse s prilogami) je razvidno, da so v teh dneh policisti PPOP Koper zaznali delo na spornem školjčišču, vendar pa oseb na čolnu, s katerega so se opravljala dela, niso mogli identificirati zaradi prisotnosti čolna hrvaške policije. Da pri identifikaciji oseb niso vztrajali, sodišče tudi razume, glede na splošno znane incidente, do katerih (je) prihaja(lo) v Piranskem zalivu prav pri rabi morja za ribolov in postavitev školjčišč. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je tožena stranka svoj zaključek, da je dela v zvezi s postavitvijo školjčišča na polju A in C v Piranskem zalivu opravljal tožnik, sprejela na podlagi več dokazov, in ne le na podlagi ugotovitev policistov o dogajanju v prej navedenih dneh, to pa v izpodbijani in drugostopenjski odločbi obširno pojasnila ter zato sodišče zavrača očitek tožnika, da naj odločitev ne bi bila obrazložena tako, da bi jo bilo mogoče preizkusiti. S svojimi ugotovitvami je tožena stranka pred izdajo izpodbijane odločbe tožnika tudi seznanila ter mu dala možnost, da se o njih izjavi, česar pa tožnik ni storil. 23. Iz izvedenih dokazov izhaja, da je tožena stranka ob inšpekcijskem pregledu dne 27. 11. 2017 na parcelah A in C v Piranskem zalivu naletela na školjčišče, sestavljeno iz dveh gojitvenih linij, pri čemer je bila prva sestavljena iz 40, druga pa iz 13 nosilnih plovcev, med seboj povezanih z nosilno vrvjo na razdalji 10 m. Ker so se po podatkih PPOP Koper dela na teh školjčiščih izvajala iz delovnega polovila z oznako ..., ki je bilo v glavni knjigi vpisnika morskih čolnov vknjiženo kot last B.B., je tega inšpektor povabil na zaslišanje. Povedal je, da je v dneh 7. in 8. 4. 2017 na spornem območju za tožnika opravljal meritve za postavitev nasada školjk ter polaganje betonskih sider na morsko dno. Tožniku je nato s pogodbo delovno plovilo tudi oddal v najem. Tožena stranka je ugotovila, da so se dela opravljala tudi s plovilom ..., kar je izhaja iz posnetkov policije, za katerega je po podatkih hrvaškega vpisnika morskih čolnov ugotovila, da je last tožnika. Ob ponovnem inšpekcijskem pregledu dne 22. 6. 2018 je tožena stranka ugotovila, da sta na obeh poljih postavljeni le skrajno zunanji gojitveni liniji, sestavljeni na polju A iz 90 boj in na polju C iz 99 boj, vidni pa so bili obrisi visečih mrežic, ki služijo za gojenje školjk. Na tem mestu se v času inšpekcijskega pregleda dela niso izvajala, so se pa po podatkih PPOP Koper izvajala v dneh 28. 6., 2. 7. in 3. 7. 2018, ko razgovor z osebami in njihova identifikacija zaradi prisotnosti hrvaškega patruljnega čolna policije nista bila mogoča. Tožena stranka je na podlagi opisanih podatkov zaključila, da je dela v zvezi s postavitvijo školjčišča na poljih A in C v Piranskem zalivu izvajal tožnik. Ker je po podatkih DRSV tudi ugotovila, da tožnik ni pridobil vodne pravice, kot to zahteva prvi odstavek 108. člena ZV-1, in tudi ne vodnega dovoljenja za postavitev školjčišča po določbi 8. točke prvega odstavka 125. člena ZV-1, mu je na podlagi 1. točke prvega odstavka 175. člena ZV-1 prepovedala nadaljnjo uporabo vode, na podlagi 5. točke prvega odstavka tega člena pa uporabo gojitvenih linij.
24. Sodišče meni, da je na podlagi povzetih dokazov tožena stranka pravilno zaključila, da je dela na poljih A in C v Piranskem zalivu izvajal prav tožnik in mu, ker je ugotovila, da nima vodne pravice in vodnega dovoljenja za postavitev školjčišča tudi izrekla inšpekcijski ukrep. Zgolj dejstvo, da policisti tožnika in ostalih, ki so bili na plovilu, iz katerega so se izvajala dela, v dneh 28. 6., 2. 7. in 3. 7. 2018 iz objektivnih in prej pojasnjenih razlogov niso uspeli identificirati (tožnik v pisni izjavi, predloženi na glavni obravnavi navaja, da v teh dneh na spornem območju ni bil navzoč in ni opravljal del), ne pomeni, da tožnik teh del ni izvajal (oziroma, da jih zanj niso izvajali drugi) v času celotnega trajanja inšpekcijskega postopka (od 27. 11. 2017 do izdaje izpodbijane odločbe). Presoja in ocena vseh dokazov vodi do logičnega zaključka, da je šlo prav za tožnika: dela so se izvajala iz dveh čolnov, enega v njegovi lasti in drugega, ki ga je imel v najemu; pred pričetkom del je lastnik najetega čolna A.A. za tožnika opravil meritve za postavitev nasada školjk in polaganje betonskih sider na sporni lokaciji; tožnika so ob izvajanju del na plovilu prepoznali tudi policisti (tožnik navaja, da so do tega zaključka policisti prišli le zato, ker se je v zvezi z dogajanjem v Piranskem zalivu pojavljal v medijih, vendar pa to po mnenju sodišča lahko zgolj pomeni, da je bila njegova prepoznava prav zaradi pojavljanja v javnosti toliko lažja); nenazadnje pa je tožnik sodišču predložil dovoljenja, ki so mu jih izdali hrvaški upravni organi in s katerimi so mu dovoljevali postavitev školjčišča prav na spornem območju. Na tem mestu sodišča pojasnjuje, da v zadevi ni sporno, da sta zapis lokacije polja A in C v Piranskem zalivu v koordinatnem sistemu WGS84, ki je naveden v izpodbijani odločbi, in zapis lokacije tega območja v koordinatnem sistemu HTRS96, ki je v uporabi v Republiki Hrvaški ter izhaja iz dovoljenj Republike Hrvaške, Ministrstva za kmetijstvo za vzrejo rib in ostalih morskih organizmov, ki sta bili tožniku izdani dne 9. 5. in 11. 5. 2017, identični. Da gre za zapis istih lokacij, le da izraženih v različnih koordinatnih sistemih, je smiselno potrdila tudi tožena stranka (drugi odstavek na str. 7 in prvi odstavek na str. 8 obrazložitve drugostopenjske odločbe) in zato sodišče ni sledilo dokaznemu predlogu tožnika za imenovanje izvedenca, ki bi to potrdil, saj dejstev, ki niso sporna, ni treba še posebej dokazovati.
25. Vse nanizano v prejšnji točki vodi sodišče do sklepa, da je tožena stranka pravilno presodila, da je dela na poljih A in C v Piranskem zalivu izvajal prav tožnik, bodisi sam, bodisi tudi s pomočjo drugih oseb. Povsem mogoče sicer je, da je Republika Hrvaška, poleg tega, da je tožniku izdala dve dovoljenji za postavitev školjčišča, taka dovoljenja izdala tudi drugim, kot to zatrjuje tožnik, vendar pa to za sprejeto odločitev ni relevantno. Tožnikova čolna (lastniški in najeti), s katerih so se izvajala dela na poljih A in C v Piranskem zalivu, izpoved B.B., ki je povedal, da je za tožnika opravil meritve za postavitev nasada školjk in polaganje betonskih sider ter dovoljenja Republike Hrvaške, s katerimi razpolaga tožnik - vse to po presoji sodišča dovolj prepričljivo izkazuje, da je sporna dela izvajal prav tožnik in je zato izrek inšpekcijskega ukrepa tudi utemeljen. Do vprašanja, ali je tožena stranka s tem odločala o območju, ki sodi pod jurisdikcijo Republike Slovenije, se sodišče opredeljuje v nadaljnjih točkah te obrazložitve.
26. Sodišče ne sledi tožniku v delu, kjer navaja, da tožena stranka v smislu 7. člena ZIN ni ugotavljala sorazmernosti ukrepa in zahteve po njegovi takojšnji izvršitvi. Pridružuje se stališču drugostopenjskega organa, da ima v primeru rabe vode brez vodne pravice in vodnega dovoljenja inšpektor pooblastilo izreči prepoved nadaljnje rabe vode (1. točka prvega odstavka 175. člena ZV-1) in tudi pooblastilo prepovedati uporabo objekta in naprave, če se uporablja brez takega dovoljenja (5. točka prvega odstavka 175. člena ZV-1). Kolikor inšpektor ugotovi, da je prišlo do rabe vode brez vodne pravice in vodnega dovoljenja in da se brez vodnega dovoljenja uporablja določen objekt ali naprava, mu niti ZV-1 niti drug predpis ne daje podlage za izrek drugačnega ukrepa in tudi ne daje podlage za določitev drugačnega roka od tega, da se taka zahteva izvrši takoj. Sodišče se strinja z drugostopenjskim organom, da je presojo, ali je glede na naravo takih kršitev, ki se očitajo tožniku treba določiti rok za izpolnitev obveznosti ali ne, opravil že zakonodajalec s tem, ko ni predvidel možnosti določitve roka za njihovo izvršitev in je zato odločitev tožene stranke, da od tožnika zahteva izpolnitev naloženih obveznosti z dnem prejema izpodbijane odločbe tudi upravičena.
27. Kot je že bilo pojasnjeno, tožnik gradi tožbo tudi na trditvi, da so mu pristojni organi Republike Hrvaške, katere državljan je, zagotovili, da sta polji A in C v Piranskem zalivu teritorij te države in mu za postavitev školjčišča izdali ustrezna dovoljenja, pri čemer pa, kot navaja, od posameznika ne gre zahtevati, da bi se opredeljeval do vprašanj poteka državne meje med Republiko Hrvaško in Republiko Slovenijo. Trdi torej, da je kot državljan Republike Hrvaške opravljal svojo dejavnost v okviru dovoljenj, ki jih je pridobil pri matični državi ter se zanesel tudi na zagovorila delegacije Vlade Republike Hrvaške, ki je dne 23. 8. 2017 obiskala ribiče ter jim pojasnila, da je ribolov mogoč na do takrat ustaljen način ter da do spremembe meje na morju ni prišlo. Tožnik je že v pritožbenem postopku (enako kot v tožbi) predložil več dokazov (odločba tožene stranke, št. 0613-4/2019-2 z dne 28. 3. 2019; dovoljenje Republike Hrvaške, Ministrstva za kmetijstvo za vzrejo rib in ostalih morskih organizmov, izdano tožniku dne 9. 5. 2017; dovoljenje Republike Hrvaške, Ministrstva za kmetijstvo za vzrejo rib in ostalih morskih organizmov, izdano tožniku dne 11. 5. 2017; lokacijsko dovoljenje Republike Hrvaške, Istrske županije, Mesta Umag z dne 23. 2. 2016; Elaborat idejnega projekta, ki ga je izdelal Urad pooblaščenega inženirja gradbeništva G.G. št. 07/15; soglasje Republike Hrvaške, Ministrstva za pomorstvo, promet in infrastrukturo z dne 25. 9. 2915; Odločba Republike Hrvaške o koncesiji, objavljena v hrvaškem uradnem listu, št. 6/2017; dogovor o koncesiji, sklenjen med Vlado Republike Hrvaške in tožečo stranko z dne 4. 4. 2017; grafični prikaz, izpisan iz aplikacije Ministrstva za pomorstvo Republike Hrvaške, na katerih je viden prikaz vzgojnih polj v uradnem koordinatnem sistemu Republike Hrvaške; grafični prikaz geodeta H.H.), iz katerih izhaja, da mu je Republika Hrvaška dovolila postavitev školjčišča na poljih A in C v Piranskem zalivu. Tožnik je torej dela izvajal na podlagi teh dovoljenj. Ključno vprašanje pa je, ali so bili upravni organi Republike Hrvaške pristojni izdajati ta dovoljenja. Od odgovora na to vprašanje je odvisna tudi presoja izpodbijane odločbe. Namreč, kolikor bi sodišče ugotovilo, da sta polji A in C v Piranskem zalivu podvrženi suverenim pravicam in jurisdikciji Republike Hrvaške, bi bila tožnikova tožba utemeljena, v nasprotnem, torej kolikor gre za območje, podvrženo suverenim pravicam in jurisdikciji Republike Slovenije, pa zanj velja slovenski pravni red, po katerem je za postavitev školjčišča kot načina rabe vode treba pridobiti vodno pravico in vodno dovoljenje pri za to pristojni DRSV.
28. Vladi Republike Slovenije in Republike Hrvaške sta z namenom mirne razrešitve spora glede meje na kopnem in morju v Stockholmu dne 4. 11. 2009 s podpisom Arbitražnega sporazuma ustanovili arbitražno sodišče. Določili sta, da arbitražno sodišče uredi potek meje med državama na kopnem in morju, stik Slovenije z odprtim morjem ter režim za uporabo ustreznih morskih območij (prvi odstavek 3. člena Arbitražnega sporazuma). Določili sta tudi, da arbitražno sodišče po preučitvi vseh relevantnih dejstev, ki se nanašajo na zadevo izda razsodbo, ki je za obe državi pogodbenici zavezujoča in pomeni dokončno rešitev spora, državi pa sta se zavezali, da bosta v šestih mesecih po sprejetju razsodbe storili vse potrebno za njeno izvršitev, vključno s spremembo notranje zakonodaje, če je to potrebno (7. člen Arbitražnega sporazuma)[1](#sdfootnote1sym).
29. Arbitražno sodišče v Haagu je dne 29. 7. 2917 razglasilo končno razsodbo o določitvi kopenske in morske meje med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško. V III. točki izreka razsodbe je v zvezi z mejo na morju med Hrvaško in Slovenijo odločilo, da je meja med teritorialnim morjem Hrvaške in Slovenije geodetska črta, ki povezuje točko A s koordinatami 45°30´41,7˝ N, 13°31´25,7˝ E z izhodiščnim geodetskim azimutom 299°04´45,2 s točko B na črti, določeni v Osimski pogodbi. Potek tako določene meje je prikazan v kartografskem prikazu na 323. strani razsodbe. Primerjava koordinat na površini morja za polje A (1. točka = 45° 30,130´ N, 13° 33,345´ E; 2. točka = 45° 29,980´ N, 13° 33,525´ E; 3. točka = 45° 30,085´ N, 13° 33,270´ E; 4. točka = 45° 29,910´ N, 13° 33,450´ E) in polje C (9. točka = 45° 29,965´ N, 13° 33,545´ E; 10. točka = 45° 29,795´ N, 13° 33,741´ E; 11. točka = 45° 29,764´ N, 13° 33,672´ E; 12. točka = 45° 29,913´ N, 13° 33,487´ E), ki med strankama niso sporne, s koordinatami poteka državne meje na morju, določene z razsodbo arbitražnega sodišča kaže, da je sporno školjčišče v tistem delu akvatorija Piranskega zaliva, ki je po razsodbi ozemlje Republike Slovenije.
30. Državna meja je črta, ki določa mejo teritorialnega območja jurisdikcije neke države. Ker sta polji A in C v Piranskem zalivu, kjer sta sporni školjčišči, glede na odločitev arbitražnega sodišča na ozemlju Republike Slovenije, velja zanju pravni red Republike Slovenije. To pa pomeni, da je za neposredno rabo vode na teh dveh poljih, to je tudi za gojenje morskih orgazmov - školjk, treba pridobiti vodno pravico in vodno dovoljenje, ki ga izdaja za to pristojni organ v Republiki Sloveniji, to je DRSV. Ker tožnik takega dovoljenja pri DRSV ni pridobil, kar potrjuje tudi sam, je bila odločitev tožene stranke, da tožniku v inšpekcijskem postopku izreče ukrepe po 1. in 5. točki prvega odstavka 175. člena ZV-1, utemeljena. Tožnik sicer razpolaga z dovoljenji za postavitev školjčišča na poljih A in C v Piranskem zalivu, ki so mu jih izdali organi v Republiki Hrvaški, vendar pa so v obravnavanem primeru brezpredmetna, saj upravni organi Republike Hrvaške ne morejo odločati o zadevah, o katerih lahko odločajo le organi Republike Slovenije v skladu s pravom te države. Enako to velja tudi za tožnikovo sklicevanje na zagotovila Vlade Republike Hrvaške. Dejstvo je, da sta Republika Slovenija in Republika Hrvaška dne 4. 11. 2009 podpisali Arbitražni sporazum, v katerem sta se sporazumeli tudi, da je razsodba arbitražnega sodišča zavezujoča in pomeni dokončno rešitev spora. Ker je arbitražno sodišče v razsodbi natančno določilo morsko mejo med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško, to pomeni, da je s sprejemom razsodbe morska meja postala za obe državi zavezujoča. Morebitno nestrinjanje Republike Hrvaške s tako odločitvijo zato ne more spremeniti zaključka sodišča, da sta polji A in C v Piranskem zalivu, na katerih je tožnik postavil školjčišče, del ozemlja Republike Slovenije in je zato poseganje v ta prostor podvrženo izključno pravnemu redu te države.
31. Ob upoštevanju vsega doslej navedenega je sodišče presodilo, da je odločitev tožene stranke pravilna in utemeljena na zakonu ter je zato tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo.
K točki II izreka:
32. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.
[1](#sdfootnote1anc)Republika Slovenija je Arbitražni sporazum ratificirala z Zakonom o ratifikaciji Arbitražnega sporazuma med Vlado Republike Slovenije in Vlado Republike Hrvaške (Uradni list RS - Mednarodne pogodbe, št. 11/10), Republika Hrvaška pa z Zakonom o potvrđivanju sporazuma o arbitraži između Vlade Republike Hrvatske i Vlade Republike Slovenije (Narodne novine, št. 12/09).