Jedro

Ko je zarubljena stvar ocenjena in na prvi dražbi po tej ceni tudi (neuspešno) prodajana, na drugi dražbi te stvari ni mogoče prodati pod tretjino te vrednosti, četudi gre za pomotoma navedeno vrednost stvari (1,300.000,00 - 130.000,00).

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da je dosežena vrednost za osebni avto F..., na drugi javni dražbi dne 17.9.1999 70.000,00 SIT. Izvršbo, ki je bila dovoljena s sklepom z dne 28.5.1993, je ustavilo za znesek 70.000,00 SIT in odločilo, da se nadaljuje za znesek 284.748,86 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 18.9.1999 do plačila. S tem sklepom je naročilo tudi računovodstvu Okrožnega sodišča v Krškem, da znesek 70.000,00 SIT izplača upniku na njegov račun. Obračun obresti pa je sestavni del tega sklepa.

Zoper ta sklep se pritožuje upnik iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga razveljavitev sklepa ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da je bil dolžniku v postopku rubeža zarubljen osebni avtomobil F..., katerega ocenjena vrednost je znašala 1,300.000,00 SIT. Prva dražba je bila neuspešna, na podlagi upnikovega predloga pa je bila razpisana druga javna dražba. Po določbi 94. člena ZIZ se prodajna cena zarubljenega predmeta na drugi javni dražbi zniža, vendar ne sme biti nižja od tretjine ocenjene vrednosti. V konkretnem primeru bi predstavljal tretjino vrednosti znesek 433.333,00 SIT in to je najnižja izklicna cena, po kateri bi se lahko avto prodal. Na drugi javni dražbi, ki je bila opravljena 17.9.1999, pa je bila izklicna cena za zarubljeno nepremičnino 43.333,00 SIT in je bil osebni avto prodan za 70.000,00 SIT. Več kot očitno je prišlo torej do bistvenih kršitev postopka, ki so vplivale na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodne odločbe. Poleg te kršitve postopka pa je bil postopek kršen tudi s tem, ker kupcem ni bil omogočen ogled zarubljene premičnine, kljub izrecni zahtevi enega od udeležencev, naj sodišče pred dražbo omogoči ogled premičnine in s tem hkrati tudi ugotovitev, ali je premičnina sploh še v posesti dolžnika. Taka zahteva je bila zavrnjena, čeprav bi sodišče moralo glede na določbo 96. člena ZIZ odločiti, da kupec takoj po koncu dražbe vloži kupnino in prevzame stvar. To pomeni, da morajo biti na dražbi prodajane premičnine na kraju dražbe. V danem primeru pa prodajana premičnina ni bila na kraju dražbe in kupec osebnega avtomobila po koncu dražbe ni prevzel in ni mogel prevzeti oziroma dobiti v posest kar je kupil. Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje pravi v obrazložitvi sklepa, da je s sklepom dne 28.5.1993 dovolilo izvršbo zaradi izterjave 51.664,90 SIT s pripadki, z rubežem, cenitvijo in prodajo dolžnikovih premičnin, kot so navedene v 1. točki izreka sklepa. Vendar pri tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bil avto v rubežnem in cenilnem zapisniku res ocenjen na 130.000,00 SIT in na obvestilu o rubežu z dne 14.9.1998 se je ta znesek ponovno pojavil. Vendar pa je kasneje sodišče samo ugotovilo, da ta znesek ni pravilen in je v dražbenem razglasu z dne 20.11.1998 znesek 130.000,00 popravilo na 1,300.000,00 SIT. O tem je obvestilo tudi upnika in dolžnika s svojim dopisom z dne 3.12.1998 (za katerega pa se ne ve, kdo ga je strankama poslal, ker ni podpisan). V obvestilu o rubežu z dne 3.12.1998 je ocenjena vrednost avtomobila 1,300.000,00 SIT in pritožbenemu sodišču ni razumljivo, kako je lahko sodišče prve stopnje v dražbenem razglasu z dne 24.8.1999 ponovno avto ocenilo na 130.000,00 SIT. Ta dražbeni oglas je bil torej osnova za drugo dražbo, saj je v zapisniku ponovno ta znesek, to je 130.000,00 SIT. Vse te netočnosti glede ocenjene vrednosti, pa so imele očitno za posledico, da je bil avto na drugi javni dražbi prodan v nasprotju z določbami ZIZ in pritožba upravičeno graja, da je bila najnižja izklicna cena v nasprotju z določbo drugega odstavka 94. člena ZIZ. Če pa temu ni tako, pa bo moralo sodišče v ponovljenem postopku pojasniti zmedo, ki jo je samo ustvarilo. Seveda pa je dati prav pritožbi tudi v tistem delu, kjer se sklicuje na določbo 96. člena ZIZ, po kateri mora kupec položiti kupnino in prevzeti stvari takoj po koncu dražbe, oziroma ob prodaji z neposredno pogodbo.

Pritožbeno sodišče je torej ugotovilo, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbe Zakona o izvršbi in zavarovanju, da je zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko je ocenilo vrednost avtomobila na 130.000,00 SIT in končno je zagrešilo tudi bistveno kršitev določb postopka, ko je osebni avto prodalo za 70.000,00 SIT, kar ne predstavlja vrednosti v smislu določbe 94. člena ZIZ. Vse to pa je imelo za posledico, da je pritožbeno sodišče sklep razveljavilo in zadevo vrača sodišču prve stopnje v nov postopek.