Zgolj drugačna presoja, zaradi katere lahko ponudnik po končanem postopku pred Državno revizijsko komisijo uspe s sodnim varstvom v postopku povračila škode (zoper naročnika) pred sodiščem splošne pristojnosti (peti odstavek 23. člena Zakona o reviziji postopkov javnega naročanja – ZRPJN), namreč še ni podlaga za stališče, da je bilo storjeno protipravno dejanje, ki je podlaga za pravico do povračila škode po 26. členu URS. Ravnanje Državne revizijske komisije kot nosilca oblasti bi bilo protipravno takrat, kadar bi pri razlagi pravnih predpisov presegla okvir pooblastil, ki jih ima v postopku nadzora nad zakonitostjo postopkov oddaje javnih naročil, oziroma kadar bi ravnala samovoljno.
Revizija se zavrne.
Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki njene revizijske stroške v znesku 2.065,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.
Dosedanji potek postopka
1. Tožeča stranka je uveljavljala odškodninsko odgovornost države zaradi protipravnega ravnanja Državne revizijske komisije, ki naj bi v postopku nadzora nad zakonitostjo postopka oddaje javnega naročila za dobavo in montažo operacijskih miz nepravilno razveljavila odločitev naročnika (Ministrstva za zdravje) o oddaji javnega naročila tožeči stranki. Tožeča stranka je med drugim zatrjevala, da bi Državna revizijska komisija morala upoštevati štampiljko tožeče stranke na sporni bančni garanciji kot relevantno navedbo naročnika garancije. Ker tega ni storila, naj bi ravnala protipravno in s tem povzročila škodo tožeči stranki. Tožeča stranka naj posledično ne bi mogla skleniti pogodbe z naročnikom v prvotnem postopku oddaje javnega naročila, v novem postopku pa naj bi bilo javno naročilo za dobavo in montažo operacijskih miz oddano drugemu ponudniku.
2. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek za plačilo 505.389,13 EUR z zamudnimi obrestmi in za objavo sodbe v časopisih zavrnilo. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (drugi odstavek izreka). Presodilo je, da protipravnost in vzročna zveza kot predpostavki odškodninske odgovornosti nista podani.
3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku).
4. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.
5. Postopek v tej zadevi se je pred sodiščem prve stopnje končal po uveljavitvi Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku – ZPP-D (Ur. l. RS, št. 45/2008), zato se po prvem odstavku njegovega 130. člena nadaljuje po novih predpisih.
Ugotovljeno dejansko stanje
6. Sodišči prve in druge stopnje sta svojo odločitev oprli na naslednja pravno odločilna dejstva: - Državna revizijska komisija je z odločitvijo z dne 17. 5. 2006 razveljavila odločitev naročnika (Ministrstva za zdravje) z dne 15. 11. 2005 o oddaji javnega naročila tožeči stranki. Državna revizijska komisija se je pri svoji odločitvi oprla na Pravilnik o ugotovitvi, kdaj šteje ponudba za nepravilno, neprimerno ali nesprejemljivo (Ur. l. RS, št. 33/2004), na prvi odstavek 76. člena Zakona o javnih naročilih (v nadaljevanju ZJN-1), ki določa zavrnitev nepravilne ponudbe, in na 2. alinejo prvega odstavka 6. člena Pravilnika o vrstah finančnih zavarovanj, s katerimi ponudnik zavaruje izpolnitev svoje obveznosti v postopku oddaje javnega naročila (v nadaljevanju Pravilnik o vrstah finančnih zavarovanj; Ur. l. RS, št. 25/2004, 87/2004), ki kot obvezno sestavino bančne garancije med drugim določa tudi naziv naročnika bančne garancije.
- Obrazec D 01, ki je bil priložen razpisni dokumentaciji naročnika in na katerem je tožeča stranka oddala svojo bančno garancijo, ni imel rubrike „naročnik garancije“, zato je tožeča stranka tudi ni izpolnila.
- Razpisna dokumentacija naročnika je zahtevala, da je vsak obrazec razpisne dokumentacije na izvirniku parafiran in žigosan.
- Žig in parafa tožeče stranke sta se nahajala na spodnjem desnem kotu obrazca D 01 v njeni ponudbi.
- Ker so bile v postopku oddaje javnega naročila ponudbe vseh ponudnikov nepravilne, je Državna revizijska komisija v obrazložitvi svoje odločitve z dne 17. 5. 2006 naročnika izrecno napotila na oddajo javnega naročila po postopku s pogajanji na podlagi 20. člena ZJN-1. - V novem postopku oddaje javnega naročila s pogajanji naročnik ni sklenil pisne pogodbe s tožečo stranko, temveč je za izvedbo javnega naročila izbral drugega, očitno ugodnejšega ponudnika.
Presoja utemeljenosti revizije
7. Revizija ni utemeljena.
8. Odškodninska odgovornost tožene stranke za ravnanje Državne revizijske komisije kot posebnega, neodvisnega in samostojnega državnega organa nadzora nad zakonitostjo postopkov oddaje javnih naročil (prvi odstavek 4. člena ZJN-1) ima podlago v 26. členu Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS), po katerem ima vsakdo pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja. Za obstoj odškodninske odgovornosti po tej določbi URS morajo biti kumulativno podane vse splošne predpostavke odškodninske odgovornosti (protipravnost, škoda, vzročna zveza in odgovornost).
9. Sodišče druge stopnje je presodilo, da protipravnost ravnanja Državne revizijske komisije v zvezi s presojo izpolnjevanja podzakonske zahteve po navedbi naročnika bančne garancije ni podana. Takšni presoji sodišča druge stopnje tožeča stranka v reviziji nasprotuje in navaja, da Državna revizijska komisija odgovarja za svoje strokovne odločitve v primeru nepravilno opravljenega nadzora nad zakonitostjo postopka oddaje javnega naročila. Očitek tožeče stranke o zmotni uporabi materialnega prava ni utemeljen.
10. Glede protipravnosti ravnanja Državne revizijske komisije v zvezi z izpolnjevanjem zahteve iz Pravilnika o vrstah finančnih zavarovanj po navedbi naziva naročnika bančne garancije v bančni garanciji je tožeča stranka Državni revizijski komisiji očitala zgolj napačno presojo oziroma odločitev (VII. točka prve pripravljalne vloge tožeče stranke). Vrhovno sodišče pritrjuje navedbam tožene stranke v odgovoru na revizijo, da zgolj drugačna presoja ali interpretacija uporabljenega materialnega predpisa, ki bi se izkazala za nepravilno, še ne more biti podlaga za zaključek, da je bilo ravnanje državnega organa protipravno. Sodišče druge stopnje je sicer opravilo presojo, ali je Državna revizijska komisija pravilno uporabila določbo 6. člena Pravilnika o vrstah finančnih zavarovanj, vendar pa sodišču tega niti ne bi bilo treba storiti, saj trditve tožeče stranke, omejene zgolj na očitek napačne presoje, same po sebi ne bi mogle zadostovati za zaključek o protipravnem ravnanju Državne revizijske komisije. Zgolj drugačna presoja, zaradi katere lahko ponudnik po končanem postopku pred Državno revizijsko komisijo uspe s sodnim varstvom v postopku povračila škode (zoper naročnika) pred sodiščem splošne pristojnosti (peti odstavek 23. člena Zakona o reviziji postopkov javnega naročanja – ZRPJN), namreč še ni podlaga za stališče, da je bilo storjeno protipravno dejanje, ki je podlaga za pravico do povračila škode po 26. členu URS. Ravnanje Državne revizijske komisije kot nosilca oblasti bi bilo protipravno takrat, kadar bi pri razlagi pravnih predpisov presegla okvir pooblastil, ki jih ima v postopku nadzora nad zakonitostjo postopkov oddaje javnih naročil, oziroma kadar bi ravnala samovoljno. Kot že pojasnjeno, tožeča stranka trditev o protipravnosti ravnanja Državne revizijske komisije v tej smeri ni podala. Glede na navedeno protipravnost ravnanja tožene stranke ni podana, zaključek sodišča druge stopnje, da tožbenemu zahtevku ni mogoče ugoditi, pa je pravilen.
11. Ob odsotnosti protipravnosti kot ene od splošnih predpostavk odškodninske odgovornosti Vrhovno sodišče na revizijske navedbe v zvezi z vzročno zvezo ni odgovarjalo, saj za odločitev o reviziji niso odločilnega pomena.
Odločitev o reviziji
12. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, zato je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).
13. Na podlagi določbe prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP tožeča stranka sama nosi svoje revizijske stroške, toženi stranki pa mora upoštevaje Odvetniško tarifo (v zvezi s prvim odstavkom 41. člena Zakona o odvetniški tarifi) povrniti stroške za sestavo odgovora na revizijo (Tar. št. 21).