Jedro

Zaradi neizplačane odškodnine s strani zavarovalnice bi lahko nastala škoda le podjetju A. d.o.o, ne pa tudi tožniku, ki je bil v tem podjetju zaposlen.

Izrek

Revizija se glede odločitve o stroških zavrže, sicer pa zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je prisodilo tožniku odškodnino v znesku 1.154,5 EUR (prej 276.664 SIT), višji tožbeni zahtevek do uveljavljanih 17.338,72 EUR (prej 4,155.052 SIT) pa je zavrnilo. Zavarovanec tožene stranke je v prometni nesreči 29. 10. 1998 tožniku povzročil tolikšno premoženjsko škodo. Zahtevek za plačilo višje odškodnine za škodo na avtomobilu in odškodnine zaradi izgube zaslužka je ocenilo kot neutemeljen.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlaga spremembo sodbe z ugoditvijo celotnemu zahtevku oziroma razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje sodišču prve stopnje.

4. Po 375. členu ZPP je bila revizija vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Tožnik v reviziji izpodbija odločitev nižjih sodišč o plačilu stroškov postopka. Revizijsko sodišče ugotavlja, da v tem delu revizija ni dovoljena. Odločitev o stroških je sklep, revizija zoper sklep pa je samo izjemoma dovoljena. Tako bi bila lahko po prvem odstavku 384. člena ZPP dovoljena zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan. Sklep o stroških pa ni sklep o končanju postopka, zato revizija zoper tak sklep ni dovoljena. Revizijsko sodišče je v tem delu revizijo na podlagi 377. člena ZPP zavrglo.

7. V zvezi z revizijo proti odločitvi o glavni stvari Vrhovno sodišče uvodoma ugotavlja, da je revizija v bistvenem delu dobeseden prepis pritožbe. Na njene trditve, ki so sedaj revizijske trditve, je pritožbeno sodišče v celoti odgovorilo in jih pravilno zavrnilo kot neutemeljene. Revizijsko sodišče razloge izpodbijane sodbe v celoti sprejema in se jim pridružuje.

8. Revizija je izredno pravno sredstvo z omejenim obsegom in omejenimi razlogi izpodbijanja. Z revizijo ni mogoče izpodbijati pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja. Zato so neupoštevne vse tiste revizijske trditve, ki neposredno ali preko zatrjevanih domnevnih procesnih kršitev izpodbijajo odločilne dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki so prestale pritožbeni preizkus. Tako so neupoštevne revizijske trditve, da se je sodišče pri ugotavljanju poškodb na avtomobilu oprlo zgolj na mnenje sodnega izvedenca, ne da bi upoštevalo tudi druga dejstva, in da je tožeča stranka dokazala bistveno večji obseg poškodb na tožnikovem vozilu, kot jih je ugotovilo prvostopenjsko sodišče. 9. Tožeča stranka uveljavlja revizijski razlog iz 14. točke prvega odstavka 339. člena ZPP, češ da imata sodbi sodišč prve in druge stopnje pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne moreta preizkusiti. Izrek sodbe naj bi nasprotoval razlogom sodbe oziroma naj bi bili ti razlogi nejasni in med seboj v nasprotju. Te splošne trditve tožnik konkretizira z zatrjevanjem, da v sodbi ni razlogov o tem, kakšne poškodbe so na vozilu nastale v nadaljevanju po trku, ko se je vozilo gibalo po cestišču in da je sodišče ugotovilo samo poškodbe, ki so nastale na vozilu zaradi trka. Očitek je neutemeljen, saj je na navedeno trditev poleg prvostopenjskega obsežno odgovorilo tudi pritožbeno sodišče v drugem odstavku 3. strani svoje sodbe. Navedlo je izvedenčev odgovor na obravnavano trditev tožeče stranke in utemeljilo neutemeljenost trditve tudi s tem, da tožeča stranka ni nikoli podala nobenih konkretnih trditev, kakšne poškodbe naj bi v časovnem obdobju po trku nastale na tožnikovem avtomobilu in na kakšen način bi sploh nastale. Revizijsko sodišče ugotavlja zadostnost razlogov izpodbijane sodbe in neutemeljenost trditve o pomanjkljivosti sodb ter o pomanjkanju razlogov o odločilnih dejstvih. Drugi očitek, da „sodba nasprotuje razlogom sodbe oziroma so ti razlogi nejasni in med seboj v nasprotju“ je po presoji revizijskega sodišča tudi neutemeljen, ker gre dejansko le za tožnikovo nasprotovanje dokazni oceni prvostopenjskega sodišča o obstoju poškodb na tožnikovem vozilu, ki so posledica trčenja obeh v nesreči udeleženih vozil. Dokazno oceno o obsegu škode je prvostopenjsko sodišče podrobno utemeljilo, pritožbeno sodišče pa je te zaključke preizkusilo, se z njimi strinjalo in svoje stališče tudi utemeljilo. Revizijske trditve o nejasnostih in o nasprotjih v sodbi so povsem brez podlage, tako da revizijsko sodišče zaključuje, da revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni podan.

10. V zvezi z revizijskim razlogom zmotne uporabe materialnega prava revizijsko sodišče najprej ugotavlja, da v zvezi s škodo na avtomobilu ni podan, saj sta nižji sodišči v skladu z dejanskimi ugotovitvami materialnopravno pravilno prisodili tožniku odškodnino 1.154,5 EUR za škodo na avtomobilu in za stroške vleke avtomobila, višja škoda pa ni bila dokazana. Glede izgubljenega zaslužka revizija prav tako ni utemeljena. Pravilno je namreč presojeno, da bi škoda morda lahko nastala samo podjetju A. d.o.o., katerega zastopnik in delavec je bil tožnik, ne pa neposredno tožniku. Ta je namreč trdil, da ni mogel popraviti avtomobila, ker ni imel lastnega denarja, zavarovalnica pa mu ni izplačala odškodnine za avto, tako da v novembru in decembru 1998 ni mogel več delati kot prodajni zastopnik za podjetje Av. d.o.o., zaradi česar mu niso podaljšali pogodbo za leto 1999 in je bil tako v 14 mesecih prikrajšan za 14.605,24 EUR (prej 3,500.000 SIT). Nižji sodišči sta namreč ugotovili, da je bila pogodba o trgovskem zastopanju sklenjena med podjetjema Av. d.o.o. in A. d.o.o. in je prvo podjetje provizijo izplačevalo drugemu podjetju. Škoda zaradi neopravljenega dela za dva meseca in zaradi nesklenitve nove pogodbe za eno leto bi lahko nastala le družbi A. d.o.o. kot pogodbeniku, ne pa tožniku, ki sicer zatrjuje, da si je izplačeval plačo prav na podlagi dohodkov, ki jih je podjetje A. d.o.o. prejelo iz naslova njegovega trgovskega zastopanja. Vendar je pravilno stališče, da tožnik ni neposredni oškodovanec, zato je materialnopravno pravilno zavrnjen njegov zahtevek za plačilo odškodnine zaradi izgubljenega zaslužka.

11. V skladu z vsem navedenim je revizijsko sodišče neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).