Jedro

Tožnik se je ob podpisu sporazumov moral in mogel zavedati vloge Vlade RS v zakonodajnem postopku in dejstva, da je ureditev zahtevanih sprememb v zakonih odvisna predvsem od poslancev v Državnem zboru. Država ne more biti odškodninsko odgovorna za (ne)sprejem nekega predpisa. Državni zbor je namreč nosilec suverenosti, mandat pa mu na volitvah podelijo volivci. Če ti menijo, da naloge ni dobro opravil, bodo imeli na naslednjih volitvah priložnosti voliti druge predstavnike.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

2. Pravdni stranki sami krijeta pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za izpolnitev pogodbene obveznosti v skladu s Sporazumom med tožnikom, MNZ in Policijo št. 1010-6/2010 z 18. 10. 2010, Sporazumom o reševanju stavkovnih zahtev med tožnikom in Vlado RS s 4. 11. 2010, Stavkovnim sporazumom št. 0100-249/2013/3 z 20. 5. 2013 in Stavkovnim sporazumom št. 007-411/2013/1 s 30. 7. 2013, po katerih naj bi Zakon o organiziranosti in delu v policiji urejal dodatke za delovno dobo in starost ter povišanje osnovne plače zaposlenim pooblaščenim osebam v Policiji, ki odločajo v prekrškovnih postopkih. Sodišče je nadalje zavrlo tožbo v delu, s katerim je tožnik zahteval ugotovitev, da je toženka dolžna zaposlenim v Policiji plačati odškodnino v višini neizplačanega dodatka za delovno dobo v višini 0,5 % za vsako polno leto delovne dobe, dodatka za stalnost v višini 0,5 % za vsako začeto leto delovne dobe in odškodnino v višini neizplačanega 30 % povišanja osnovne plače, za vsak posamezni mesec od 7. 3. 2013 dalje do plačila. Tožniku je na račun toženke naložilo plačilo pravdnih stroškov v višini 1.396,73 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožnik navedeno sodbo izpodbija iz pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava po 1. in 2. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Poudarja, da toženka svoje obveznosti iz stavkovnih sporazumov ni izpolnila, zato je odločitev sodišča prve stopnje napačna. Tožena stranka je namreč Republika Slovenija in ne Vlada RS. Slednja je sklenila sporazume kot zastopnica RS in je na tak način toženko zavezala k sprejetju ustrezne zakonodaje, ki bo uredila dogovorjene dodatke in plačo zaposlenih v policiji. Meni, da načelo delitve oblasti predstavlja zgolj notranje razmerje med izvršilno in zakonodajno vejo oblasti, ki v razmerju do tožnika ne more učinkovati. Poudarja, da obveznost toženke ne predstavlja zgolj obligacije prizadevanja, temveč obligacijo uspeha. Vlada se je zavezala, da bo dogovorjene dodatke urejal zakon in ne zgolj, da si bo prizadevala to storiti. Če je Vlada sprejela obveznost, ki je ne more izpolniti, je njeno ravnanje protipravno, odškodninska odgovornost države pa je podana na podlagi 26. člena Ustave RS. Takšne obveznosti se bi morala in mogla zavedati že ob sklenitvi sporazumov, na podlagi katerih je tožnik končal stavko. Meni, da je aktivna legitimacija za skupinski zahtevek podana, saj je tožnik upravičen uveljavljati interese vseh zaposlenih v policiji. Nepravilni so zato zaključki sodišča, da je tožbeni zahtevek v ugotovitvenem delu nejasen. Predlaga spremembo oziroma podrejeno razveljavitev sodbe.

3. Toženka je na pravilno vročeno pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Med pravdnima strankama ni sporno, da sta v letih od 2010 do 2013 sklenili več stavkovnih sporazumov, na podlagi katerih je tožnica prekinila stavko policistov. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da je v konkretni zadevi podana sodna pristojnost, saj stavkovni sporazumi pomenijo sklenitev dvostranskega obligacijskega razmerja, na podlagi katerega se je tožnik zavezal prekiniti stavko, Vlada RS pa se je zavezala predlagati določene spremembe zakonodaje, s katerimi bodo urejene zahteve tožnika kot predstavnika policistov. Tožnik nadalje podaja (ugotovitveni) odškodninski tožbeni zahtevek, kar prav tako sodi v sodno pristojnost. 6. V skladu z določbo 239. člena OZ je upnik upravičen od dolžnika zahtevati izpolnitev obveznosti, dolžnik pa jo je dolžan izpolniti pošteno v vsem, kot se glasi. Če dolžnik obveznosti ne izpolni ali zamudi z njeno izpolnitvijo, je upnik upravičen zahtevati tudi povrnitev škode.

7. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema ugotovitve sodišča prve stopnje, da se je Vlada RS s podpisom stavkovnih sporazumov zavezala, da bo predlagala spremembo ustreznih zakonov, ki bodo omogočili uveljavitev dodatka za delovno dobo, dodatka za stalnost in povečanje osnovne plače zaposlenih v Policiji. Tudi po stališču pritožbenega sodišča gre za obligacijo prizadevanja in ne uspeha, saj Vlada RS v skladu z načelom delitve oblasti lahko zgolj predlaga sprejem določenega zakona, pristojen za njegovo sprejetje pa je državni zbor (88. in 89. člen Ustave RS). Državni zbor sestavljajo neodvisno izvoljeni poslanci, ki na predloge Vlade oziroma volivcev niso vezani. Zakone tako sprejemajo neodvisno, Vlada, kot nosilka izvršilne veje oblasti, pa jim sprejetja določenega zakona ne more naložiti. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da se je Vlada RS s podpisom sporazumov lahko zgolj zavezala državnemu zboru predlagati ustrezne spremembe zakonov, dejanska ureditev zahtevanih dodatkov in povišanj plač v zakonodaji pa je bila v celoti v domeni zakonodajalca. Iz ugotovitev sodišč prve stopnje nadalje izhaja, da je Vlada svojo obveznost v celoti izpolnila, saj je Državnemu zboru posredovala predlog sprememb ZODPol in ZNPPol, ki sta vsebovala dogovorjene rešitve. Svojo obveznost je tako v celoti izpolnila, v njenem ravnanju pa tudi po stališču pritožbenega sodišča ni mogoče najti elementov protipravnosti. Ob tem pritožbeno sodišče zgolj dodaja, da obseg zaveze Vlade RS izhaja tudi iz samega besedila sporazuma o reševanju stavkovnih zahtev s 4. 11. 2010 (priloga A3, kjer je pod točko 3 določena njena obveznost predlagati sprejem ustrezne zakonodaje, v nadaljnjih sporazumih pa se je zavezala takšen sporazum spoštovati (tretja alineja 2. točke Stavkovnega sporazuma z 20. 5. 2013 - priloga A6 in drugi odstavek Stavkovnega sporazuma s 30. 7. 2013 - priloga A2). Pritožbeni očitki, da je Vlada RS tožnika ob podpisu sporazuma zavajala in sprejemala obveznosti, ki jih ne more izpolniti, so zato neutemeljeni. Posledično so pravilni tudi zaključki sodišča prve stopnje, da bi se tožnik ob podpisu sporazumov moral in mogel zavedati vloge Vlade RS v zakonodajnem postopku in dejstva, da je ureditev zahtevanih sprememb v zakonih odvisna predvsem od poslancev v Državnem zboru.

8. V 2. in 3. točki tožbenega zahtevka je tožnik zahteval ugotovitev, da je toženka dolžna zaposlenim v Policiji plačati odškodnino. Tudi v tem delu velja pritrditi sodišču prve stopnje, da tako postavljen zahtevek ne zadosti zahtevi po določenosti oziroma opredeljenosti zahtevka v smislu 180. člena ZPP. Iz njega namreč ni razvidno, na katere (individualno določene) osebe v Policiji se nanaša. Ker je nadalje ugotovitveni zahtevek dopusten zgolj ob izkazani pravni koristi (181. člen ZPP), tožnik tudi ne more imeti pravne koristi od vložitve takšnega zahtevka. Za vložitev morebitnih individualnih tožb namreč prizadete osebe ne potrebujejo predhodne ugotovitve odškodninske obveznosti, temveč lahko same neposredno zatrjujejo svoje morebitno prikrajšanje. V odgovor pritožniku pritožbeno sodišče še dodaja, da država ne more biti odškodninsko odgovorna za (ne)sprejem nekega predpisa. Državni zbor je namreč nosilec suverenosti, mandat pa mu na volitvah podelijo volivci. Če ti menijo, da naloge ni dobro opravil, bodo imeli na naslednjih volitvah priložnosti voliti druge predstavnike.1 Ravnanje Državnega zbora je tako načeloma izvzeto iz odgovornosti države.2 Odločitev sodišča prve stopnje je zato utemeljena tudi v tem delu.

9. Po povedanem pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Ker tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

10. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije pritožbene stroške. Toženka z odgovorom na pritožbo v ničemer ni prispevala k odločanju pritožbenega sodišča. Takšni stroški tako niso bili potrebni in jih sodišče ni priznalo (155. člen ZPP).

1 Primerjaj Možina, D., Odškodninska odgovornost države, Pravni letopis, Ljubljana, 2013, str. 148. 2 Izjema so nečloveški zakoni, s katerimi bi bilo poseženo v temeljne človekove pravice, za kar pa ne gre v konkretnem primeru.