Jedro

Obveznost dolžnice kot zastaviteljice v konkretnem primeru nastane, če je upravičenec iz garancije predložil garancijo upniku na unovčenje in če je upnik izvedel plačilo, do katerega je garancija unovčena. To sta namreč pravni dejstvi, ki pomenita uresničitev (odložnega) pogoja (in vplivata na zapadlost terjatve) in ju je treba dokazati na v ZIZ predpisan način, da ima notarski zapis lastnost izvršilnega naslova.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sklep se v izpodbijanem delu (zavrnilni del 1. točke izreka in 2. točka izreka) razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek pred drugega sodnika.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končni sklep o ugovoru.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugovor dolžnice s 13. 5. 2014 zavrnilo kot neutemeljen in potrdilo sklep o izvršbi s 25. 4. 2015; ugovoru je ugodilo le v delu, ki se nanaša na zakonske zamudne obresti od glavnice v skupni višini 2.856,80 EUR do 30. 9. 2013 (razvidne iz prometne kartice od 2. 10. 2012 do 31. 3. 2014) in za stroške v znesku 250,00 EUR do 30. 9. 2013 (prometna kartica od 28. 5. 2013 do 31. 3. 2014) ter v tem delu sklep o izvršbi razveljavilo in izvršbo v tem delu ustavilo (1. točka izreka). Dolžnici je naložilo upniku povrniti za odgovor na ugovor znesek 1.094,83 EUR v osmih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (2. točka izreka sklepa).

2. Zoper sklep se je dolžnica po pooblaščencu pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga njegovo spremembo tako, da se ugovoru v celoti ugodi in sklep o izvršbi razveljavi ter izvršba ustavi, podredno pa, da se sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek, upniku pa naloži plačilo pritožbenih stroškov in predhodnih stroškov izvršilnega postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Z navedbo številnih argumentov napada ugotovitev, da je notarski zapis SV 283/2012 z dne 2. 10. 2012, sestavljen pri notarju, izvršilni naslov v smislu določb 20.a člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) in 4. člena Zakona o notariatu (v nadaljevanju ZN). Očita, da sodišče ni sledilo razlogom in utemeljitvi višjega sodišča v 8. točki sklepa z dne 17. 6. 2015. Nasprotuje tudi višini izterjevane terjatve. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Upnik na pritožbo, ki mu je bila vročena 19. 12. 2016, ni odgovoril. 4. Pritožba je utemeljena.

5. Višje sodišče je v tej zadevi v sklepu II Ip 1676/2015 z dne 17. 6. 2015 opozorilo na vprašanje dokazovanja zapadlosti terjatve kot pogoja za to, da ima notarski zapis lastnost izvršilnega naslova (20.a člen ZIZ). Opozorilo je tudi, da je dolžnica kot zastaviteljica dovolila vknjižbo hipoteke za zavarovanje upničine bodoče pogojne terjatve, kar je pomembno za vprašanje dokazovanja zapadlosti terjatve iz notarskega zapisa, da ima le-ta lastnost izvršilnega naslova. Sodišče prve stopnje je kljub takšnemu opozorilu ugotovilo, da ima notarski zapis SV 283/2012 z dne 2. 10. 2012 lastnost izvršilnega naslova, z utemeljitvijo, da je terjatev, ki izhaja iz notarskega zapisa, zapadla (najpozneje) 30. 9. 2013, glede na zapis v točki Prvič Sporazuma o zavarovanju upničine denarne terjatve z ustanovitvijo hipoteke po čl. 129 in 142 SPZ, sklenjenega v navedenem notarskem zapisu.

6. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa torej izhaja, da naj bi bila zapadlost terjatve dokazana že s samim notarskim zapisom, kar pa je, glede na to, da gre za bodočo pogojno terjatev, nepravilno. Zapis v točki Prvič prej navedenega sporazuma: „... z obveznostjo dolžnice, porokov in zastaviteljev, da v primeru zapadlosti ali vnovčenja garancije na dan zapadlosti oz. vnovčenja garancije, najpozneje pa do 30. 9. 2013 (tridesetega septembra dvatisočtrinajst) plačajo banki upnici vsak v zvezi z vnovčenjem garancije zapadli oz. izplačani znesek z vsemi pripadki ...“ je sodišče napačno razlagalo kot določitev zapadlosti terjatve. Datum 30. 9. 2013 je namreč datum konca veljave garancije (3. člen Pogodbe o izdaji plačilne garancije št. 240-58-582709, prav tako sestavljene v notarskem zapisu), hkrati pa skrajni rok za plačilo v primeru zapadlosti ali unovčenja garancije.

7. Sodišče prve stopnje se v izpodbijanem sklepu zaradi napačnega izhodišča o dokazu zapadlosti terjatve ni ukvarjalo z vprašanjem dokazovanja zapadlosti bodoče pogojne terjatve iz v notarskem zapisu sklenjenega sporazuma o zavarovanju denarne terjatve z ustanovitvijo hipoteke, na kar je že opozorilo višje sodišče in nanj utemeljeno opozarja tudi pritožnica.

8. Višje sodišče sicer ne sprejema pritožbenega stališča, da ni mogoča določitev neposredne izvršljivosti za bodoče denarne terjatve kot razloga za ugotovitev, da notarski zapis ni izvršilni naslov. V konkretnem primeru gre za bodočo pogojno terjatev na podlagi pogodbe o izdaji plačilne garancije in višje sodišče niti v ZIZ niti v ZN ne najde podlage za izključitev soglasja o neposredni izvršljivosti.(1)

9. Pritrditi pa je treba pritožbi, ki opozarja na dokazovanje pogojne obveznosti v skladu s 26. členom ZIZ, ki zahteva dokaz nastopa pogoja z javno ali po zakonu overjeno listino. Upnik, ki na podlagi notarskega zapisa kot izvršilnega naslova predlaga izvršbo zaradi izterjave pogojne terjatve, mora torej pravno dejstvo, katerega nastanek pomeni uresničitev odložnega pogoja, izkazati na predpisan način z ustrezno javno listino.

10. Obveznost dolžnice kot zastaviteljice v konkretnem primeru nastane, če je upravičenec iz garancije predložil garancijo upniku na unovčenje in če je upnik izvedel plačilo, do katerega je garancija unovčena. To sta namreč pravni dejstvi, ki pomenita uresničitev (odložnega) pogoja (in vplivata na zapadlost terjatve) in ju je treba dokazati na v ZIZ predpisan način, da ima notarski zapis, v katerem je dolžnica soglašala z neposredno izvršljivostjo bodoče pogojne terjatve, lastnost izvršilnega naslova v skladu z 20.a členom ZIZ.(2)

11. Ker je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da zapadlost terjatve izhaja že iz samega notarskega zapisa, ne da bi se opredelilo do dolžničine zaveze v zvezi z bodočo pogojno terjatvijo, v sklepu ponovno niso ugotovljena dejstva, ki so pomembna za presojo, ali je zapadlost terjatve dokazana na predpisan način, in teh dejstev višje sodišče ne more prvič ugotavljati in presojati, na kar je že opozorilo v sklepu II Ip 1676/2015. Zato je treba pritožbi ugoditi, sklep v izpodbijanem delu (zavrnilni del 1. točke izreka in 2. točka izreka) razveljaviti in zadevo v tem obsegu vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). V novem postopku naj sodišče prve stopnje presodi, ali je upnik zapadlost terjatve, ki jo izterjuje, dokazal na predpisan način, kar je pogoj za to, da ima notarski zapis lastnost izvršilnega naslova (20.a člen v povezavi s 26. členom ZIZ). Opozoriti je treba, da izvršilno sodišče na ugovorni razlog iz 2. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ (tudi v zvezi z 21. členom ZIZ) pazi po uradni dolžnosti ob odločanju o ugovoru (drugi odstavek 55. člena ZIZ). Višje sodišče ponovno poudarja, da je v zadevi ključno vprašanje obstoja izvršilnega naslova glede na zahtevani dokaz zapadlosti terjatve, ne pa vprašanje same zapadlosti terjatve.

12. Ker je višje sodišče iz vsebinsko enakega razloga že drugič razveljavilo sklep sodišča prve stopnje, je odredilo, da v novem postopku odloči drug sodnik (356. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

13. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

Op. št. (1): Prim. Nina Plavšak, Neposredna izvršljivost notarskega zapisa, Podjetje in delo – 2012, št. 8, točka 3.3.2. Op. št. (2): Prim. Nina Plavšak, Neposredna izvršljivost notarskega zapisa, Podjetje in delo – 2012, št. 8, točka 3.3.3.