Jedro

Ker tožniku ni mogoče očitati nobene od kršitev, ki so bile predmet predhodnih pisnih opozoril (utemeljenost pisnega opozorila pa je pogoj za zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga), je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga že zato nezakonita. Pa tudi sicer tožnikovo nekajminutno zamujanje na delo (14 minut, 2 minuti in 6 minut) ni dovolj tehten razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi kot eno najhujših sankcij za kršitev pogodbenih obveznosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v 1. točki izreka izpodbijane sodbe ugotovilo nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 8. 2009 in jo razveljavilo. V 2. točki izreka izpodbijane sodbe je ugotovilo, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki, ki je bilo sklenjeno za nedoločen čas, ni prenehalo 25. 9. 2009. Ugotovilo je, da je trajalo od 26. 10. 2009 do 3. 6. 2010, od 4. 2. 2011 do 11. 5. 2011 in od 1. 8. 2011 do 4. 10. 2011. Za navedeno obdobje je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku priznati delovno dobo oziroma ga prijaviti v obvezna zavarovanja, mu obračunati vse zapadle bruto mesečne plače v skladu s pogodbo o zaposlitvi z dne 21. 6. 2007, odvesti pripadajoče davke in prispevke in mu izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila, v 15 dneh in pod izvršbo. V prvem odstavku 4. točke izreka izpodbijane sodbe (izrek izpodbijane sodbe 3. točke ne vsebuje) je naložilo toženi stranki, da je dolžna plačati tožniku odškodnino v višini 2.750,00 EUR v 15 dneh od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila in pod izvršbo. V drugem odstavku 4. točke izreka izpodbijane sodbe je višji zahtevek v višini 47.250,00 EUR zavrnilo. V 5. točki izreka izpodbijane sodbe je odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka.

Zoper ugodilni del navedene sodbe (zoper 1., 2. in prvi odstavek 4. točke izreka) se pritožuje tožena stranka iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek tožnika oziroma podredno, da jo v tem delu razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje v preveliki meri poklonilo dokazno moč pričevanju sodelavcev tožnika, čeprav je bilo očitno, da pričata v tožnikovo korist. V zvezi z očitkom o nepravilnem ravnanju tožnika dne 29. 9. 2008 (da ni pripravil blaga za peko za naslednji dan) je potrebno izpostaviti, da sta priči M.K. in M.P. jasno izpovedali, da velja pri toženi stranki pravilo, da se predhodni dan pripravi blago za peko za naslednji dan. Iz izpovedbe M.P. je razbrati, da je, ko je omenjal inventuro, mislil bodisi polletno bodisi letno inventuro in ne mesečne inventure, ki je trajala le nekaj ur in se je vršila tudi spornega dne 29. 9. 2008. Sodišče prve stopnje je povsem ignoriralo izpovedbo M.P. z dne 4. 8. 2011, da mora popoldanski pek pecivo in kruh iz vozička S. pekarna preložiti na voziček tožene stranke (to delo se lahko opravi v pol ure) in da se M.P. nikoli ni zgodilo, da bi zjutraj opazil, da kruh in pecivo ne bi bilo preloženo na njihove vozičke. M.P. ni izpovedal, da se to blago v času priprav na mesečno inventuro ni pripravljalo dan pred to inventuro. Glede očitane kršitve za dan 16. 3. 2009 (neudeležba na izobraževanju o evakuaciji) se v postopku sploh ni ugotavljalo, če se je tega dne tožniku zares pokvaril avto. Tega ni potrdil niti M.P., ki je zgolj pojasnil, da ga je tožnik obvestil, da se zaradi okvare avtomobila ne bo mogel udeležiti izobraževanja. Tožena stranka je že v odgovoru na tožbo pojasnila, da račun, ki ga je predložil tožnik in na katerem je popravljen datum opravljene storitve, ne potrjuje, da je imel tožnik 16. 3. 2009 okvaro avtomobila in da je bila ta okvara takšna, da se zaradi nje ni mogel udeležiti izobraževanja. Glede na to, da je tožnik o okvari avtomobila obvestil M.P. eno ali dve uri pred pričetkom izobraževanja in da tožnik stanuje le slabe 3 kilometre od trgovskega centra E., bi se izobraževanja vseeno lahko udeležil, bodisi peš, bodisi z javnim prevozom. To izobraževanje se je pričelo ob 13.00 uri v sejni sobi E.. Poleg tega bi moral tožnik o okvari avtomobila obvestiti nadrejenega delavca, to pa sta bila vodja oddelka B. in vodja uprave A.H., ne pa M.P., ki je bil zgolj strokovni vodja pekarne in ne tožnikov neposredno prvi nadrejeni delavec. To obveščanje ni bilo v skladu s pravilnikom o pravicah in dolžnostih zaposlenih pri toženi stranki. Nepomembna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da bi lahko tožnika poslali tudi na kasnejše izobraževanje o evakuaciji. Glede tožnikove zamude na delo dne 31. 3. 2009 je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da ta kršitev v pisni obdolžitvi ni bila navedena (bila je navedena šele v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga). V pisni obdolžitvi je bilo navedeno pisno opozorilo z dne 6. 4. 2009, ki pa se je nanašalo na tožnikovo zamujanje na delo dne 31. 3. 2009. Tožena stranka tožniku ni nikoli očitala zamude na dan 6. 4. 2009, temveč zamudo 31. 3. 2009, to zamudo pa je dokazala z izpovedjo priče B.L.. V zvezi z očitkom o tožnikovi kršitvi delovne obveznosti dne 24. 6. 2009 (da se ni udeležil priprav na polletno inventuro) sodišče prve stopnje ni povsem pravilno ugotovilo, da tožnik (oče štirih otrok, od katerih je eden mlajši od treh let) ni storil očitane kršitve, saj ni podal soglasja za nočno delo (kot to določa panožna kolektivna pogodba). Tožnik je namreč zatrjeval, da se teh priprav ni udeležil zato, ker tožena stranka ni pridobila njegove pisne potrditve, da se strinja z delom preko polnega delovnega časa. To tožnikovo stališče pa ni pravilno, saj so se priprave na inventuro 24. 6. 2009 štele v redno delovno obveznost, kar je tožena stranka pojasnila že v odgovoru na tožbo. Soglasje za opravljanje nadur so dobili v podpis le tisti delavci, ki so opravljali inventuro dne 25. 6. 2009, saj je bil na ta dan državni praznik. Glede na določbo panožne kolektivne pogodbe se kot nočno delo ne šteje delo od 21.00 do 23.00, zato se je bil tožnik dolžan udeležiti priprav na inventuro, ne da bi dal pisno soglasje za to delo. Tožniku je bila podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi zamude za delo 29. 6. 2009, 30. 6. 2009 in 3. 7. 2009. Zmotna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je za te kršitve, ki jih je storil tožnik, izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga prehuda sankcija. Ponavljajoče zamujanje je prav gotovo lahko utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, zaradi teh kršitev pa je prišlo tudi do porušenega medsebojnega zaupanja, zaradi česar delovnega razmerja ni več mogoče nadaljevati. Odškodnina po 118. členu ZDR je prisojena občutno previsoko (pet bruto plač tožnika) glede na dejstvo, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen manj kot tri leta in da si je očitno brez težav našel novo zaposlitev.

Tožnik je podal odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe tožene stranke in potrditev izpodbijanega dela sodbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (tožena stranka bistvenih kršitev določb postopka v pritožbi ni uveljavljala) ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je tožena stranka tožniku pred podajo izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga podala na podlagi 83/1 člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) šest pisnih opozoril (B1, B3, B4, B5, B6, B7), v katerih mu je očitala, da je s posameznimi ravnanji, navedenimi v teh pisnih opozorilih, kršil pogodbo o zaposlitvi, zakon, kolektivno pogodbo in splošni akt. V teh opozorilih je bil opozorjen tudi na to, da mu bo v primeru ponovitve teh ravnanj tožena stranka redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz krivdnih razlogov. Vse kršitve iz teh opozoril (z izjemo kršitve, ki je bila opredeljena v pisnem opozorilu z dne 27. 11. 2007 – B1) so bile navedene tako v pisni obdolžitvi z vabilom na zagovor (B8), kot tudi v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 10. 8. 2009 (B10). Iz obrazložitve redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (pa tudi iz pisne obdolžitve) bi bilo mogoče zaključiti, da je tožena stranka podala tožniku to redno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi vseh očitanih kršitev pogodbenih obveznosti, vključno s kršitvami, ki so bile predmet petih pisnih opozoril (B3, B4, B5, B6, B7). V primeru, ko delodajalec pred podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga pisno opozori delavca na kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja po členu 83/1 ZDR (utemeljenost tega pisnega opozorila pa je pogoj za zakonitost kasnejše redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi – tako tudi odločba VS RS opr. št. VIII Ips 476/2008 z dne 8. 9. 2009, odločba VDSS opr. št. Pdp 65/2010 z dne 21. 7. 2010,...), ta ista kršitev ne more biti tudi razlog za kasnejšo redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Z drugimi besedami, delodajalec ne more zakonito redno odpovedati pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga delavcu za isto kršitev, ki je bila že podlaga za izdajo pisnega opozorila po členu 83/1 ZDR. Glede na navedeno in z ozirom na dejstvo, da je dokazno breme za zakonitost sporne redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi na toženi stranki (člen 82/2 ZDR), je bilo na toženi stranki dokazno breme, da so tožnikove kršitve, ki niso bile obsežene že v pisnih opozorilih (torej njegovo zamujanje na delo 29. 6. 2009, 30. 6. 2009 in 3. 7. 2009) utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Toženi stranki tudi po ugotovitvi pritožbenega sodišča tega ni uspelo dokazati.

Sodišče prve stopnje je v postopku najprej preizkusilo utemeljenost vsakega od pisnih opozoril, ki jih je tožena stranka podala tožniku v roku iz člena 83/1 ZDR. Ugotovilo je, da tožniku ni mogoče očitati kršitev delovnih obveznosti, ker 29. 9. 2008 ni pripravil blaga za peko za naslednji dan. Zaključilo je, s takšnim zaključkom pa soglaša tudi pritožbeno sodišče, da tožnik tega blaga ni mogel pripraviti zato, ker je tega dne po navedbah M.P. do 23.30 ure delal na pripravi za mesečno inventuro (čiščenje oddelka in peči, sortiranje izdelkov), zaradi česar mu je zmanjkalo časa za pripravo blaga za peko za naslednji dan. Ob tem ne gre prezreti izpovedbe priče M.P., da se v času inventure zamrznjeni izdelki za sprotno peko naslednjega dne v spornem obdobju niso pripravljali. Priprava teh izdelkov za peko v času inventure se je pričela šele od leta 2010 dalje. V zvezi s tem je neutemeljen pritožbeni očitek tožene stranke, da je potrebno to izpovedbo M.P. razumeti tako, da je prišlo do opustitve priprave zamrznjenih izdelkov za sprotno peko za naslednji dan le v primeru priprav na polletno oziroma letno inventuro, ne pa tudi v primeru priprav za mesečno inventuro, saj to iz njegove izpovedbe ne izhaja. V zvezi s tem se v pritožbi tožena stranka neutemeljeno sklicuje tudi na izpovedbi M.K. in M.P., da velja pri toženi stranki pravilo, da se predhodni dan pripravi blago za peko za naslednji dan. Pritožbeno sodišče ne dvomi, da je bil takšen način dela pri toženi stranki uveljavljen in utečen v času takoimenovanih „običajnih“ delovnih dni. Dne 29. 9. 2008 pa so potekale priprave na mesečno inventuro, v okviru katerih je tožnik dobil druge zadolžitve, zato blaga za peko zaradi drugega dela ni mogel pripraviti. Ob tem ne gre prezreti niti ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bilo mogoče blago za peko pripraviti tudi naslednji dan, tako da do motenja delovnega procesa ni prišlo. Tožniku tudi ni bilo očitano, da ob vsaki pripravi na mesečno inventuro ne bi pripravil blaga za peko naslednji dan, temveč je šlo dne 29. 9. 2008 za enkraten dogodek, ki je bil posledica tožnikove prekomerne obremenjenosti z drugimi delovnimi zadolžitvami. Glede na to so nepomembna pritožbena zatrjevanja tožene stranke, da bi moral M.P. vsaj enkrat mesečno ugotoviti, da popoldanski pek prejšnji dan ni pripravil blaga za peko za naslednji dan.

V zvezi s kršitvijo, ki naj bi jo tožnik storil 16. 3. 2009 (neudeležba na izobraževanju o evakuaciji), je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik tega dne izostal iz omenjenega izobraževanja iz upravičenih razlogov in da je o vzroku izostanka tudi obvestil nadrejenega delavca. Ugotovilo je, da se je tožniku tega dne pokvaril avtomobil in da je o tej okvari obvestil vodjo pekarne M.P., M.P. pa je o tožnikovem izostanku obvestil tudi B., ki je bil vodja oddelka. Zaradi okvare avtomobila tožniku tudi po oceni pritožbenega sodišča ni mogoče očitati neupravičenega izostanka z izobraževanja o evakuaciji. V zvezi s pritožbenimi očitki, da sodišče prve stopnje sploh ni ugotavljalo, če se je tožniku tega dne zares pokvaril avtomobil, je potrebno ugotoviti, da je tožnik v zvezi z okvaro avtomobila vložil v spis račun z dne 19. 3. 2009 (A1), tožena stranka pa tožnikovo izjavo z dne 17. 3. 2009 (B4). Tožnik je na zagovoru dne 23. 7. 2009 (B9) pojasnil, da se mu je tega dne dejansko pokvaril avtomobil. To je ponovil v svoji izpovedbi, podani pred sodiščem prve stopnje, glede okvare avtomobila je izpovedoval tudi M.P.. Tožena stranka ni predlagala dokazov, na podlagi katerih bi bilo mogoče preveriti, če se je tožniku tega dne zares pokvaril avtomobil. Dejstva, da je tožnik o izostanku obvestil B. preko M.P. pa tudi ni mogoče označiti kot kršitve pogodbenih obveznosti, ki bi utemeljevala pravilnost pisnega opozorila z dne 21. 3. 2009 (B4). Pritožbeno zatrjevanje tožene stranke, da bi se tožnik kljub okvari avtomobila lahko udeležil izobraževanja, ker ne stanuje daleč stran od kraja izobraževanja pa je pritožbena novota, ki je pritožbeno sodišče ni upoštevalo (člen 337/1 ZPP).

V zvezi s pritožbenim očitkom tožene stranke o tožnikovem zamujanju na delo dne 6. 4. 2009 je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tega dne tožnik na delo ni zamudil. Dejansko je tožnik na delo zamudil 31. 3. 2009 in to za 6 minut (namesto ob 15.00 je na delo pričel 15.06), vendar pa mu ta kršitev za navedeni dan ni bila očitana v pisni obdolžitvi. Tako iz pisne obdolžitve kot tudi iz zapisnika o tožnikovem zagovoru z dne 23. 7. 2009 (B9) izhaja, da je bila tožniku očitana zamuda na delo za dan 6. 4. 2009 in da se je tožnik za zamudo na ta dan tudi zagovarjal. Ker tožnik na ta dan ni zamudil na delo, ni mogoče zaključiti, da je storil očitano kršitev, zamujanje na delo 31. 3. 2009 pa mu v pisni obdolžitvi ni bilo očitano. Tožena stranka tožniku za njegovo zamudo za dan 6. 4. 2009 tudi ni podala pisnega opozorila.

V zvezi z neudeležbo tožnika na pripravah za polletno inventuro z dne 24. 6. 2009 je sodišče prve stopnje ugotovilo, da mu je tudi to kršitev tožena stranka neupravičeno očitala, saj tožnik za nočno delo (v skladu s 43. členom Kolektivne pogodbe dejavnosti trgovine Slovenije; panožna kolektivna pogodba, Ur. l. RS, št. 111/00) ni podal pisnega soglasja, ki ga predvideva 44. člen panožne kolektivne pogodbe (tožnik je oče štirih otrok, od katerih je eden mlajši od treh let starosti). Tožena stranka sicer v pritožbi utemeljeno opozarja, da bi se moral tožnik udeležiti priprav na polletno inventuro, ki so se začele ob 21.00 (po koncu delovnega časa), saj se v skladu s 43. členom panožne kolektivne pogodbe kot nočno delo šteje delo med 23.00 in 6.00 uro naslednjega dne. Glede na navedeno tožena stranka za delo tožnika od 21.00 do 23.00 zares ni bila dolžna pridobiti pisnega soglasja po 1. alinei četrtega odstavka 44. člena panožne kolektivne pogodbe. Tožnik pa je v postopku zatrjeval in tudi izpovedal, da so se te priprave na polletno inventuro izvajale preko polnega delovnega časa (torej v okviru nadurnega dela), tožena stranka pa ni predlagala dokazov, iz katerih bi izhajalo, da so se te priprave dne 24. 6. 2009 izvajale v okviru rednega delovnega časa. Po prvem odstavku 190. člena ZDR oziroma po prvem odstavku 41. člena panožne kolektivne pogodbe se lahko naloži opravljanje nadurnega dela (ali dela ponoči) delavcu, ki neguje otroka, starega do treh let, samo po njegovem predhodnem pisnem soglasju. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je med takšne delavce spadal tudi tožnik. Tožnik pisnega soglasja k nadurnemu delu dne 24. 6. 2009 ni podal, zato ne drži očitek tožene stranke o kršitvi pogodbene obveznosti, ki naj bi jo storil dne 24. 6. 2009 s tem, da se od 21.00 do 23.00 ure 24. 6. 2009 ni udeležil priprav na polletno inventuro.

Ker torej ob upoštevanju navedenega tožniku ni mogoče očitati nobene od kršitev, ki so bile predmet pisnih opozoril (utemeljenost pisnega opozorila pa je pogoj za zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga), je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga že zato nezakonita.

Pritožbeno sodišče pa se pridružuje tudi stališču sodišča prve stopnje, da tudi sicer tožnikovo nekajminutno zamujanje na delo dne 29. 6. 2009 (14 minut), 30. 6. 2009 (2 minuti) in 3. 7. 2009 (6 minut) ni dovolj tehten razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi kot eno najhujših sankcij za kršitev pogodbenih obveznosti, še posebej ob dejstvu, da je priča M.P. izpovedal, da nekajminutno zamujanje peka ne ovira delovnega procesa, ker dopoldanski pek speče vedno dovolj blaga, da je popoldne zaloga. Vsaka kršitev pogodbenih obveznosti še ne pomeni resnega in utemeljenega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Na podlagi zgoraj omenjenih kršitev (trikratno nekajminutno zamujanje na delo) tudi ni mogoče zaključiti, da je onemogočeno nadaljevanje delovnega razmerja med tožnikom in toženo stranko. Priča B.L. je sicer izpovedal, da se zaradi tožnikovega zamujanja nanj ni več mogoče zanesti, vendar pa zaradi teh zamujanj do posledic (motenje delovnega procesa,...) ni prišlo, kar izhaja iz izpovedb M.P. in M.K. (s tožnikom pa je bilo možno še naprej delati). Poleg tega ne gre prezreti niti dejstva, da so na delo občasno zamujali tudi drugi delavci (na primer M.K., ki je bil prav tako zaposlen na delovnem mestu pek), vendar pa tožena stranka zoper njih ni ukrepala z enako strogostjo, kot pri tožniku (M.K. ni nikoli dobil pisnega opozorila, zato ker je za nekaj minut zamudil na delo).

Neutemeljen je nadalje pritožbeni očitek tožene stranke, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožena stranka ni dokazala očitanih kršitev tožnika v zvezi z zamujanjem na delo. Sodišče prve stopnje je, kot je bilo že zgoraj ugotovljeno, zaključilo, da je tožnik 29. 6. 2009, 30. 6. 2009 in 3. 7. 2009 dejansko za nekaj minut zamudil na delo, vendar pa ta kršitev ni tako huda, da bi opravičevala podajo izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek tožene stranke o tem, da je sodišče prve stopnje tožniku odškodnino po 118. členu ZDR prisodilo v previsokem znesku, ker naj bi bil tožnik pri toženi stranki zaposlen manj kot tri leta in ker naj bi brez težav dobil novo zaposlitev. Sodišče prve stopnje je pri odločanju o višini vtoževane odškodnine upoštevalo tožnikovo starost (v času izdaje prvostopenjske sodbe je bil tožnik star 36 let, oče štirih otrok, starih 2, 4, 6 in 15 let), dejstvo, da je aktivno iskal zaposlitev (in tudi dobil zaposlitev za določen čas za krajša obdobja), zato je tudi po oceni pritožbenega sodišča odškodnina po 118. členu v višini njegovih petih mesečnih bruto plač primerna, pritožba tožene stranke pa v zvezi s tem neutemeljena.

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče o stroških pritožbenega postopka tožene stranke in tožnika ni odločalo, ker jih nista priglasila.