Jedro

Plitek 3 cm izrez, manjša neravnina ne more predstavljati povečane nevarnosti, za katero bi bila tožena stranka objektivno odgovorna. Po 207. členu ZOR naročnik in izvajalec del na nepremičnini odgovarjata solidarno tretjemu za škodo, ki sta mu jo povzročila z izvajanjem teh del.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in potrdi vmesna sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano vmesno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka odgovorna za škodo, ki je nastala tožnici B. P. ob nezgodi 4.6.2000, do 70%.

Zoper sodbo se po pooblaščencu pritožuje tožnica zaradi zmotne uporabe materialnega prva s predlogom, da se pritožbi ugodi, sodbo spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku po temelju ugodi v celoti, podrejeno, da se sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi meni, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo, da ni podana objektivna odgovornost tožene stranke. Sodišče je v obrazložitvi sodbe navedlo, da tožena stranka ni objektivno odgovorna, ker v konkretnem primeru ne gre za nevarno stvar in ker objektivna odgovornost ni določena v nobenem zakonu. S takšnim stališčem se ne strinja. Po ustaljeni sodni praksi nezavarovana jama na pločniku predstavlja nevarno stvar, za katero odgovarja izvajalec del (B. Strohsack, Odškodninsko pravo in druge neposlovne obveznosti, Ljubljana 1996, stran 115 točka e). V postopku je bilo nesporno ugotovljeno, da je bila tožena stranka izvajalec del in da jame na pločniku ni zavarovala, ker se ji to ni zdelo potrebno zaradi odmaknjenosti lokacije. Res, da jama na pločniku ne predstavlja nevarne stvari sama po sebi, vendar v konkretnih okoliščinah (nezavarovana, na sredi pločnika, v temi) ta jama predstavlja nevarno stvar. V konkretnem primeru ne gre za presojo pravilne ali nepravilne uporabe stvari (jame), ker se jame kot stvari ne da pravilno ali nepravilno uporabljati, temveč gre za presojo, ali jama, ki sama po sebi ni nevarna, v konkretnih okoliščinah predstavlja nevarno stvar. Zakonsko podlago za objektivno odgovornost v konkretnem primeru predstavlja 174. člen ZOR. Sodišče je ugotovilo, da je tožena stranka zaradi opustitve zavarovanja jame za nastalo škodo krivdno odgovorna. S takim stališčem se pritožba strinja, vendar meni, da je podana tudi objektivna odgovornost. Ne strinja se tudi z ugotovitvijo sodišča o soprispevku tožnice k nastanku škode v višini 30%. Sodišče ne obrazloži, kakšno ravnanje bi bilo v konkretnih okoliščinah dovolj skrbno, da ne bi prišlo do soodgovornosti. Navedbe, da bi bil vsak povprečno skrben človek zaradi teme bolj pazljiv, niso utemeljene. Vsak povprečen človek je v temi bolj pazljiv in pazi kje stopa, to je počela tudi tožnica, vendar je kljub pazljivosti stopila v jamo in se poškodovala. Od povprečno skrbnega človeka ni mogoče pričakovati, da bo na pločniku v mestnem naselju pričakoval, da so na sredi pločnika nezavarovane luknje. Hoja po pločniku, čeprav v temi, za povprečnega človeka pomeni hojo po ravni asfaltirani ali tlakovani podlagi in povprečno skrben človek na pločniku ne pričakuje neobičajnih ovir. Pločnik je namenjen varni hoji. Jama na pločniku ni bila takšna, da bi tožnica v njo padla, bila je takšna, da se je tožnica poškodovala, ko je v njo stopila in to bi se lahko zgodilo vsakemu še tako skrbnemu človeku. Od tožnice ni bilo moč pričakovati, da bo v danih okoliščinah, kljub skrbnosti, na pločniku videla jamo (izrez v širini 20-30 cm in globine 3 cm) in se ji izognila. Tožnica ni nepremišljeno tekala po pločniku v temi, prav tako se ni zaletela v oviro, ali stopila v jamo, ki bi jo povprečno skrben človek lahko opazil. Jama ni bila vidna izključno zato, ker je tožena stranka opustila svoje dolžno ravnanje in jame ni zavarovala. Ob primerni zavarovanosti jame in osvetljenosti bi tožnica zagotovo videla jamo in do poškodbe ne bi prišlo.

Tožena stranka se pritožuje zoper sodbo smiselno zaradi nepravilne uporabe materialnega prava in nepopolno ter zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Predlaga, da se pritožbi ugodi, sodbo spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno, da se sodba razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da tožeča stranka ni dokazala, da se je škodni dogodek dogodil prav na mestu, kjer je tožena stranka opravila gradbeni poseg in je označen na fotografijah v spisu. Dokazno breme o tem je na strani tožeče stranke. Sodišče je zato zmotno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo glede dokaznega bremena. Dokazno breme o nastanku škode (kraju, času) in vzročna zveza med ravnanjem tožene stranke v zvezi s škodnim dogodkom je namreč na strani tožeče stranke. Glede kraja dogodka je tožeča stranka v tožbi navajala, da je stopila v luknjo globoko cca. 10 cm, široko 40-50 cm. Nato je izjavila, da je bila vdolbina globoka 5 cm, sodišče pa je zaključilo, da je bila ta globoka največ 3 cm. Trditve o kraju škodnega dogodka in navedbe tožnice o dimenziji vdolbine se ne ujemajo z zaključki sodišča o tem, da je do škodnega dogodka prišlo na mestu, kjer je tožena stranka opravila izrez asfalta. Dejansko stanje je napačno ugotovljeno, podano je nasprotje med navedbami tožnice in njeno izpovedjo v primerjavi z odločilnimi dejstvi, ki jih je sodišče povzelo v obrazložitev, kar predstavlja kršitev 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP. Tožnica je izpovedala le, da se ji je noga spodvila, ni pa izpovedala, da se ji je noga spodvila kot posledica izreza v asfaltu pri kontejnerjih, katerega je v obsegu, kot je izpovedala priča Z.Z., sicer res opravila tožena stranka. Določnih navedb o tem ni. Vzročne zveze med 3 cm izrezom asfalta in zatrjevano škodno posledico ni, temveč je poškodba posledica naključja ali nerodnosti tožnice. Sodišče je tudi napačno razlagalo 207. člen ZOR, saj škoda ni nastala v zvezi z nepravilnostmi pri izvajanju del oz. tožnica ne zatrjuje, da so se pri izvajanju del dogajale kakšne nepravilnosti in tudi ne, da bi šlo za nedopusten poseg. Priča Z. je izpovedala, da so izrez označili, izvajanje nadzora pa je stvar lastnika oz. imetnika stvari. Da imetnik stvari ni tožena stranka, temveč O.K., pa zatrjuje tudi sama tožnica, ko se sklicuje na Odlok o občinskih javnih cestah in drugih javnih površinah M.o.K.. Ta odlok pa tožene stranke sam po sebi ne zavezuje, ampak le tisto, kar se pogodbeno dogovori z naročnikom. Če odlok toženi stranki nalaga kakšne obveznosti, ki niso dogovorjene, je to razlagati kot obvezo v breme tretjega, ki pa tretjega ne zavezuje. Tožnica ni navajala, kaj je tožena stranka dolžna storiti po pogodbi z M.o.K., zato toženi stranki ni mogoče naprtiti krivde za izvajanje monitoringa, kar se toženi stranki smiselno očita v izpodbijani sodbi, pri čemer niti ni jasno, kako bi tožena stranka morala označiti delovišče, da bi bilo pravilno, ob izpovedi priče Z., da so bili stožci postavljeni.

Pritožbi nista utemeljeni.

K pritožbi tožnice: Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču prvostopenjskega sodišča, da v obravnavanem primeru ni podana objektivna odgovornost tožene stranke. Res sicer pritožba opozarja na okoliščine (nezavarovan izrez, na pločniku, v temi), vendar spregleda, da je bil izrez globok le 3 cm in širine med 20-30 cm in dejansko ni šlo za jamo oz. gradbeno jamo, ali odprtino v tleh, ki bi ob zatrjevanih konkretnih okoliščinah lahko pomenila za tožnico stvar s povečano nevarnostjo. Pojem "nevarna stvar" je namreč po svoji vsebini pravni standard, ki ga je treba izpopolniti v vsakem konkretnem primeru. Kot je zanesljivo ugotovilo sodišče prve stopnje pa v obravnavanem primeru ni šlo za "jamo" oz. "gradbeno jamo", kot trdi pritožba (in se sklicuje na publikacijo Odškodninsko pravo in druge neposlovne obveznosti, dr. B. Strohsack - "velika, globoka nepokrita jama", "nezavarovana jama na pločniku"), ampak le za plitek 3 cm izrez, za manjšo neravnino, ki pa zato ne more predstavljati povečane nevarnosti, za katero bi bila tožena stranka objektivno odgovorna. Nobenih pomislekov pa nima pritožbeno sodišče o ugotovljeni krivdni odgovornosti tožene stranke (70%) in soodgovornosti tožnice (30%), pri čemer se v izogib ponavljanju v tem delu v celoti sklicuje na razloge prvostopenjskega sodišča v izpodbijani sodbi. Res je pločnik namenjen varni hoji, kot navaja pritožba, vendar je prvostopenjsko sodišče pravilno opozorilo na okoliščino, da je tožnica hodila po nerazsvetljenem območju, po poti, po kateri se običajno ni sprehajala, zato bi morala biti pri hoji toliko bolj pazljiva. Očitno pa prej navedenim okoliščinam ni posvečala dovolj pozornosti, ob njeni izpovedi, da ji je nogo kar naenkrat zvrnilo in je padla, pri čemer iz dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je tožnica hodila prva, za njo pa njena hči, ne izhaja, da bi tudi slednja, ko je stopila na sporni del pločnika imela pri tem kakšne težave oz., da bi padla. Zato je prvostopenjska odločitev, da je podana soodgovornost na strani tožnice, čeprav v znatno manjši meri (le do 30%), pravilna.

K pritožbi tožene stranke: Tudi za toženo stranko ni sporno, da je izvajala poseg na mestu, ki ga kažejo fotografije (priloga A7- A12 spisa) pri vrtcu S. - enota M. pri kontejnerjih za smeti, kjer so delali rampo za povlek kontejnerjev za odpadke. Naredili so izrez ob robovih pločnika v širini med 20-30 cm in globini okrog 3 cm. Tako je izpovedala priča Z., vodja gradbene dejavnosti pri toženi stranki (list. št. 41 spisa). Po oceni izvedenih dokazov - fotografij, izpovedi tožnice in njene hčerke (list. št. 36, 37 spisa) in prej navedene priče Z. - je sodišče prve stopnje zaključilo, da izrez ni bil globlji od 3 cm, in ko je tožnica prišla do navedenega izreza, se ji je noga "zvrnila" in je padla ter si poškodovala peto desnega stopala. Zato ni utemeljen pritožbeni očitek zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, niti bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Zatrjevanih nasprotij v smislu 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP ni (saj je tudi tožnica podala le svojo približno oceno o izrezu na pločniku - približno 5 cm, list. št. 38 spisa), priča M.P. pa o izrezu nekaj cm (list. št. 36 spisa), na podlagi izvedenih dokazov v skladu z napotki 8. člena ZPP, pa je sodišče prve stopnje zaključilo, da izrez ni bil globlji od 3 cm, kar tudi za toženo stranko ni sporno. Zato tudi pritožbeni očitek zmotne uporabe materialnega prava v tem delu ni utemeljen. Ni mogoče slediti pritožbeni navedbi, da je tožničina poškodba posledica naključja, saj se tožena stranka na ta eskulpacijski razlog v postopku na prvi stopnji ni sklicevala ( 337.čl. ZPP ). V zvezi s soodgovornostjo tožnice pa se pritožbeno sodišče sklicuje na že obrazloženo ob obravnavanju tožničine pritožbe. Tudi pritožbeni očitek zmotne uporabe 207. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ki se v danem primeru še uporablja glede na določbo 1060. člena Obligacijskega zakonika) ni podan. Ob nesporni ugotovitvi, da je tožena stranka kot izvajalec delala rampo za povlek kontejnerjev za odpadke in pri tem naredila sporni izrez na pločniku, je že prvostopenjsko sodišče pravilno pojasnilo, da je nepomembno, kdo je bil naročnik in kdo izvajalec (gospodarske javne službe). Po 207. členu ZOR naročnik in izvajalec del na nepremičnini odgovarjata solidarno tretjemu za škodo, ki sta mu jo povzročila z izvajanjem teh del. V pravdi med oškodovancem in eno izmed solidarno odgovornih oseb iz 207. člena ZOR tako ni moč upoštevati ugovorov take osebe, ki se tičejo razmerja med več solidarno odgovornimi osebami (prim. 207. člen in 3. odst. 206. člena ZOR). Kot izhaja iz dejanskih neizpodbijanih ugotovitev prvostopenjskega sodišča (izpoved priče Z.), je tožena stranka naredila sporni izrez, običajno naredijo več takih posegov, asfaltirajo pa jih šele takrat, ko lahko naročijo vsaj en kamion vročega asfalta, kar pa pomeni, da so posegi nekaj časa nedokončani. Po izpovedi iste priče se posegi praviloma označujejo s plastičnimi stožci, vendar stožci ne trajajo dolgo, le kak dan, nadzor pa izvajajo le na udarnejših lokacijah. Kot je izpovedala tožnica in potrdila priča, njena hči, izhaja pa tudi iz fotografij v spisu, za katere je slednja izpovedala, da jih je napravila takoj naslednjega dne po škodnem dogodku, poseg na dan škodnega dogodka ni bil označen s plastičnimi stožci ali kako drugače zavarovan, zato tožena stranka s pritožbenimi navedbami v tem delu ne more uspeti, saj je priča Z. izpovedala, da stožci trajajo le kak dan, na dan škodnega dogodka pa le teh ni bilo, niti ni bil sporni izrez na pločniku kako drugače označen oz. zavarovan.

Ob vsem povedanem pritožbeni očitki obeh pravdnih strank niso utemeljeni in ker pritožbeno sodišče tudi ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, v skladu z 2. odst. 350. člena ZPP, kršitev ni našlo, je pritožbi obeh pravdnih strank zavrnilo ter vmesno sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP) ter odločitev o pritožbenih stroških pridržalo za končno odločbo.