Jedro

Glede zaposlitve pri toženi stranki s 1. 5. 2017 je tožena stranka podala ugovor ničnosti pogodbe o zaposlitvi. Dokazala je, da tožnik ni bil pooblaščen za sklenitev pogodbe, ki je bila sklenjena brez njene vednosti, soglasja ali odobritve.

Poleg tega se je pogodba o zaposlitvi, četudi je bila sklenjena za delovno mesto direktorja, po vsebini nanašala na opis delovnih nalog vzgojiteljice za poln delovni čas, česar pa tožnik dejansko ni nikoli opravljal. Takšna pogodba o zaposlitvi ne more ustvarjati pravnih učinkov za vtoževano obdobje.

Glede vsebine tožnikovega dela je bilo že omenjeno, da je tožnik od leta 2015, ko je postal zakoniti zastopnik tožene stranke, vse do 9. 9. 2017 ves čas opravljal enako delo in v enakem obsegu: skrbel je za finančni del poslovanja tožene stranke (plačevanje računov dobaviteljem, plačevanje najemnine, izdajanje položnic, itd.), kar je po lastni izpovedi opravljal največ dve uri na dan. Opravljal je torej tipične funkcije, ki ne pomenijo podrejenosti, ene izmed pomembnih elementov delovnega razmerja. Presoji sodišča prve stopnje, da tudi po vsebini ni šlo za delovno razmerje, pritožba niti ne nasprotuje.

Prvi odstavek 73. člen ZDR-1 daje poslovodni osebi zgolj možnost, ne pa pravice, da se z njo sklene pogodba o zaposlitvi. Zato pritožbeno sodišče še dodaja, da institut transformacije že v osnovi ni namenjen primerom, ki se nanašajo na delovno mesto direktorja, kot je bilo tožnikovo. To je še dodaten, bistven razlog za pravilno odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek, da se ugotovi, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 31. 8. 2017, ampak je pri toženi stranki zaposlen na delovnem mestu direktor za poln delovni čas za nedoločen čas od 1. 9. 2017 dalje; da se ugotovi nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto direktor, sklenjene med tožnikom in toženo stranko 1. 9. 2017 na podlagi 56. člena ZDR-1, ki jo je tožena stranka podala tako, da je tožnika 25. 9. 2017 odjavila iz sistema obveznega zdravstvenega zavarovanja za obdobje od 1. 9. 2017 dalje; da se ugotovi, da delovno razmerje tožnika pri toženi stranki takrat ni prenehalo, ampak še traja od 1. 9. 2017 dalje; da je tožena stranka dolžna tožniku predložiti v podpis ter z njim skleniti pogodbo za nedoločen čas za delovno mesto direktor s polnim delovnim časom in vsebino, kot jo je določala pogodba, sklenjena med strankama 1. 5. 2017, ga pozvati na delovno mesto direktor in mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja po pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 9. 2017, sklenjeni na podlagi 56. člena ZDR-1, za delovno mesto direktor od datuma nezakonitega prenehanja delovnega razmerja 1. 9. 2017 dalje, mu za navedeno obdobje vpisati delovno dobo ter mu za vsak mesec od 1. 9. 2017 dalje obračunati plačo, odvesti davke in prispevke ter tožniku izplačati neto plače oziroma nadomestilo plače, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 19. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila, ter stroške, nastale v zvezi z delom, ter ga za obdobje od 1. 9. 2017 dalje tudi prijaviti v obvezno zavarovanje v matično evidenco ZPIZ in v vsa ostala socialna zavarovanja (razen ZZZS), za čas od 1. 9. 2017 plačati že zapadle prispevke za obvezno zdravstveno zavarovanje z zakonskimi zamudnimi obrestmi, dalje pa redno mesečno plačevati prispevke za obvezno zdravstveno zavarovanje.

2. Sklenilo je, da Delovno in socialno sodišče v Ljubljani, Oddelek v Kranju, ni stvarno pristojno za odločanje o delu tožbenega zahtevka, ki se glasi: "Tožena stranka je dolžna sprejeti sklep, da se tožnika imenuje za direktorja tožene stranke in predlagati ustrezen vpis tožnika kot direktorja tožene stranke v register" ter da se zadeva po pravnomočnosti tega sklepa odstopi Okrožnemu sodišču v Kranju.

3. Tožnik se pritožuje zoper sodbo in sklep iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Nasprotuje presoji sodišča o nedopustnem sklepanju pogodbe o zaposlitvi za določen čas z dne 1. 5. 2017, saj mu je A.A. dala pooblastilo za to. Že od začetka sodelovanja je bilo dogovorjeno, da se bo pri toženi stranki zaposlil takoj, ko bo podjetje začelo normalno poslovati. Če ne bi bilo takšnega dogovora, se 30. 4. 2017 ne bi odjavil iz zavarovanja v podjetju B., d. o. o. Ker sodišče ni upoštevalo njegovih dokazov (izpovedbe C.C., D.D. in E.E.), uveljavlja kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče ni obrazložilo, kako sta lahko pogodba o zaposlitvi z dne 1. 9. 2017 za E.E. in pogodba o zaposlitvi z dne 1. 2. 2017 za F.F. veljavni, pogodba o zaposlitvi tožnika z dne 1. 5. 2017 pa ne, čeprav so bile vse pogodbe sklenjene na podlagi istega ustnega pooblastila (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Ker je tožena stranka družba, ki ne more poslovati brez direktorja, je delovno sodišče dolžno odločiti tudi o delu zahtevka, da se tožnika imenuje za direktorja tožene stranke.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo - glede sodbe, ne pa tudi glede sklepa o nepristojnosti.

6. Pritožba napačno vztraja, da glede pogodbe o zaposlitvi za določen čas od 1. 5. 2017 do 31. 8. 2017 za delovno mesto direktor tožene stranke, ki jo je tožnik sklenil sam s seboj, obstaja podlaga za transformacijo te pogodbe v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi sodišča prve stopnje za zavrnitev tožbenega zahtevka.

7. Pritožba neutemeljeno navaja, da bi moralo sodišče posebej razlogovati o tem, kako so se sklepale pogodbe o zaposlitvi z drugimi delavci. Obravnavana pogodba o zaposlitvi za določen čas se razlikuje od pogodb o zaposlitvi, ki so bile sklenjene z ostalimi delavci, ravno po tem, kar pa je tudi posebnost tega spora - da je tožnik pogodbo sklenil sam s seboj. Pomanjkanje obrazložitve o razliki med vsemi temi pogodbami ne pomeni kršitve neobrazloženosti sodbe po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ne gre za odločilna dejstva spora, zato se sodišče o teh dejstvih ni bilo dolžno izjaviti. Tudi ni podana v pritožbi očitana kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP glede prič C.C., D.D. in E.E., saj je sodišče vse te priče zaslišalo, tako da tožniku s tem v zvezi ni bila kršena možnost obravnavanja pred sodiščem. Iz navedenega izhaja, da tožnik dejansko po vsebini izpodbija dokazno oceno izpovedi teh prič, s čimer pa se pritožbeno sodišče ne strinja.

8. Tožnik vztraja, da je s toženo stranko po pooblastilu družbenice A.A. sklenil pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto direktorja za določen čas do 31. 8. 2017. Po tem datumu ni bila sklenjena nova pogodba, tožnik pa uveljavlja, da naj bi delo po tej pogodbi opravljal še do vključno 9. 9. 2017, nakar je bil naslednji dan hospitaliziran. Iz listine pod A9 izhaja, da je tožnik od 19. 10. 2017 znova zaposlen pri toženi stranki. Sporno je torej zlasti obdobje od 1. 9. 2017 do 18. 10. 2017. Sodišče je pravilno presodilo, da ni prišlo do transformacije pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas po določbi 56. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.), po kateri se šteje, da je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, če ostane na delu tudi po poteku časa, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi.

9. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da se tožena stranka od konca leta 2015 dalje ukvarja z dejavnostjo vrtca. Tedaj je postala družbenica te družbe A.A., tožnik pa njen zakoniti zastopnik - vse do 25. 9. 2017, ko je zastopanje družbe prevzela A.A.. Ta je od ustanovitve vrtca dalje opravljala delo vzgojiteljice na podlagi pogodbe o zaposlitvi, medtem ko je tožnik opravljal delo poslovodenja oziroma je skrbel za finančni del poslovanja. Sam je izpovedal, da je bilo njegovo delo po obsegu in vsebini ves čas enako, kar pomeni tako v času pred sklenitvijo sporne pogodbe, v času njenega trajanja, kot tudi po njenem izteku - to je bilo največ dve uri dnevno. Tožnik je bil od ustanovitve vrtca do 30. 4. 2017 zaposlen v B., d. o. o., ki se ukvarja z dejavnostjo fitnesa. Bil je tudi njen družbenik in zakoniti zastopnik. Glede zaposlitve pri toženi stranki s 1. 5. 2017 je tožena stranka podala ugovor ničnosti pogodbe o zaposlitvi. Dokazala je, da tožnik ni bil pooblaščen za sklenitev pogodbe, ki je bila sklenjena brez njene vednosti, soglasja ali odobritve. Poslovodna oseba, ki je praviloma tudi zastopnik družbe, ne more nastopati v imenu delodajalca proti samemu sebi kot delavcu. Smisel tega je v varstvu (premoženja) družbe v primeru nasprotja koristi oziroma kolizije interesov pri zastopanju. Bila bi nevarnost za družbo, če bi se poslovodji dovolilo, da bi pogodbo o zaposlitvi, na podlagi katere bi pridobil določene premoženjske ali druge pravice oziroma ugodnosti, sklepal sam s seboj ali kot dvojni zastopnik (sodba II Ips 85/2017 z dne 20. 9. 2018). Poleg tega se je pogodba o zaposlitvi, četudi je bila sklenjena za delovno mesto direktorja, po vsebini nanašala na opis delovnih nalog vzgojiteljice za poln delovni čas, česar pa tožnik dejansko ni nikoli opravljal. Takšna pogodba o zaposlitvi ne more ustvarjati pravnih učinkov za vtoževano obdobje od 1. 9. 2017 dalje.

10. Glede vsebine tožnikovega dela je bilo že omenjeno, da je tožnik od leta 2015, ko je postal zakoniti zastopnik tožene stranke, vse do 9. 9. 2017 ves čas opravljal enako delo in v enakem obsegu: skrbel je za finančni del poslovanja tožene stranke (plačevanje računov dobaviteljem, plačevanje najemnine, izdajanje položnic, itd.), kar je po lastni izpovedi opravljal največ dve uri na dan. Opravljal je torej tipične funkcije, ki ne pomenijo podrejenosti, ene izmed pomembnih elementov delovnega razmerja. Presoji sodišča prve stopnje, da tudi po vsebini ni šlo za delovno razmerje, pritožba niti ne nasprotuje. Prvi odstavek 73. člen ZDR-1 daje poslovodni osebi zgolj možnost, ne pa pravice, da se z njo sklene pogodba o zaposlitvi. Zato pritožbeno sodišče še dodaja, da institut transformacije že v osnovi ni namenjen primerom, ki se nanašajo na delovno mesto direktorja, kot je bilo tožnikovo. To je še dodaten, bistven razlog za pravilno odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka.

11. Napačno pa se je sodišče prve stopnje izreklo kot stvarno nepristojno za odločitev o delu zahtevka, ki se nanaša na imenovanje tožnika za direktorja tožene stranke. Ključno je namreč vprašanje sodne pristojnosti, ne pa stvarne nepristojnosti delovnega sodišča. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo, sklep razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje (3. točka 365. člena ZPP), da upošteva nakazano stališče. 12. Ker sicer niso podani v pritožbi uveljavljani razlogi in tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo v preostalem delu zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

13. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Tožnik zato, ker s pritožbo, razen v manjšem delu ni uspel (154. in 165. člen ZPP), tožena stranka zato, ker kot delodajalec v tovrstnih sporih sama krije svoje stroške postopka (peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.).