Jedro

Obligacijska razmerja imajo relativen značaj, zaradi česar v primeru, ko so v zvezi z nepremičnino nastala do trenutka njenega (lastninsko-pravnega) prenosa na novega pridobitelja (lastnika), nanj skupaj s stvarno pravico praviloma (izjemo predstavljajo zakupna/najemna razmerja) ne preidejo.

Obveznost toženca in njegove (bivše) žene, ki naj bi nastala zaradi obogatitve, je povezana s skupnim premoženjem. Za takšne obveznosti pa (upoštevaje določbo 2. odstavka 56. člena ZZZDR oziroma 2. odstavka 72. člena SPZ) velja, da za njih skupna lastnika (zakonca) odgovarjata nerazdelno (solidarno). To pomeni, da je vsak od njiju napram upniku (sam) zavezan za izpolnitev celotne obveznosti. Navzven torej odgovarjata solidarno, medtem ko so morebitni zahtevki med njima samima „zgolj“ stvar njunega notranjega (regresnega) razmerja.

Četudi bi bil dogovor o skupni gradnji sklenjen, ne bi bil veljaven, saj bi moral biti sklenjen z obema skupnima lastnikoma. To pa ni bilo zatrjevano. Ker je šlo za skupno premoženje, toženec s svojim deležem ni mogel razpolagati (glej 54. člen ZZZDR). Gre za oviro pravne narave, zaradi česar je pritožbeno sklicevanje na prvotožničino izpovedbo (glede dogovora o priznanju lastninske pravice) brezpredmetno.

Pritožniki (sklicujoč se na 1. odstavek 393. člena OZ) upravičeno opozarjajo, da jim je sodišče prve stopnje uporabnino neutemeljeno naložilo v solidarno plačilo. Ker gre v konkretnem primeru za deljivo obveznost, obsodba na nerazdelno plačilo ne pride v poštev. Zato je bilo potrebno besedo „nerazdelno“ iz izreka izločiti. Dodatno pa v sam izrek ni bilo potrebno posegati, saj se v skladu z 2. odstavkom 393. člena OZ šteje, da se, če je pri kakšni deljivi obveznosti več dolžnikov in drugačna delitev ni določena, obveznost med njimi deli na enake dele in je vsak izmed njih odgovoren za svoj del obveznosti.

Izrek

I. Pritožbi tožnikov se delno ugodi in se izpodbijana sodba v točkah VI in VII izreka spremeni tako, da se pravilno glasi: „VI. Tožniki (in hkrati toženci po nasprotni tožbi) M. Z., T. K. in R. K. so dolžni tožencu (in hkrati tožniku po nasprotni tožbi) J. K. v roku 15 dni plačati 1.404,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi: -od zneska 153,75 EUR od 1. 6. 2010 dalje do plačila, -od zneska 307,5 EUR od 1. 7. 2010 dalje do plačila, -od zneska 317,75 EUR od 1. 8. 2010 dalje do plačila, -od zneska 317,75 EUR od 1. 9. 2010 dalje do plačila, -od zneska 307,5 EUR od 1. 10. 2010 dalje do plačila.

VII. Kar toženec (in hkrati tožnik po nasprotni tožbi) J. K. zahteva več ali drugače (80.723,75 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi), se zavrne.“

II. V preostalem se pritožba tožnikov in v celoti pritožba toženca zavrneta ter se v izpodbijanih a nespremenjenih delih sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 5.9.2014: - zavrnilo primarni tožbeni zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižne listine, na podlagi katere naj bi se pri 40/100 nepremičnine parc. št. 555/2 k. o. X in 40/100 nepremičnine parc. št. 560/12 k. o. X vknjižila lastninska pravica v korist in na ime prvo tožnice in S. K., in sicer vsakega do ½ (I. točka izreka), - odločilo, da je dolžan toženec tožnikom v roku 15 dni plačati 50.090,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 9. 2010 dalje do plačila, in sicer prvotožnici znesek 33.393,33 EUR, ostalima tožnikoma pa vsakemu znesek 8.348,33 EUR (II. točka izreka), - zavrnilo, kar so tožniki zahtevali več ali drugače, in sicer znesek 81.816,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka), - odločilo, da so dolžni tožniki v roku 30 dni izročiti stanovanje v izmeri 118,55 m2 v pritličju stanovanjske hiše, ki stoji na nepremičnini ID znak: 001, prosto oseb in stvari v posest tožencu (IV. točka izreka), - zavrnilo toženčev zahtevek na vrnitev v posest nepremičnine ID znak: 001 v delu, ki predstavlja dvorišče, in nepremičnine ID znak 002, na kateri stoji kozolec (V. točka izreka), - odločilo, da so dolžni tožniki tožencu v 15 dneh nerazdelno plačati 1.546,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska 179,36 EUR od 1. 6. 2010 dalje do plačila, od zneska 336,30 EUR od 1. 7. 2010 dalje do plačila, od zneska 347,51 EUR od 1. 8. 2010 dalje do plačila, od zneska 347,51 EUR od 1. 9. 2010 dalje do plačila in od zneska 336,30 EUR od 1.10.2010 dalje do plačila (VI. točka izreka), - zavrnilo toženčev zahtevek na plačilo nadaljnjih 80.581,02 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (VII. točka izreka), - odločilo, da so dolžni tožniki tožencu povrniti pravdne stroške v znesku 416,06 EUR (VIII. točka izreka).

2. Zoper sodbo sta se pritožili obe stranki.

3. Tožniki se iz vseh pritožbenih razlogov pritožujejo zoper I., III., IV., VI. in VIII. točko izreka ter pritožbenemu sodišču predlagajo, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da njihovemu zahtevku ugodi, zahtevek nasprotne stranke pa zavrne (vse skupaj s stroškovno posledico). Glede zahtevka na ugotovitev lastninske pravice in zatrjevanega dogovora o priznanju lastninske pravice (dogovora o skupni gradnji) poudarjajo, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje, posledično pa zmotno uporabilo tudi določilo materialnega prava (in sicer ni uporabilo drugega odstavka 48. člena SPZ). Tako je v nasprotju z izvedenimi dokazi ugotovilo, da se je gradnja in prenova izvajala v interesu mlade družine, da pa je dokazni postopek izkazal, da je toženec izvajanje teh del dopuščal in ni jim ni aktivno nasprotoval. Dokazni postopek pa je pokazal ravno nasprotno, in sicer da je toženec pri teh delih tudi sodeloval. To naj bi izhajalo iz zaslišanja prvotožnice. Ugotovitev sodišča, da pri opravljenih vlaganjih toženec ni tvorno sodeloval, je tako protispisna. Če je toženec opravljal nadzor, ne drži ugotovitev sodišča, da ni aktivno sodeloval. Prav tako ne drži ugotovitev sodišča, da dogovor o skupni gradnji ni bil sklenjen. Zmotna je tudi ugotovitev, da, četudi bi res bil sklenjen, ker ni bil sklenjen z obema skupnima lastnikoma, ne bi bil pravno upošteven. Razlogovanje sodišča prve stopnje je materialnopravno zmotno. Pritožniki so zatrjevali, da so pokojni S. K., prvotožnica ter toženec sklenili dogovor o priznanju lastninske pravice, vendar pa se je priznanje lastninske pravice nanašalo le na solastninski delež, ki ga je toženec v tistem trenutku imel, to pa je bilo 50/100. Prav tako ni res, da naj bi bili šele potem, ko bi bil toženec izključni lastnik nepremičnin, izpolnjeni pogoji za morebitno priznanje lastninske pravice. Prva tožnica je izpovedala ravno nasprotno, in sicer da je bil dogovor o priznanju lastninske pravice sklenjen pred vlaganji. Dogovori v zvezi z izplačilom solastnice (to je bivše žene toženca) niso bili pogoj za sklenitev navedenega dogovora o priznanju solastnega deleža tožnici, kot to ugotavlja sodišče. Samo dejstvo, da je toženec v nadaljevanju moral izplačati svojo bivšo ženo, na sam dogovor o priznanju lastninske pravice in dogovor o skupni gradnji ni imelo nikakršnega vpliva. Sodišče bi moralo uporabiti določilo drugega odstavka 48. člena SPZ. Tudi v zvezi z zaključkom, da so dolžni tožencu v posest izročiti pritlično stanovanje naj bi sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje. Spregledalo je dejstvo, da je tožeča stranka zaslišana izpovedala, da toženec že izvršuje posest na navedenem stanovanju, da mu nihče ne prepričuje uporabe ter da sama posesti ne more izvrševati in je tudi nima, saj ji je onemogočeno, da bi sploh „gor prišla“, ker je on postavil ograjo čez celo dvorišče. Zato je jasno, da tožeča stranka ne more izročiti nepremičnine oziroma predmetnega stanovanja prostega oseb in stvari v posest nasprotni stranki. Posesti namreč nima, saj se je izselila ter nepremičnino izpraznila. Nedvomno je (s konkludentnimi ravnanji) izjavila voljo, da nepremičnine ne želi več uporabljati. S takšno prostovoljno opustitvijo posesti je po določilih sodne prakse izgubila tudi posestno varstvo (sklicuje se na VSL sklep I Cp 450/2012). Toženec na tem delu nepremičnine izvršuje posestno upravičenje in ima posest. V nadaljevanju pritožba omenja, kaj naj bi slednji izpovedal ob zaslišanju dne 28. 5. 2013. Iz njegove izpovedbe tudi izhaja, da je v stanovanje moral vstopiti. Zato je zmotna tudi ugotovitev, da brez ključev toženec izvaja posest le na silo in ne po ustaljeni poti. V tem delu sodba nima razlogov (podana naj bi bila kršitev iz 14. točke 339. člena ZPP). Sodišče naj bi prišlo samo s seboj prišlo v nasprotje, ko jim na eni strani nalaga izročitev stanovanja prostega oseb in stvari v posest nasprotni stranki, na drugi strani pa samo zapiše, da so se iz nepremičnine izselili. V zvezi z zahtevkom za plačilo uporabnine pritožba poudarja, da je bil glede kozolca, ki ga je uporabljala družba K., d.o.o. in ne oni, v pripravljalni vlogi z dne 29. 10. 2012 (točka VIII) podan ugovor pasivne legitimacije. Njihova navedba naj bi bila neprerekana. Odločitev je napačna tudi iz razloga, ker gre v predmetni zadevi za deljivo in ne solidarno obveznost. Zakaj naj bi bila obveznost nerazdelna, sodišče ne pojasni. Ker ni bila uporabljena določba 339. člena OZ, je bilo zmotno uporabljeno materialno pravo. V posledici zmotne odločitve sodišča v izpodbijanih delih pa je napačna tudi odločitev o stroških.

4. Toženec je v odgovoru predlagal zavrnitev pritožbe.

5. Toženec se pritožuje zoper II. točko izreka sodbe in pritožbenemu sodišču predlaga, da jo spremeni tako, da mu v plačilo naloži zgolj znesek 25.045,00 EUR (v presežku pa ga kot neutemeljenega zavrne), posledično naj sodbo spremeni tudi v stroškovnem delu (vse s stroškovno posledico). Ker je bil v času vlaganj solastnik nepremičnine zgolj do ½, je pasivno legitimiran zgolj za polovico opravljenih vlaganj, kot jih je ugotovil sodni izvedenec, in ne za vlaganje v celoti, kot je to z izpodbijano sodbo odločilo sodišče. Sodišče naj bi s svojo odločitvijo napačno uporabilo materialno pravo. SPZ namreč določa, da lahko tisti, ki je vlagal v nepremičnino, od lastnika le-te zahteva povrnitev vlaganj, če je lastnik nepremičnine dal soglasje za takšna vlaganja. Ker je toženec drugo polovico nepremičnine pridobil šele v letu 2010 (torej po opravljenih vlaganjih), v delu povečane vrednosti, ki se nanaša na premoženje njegove bivše žene, ni pasivno legitimiran. Sklicuje se na stališče zavzeto v sodbi II Ips 168/2010, ki mu je sodišče prve stopnje posvetilo premalo pozornosti. Zato je nepopolno ugotovilo dejansko stanje (in sicer da so bila vlaganja, ki jih tožniki vtožujejo, opravljena v času, ko je bil toženec solastnik nepremičnine z deležem zgolj do ½). Tudi življenjsko ni razumljivo stališče sodišča prve stopnje, da je toženec po delitvi skupnega premoženja z bivšo ženo edini lastnik nepremičnine in je v razmerju do tožnikov obogaten le on. Še bolj naj bi bil nerazumljiv argument sodišča, da je toženec po delitvi skupnega premoženja vedel za vlaganja tožnice in pokojnega sina, pa se je vseeno odločil izplačati bivšo ženo, kot da vlaganj ne bi bilo. Sprašuje se, kako bi se ob delitvi solastnine sploh lahko odločil drugače (tega sodišče ne pojasni). Če bi zakonca nepremičnino razdelila na način, da bi jo prodala tretjemu, potem bi bil po logiki sodišča prve stopnje tretji (čeprav bi bila prodajna cena določena upoštevaje stanje ob prodaji) pasivno legitimiran za povrnitev vlaganj. Toženec ob delitvi iz naslova izplačila ženi ni imel nobenega pravnega sredstva, s katerim bi iz ocenjevanja vrednosti iz skupnega premoženja izključil vlaganja tožnikov oziroma njihovega prednika. Ob delitvi se je izhajalo iz stanja nepremičnine, ki je bila ovrednotena ob sami delitvi, torej upoštevaje vsa vlaganja. Glede na določila zakona, ki ureja delitev solastnine, je tudi nerazumljivo, kaj je sodišče prve stopnje imelo v mislih, da je toženec nase prevzel tudi tveganje, da bo vrednost vlaganj moral povrniti sam. Smisel 48. člena SPZ je v tem, da lahko tisti, ki je s soglasjem lastnika vlagal, od tistega, ki je bil za vlaganje obogaten, zahteva povrnitev vlaganj. Ker je bil v trenutku vlaganj zgolj lastnik do ½ nepremičnine, tudi ni mogel dati soglasja (v smislu omenjenega člena) za več, kot je ob podaji soglasja znašal njegov delež. In če ni bilo soglasja za več, tudi plačati ne more več. Omenjeni člen SPZ za znesek, ki presega polovico vrednosti vlaganj, ne pride v poštev, prav tako ne obogatitveni zahtevek po določilih OZ, saj je toženec bivši solastnici izplačal vrednost nepremičnine, ki je bila ocenjena upoštevaje opravljena vlaganja.

6. Tožniki na pritožbo niso odgovorili.

7. Pritožba tožnikov je delno utemeljena, pritožba toženca pa neutemeljena.

V zvezi s pritožbo toženca:

8. Toženec v pritožbi pravilno opozarja, da je potrebno pri vprašanju, kdo je bil zaradi vlaganj prvotožnice in njenega pokojnega partnerja v predmetne nepremičnine obogaten, upoštevati, kdo je bil njihov lastnik v času, ko so bila ta izvršena.(1) Sodišče prve stopnje (v prvem odstavku na 10. strani izpodbijane sodbe) ugotavlja, da so predmetne nepremičnine v času vlaganj (v obdobju od leta 2006 do leta 2009) predstavljale skupno premoženje toženca in njegove bivše žene, ki takrat še ni bilo razdeljeno (kar naj bi vsi vpleteni vedeli). Tem ugotovitvam pritožnik ne oporeka.(2) Obveznost toženca in njegove (bivše) žene, ki naj bi nastala zaradi obogatitve, je torej povezana s skupnim premoženjem. Za takšne obveznosti pa (upoštevaje določbo drugega odstavka 56. člena ZZZDR(3) oziroma drugega odstavka 72. člena SPZ)(4) velja, da za njih skupna lastnika (zakonca) odgovarjata nerazdelno (solidarno). To pomeni, da je vsak od njiju napram upniku (sam) zavezan za izpolnitev celotne obveznosti. Navzven torej odgovarjata solidarno, medtem ko so morebitni zahtevki med njima samima „zgolj“ stvar njunega notranjega (regresnega) razmerja. Zato je odločitev sodišča prve stopnje (o tem, da je toženec napram tožnikom zavezan za izpolnitev celotne obogatitvene obveznosti), čeprav iz napačnih razlogov, pravilna. Iz tega razloga (saj pritožbeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti) je pritožbeno sodišče njegovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo(5) in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).(6) V zvezi s pritožbo tožnikov:

9. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožniki niso uspeli dokazati ne obstoja dogovora o priznanju lastninske pravice ne dogovora o skupni gradnji,(7) je pravilna, hkrati pa tudi prepričljivo obrazložena. Pritožba s svojimi neprepričljivimi oziroma za odločitev nebistvenimi očitki v njeno pravilnost ne uspe vzbuditi nobenega dvoma. Tako je pritožbeno zatrjevanje, da naj bi toženec opravljal nadzor ne samo nedopustno novo(8) (prvi odstavek 337. člena ZPP), ampak tudi sicer nerelevantno. Izvajanje „nadzora“, kot ga je ob izpovedbi dne 28.5.2013 omenjala prvotožnica (in sicer v zvezi z izdelavo talnega gretja in urejanjem dvorišča),(9) (samo po sebi) ne pomeni, da se gradnja ni vršila (le) v interesu mlade družine oziroma da se je vršila na podlagi dogovora o skupni gradnji (ter da je šlo za skupen projekt). Sodišče prve stopnje je (glej 52. in 54. člen ZZZDR) nadalje pravilno poudarilo, da, četudi bi bil dogovor o skupni gradnji sklenjen, ne bi bil veljaven, saj bi moral biti sklenjen z obema skupnima lastnikoma. To pa ni bilo zatrjevano (kaj šele izkazano). Očitki o napačnem materialnopravnem razlogovanju sodišča prve stopnje so zato ne le pavšalni, ampak tudi sicer napačni. Ker je šlo za skupno premoženje (kot to neizpodbijano ugotavlja sodišče prve stopnje), toženec s svojim deležem ni mogel razpolagati (glej 54. člen ZZZDR). Gre za oviro pravne narave, zaradi česar je pritožbeno sklicevanje na prvotožničino izpovedbo (glede dogovora o priznanju lastninske pravice) brezpredmetno. Slednja je tudi sicer jasno izpovedala.(10) da naj bi do prepisa nanjo oziroma njenega pokojnega partnerja prišlo potem, ko bi onadva izplačala bivšo toženčevo ženo. Nikoli ni dejala, da je bil dogovor o priznanju lastninske pravice sklenjen pred vlaganji, ampak da so se o teh zadevah pogovarjali. A tudi če bi izpovedala drugače, takšen dogovor (ker je šlo za skupno premoženje, sklenil pa naj bi ga le eden od skupnih lastnikov) ne bi imel ustreznih učinkov. Pritožba torej okoliščino, da je šlo za skupno premoženje in da za razpolaganje s skupnim premoženjem veljajo posebna pravila, očitno prezre. Posledično (saj je potrebno upoštevati določbo 54. člena ZZZDR) tudi sklicevanje na določbo drugega odstavka 48. člena SPZ ni ustrezno.

10. Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje glede vrnitvenega zahtevka po nasprotni tožbi (IV. točka izreka). Obsežne pritožbene navedbe o tem, kdaj se posest (oziroma posestno varstvo) izgubi, v prvi vrsti vse predstavljajo nedopustno in posledično neupoštevno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP). V konkretnem primeru pa so tudi sicer nebistvene. Sodišče prve stopnje namreč pravilno zaključuje, da, dokler imajo tožniki ključ od stanovanja (kar ni sporno), s tem ohranjajo tudi posest na stanovanju (saj imajo oziroma ohranjajo možnost vstopa vanj),(11) za kar nimajo nobenega upravičenja.(12) To bodo tožencu (kot lastniku in edinemu upravičenemu do te posesti) prepustili šele z izročitvijo ključev stanovanja. Iz tega razloga je pritožbeno navajanje o konkludentni opustitvi posesti (in sklicevanje na odločbo VSL I Cp 450/2012) oziroma zatrjevanje, da jim toženec, ki naj bi postavil ograjo čez celo dvorišče, onemogoča, da bi prišli v stanovanje, ne samo novo ampak tudi sicer napačno (nerelevantno).

11. Utemeljena pa je pritožba tožnikov glede zahtevka po nasprotni tožbi na plačilo uporabnine. Tožniki namreč pravilno opozarjajo, da je njihova trditev zvezi z uporabo kozolca (ki naj ga ne bi uporabljali oni ampak družba K.) ostala neprerekana (prvi odstavek 214. člena ZPP). Kljub temu je pri ugotavljanju višine uporabnine sodišče prve stopnje upoštevalo tudi kozolec oziroma vrednosti uporabnine, ki jih je izvedenec R. G. v svojem mnenju upoštevajoč tudi kozolec ugotovil.(13) Z ozirom na predhodno navedeno je moč pri ugotavljanju višine uporabnine upoštevati „samo“ vrednost uporabnine za stanovanje. Ta naj bi v 524 dneh, kot je to ugotovil izvedenec, skupaj znašala 5.370,00 EUR oziroma 10,25 EUR/dan. To pa za 137 dni, kolikor naj bi po ugotovitvah sodišča prve stopnje (ki niso izpodbijane) znašala neupravičena uporaba, znaša 1.404,25 EUR. Le v tem obsegu je tožbeni zahtevek utemeljen. Pritožniki (sklicujoč se na prvi odstavek 393. člena OZ) nadalje upravičeno opozarjajo, da jim je sodišče prve stopnje uporabnino neutemeljeno naložilo v solidarno plačilo. Ker gre v konkretnem primeru za deljivo obveznost, obsodba na nerazdelno plačilo ne pride v poštev. Zato je bilo potrebno besedo „nerazdelno“ iz izreka izločiti. Dodatno pa v sam izrek ni bilo potrebno posegati, saj se v skladu z drugim odstavkom 393. člena OZ šteje, da se, če je pri kakšni deljivi obveznosti več dolžnikov in drugačna delitev ni določena, obveznost med njimi deli na enake dele(14) in je vsak izmed njih odgovoren za svoj del obveznosti. Nič drugače ne more biti za s sodbo naložene obveznosti. V skladu z vsem predhodno navedenim je bilo potrebno odločitev sodišča prve stopnje v VI. točki izreka (posledično pa tudi v zavrnilnem delu oziroma VII. točki izreka) ustrezno spremeniti. Ker ostali pritožbeni razlogi niso podani in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče njihovo pritožbo v preostalem kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem a nespremenjenem delu potrdilo(15) (353. člen ZPP).

12. Ker so tožniki s pritožbo uspeli zgolj minimalno, toženec pa je z njo popolnoma propadel, obe strani sami trpita stroške nastale z njeno vložitvijo (2. odstavek 165. člena v zvezi z 1. oziroma 2. odstavkom 154. člena ZPP). Toženec sam krije svoje stroške nastale z vložitvijo odgovora na pritožbo, saj v njem podane navedbe niso v ničemer prispevale k predmetni odločitvi o pritožbi tožnikov (2. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP).

Op. št. (1): Obligacijska razmerja imajo relativen značaj, zaradi česar v primeru, ko so v zvezi z nepremičnino nastala do trenutka njenega (lastninsko-pravnega) prenosa na novega pridobitelja (lastnika), nanj skupaj s stvarno pravico praviloma (izjemo predstavljajo zakupna/najemna razmerja) ne preidejo.

Op. št. (2): Prav nasprotno, saj tudi sam v pritožbi govori o skupnem premoženju.

Op. št. (3): Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, Uradni list SRS, št. 15/1976, s kasnejšimi spremembami Op. št. (4): Stvarnopravni zakonik, Uradni list RS, št. 87/2002, s kasnejšimi spremembami Op. št. (5): Pri čemer se do ostalih njegovih pritožbenih navedb (saj za odločitev niso relevantne) ni posebej opredeljevalo.

Op. št. (6): Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami.

Op. št. (7): Zaradi česar je njihov primarni tožbeni zahtevek zavrnilo.

Op. št. (8): Izpovedba (dokaz) namreč manjkajočih trditev ne more nadomestiti.

Op. št. (9): Glej l. št. 121 (5. in 6. stran zapisnika z dne 28.5.2013) Op. št. (10): Glej njeno izpovedbo z dne 28.5.2013 na l. št. 119. Op. št. (11): In sicer (za razliko od toženca) po ustaljeni poti. Da lahko toženec brez ključev posest izvaja le na silo in ne na za to predviden način (kot to ugotavlja sodišče prve stopnje), kažejo tudi njegove navedbe iz druge pripravljalne vloge z dne 4.1.2013 (glej l. št. 84), da je zato, da je lahko preprečil (nadaljnjo) škodo oziroma popravil kanalizacijo, v pritlično stanovanje stopil skozi okno kurilnice.

Op. št. (12): Kar je v predmetni zadevi tudi ključno.

Op. št. (13): Glej 9. stran cenilnega poročila R. G. z dne 22.1.2014 (l. št. 221).

Op. št. (14): Da ti deli v konkretnem primeru ne bi bili enaki, pritožniki ne zatrjujejo.

Op. št. (15): In sicer tudi glede stroškovne odločitve (VIII. točka izreka izpodbijane sodbe), saj so tožniki s svojo pritožbi uspeli zgolj v minimalnem delu, ki pa prav v ničemer ne posega v oceno sodišča prve stopnje o (skupnem) pravdnem uspehu obeh strank.