Jedro

Lastnik poslovnih prostorov, ki poslovne prostore oddaja v najem, ni oproščen plačila davka od premoženja.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka pod točko 1 izreka odločila,da se pritožbi tožnice zoper odločbo izpostave Republiške uprave za javne prihodke z dne 29.5.1992 ugodi in se navedena odločba odpravi in vzame v reševanje pritožba proti odločbi z dne 29.10.1991, v delu izreka, ki se nanaša na odmero davka od premoženja na posest poslovnih prostorov. V drugi točki izreka izpodbijane odločbe je tožena stranka odločila, da se pritožba zoper odločbo z dne 29.10.1991 zavrne. V obrazložitvi izpodbijane odločbe, ki se nanaša na 1. točko izreka, tožena stranka navaja, da je prvostopni upravni organ s tem, ko je izdal nadomestno odločbo, s katero ni ugodil tožničini pritožbi, ravnal v nasprotju z določbo 235. člena zakona o splošnem upravnem postopku. V obrazložitvi, ki se nanaša na 2. točko izreka, s katero je bila zavrnjena tožničina pritožba zoper odločbo o odmeri davka od poslovnih prostorov z dne 29.10.1991, tožena stranka navaja, da tožnica poslovnih prostorov v izmeri 330 m2, ki se uporabljajo za skladiščenje, ni sama uporabljala, ampak jih oddala v najem, zato je po določbi 15. člena zakona o davkih občanov (Uradni list RS, št. 8/91 - p.b.), zavezanka za davek od navedenih poslovnih prostorov.

Tožnica s tožbo izpodbija drugo točko izreka navedene odločbe in navaja, da se po 2. točki 19. člena zakona o davkih občanov ne plačuje davek od poslovnih prostorov, ki jih lastnik ali uživalec uporablja za opravljanje gospodarske oziroma poklicne dejavnosti. Res je, kar navaja tožena stranka, da je sporne poslovne prostore oddala v najem sinovom, vendar pa je bila ta pogodba le fiktivna. Najemno pogodbo je sklenila le zato, ker jo je referentka pri prvostopnem upravnem organu zavedla, da v primeru oddaje poslovnih prostorov v najem ni davka. Dejansko prostore uporablja za skladiščenje. Nadalje navaja, da prvostopna odločba kot tudi odločba tožene stranke nista obrazloženi in sta že zato nezakoniti. Iz odločb namreč ne izhaja, katere izmere se nanašajo na gostinske prostore, katere pa na ostale poslovne prostore, sami izračuni pa tudi niso oprti na veljavne predpise. Predlaga, da se 2. točka izreka izpodbijane odločbe odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov njene obrazložitve in predlaga,da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče je presodilo 2. točko izreka izpodbijane odločbe. V obravnavanem primeru je sporna odmera davka od tožničinih poslovnih prostorov za leto 1991, ki se nahajajo na lokaciji ... Tožnica meni, da za del poslovnih prostorov, ki se uporabljajo za skladiščenje, ni davčna zavezanka. Pravna podlaga za odmero davka od poslovnih prostorov je zakon o davkih občanov (Uradni list SRS, št. 36/88, 8/89 in Uradni list RS, št.48/90 in 8/91 - p.b. - ZDO). Po določbi 15. člena prečiščenega besedila navedenega zakona je zavezanec za davek od premoženja lastnik oziroma uživalec, ne glede na to ali premoženje uporablja sam ali ga daje v najem. Davek od poslovnih prostorov se ne plačuje le, če jih lastnik oziroma uživalec uporablja za opravljanje gospodarske oziroma poklicne dejavnosti (2. točka 19. člena prečiščenega besedila zakona). Ker je tožnica v postopku, ko je bila zaslišana izjavila, da je sporne poslovne prostore oddala v najem in kot dokaz predložila najemno pogodbo z dne 15.2.1991, je glede na navedene zakonske določbe tudi po presoji sodišča pravilen zaključek tožene stranke, da tožnica za navedene poslovne prostore ne more biti oproščena davka po določbi 2. točke 19. člena zakona o davkih občanov. Glede na navedeno in glede na to, da je bilo v upravnem postopku sporno le ali tožnica za del poslovnih prostorov v zgradbi ... izpolnjuje pogoje za oprostitev davka, je bila tožničina pritožba utemeljeno zavrnjena.

Ker je izpodbijana odločba pravilna in jo je tožena stranka glede pritožbenega ugovora ustrezno obrazložila, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je sodišče uporabilo kot republiški predpis skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).