Jedro

Tožnik je zakonito podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ker mu delodajalec dvakrat zaporedoma ali v obdobju šestih mesecev ni izplačal plače ob zakonsko oziroma pogodbeno dogovorjenem roku. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnik upravičen do odškodnine najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka in do odpravnine, določene za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišče prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z navedeno sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku: obračunati plačo za februar 2014 v višini 1.103,54 EUR bruto, od tega zneska odvesti davke in prispevke ter tožniku plačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 3. 2014 do plačila; obračunati plačo za marec 2014 v višini 1.109,86 EUR bruto, od tega zneska odvesti davke in prispevke ter tožniku plačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 4. 2014 do plačila; obračunati plačo za maj 2014 v višini 1.129,33 EUR bruto, od tega zneska odvesti davke in prispevke ter tožniku plačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 6. 2014 do plačila; obračunati plačo za junij 2014 v višini 1.078,00 EUR bruto, od tega zneska odvesti davke in prispevke ter tožniku plačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 7. 2014 do plačila (prvi odstavek I. točke izreka). Kar je tožnik iz tega naslova zahteval drugače, je sodišče prve stopnje zavrnilo (drugi odstavek I. točke izreka). Toženi stranki je naložilo še, da je dolžna tožniku obračunati sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2014 v višini 394,57 EUR bruto, od tega zneska odvesti akontacijo dohodnine, tožniku pa plačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2014 do plačila (prvi odstavek II. točke izreka). Kar je tožnik zahteval drugače, to je plačilo regresa v neto znesku 331,44 EUR in zakonske zamudne obresti pred 2. 7. 2014, je sodišče prve stopnje zavrnilo (drugi odstavek II. točke izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati odpravnino 673,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2014 do plačila (prvi odstavek III. točke izreka), zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti pred 1. 7. 2014 pa je zavrnilo (drugi odstavek III. točke izreka). Toženi stranki je naložilo še, da tožniku obračuna odškodnino namesto odpovednega roka 1.197,73 EUR bruto, od tega zneska odvede davke in prispevke in tožniku plača neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 7. 2014 do plačila (prvi odstavek IV. točke izreka). V presežku za znesek 494,43 EUR s pp, je tožbeni zahtevek iz tega naslova zavrnilo (drugi odstavek IV. točke izreka). Sodišče prve stopnje je še odločilo, da mora tožena stranka v roku 8 dni od vročitve sodbe povrniti tožniku pravdne stroške 1.087,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, do plačila (V. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe (prvi odstavek I. točke, prvi odstavek II. točke, prvi odstavek III. točke, prvi odstavek IV. točke izreka) in zoper odločitev o stroških v V. točki se pritožuje tožena stranka. Navaja, da v I. in II. točki izpodbija odločitev o zamudnih obrestih, v III. točki plačilo odpravnine in obresti ter v IV. točki plačilo odškodnine in obresti. Sodišče ni opravilo poizvedb pri Inšpektoratu RS za delo niti ni zaslišalo vseh predlaganih prič. Meni, da je odpoved tožnika nezakonita, saj je ni podal v roku 30 dni od kar je zaznal nepravilnosti pri izplačilih plač. Pri odpovedi ne gre za razloge na strani tožene stranke, ampak je tožnik hotel iti delati drugam. Razlog za to je v tem, da je nova uprava ugotovila, da obstaja sum glede legitimnosti njegovega poslovanja in je naročila revizijo. Upravni odbor mu je predlagal sporazumno prekinitev delovnega razmerja, če bi se odpovedal zahtevkom, razen plačilu obveznosti iz naslova plače, prehrane, regresa za 2014. S tem se je ustno strinjal in predlagal primopredajo poslov. Upravni odbor je na predlog tožnika preko direktorja 20. 6. 2014 izvedel primopredajo pisarne in dokumentacije. Na tej primopredaji je tožnik znova zatrdil, da želi delovno razmerje sporazumno zaključiti s 30. 6. 2014. Kljub tem dogovorom je 20. 6. 2014 sestavil izredno odpoved in jo poslal na naslov tožene stranke in Inšpektoratu RS za delo. Tožena stranka je ta dokument prejela šele 2. 7. 2014. Ker 30. 6. 2014 s tem dopisom ni bila seznanjena, je tožniku ta zadnji predvideni dan zaposlitve poslala dogovor o sporazumnem prenehanju delovnega razmerja in ga z naslednjim dnem prijavila na Zavodu RS za zaposlovanje. Tožnik dogovora kljub ustnim zagotovilom ni podpisal, tožena stranka pa mu obveznosti ni poravnala zaradi nepravilnosti, zahrbtnega ravnanja pri podaji izredne odpovedi in ker se ni več strinjal s sporazumnim prenehanjem delovnega razmerja. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe razveljavi in izvede potrebna zaslišanja.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo nobenih kršitev postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi ugotovitvami in materialnopravnim razlogovanjem sodišča prve stopnje.

5. Pritožba neutemeljeno izpodbija odločitev sodišča prve stopnje o zakonskih zamudnih obrestih glede dosojenih plač za februar 2014, marec 2014, maj 2014 in junij 2014. Sodišče prve stopnje je obresti pravilno prisodilo od 19. dne v mesecu za pretekli mesec. Pri tem se je pravilno oprlo na 2. odstavek 134. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.), da se plača izplača najkasneje po preteku 18 dni po preteku plačilnega obdobja. Sklicevalo se je tudi na 299. člen Obligacijskega zakonika (OZ. Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.), po katerem pride dolžnik v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev, ter na 378. člen OZ, po katerem dolžnik, ki je v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, poleg glavnice dolguje še zamudne obresti. Ti dve določili OZ sta namreč splošno uporabljivi pri zamudah s plačili denarnih terjatev.

6. Pritožba neutemeljeno izpodbija tudi odločitev o zakonskih zamudnih obrestih od dolgovanega regresa za letni dopust za 2014. Sodišče prve stopnje je pravilno določilo datum zamude z dnem 2. 7. 2014, kar je skladno z drugim odstavkom 131. člena ZDR-1, po katerem se mora regres izplačati najkasneje do 1. julija tekočega koledarskega leta. Z naslednjim dnem je delodajalec v plačilni zamudi.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo tudi o odškodnini namesto odpovednega roka ter odpravnini. Pravilno je namreč ugotovilo, da je tožnik zakonito podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, v posledici česar je upravičen do odškodnine najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka in in do odpravnine, določene za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov.

8. Po 4. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR-1 lahko delavec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če mu delodajalec dvakrat zaporedoma ali v obdobju šestih mesecev ni izplačal plače ob zakonsko oziroma pogodbeno dogovorjenem roku. Skladno z drugim odstavkom 111. člena ZDR-1 mora delavec pred podajo izredne odpovedi delodajalca pisno opomniti na izpolnitev obveznosti in o kršitvah pisno obvestiti inšpektorat za delo. Če delodajalec v roku 3 delovnih dni po prejemu opomina ne izpolni svoje obveznosti iz delovnega razmerja oziroma ne odpravi kršitve, lahko delavec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi v nadaljnjem 30-dnevnem roku iz drugega odstavka 109. člena ZDR-1. Po drugem odstavku 109. člena ZDR-1 je treba podati izredno odpoved najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga.

9. Pritožba neutemeljeno uveljavlja zamudo 30-dnevnega roka za podajo izredne odpovedi. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik toženo stranko 16. 6. 2014 pisno opomnil na izpolnitev obveznosti iz delovnega razmerja, ker v letu 2014 ni prejel plače za februar, marec, april in maj (kar je sodišče prve stopnje med strankama izrecno ugotovilo kot nesporno), o čemer je tudi pisno obvestil Inšpektorat RS za delo. Ker se v zvezi s tem v spisu nahaja potrdilo o oddaji priporočene pošiljke, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo dokazni predlog za opravo poizvedb o tem pri Inšpektoratu RS za delo. Ker tožena stranka svojih obveznosti v zakonsko predpisanem roku ni izpolnila, so bili 20. 6. 2014 izpolnjeni pogoji za pravočasno in zakonito odpoved po 4. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR-1, katero je tožnik poslal toženi stranki priporočeno po pošti. Zadnji dan njegovega delovnega razmerja pri toženi stranki je bil 30. 6. 2014. 10. Ne drži, da bi moralo sodišče prve stopnje zaslišati še druge priče, saj so bila za presojo zakonitosti izredne odpovedi ugotovljena vsa odločilna dejstva. Tudi če je tožnik res podal izredno odpoved predvsem zato, ker je želel zamenjati delodajalca, to ne vpliva na zakonitost odpovedi. Prav tako v pritožbi zatrjevane okoliščine glede dogovarjanja o sporazumnem prenehanju delovnega razmerja, do katerega pa ni prišlo, ne morejo spremeniti pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje o tem, da so izpolnjeni pogoji za zakonitost izredne odpovedi.

11. Tožena stranka je že v postopku na prvi stopnji, kot tudi v pritožbi, navajala, da je izredno odpoved tožnika prejela šele 2. 7. 2014 ter da je datum odjave iz zavarovanja 30. 6. 2014 temeljil na predpostavki sporazumnega prenehanja delovnega razmerja s tem datumom. Ker pa do sklenitve tega sporazuma očitno ni prišlo, je sodišče prve stopnje, upoštevaje pri tem predvsem izpoved zakonitega zastopnika tožene stranke, pravilno zaključilo, da je bil tožnik odjavljen iz zavarovanj s 30. 6. 2014 ravno na podlagi izredne odpovedi z dne 20. 6. 2014. 12. Sodišče prve stopnje je v posledici prenehanja delovnega razmerja na podlagi tožnikove zakonite izredne odpovedi toženi stranki utemeljeno naložilo še plačilo odpravnine in odškodnine za čas odpovednega roka. Pri izračunu odpravnine je pravilno uporabilo 108. člen ZDR-1, po katerem je osnova za izračun odpravnine povprečna mesečna plača, ki jo je delavec prejel ali ki bi jo prejel delavec, če bi delal v zadnjih 3 mesecih pred odpovedjo, in sicer v višini 1/5 navedene osnove za vsako leto dela pri delodajalcu, če je zaposlen pri njem več kot eno leto do deset let. Pri odločitvi o odškodnini je sodišče prve stopnje na podlagi 94. člena ZDR-1 pravilno določilo odpovedni rok v trajanju 32 dni oziroma v trajanju enega meseca in dveh dni ter glede na višino plače pravilno odmerilo odškodnine za ta čas. Tudi v obrestnem delu je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, saj tako odpravnina kot odškodnina zapadeta v plačilo ob prenehanju delovnega razmerja, kar pomeni, da je bila tožena stranka v plačilni zamudi naslednjega dne - 1. 7. 2014. 13. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).