Jedro

Če davek ni plačan v rokih, predpisanih v ZZDavP-2, ali v rokih, predpisanih z zakonom o obdavčenju, davčni organ začne davčno izvršbo brez kakršnikoli izjem. S pritožbo zoper sklep o izvršbi ni mogoče izpodbijati izvršilnega naslova.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Davčni urad Ljubljana nad tožnikom začel davčno izvršbo dolžnega zneska obveznosti, ki iz naslova glavnice, zamudnih obresti ter stroškov sklepa skupaj znaša 129,63 EUR. V izreku so navedeni tudi izvršilni naslovi, njihovi zneski in datum izvršljivosti. V obrazložitvi davčni organ ugotavlja, da iz njegovih knjigovodskih evidenc izhaja, da davčni zavezanec ni v predpisanem roku poravnal obveznosti, ki so navedene v izreku tega sklepa. Zato je v skladu s 143. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) začel davčno izvršbo. V nadaljevanju se sklicuje še na 145. člen ZDavP-2 in njegov 96. člen. Pojasnjuje, da je banka A. d.d. v skladu z drugim odstavkom 166. člena ZDavP-2 kot tista banka, ki navedeni sklep izvršuje, dolžna upoštevati, da so iz davčne izvršbe izvzeta sredstva iz 159. člena ZDavP-2. Način obračunavanja stroškov davčne izvršbe je določen v 152. členu ZDavP-2. Ministrstvo za finance je s svojo odločbo št. DT 499-29-1304/2013-2 z dne 29. 5. 2014 pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnilo. Ugotavlja, da je iz izreka izpodbijanega sklepa razvidno, za katere obveznosti se pritožnika terja, naveden je izvršilni naslov, datum izvršljivosti, znesek davka in zamudnih obresti. Pritožnik z nestrinjanjem z odmero NUSZ za leto 2013 v postopku davčne izvršbe izpodbija odločbo o njeni odmeri, ki pa v tem postopku predstavlja že izvršilni naslov, ki se izvršuje. Slednje pa v skladu s petim odstavkom 157. člena ZDavP-2 s pritožbo zoper sklep o davčni izvršbi ni možno. Po podatkih prvostopnega organa pa pritožnik zoper odločbo o odmeri NUSZ za leto 2013 pritožbe sploh ni vložil. Omenjena odločba je zato postala izvršljiva in ker pritožnik dolgovanih obveznosti ni plačal, je prvostopni organ upravičeno izdal izpodbijani sklep.

V zvezi s pritožnikovim nestrinjanjem glede višine stroškov davčne izvršbe, ki predstavljajo skoraj tri četrtine letnega zneska za stavbišče, pa pritožbeni organ pojasni, da je v času izdaje izpodbijanega sklepa, dolg nedvomno obstajal. Zato je pritožnik dolžan poravnati tudi stroške sklepa v znesku 25 EUR na podlagi 152. člena ZDavP-2. Višina stroškov za izdajo sklepa o izvršbi na dolžnikova denarna sredstva pa je določena v 66. členu Pravilnika o izvajanju Zakona o davčnem postopku.

Pritožniku še pojasnjuje, da se sklep o izvršbi glasi na denarna sredstva, ki jih ima dolžnik pri bankah ali hranilnicah, pri katerih ima dolžnik denarna sredstva. Tako je prvostopni organ v skladu s 166. členom ZDavP-2 tudi ravnal. Neutemeljen je tudi ugovor, da je izpodbijani sklep zaradi postopkov vročanja nezakonit. Iz spisovne dokumentacije je razvidno, da je bil izpodbijani sklep pritožniku vročen skladno z določbo 87. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in to 31. 10. 2013. Vročitev velja za opravljeno z dnem, ko naslovnik prevzame dokument. Če pa dokumenta ne prevzame v 15 dneh, velja vročitev za opravljeno z dnem poteka tega roka. Izpodbijani sklep je bil pritožniku vročen 31. 10. 2013 ter mu puščen v hišnem predalčku 4. 11. 2013. Pritožnikova seznanitev z izpodbijanim sklepom na Davčnem uradu Ljubljana dne 21. 10. 2013 pa ne vpliva na pravilnost vročitve tega sklepa na dan 31. 10. 2013. Tožnik v tožbi meni, da je prejel nezakoniti sklep, saj temelji na nepravilnem in napačno ugotovljenem dejanskem stanju da je davčni dolžnik. Upravni organ ga je neutemeljeno obremenil kot dolžnika za plačilo stavbnega zemljišča za stanovanje na naslovu ... V zapuščinskem postopku je več potencialnih dedičev, zato ni razlogov da se zoper njega vodi davčni postopek. Ni namreč nikakršen premoženjski lastnik. Lastnica spornega stanovanja je bila tožnikova pokojna mati, ki je bila tudi zavezanka za plačilo tega davka. Zato sodišču predlaga, naj tožena stranka predloži pravno formalno listino, na podlagi katere ga lahko upravičeno bremeni kot dolžnika premoženja. Glede na navedeno tožnik sodišču predlaga, naj njegovi tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi. Meni tudi, da je odločba o odmeri stavbnega zemljišča za leto 2013 zoper tožnika nična.

Tožena stranka v celoti prereka tožbene navedbe tožeče stranke in vztraja pri razlogih iz obrazložitve upravne odločbe. Poudarja da se tožbene navedbe vsebinsko nanašajo na odmero nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča. S pritožbo zoper sklep o davčni izvršbi pa ni možno izpodbijati samega izvršilnega naslova, ki se izvršuje. Le v kolikor bi bil izvršilni naslov pravnomočno odpravljen, spremenjen ali razveljavljen, bi prvostopni organ v skladu z določbami 155. člena ZDavP-2 imel podlago za ustavitev postopka davčne izvršbe in odpravo oziroma razveljavitev že opravljenih dejanj v obravnavanem postopku davčne izvršbe. Do tega pa v času izdaje sklepa o davčni izvršbi ni prišlo. Sodišče zato predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Ker so dejanske okoliščine relevantne za presojo tega upravnega spora nesporne, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odločilo brez glavne obravnave.

Tožba ni utemeljena.

V zadevi ni sporno, da tožnik do izdaje sklepa o davčni izvršbi, spornega dolga iz naslova NUSZ za leto 2013 v znesku 103 EUR, kljub zapadlosti omenjenega zneska ni poravnal. Zato je imel tudi po mnenju sodišča davčni organ podlago za ukrepanje v skladu s 143. in 145. členom ZDavP-2. Glede začetka davčne izvršbe je 143. člen ZDavP-2 jasen. Če davek ni plačan v rokih, predpisanih s tem zakonom za posamezne vrste davka, ali v rokih, predpisih z zakonom o obdavčenju, davčni organ začne davčno izvršbo brez kakršnikoli izjem. S pritožbo zoper sklep o izvršbi tudi ni mogoče izpodbijati samega izvršilnega naslova, kar določa peti odstavek 157. člena ZDavP-2. Med strankama ni sporno, da tožnik pritožbe v postopku izdaje odločbe o odmeri NUSZ za leto 2013 ni vložil ter da je omenjena odločba tako posledično dokončna in izvršljiva.

V ostalem se sodišče z dejanskimi in pravnimi ugotovitvami prvostopnega davčnega organa v izpodbijani odločbi strinja. Prav tako se strinja z razlogi, ki za svojo odločitev v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja upravni organ, ter tudi z razlogi, s katerimi drugostopni organ zavrača pritožnikove ugovore. Kolikor so ugovori, ki jih tožeča stranka uveljavlja v tožbi, enaki pritožbenim, jih iz istega razloga, da ne bi prišlo do ponavljanja, zavrača tudi sodišče v smislu drugega odstavka 71. člena ZUS-1. Po povedanem sodišče ugotavlja, da je izpodbijani sklep pravilen in na zakonu utemeljen. Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.