Jedro

Ker iz dejanskih ugotovitev nižjih sodišč izhaja, da je toženec soglašal zgolj z neposredno izvršljivostjo hipoteke, ustanovljene za zavarovanje dolga glavnega dolžnika, je bilo v izvršilnem postopku In 33/2013 mogoče izvršbo dovoliti samo na nepremičnine, ki so bile predmet sporazuma o ustanovitvi hipoteke, sklenjenega v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa. Za izvršbo na drugo premoženje toženca na podlagi dogovora o njegovem solidarnem poroštvu za obveznosti iz kreditnih pogodb je morala tako tožnica kot upnica najprej pridobiti ustrezen izvršilni naslov. Predmetna tožba zato ni nedovoljena.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Tožnica je kot upnica zoper toženca vložila predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine in zahtevala plačilo terjatev na podlagi solidarnega poroštva toženca za obveznosti po kreditni pogodbi št. LD ... v znesku 104.424,30 EUR z zapadlostjo 30. 10. 2012 ter po kreditni pogodbi št. LD ... v višini 60.639,01 EUR z zapadlostjo 30. 10. 2012, plačilo zamudnih obresti od 31. 10. 2012 dalje ter plačilo stroškov postopka.

2. Sodišče prve stopnje je vzelo na znanje delni umik tožbe in v tem delu postopek ustavilo (I. točka izreka). Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 64933/2013 z dne 26. 4. 20131 je ohranilo v veljavi za a) glavnico v znesku 104.424,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 10. 2012 do plačila, zmanjšano za že plačane zneske,2 b) za glavnico v višini 60.639,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 10. 2012 do plačila, zmanjšano za plačani znesek 450,00 EUR dne 9. 11. 20123, in c) za izvršilne stroške v višini 41,00 EUR z zamudnimi obrestmi od 9. 5. 2013 dalje (II. točka izreka). Tožencu je naložilo, da mora tožnici povrniti še pravdne stroške v višini 2.755,00 EUR (III. točka izreka).

3. Sodišče druge stopnje je pritožbi obeh pravdnih strank zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

4. Zoper odločitev pritožbenega sodišča toženec vlaga revizijo, in sicer iz vseh revizijskih razlogov. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj reviziji ugodi in sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, z ustrezno stroškovno posledico.

5. Revizija je bila vročena v odgovor nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

**Ugotovljeno dejansko stanje** – tožnica je z družbo A., d. o. o., sklenila dve kreditni pogodbi; – toženec je s poroštveno izjavo z dne 16. 10. 2008 kot solidarni porok in plačnik nepreklicno in brezpogojno z vsem svojim premoženjem jamčil za obveznosti glavnega dolžnika po prvi kreditni pogodbi, družbe A., d. o. o.; s poroštveno izjavo z dne 14. 5. 2009 pa je enako zavezo sprejel tudi glede druge kreditne pogodbe; – z dvema neposredno izvršljivima notarskima sporazumoma o ustanovitvi hipoteke je toženec za obveznosti iz prve kreditne pogodbe zastavil dve, za obveznosti iz druge pogodbe pa tri svoje nepremičnine; – tožnica je zaradi neporavnanih zapadlih obveznosti od obeh kreditnih pogodb odstopila 30. 10. 2012; izjava o odstopu z izjavo o zapadlosti je bila tožencu kot solidarnemu poroku in zastavitelju vročena 2. 11. 2012; – tožnica je v izvršilni zadevi In 33/2013 pred Okrajnim sodiščem v Brežicah uveljavljala plačilo iste terjatve po istih kreditnih pogodbah, in sicer zoper glavnega dolžnika A. in toženca, vendar zgolj z izvršbo na nepremičnine in stavbne pravice, ki so bile predmet hipotekarnega zavarovanja.

**Presoja sodišča prve stopnje**

6. Podlaga oziroma izvršilni naslov za izvršilni postopek In 33/2013 sta sporazuma o ustanovitvi hipoteke z dogovorjeno neposredno izvršljivostjo. Sklep o izvršbi v zadevi In 33/2013 tako v razmerju do toženca nima kondemnatornega dela, temveč le sodno dopustitev izvršbe z rubežem in prodajo določenih nepremičnin. Za vtoževano terjatev tožnica tako že ima izvršilni naslov in dovoljen rubež, vendar le iz ustanovljene hipoteke in na določeno premoženje toženca. S predmetno tožbo za isto terjatev želi pridobiti izvršilni naslov za vse dolžnikovo premoženje na podlagi poroštva. Zato obravnavani zahtevek in obveznosti toženca po sklepu o izvršbi In 33/2013 nista identična in tako ugovor, da skuša tožnica za isto terjatev dobiti dvakratno plačilo, ni utemeljen.

7. Sodišče odloča le v obsegu zahtevka, kot ga zajema izvršilni predlog. Za zvišanje tožbenega zahtevka bi morala tožnica izrecno postaviti dodaten dajatveni zahtevek, česar ni storila. Sodišče je zato obravnavalo zahtevek po izvršilnem predlogu, z upoštevanjem delnega umika zahtevka, ki sovpada z delnimi plačili. Podatki o delnih plačilih so razvidni iz sklepa In 33/2013 in navedb tožnice. Toženec namreč svojemu dokaznemu bremenu za ugovor nepravilne višine vtoževane terjatve (in izračuna obresti) ni zadostil. Predujma za predlaganega izvedenca ekonomske stroke ni založil, sam pa ni specificiral in dokumentiral zatrjevanih plačil, ki naj ne bi bila upoštevana, niti ni navedel, kakšna je po njegovem mnenju prava višina terjatev.

8. Ker se odloča o plačilu iste terjatve, za katero zoper toženca že teče izvršilni postopek, velja poudariti, da višina obveznosti istega dolžnika za isto terjatev iz poroštva ne more biti večja od dejanske obveznosti glavnega dolžnika. Sklep o izvršbi tako ostane v veljavi v vseh glavnicah dolga po obeh kreditnih pogodbah in po stanju dolga na dan 30. 10. 2012 ter za zamudne obresti od 31. 10. 2012 dalje, vendar zmanjšan za vsa plačila glavnega dolžnika od 30. 10. 2012 do dneva odločanja. Poleg delnih plačil, ki jih tožnica priznava, je sodišče upoštevalo kot že plačan tudi znesek 1.250,00 EUR, ki je bil pravnomočno ugotovljen v 1. točki sklepa In 33/2013 še pred začetkom tega pravdnega postopka. Odločitev je namreč treba uskladiti z že obstoječim sklepom o izvršbi za isto terjatev zoper istega toženca. Treba je upoštevati vsakršna poplačila iste terjatve, ne glede na to, ali jih je opravil glavni dolžnik, porok ali zastavitelj. Izvršilno sodišče je v postopku In 33/2013 pravnomočno odločilo, da se sklep o izvršbi In 33/2013 delno razveljavi za dne 9. 11. 2012 plačani znesek 1.250,00 EUR.

**Presoja sodišča druge stopnje**

9. Pritožbeno sodišče je presodilo, da sodišče prve stopnje ni pravilno odločilo o tožničinem delnem umiku tožbe, ker konkretno (zneskovno) postopka za umaknjeni del zahtevka ni ustavilo, ampak je delna plačila, ki so bila podlaga za umik tožbe, upoštevalo kot zneske, za katere se glavnica zmanjšuje. V izreku sodbe je navedeno le, da se „delni umik tožbe vzame na znanje in se postopek v tem delu ustavi“. S takšno (ne)odločitvijo o delnem umiku tožbe je sodišče prve stopnje sicer kršilo določbe postopka, a ta kršitev ni vplivala na pravilnost in zakonitost odločitve, ker toženec tožnici po tej sodbi ne dolguje manj, kot je na račun tega dolga po ugotovljenih delnih izpolnitvah še ostalo za plačilo.

10. Sodišče prve stopnje bi moralo izračunati, koliko je toženec po delnem umiku tožbe in drugih ugotovljenih delnih plačilih še dolžan ter za konkretno umaknjeni znesek postopek ustaviti, za preostale plačane zneske pa sklep o izvršbi razveljaviti in tožbeni zahtevek zavrniti. Izpodbijana sodba tako sploh ne vsebuje zavrnilnega dela. Vendar je toženčevo obveznost na podlagi sodbenega izreka vendarle mogoče natančno izračunati, zato ni mogoče reči, da je izrek sodbe nerazumljiv. Ravnanje sodišča prve stopnje ni bilo ustrezno, saj je zanemarilo pravila vračunavanja izpolnitve (287. in 288. člen Obligacijskega zakonika - OZ) in to prepustilo pravdnima strankama oziroma nadaljnjemu izvršilnemu postopku. Vendar je bilo pravilnost in zakonitost sodbe mogoče preizkusiti in tako absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) vendarle ni podana.

11. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo ugovor toženca, da ima tožnica za isto terjatev že pravnomočen izvršilni naslov. Sklep o izvršbi ni izvršilni naslov. V izvršilnem postopku In 33/2013 se sicer nesporno izterjuje ista terjatev na podlagi sporazuma o ustanovitvi hipoteke z dogovorjeno neposredno izvršljivostjo. Ta sporazum ni izvršilni naslov, saj omogoča le neposredno izvršljivost terjatve iz zastavljene nepremičnine, ne preprečuje pa odločanja o utemeljenosti obravnavanega tožbenega zahtevka, saj ne gre niti za že razsojeno stvar (res iudicata) niti za sodno poravnavo (res transacta). Ker upnica v izvršilnem postopku izterjuje isto terjatev, je treba upoštevati le tisto, kar je bilo že izterjano, kar pa je prvostopenjsko sodišče tudi storilo.

12. Pritožbene navedbe, da je tožnica v pripravljalni vlogi z dne 3. 4. 2015 zahtevala več kot z izvršilnim predlogom, so brezpredmetne, saj sodišče spremembe tožbe z zvišanjem tožbenega zahtevka ni dopustilo.

13. Sodišče prve stopnje je toženca opozorilo, da je njegov ugovor zoper višino terjatve pavšalen in naj ga vsebinsko argumentira. Toženec je sicer predlagal postavitev izvedenca finančne stroke, a za izvedbo tega dokaza ni plačal predujma. Sodišče prve stopnje je zato pravilno štelo, da toženec priznava višino dolgovanih zneskov. Dejstva, ki jih stranka neargumentirano prereka oziroma zanika brez navajanja razlogov, se namreč štejejo za priznana (214. člen ZPP).

**Povzetek revizijskih navedb**

14. Toženec je trdil, da je tožnica zoper družbo A. kot glavnega dolžnika in zoper toženca že začela izvršilni postopek za izterjavo istega dolga, ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v Brežicah pod opr. št. In 33/2013. Tudi sodišče prve stopnje je navedlo, da tožnica v navedeni izvršilni zadevi uveljavlja plačilo iste terjatve po istih kreditnih pogodbah, in sicer od dolžnika A. in od toženca. Za terjatev, ki jo tožnica izterjuje v tem postopku, torej že ima pravnomočni izvršilni naslov in dovoljen rubež, svojo terjatev pa v obeh postopkih utemeljuje na isti pravni in dejanski podlagi. Zato je predmetni postopek nedovoljen in bi bilo treba tožbo oziroma predlog za izvršbo zavreči. 15. Sodišče ni ustrezno tehtalo ugovora toženca, da prereka tožbeni zahtevek po višini, ker tožnica ni upoštevala delnih plačil glavnega dolžnika po obeh kreditnih pogodbah, o čemer je predložil dokaze. Ob ugovoru glede višine dolga je dokazno breme o pravi višini dolga na tožnici in ne na tožencu. Tožnica mora dokazati, da je njena terjatev v celoti utemeljena in da je pri oblikovanju zahtevka upoštevala vsa plačila glavnega dolžnika. Sodišče je pravila o dokaznem bremenu zmotno uporabilo. Enako velja glede ugovora toženca o napačnem izračunu obresti. Tožnica bi zaradi ugovora morala dokazati, da je njen izračun obresti pravilen in zakonit, vendar sodišče tega ni presojalo, kar pomeni bistveno kršitev določb postopka.

16. Sodišče ni upoštevalo, da tožnica v tem postopku zahteva več in drugače, kot je bilo predlagano v predlogu za izvršbo. Sodišče je vezano na presojo zahtevka, kot je bil oblikovan v predlogu za izvršbo. Poleg tega je bil njen tožbeni zahtevek, postavljen v prvi pripravljalni vlogi, napačen, zahtevek iz druge pripravljalne vloge pa je nerazumljiv, nesklepčen in neizvršljiv. Nadalje je izrek izpodbijane sodbe v nasprotju s tožbenim zahtevkom, z navedenimi datumi izdaje sklepa ter vsebino zahtevka, kar vse narekuje razveljavitev izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče teh ugovorov ni upoštevalo. Nerazumljivi, napačni in nesklepčni sta tudi I. točka in II. a točka izreka sodbe sodišča prve stopnje, kar pomeni absolutno bistveno kršitev določb postopka. Iz I. točke izreka ni jasno, za kolikšen znesek se delni umik vzame na znanje, in tudi sicer je takšna odločitev v nasprotju s procesnimi predpisi. Za tisto, kar je bilo plačano, bi moralo sodišče postopek bodisi ustaviti bodisi zahtevek zavrniti, če je bil plačan že pred začetkom sodnega spora. To sicer ugotavlja tudi pritožbeno sodišče, a kršitve ne odpravi.

**O utemeljenosti revizije**

17. Revizija ni utemeljena.

18. Toženec zmotno meni, da je predmetni postopek nedovoljen in bi bilo treba tožbo oziroma predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine zavreči, ker ima tožnica za isto terjatev, ki jo vtožuje v tem postopku, že pravnomočen izvršilni naslov in dovoljen rubež. Nižji sodišči sta pravilno presodili, da ima tožnica zoper toženca izvršilni naslov samo za nepremičnine, glede katerih je bil sklenjen neposredno izvršljiv notarski zapis o ustanovitvi hipoteke, ne pa tudi glede drugega dolžnikovega premoženja. Kadar namreč zastavitelj, ki ni hkrati glavni dolžnik, v notarskem zapisu sporazuma o ustanovitvi hipoteke soglaša z njeno neposredno izvršljivostjo, je mogoča neposredna izvršitev te obveznosti samo iz zastavljene nepremičnine. V takšnem primeru je mogoče dovoliti izvršbo samo na konkretno nepremičnino, pri kateri je bila dogovorno ustanovljena neposredno izvršljiva hipoteka, ne pa tudi na drugo premoženje zastavitelja. Zastavitelj namreč neomejeno, z vsem svojim premoženjem odgovarja za izpolnitev obveznosti glavnega dolžnika samo, če v obliki neposredno izvršljivega dogovora izrecno prevzame takšno odgovornost. 19. Ker iz dejanskih ugotovitev nižjih sodišč izhaja, da je toženec soglašal le z neposredno izvršljivostjo hipoteke, ustanovljene za zavarovanje dolga glavnega dolžnika, je bilo v izvršilnem postopku In 33/2013 mogoče izvršbo dovoliti samo na nepremičnine, ki so bile predmet sporazuma o ustanovitvi hipoteke, sklenjenega v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa. Za izvršbo na drugo premoženje toženca na podlagi dogovora o njegovem solidarnem poroštvu za obveznosti iz kreditnih pogodb je morala tako tožnica kot upnica najprej pridobiti ustrezen izvršilni naslov. Predmetna tožba zato ni nedovoljena.

20. Nadalje toženec zmotno meni, da naj bi nižji sodišči kršili pravila o dokaznem bremenu, in sicer glede dokazovanja višine dolga in višine obresti. Sodišči sta pravilno presodili, da bi moral toženec ugovor, da višina vtoževane terjatve ni pravilna, konkretizirati. Na to, da je podan ugovor pavšalen in ga je treba vsebinsko argumentirati, je bil s strani sodišča prve stopnje tudi izrecno opozorjen. Kljub temu ni specificiral plačil, ki naj pri izračunu tožnice ne bi bila upoštevana, niti ni pojasnil, kolikšna je po njegovem mnenju prava višina terjatev. Toženec zmotno meni, da je ob ugovoru glede višine dolga dokazno breme o njegovi pravi višini na tožnici in ne na tožencu. Tožnica mora izkazati, da je bila s tožencem sklenjena pogodba o poroštvu ter da je bil posojeni znesek glavnemu dolžniku dejansko izplačan, kar med strankama ni bilo sporno. Trditveno in dokazno breme, da je višina dolgovanega zneska nižja zaradi opravljenih plačil, pa je na tožencu. Materialno dokazno breme je namreč na tisti stranki, ki ji je dejstvo, ki ga je treba dokazati, v korist, oziroma na tisti, ki neko dejstvo zatrjuje, in ne na tisti, ki ga zanika. Trditveno in dokazno breme glede opravljenih delnih odplačil dolga je tako na tožencu, saj gre za razbremenitev njegove obveznosti. Enako velja glede trditev, da naj bi bil tožničin izračun obresti napačen. Nižji sodišči sta torej ravnali pravilno, ker pavšalnih ugovorov toženca nista upoštevali.

21. Revident nadalje meni, da naj bi bil v prvi pripravljalni vlogi postavljen „napačen“ tožbeni zahtevek, medtem ko naj bi bil zahtevek, postavljen v drugi pripravljalni vlogi, nerazumljiv, nesklepčen in neizvršljiv. Nižji sodišči pri presoji kasneje postavljenih zahtevkov nista upoštevali, saj sta menili, da bi morala tožnica izrecno postaviti dodaten dajatveni zahtevek. Revizijski očitek o nepravilnosti kasneje postavljenih zahtevkov je tako brezpredmetno. Enako velja glede pomisleka, da bi se moralo sodišče omejiti na višino terjatve, glede katere je bil podan predlog za izvršbo. Nižji sodišči s svojo odločitvijo obsega predloga za izvršbo nista presegli.

22. Nadalje je pritožbeno sodišče pravilno pojasnilo, da je izrek sodbe sodišča prve stopnje vseboval očitno napako pri zapisu datuma izdaje sklepa Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 64933/2013 (namesto 26. 4. 2013 6. 4. 2013), vendar to ni bil razlog za razveljavitev sodbe, saj lahko sodišče takšne očitne pisne in druge računske pomote kadarkoli popravi. Pomoto je sodišče prve stopnje s popravnim sklepom z dne 9. 2. 2017, torej še pred vložitvijo revizije, tudi že odpravilo. Nazadnje pa je neutemeljena tudi graja, da naj bi sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev postopka, ker ni pojasnilo, za kolikšen znesek se delni umik tožbe vzame na znanje. Glede tega je že višje sodišče pojasnilo, da bi moralo sodišče prve stopnje postopek v umaknjenem delu ustaviti za konkretni znesek in je ravnalo nepravilno, ker je delna plačila, ki so bila podlaga za umik tožbe, upoštevalo kot zneske, za katere se je dolgovana glavnica zmanjšala. S takšno odločitvijo je sicer kršilo določbo tretjega odstavka 188. člena ZPP, a kršitev ni vplivala na pravilnost in zakonitost odločitve, saj toženec tožnici ne dolguje manj, kot je po ugotovljenih delnih izpolnitvah še ostalo za plačilo. Ker je toženčevo obveznost na podlagi sodbenega izreka mogoče natančno izračunati, ta ni niti nerazumljiv; absolutna bistvena kršitev določb postopka tako ni podana.

**Odločitev o reviziji**

23. Revizija je po obrazloženem neutemeljena in jo je Vrhovno sodišče, skupaj z v njej vsebovano stroškovno zahtevo, zavrnilo (378. člen ZPP).

1 Datum popravljen s 6. 4. 2013 na 26. 4. 2013 s popravnim sklepom z dne 9. 2. 2017. 2 tj. 9. 11. 2012 zneska 1.250,00 EUR in 800,00 EUR; 19. 6. 2013 znesek 862,36 EUR; 12. 7. 2013 znesek 207,91 EUR; 30. 8. 2013 znesek 74,18 EUR; 21. 11. 2013 znesek 184,00 EUR; 10. 1. 2014 znesek 60,20 EUR; 10. 3. 2014 znesek 261,34 EUR; 13. 1. 2015 znesek 190,33 EUR; 28. 1. 2015 znesek 130,43 EUR; 28. 7. 2015 znesek 64,35 EUR in 5. 10. 2015 znesek 23,21 EUR. 3 Datum popravljen z 19. 11. 2012 na 9. 11. 2012 s popravnim sklepom z dne 9. 2. 2017.