Jedro

Tožnica v reviziji utemeljeno opozarja na to, da je bil toženkin zavarovanec odgovoren krivdno in po načelu vzročnosti, saj to po ustaljeni sodni praksi vpliva na odločitev o tožničini sokrivdi po tretjem odstavku 177. člena ZOR. Sodišči sta pri oceni odgovornosti toženke in delne soodgovornosti tožnice upoštevali, da sta oba udeleženca v prometni nezgodi ravnala napačno, in sicer toženkin zavarovanec, ki ni prilagodil hitrosti vožnje prometnim razmeram in ni bil dovolj pozoren, pa tudi tožnica, ki ni prečkala cestišča peš in je bila zaradi hitrosti na kolesu pol manj časa v vidnem polju voznika osebnega avtomobila, ki je imel manjše možnosti za reakcijo in preprečitev nezgode, pa tudi sama je imela zmanjšane možnosti, da bi ustrezno reagirala s tem, da bi se takoj ustavila ali celo odskočila.

Izrek

Revizija proti zavrnitvi zahtevka za plačilo 26.784 tolarjev za premoženjsko škodo z zakonskimi zamudnimi obrestmi se zavrže. Revizija proti zavrnitvi zahtevka za plačilo nepremoženjske škode z zakonskimi zamudnimi obrestmi se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženka plačati tožnici:– 2.250.000 tolarjev odškodnine za nepremoženjsko škodo z zamudnimi obrestmi, ki so določene v zakonu, zmanjšanih za temeljno obrestno mero, in tečejo od 1.1.2002 do dneva izdaje prve sodbe, odtlej dalje pa z zamudnimi obrestmi, ki so določene v zakonu in tečejo od 7.11.2003 do plačila, in – 31.294,40 tolarjev odškodnine za premoženjsko škodo z zamudnimi obrestmi, ki so določene v zakonu in tečejo od 22.10.2001 do plačila. Kar je tožnica zahtevala več, je zavrnilo. Odločilo je tudi o povrnitvi pravdnih stroškov.

Po pritožbah obeh pravdnih strank, je sodišče druge stopnje zavrnilo tožničino pritožbo, pritožbi toženke pa je delno ugodilo in odškodnino za nepremoženjsko škodo znižalo tako, da je odškodnino za nepremoženjsko škodo znižalo za 630.000 tolarjev in za premoženjsko škodo za 26.784 tolarjev. Spremenilo je tudi odločitev o stroških in odločilo o povrnitvi stroškov pritožbenega postopka.

2. Proti sodbi sodišča druge stopnje, s katero je postala pravnomočna odločitev o prisojeni odškodnini, je tožnica pravočasno vložila revizijo. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 1. točki prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 14.točko drugega odstavka 339. člena tega zakona in zmotne uporabe materialnega prava po 3. točki 370. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi z drugim odstavkom 195. člena ter 200. in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih. Predlaga spremembo sodb in prisoditev vse zahtevane odškodnine za nepremoženjsko škodo in 26.784 tolarjev za premoženjsko škodo, s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, podrejeno pa razveljavitev obeh sodb in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V zvezi z odločitvijo o tem, da je tožnica do 10 odstotkov odgovorna za prometno nesrečo in s tem za pretrpljeno škodo, navaja, da je sodišče prve stopnje oprlo odgovornost toženke le na 173. in 174. člen ZOR, zaradi česar je zmotno uporabilo materialno pravo, ker ni upoštevalo tudi krivdne odgovornosti toženkinega zavarovanca po 154. členu ZOR. Tudi pritožbeno sodišče se ni izjasnilo o tem, da je toženkin zavarovanec vozil prehitro in celo preko dovoljene hitrosti ter da je bil premalo pozoren na stanje na cestišču. Če bi vozil počasneje in bi bil bolj pozoren, bi lahko pravočasno ustavil in ne bi prišlo do trčenja. Pri tem sicer priznava, da je tudi tožnica kršila prometne predpise, vendar s tem ni vplivala na nastalo nezgodo, tako da njene soodgovornosti ni bilo ali pa je bila zanemarljivo majhna. Zato tožnica meni, da sodišči nista pravilno uporabili materialnega prava, sicer bi morali v celoti ugoditi tožbenemu zahtevku, pa tudi bistveno kršitev procesnega zakona po 14. točki drugega odstavka 339. člena jima očita, češ da nimata razlogov o odločilnih dejstvih. Enako kršitev jima očita tudi pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo, zlasti sodišču druge stopnje. Povzema dejansko stanje, ugotovljeno v zvezi s telesnimi bolečinami in nevšečnostmi v zvezi z zdravljenjem in ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zanje prisodilo 800.000 tolarjev, sodišče druge stopnje pa je ugotovljeno dejansko stanje štelo za pravilno, a brez razlage znižalo odškodnino za 200.000 tolarjev, z upoštevanjem tožničine soodgovornosti pa za 180.000 tolarjev. Zgolj navedba, da prisojena odškodnina nekoliko presega pravično in primerno odškodnino, ni utemeljitev za znižanje individualno prisojene odškodnine in sodišče ni pojasnilo, zakaj odškodnina ni združljiva z naravo in namenom odškodnin ter splošnim družbenim namenom. Tudi pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti navaja podoben očitek. Povzema ugotovljeno okrnitev gibljivosti tožničinega ramena in kolena, zaradi česar je omejena njena sposobnost za poklicna dela natakarice in za domača opravila. Poudarja tudi ugotovitev sodne izvedenke o posttravmatski motnji, in meni, da je upravičena do vse zahtevane denarne odškodnine. Mnenje sodne izvedenke poudarja tudi pri oceni odškodnine za strah in sodiščema očita zmotno uporabo materialnega prava in že navedeno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Tožnica graja tudi zmotno uporabo 195. člena ZOR pri zavrnitvi tožbenega zahtevka za prikrajšanje pri nadomestilu za prehrano delavcev, ki ga je sodišče prve stopnje prisodilo, sodišče druge stopnje pa je za del tožbenega zahtevka zavrnilo.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 36/04 - 96/05) je bila revizija vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

3. Revizija proti zavrnitvi zahtevka za plačilo 26.784 tolarjev premoženjske škode z zakonskimi zamudnimi obrestmi ni dovoljena, revizija proti zavrnitvi tožbenega zahtevka za premoženjsko škodo pa ni utemeljena.

3. a/ Revizija je izredno pravno sredstvo, ki je po 367. členu ZPP dovoljena proti pravnomočni sodbi, izdani na drugi stopnji v primerih, ki so natančno določeni v zakonu. Kadar gre za premoženjskopravni spor, je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela sodbe presega 1.000.000 tolarjev, v obravnavanem primeru pa navedeni znesek presega le zavrnjeni zahtevek za nepremoženjsko škodo, zavrnjeni zahtevek za premoženjsko škodo pa ne. Tožbena zahtevka je treba ločiti, ker se odškodnina za premoženjsko škodo opira na drugačno dejansko in pravno podlago kot odškodnina za nepremoženjsko škodo. Zato se po drugem odstavku 41. členu ZPP določa pristojnost po vrednosti vsakega posameznega zahtevka in je po 39. členu ZPP za ugotovitev pravice do revizije odločilna vrednost spornega zahtevka za premoženjsko in za nepremoženjsko škodo ločeno. Ker znesek zavrnilnega dela premoženjske škode, zaradi katerega je vložena revizija, znaša 26.784 tolarjev, ne dosega revizijskega praga in revizijsko sodišče je ta del revizije po drugem odstavku 374. člena ZPP zavrglo.

3. b/ Drugače je z revizijo proti zavrnilnemu delu odškodnine za nepremoženjsko, ki jo je revizijsko sodišče obravnavalo. V zvezi z odgovornostjo tožnice in toženke je ugotovilo, da sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili tista določila Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur.l. SFRJ, št. 29/78-57/89), ki se nanašajo na odgovornost. Tožnica v reviziji sicer utemeljeno opozarja na to, da je bil toženkin zavarovanec odgovoren krivdno in po načelu vzročnosti, saj to po ustaljeni sodni praksi vpliva na odločitev o tožničini sokrivdi po tretjem odstavku 177. člena ZOR. Toda glede na to, da je sodišče prve stopnje upoštevalo temo, meglo, spolzko cestišče, bližino prehoda za pešce, "kar vse bi terjalo večjo pozornost voznika in prilagojeno hitrost" (zadnji odstavek na 6. strani utemeljitve sodbe) in da se je sodišče druge stopnje pri presoji tožničine sokrivde izrecno sklicevalo na zadnja dva odstavka na 6. strani sodbe (prvi odstavek na 5. strani utemeljitve sodbe drugostopenjskega sodišča) je treba ugotoviti, da sta sodišči vendarle upoštevali tudi sokrivdo toženkinega zavarovanca, čeprav zanjo nista navedli ustreznega člena ZOR, ki predpisuje odgovornost za krivdo. Dejansko sta upoštevali 158. člen ZOR (v zvezi s prvim in drugim odstavkom 154. člena ZOR), ki navaja, da je krivda podana, kadar oškodovalec povzroči škodo namenoma ali iz malomarnosti. Pri oceni odgovornosti toženke in delne soodgovornosti tožnice sta upoštevali, da sta oba udeleženca v prometni nezgodi ravnala napačno, in sicer toženkin zavarovanec, ki ni prilagodil hitrosti vožnje prometnim razmeram in ni bil dovolj pozoren (prvi odstavek na 6. strani utemeljitve prve sodbe), pa tudi tožnica, ki ni prečkala cestišča peš in je bila zaradi hitrosti na kolesu pol manj časa v vidnem polju voznika osebnega avtomobila, ki je imel manjše možnosti za reakcijo in preprečitev nezgode, pa tudi sama je imela zmanjšane možnosti, da bi ustrezno reagirala s tem, da bi se takoj ustavila ali celo odskočila. Zato revizijsko sodišče ne dvomi, da bi udeleženca nezgodo lahko ne le omilila, temveč celo preprečila, če bi oba ravnala v skladu s prometnimi predpisi, in ne sprejema revizijske trditve, da kršitev tožnice ni v neposredni vzročni zvezi z nesrečo. Ob ugotovljenem dejanskem stanju se izkaže, da sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili materialno pravo, ko sta ovrednotili odgovornost zavarovanca tožene stranke, ki je ravnal malomarno, poleg tega pa je podana tudi njegova objektivna odgovornost, na kar 90 odstotkov, tožničino odgovornost pa samo na 10 odstotkov. Če sodišči prve in druge stopnje v utemeljitvi sodbe nista izrecno navedli tistega člena ZOR, ki ureja krivdno odgovornost, ne pomeni, da ga nista uporabili in pomanjkljivost ni bistvena kršitev določb ZPP po 14. točki drugega odstavka 339. člena.

3. c/ Tudi nepremoženjsko škodo sta sodišči prve in druge stopnje popolno ugotovili in sodišče druge stopnje je pri njenem vrednotenju pravilno uporabilo materialno pravo. V pisni utemeljitvi sodbe je bilo pri razlagi, kako je vrednotilo pravni standard pravične odškodnine po 200. členu ZOR lakonično, vendar zaradi tega sodba nima takih pomanjkljivosti, da je ne bi bilo mogoče preizkusiti. Očitno je, da se je tako sodišče prve stopnje kot sodišče druge stopnje odločilo, da tožnici glede na težo poškodbe in njene posledice pripada denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, ki sta jo ovrednotili glede na pomen prizadete dobrine in jo prilagodili družbenim razmeram v Republiki Sloveniji, kot predvidevata 200. in 203. člen ZOR, ki se je uporabljal v času, ko je prišlo do nesreče. Pri vrednotenju nepremoženjske škode sta upoštevali, da je tožnica utrpela poko vratne grče desne nadlahtnice z minimalnim odlomom narastišča kite supraspinatusne mišice in udarnine desne strani prsnega koša, desne nadlahti, desnega kolena ter verjetno tudi lažjo nihajno poškodbo vratne hrbtenice, kar je izvedenec označil kot hudo telesno poškodbo. Prav tako sta upoštevali, da je izvedenka potrdila diagnozo anksiozne motnje.

V tožničinem primeru sta sodišči prve in druge stopnje najprej ugotovili, katere oblike nepremoženjske škode je trpela in v kakšen obsegu, nato pa sta individualizirali obseg njenega trpljenja. Individualizacija poteka v dveh fazah. Sodišče najprej opravi širšo individualizacijo, govor je o objektivni pogojenosti višine odškodnine, to je določitvi razpona, ki pride v poštev za primere te vrste. Pri tem se kaže, kako določena družba v določenem času vrednoti posamezne dobrine, pomembno vlogo pa igrajo tudi objektivne materialne možnosti družbe in njenih posameznikov. Za širšo individualizacijo so pomembni podobni primeri v sodni praksi, ki jih ta redno spremlja in so na razpolago na različnih nosilcih, lahko gre za računalniško evidencoalizaknjižno izdajo. Ožja individualizacija pa pomeni prilagoditev konkretnemu dejanskemu stanju, to je konkretnemu primeru in konkretnemu oškodovancu. To pomeni dokončno določitev višine odškodnine za dani primer na podlagi vseh ugotovljenih okoliščin.

Glede na to je sodišče druge stopnje upoštevalo ugotovljeno obdobje hudih, srednjih in lahkih bolečin, ki bodo v predelu tožničine rame in kolena občasno trajale tudi v bodoče, pa tudi vse nevšečnosti med zdravljenjem, ko je bila tožnica sedemkrat pri kirurgu, je imela roko v mavcu 8 dni, je bila trikrat rentgenizirana in je šla desetkrat na fizioterapijo, vključno s tem, da je bila dvakrat pri psihiatru in je prejela tablete. Vse to jo je gotovo prizadelo in oviralo v življenju, vendar je bila nezmožna za delo le dva meseca in pol in njene težave niso bile nekaj izjemnega, kar bi opravičevalo odškodnino preko zneska treh in pol povprečnih slovenskih mesečnih plač v času, ko je sodišče prve stopnje prisodilo odškodnino. Znesek 600.000 tolarjev je vendarle tolikšen, da tožnici omogoča ustrezno satisfakcijo.

Odškodnina za strah, ki jo slovenska sodišča vrednotijo in prisojajo posebej, čeprav se v večini evropskih držav upošteva pri telesnih bolečinah, v znesku 200.000 tolarjev je ustrezna, saj je strah pred prometom, ki ga je tožnica po mnenju sodne izvedenke gojila kaki dve leti, izzvenel, strah ob nesreči in med zdravljenjem pa ni bil intenziven.

Tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v znesku 1.000.000 tolarjev, ki jo je prisodilo sodišče druge stopnje ustreza pravnemu standardu pravične odškodnine in si bo tožnica za ta denar lahko kupila marsikakšen pripomoček v za delo v gospodinjstvu. Izvedenec je ugotovil, da je tožničina življenjska aktivnost zmanjšana za 7-8 odstotkov, ker z desnico ne more opravljati del nad ramenom, kar jo moti doma, v gospodinjstvu, pa tudi pri delu, čeprav še vedno opravlja svoj poklic točajke. Kakšnih drugih težav pa tožnica ni dokazala. Posttravmatske psihične motnje med duševnimi bolečinami zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ni mogoče upoštevati, saj ni gotovosti, da bo pri normalnem teku stvari trajala tudi v bodočnosti, kakor zahteva 203. člen ZOR. Ravno nasprotno, po mnenju izvedenke je morala anksioznost zaradi nesreče že izzveneti, če ima tožnica še vedno težave, pa mora poiskati drug vzrok.

Sodišče druge stopnje je tožnici priznalo odškodnino za nepremoženjsko škodo v skupnem znesku 1.800.000 tolarjev, kar je bilo v času sojenja pred sodiščem prve stopnje 10,65 povprečnih slovenskih plač. Primerjava podobnih primerov poškodb v sodni praksi Vrhovnega sodišča(1) pokaže, da so oškodovane osebe, ki jim je bila prisojena odškodnina v višini 15 plač (kot jo je določilo sodišče prve stopnje) in celo manj, trpele hujše poškodbe in težave med zdravljenjem (hujše zlome kosti ali dodatne poškodbe, operativne posege, več rentgenskih pregledov, daljše nošenje mavčne obloge in druge težave), pa tudi posledice poškodbe so marsikje hujše. Zato se je sodišče druge stopnje pravilno odločilo za znižanje odškodnine in jo določilo kot v podobnih primerih v sodni praksi.(2)Od skupne odškodnine 1.800.000 tolarjev je sodišče druge stopnje pravilno odštelo 10 odstotkov zaradi tožničine sokrivde in prisodilo iz naslova nepremoženjske škode skupaj 1.620.000 tolarjev. Ker je torej pravilno uporabilo materialno pravo, revizija ni utemeljena in sodišče jo je po 378. členu ZPP zavrnilo. S tem je zavrnilo tudi predlog za povrnitev stroškov revizije (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Primeri so dostopni v elektronski obliki v bazi VSRS in v knjigi: Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, pregled sodne prakse, GV Založba, Ljubljana 2001, primeri 211-214 Op. št. (2): kot v primerih 221-227 v že navedeni knjigi