Jedro

Ena od pravno relevantnih okoliščin za presojo zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi je tudi, ali je bila odpoved podana s strani upravičenih oseb. Skladno z 19. in 20. čl. ZDR-1 je to v konkretnem primeru zastopnik delodajalca, in sicer direktor toženke B.B., ki pa je po splošnih pravilih OZ lahko dal pisno pooblastilo tudi drugi fizični osebi. Sodišče prve stopnje je nepravilno zaključilo, da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker toženka v okviru svojega trditvenega in dokaznega bremena ni z ničemer dokazala, da je imel A.A. pisno pooblastilo upravičene osebe (direktorja toženke B.B.) Tega dejstva toženki niti ni bilo potrebno dokazovati, saj med strankama ni bilo sporno in se na to dejstvo tudi ni nobena sklicevala. S takšnim ravnanjem sodišča je bila toženki odvzeta možnost, da bi se izjavila o relevantnem dejstvu in je zato podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V kolikor je prvostopno sodišče samo prišlo do zaključka, da je obstoj pooblastila pomembno za odločitev, je imelo v 1. odst. 34. člena ZDSS-1 pooblastilo, da izvede dokaze v tej smeri tudi po uradni dolžnosti. Stranki tega dejstva očitno nista šteli za spornega, niti ne za relevantnega, zato tudi nista predlagali dokazov za ugotovitev tega dejstva. Prav zaradi tega je imelo prvostopno sodišče možnost izvajati dokaze tudi po uradni dolžnosti. Vendar pa je to možno šele takrat, ko se stranke tudi ob ustreznem materialnem procesnem vodstvu ne odločijo za predlaganje dodatnih dokazov, vse skladno z 285. čl. ZPP. Prvostopno sodišče pa te določbe ZPP ni uporabilo. Zato ima toženka prav, da ker jo prvostopno sodišče ni opozorilo in ji omogočilo, da svojo trditveno podlago ustrezno dopolni, pomeni zanjo izdana sodba sodbo presenečenja.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Stroški pritožbenega postopka so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopno sodišče je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi (dalje: PZ) z dne 14. 7. 2015 nezakonita. Zato je toženka dolžna tožnico za obdobje od 29. 7. 2015 do 24. 11. 2015 prijaviti v socialna zavarovanja in ji za to obdobje obračunati mesečna nadomestila plače v bruto znesku 790,73 EUR, od teh zneskov obračunati davke in prispevke, tožnici pa izplačati neto zneske s pp. Toženki je naložilo, da tožnici obračuna davke in prispevke in tožnici izplača ustrezen neto znesek s pp. Naložilo ji je tudi, da tožnici plača stroške postopka v znesku 312,61 EUR s pp.

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje toženka zaradi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve pravil pravdnega postopka. Navaja, da je prvostopno sodišče ugotovitev nezakonitosti odpovedi PZ oprlo na dejstvo, da odpovedi PZ ni podpisala pisno pooblaščena oseba, toženka pa ni dokazala obstoja tega pooblastila, čeprav je na odpovedi PZ navedeno, da jo je podpisal po pooblastilu A.A.. Vendar tožnica sploh ni zatrjevala, da je odpoved PZ nezakonita zato, ker naj bi jo podpisala nepooblaščena oseba oz. ker A.A. naj ne bi imel pooblastila. O tem nobena stranka sploh ni nič navedla. Zaradi tega je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo materialno pravo in na njegovi podlagi nepravilno ugotovilo dejansko stanje. V kolikor pa je prvostopno sodišče štelo, da je vprašanje, kdo je podpisal odpoved PZ, pravno relevantno, bi v okviru materialno procesnega vodstva moralo podučiti stranke, naj o tem podajo ustrezne navedbe in dokaze. Ker pa tega ni storilo, je sodba za toženko pomenila presenečenje. Ker je prvostopno sodišče odločilo v škodo toženke iz razlogov, ki jih v postopku ni navedlo, je bila toženki odvzeta možnost, da bi se o tem izjavila in ji s tem odreklo možnost, obravnavanja, s čimer je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. V posledici navedenega prvostopno sodišče sploh ni ugotavljalo, ali je pri toženki obstajal poslovni razlog za odpoved PZ in je dejansko stanje v tem delu ostalo neugotovljeno. Nezakonita je tudi odločitev o plačilu denarnega povračila po 118. čl. ZDR-1, saj zanj ni nobene pravne podlage.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo prereka vse pritožbene navedbe toženke in primarno ugovarja prekluzijo za pooblastilo z dne 1. 1. 2014, ki ga je toženka predložila šele v pritožbi. Navaja, da mora sodišče na ničnost odpovedi PZ paziti po uradni dolžnosti, torej tudi če se zainteresirana oseba nanjo ne sklicuje. Odpoved PZ pa je nična, če je ne podpiše upravičena oseba, kot je pravilno ugotovilo prvostopno sodišče. Toženka bi morala že v okviru postopka na prvi stopnji predložiti pooblastilo, na osnovi katerega je bila oseba upravičena odpovedati PZ. Poudarja, da lahko prvostopno sodišče na podlagi 34. čl. ZDSS izvede tudi dokaze po uradni dolžnosti, kar je tudi storilo in skladno s preiskovalnim načelom preverilo, ali je odpoved PZ podpisala za to pooblaščena oseba.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da je prvostopno sodišče bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, zmotno uporabilo materialno pravo in nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

6. Utemeljeno je navajanje toženke, da je prvostopno sodišče svojo odločitev o nezakonitosti izpodbijane odpovedi PZ oprlo na dejstvo, da je to odpoved PZ podpisal A.A. „po pooblastilu“, vendar pa toženka v okviru svojega trditvenega in dokaznega bremena ni izkazala, da bi finančni direktor A.A. imel veljavno pisno pooblastilo upravičene oz. pristojne osebe. Pravilna je tudi trditev toženke, da tega dejstva kot spornega v postopku pred prvostopnim sodiščem ni navajala nobena stranka.

7. Prvostopno sodišče je pravilno ugotovilo, da je v tem individualnem delovnem sporu predmet presoje zakonitost redne odpovedi PZ iz poslovnega razloga. Ena od pravno relevantnih okoliščin za pravilno presojo je tudi, ali je bila odpoved PZ podana s strani upravičenih oseb. Skladno z 19. in 20. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 s sprem.) je to v konkretnem primeru zastopnik delodajalca, in sicer direktor toženke B.B., ki pa je po splošnih pravilih Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 s sprem.) lahko dal pisno pooblastilo tudi drugi fizični osebi.

8. Vprašanje, ali je odpoved PZ podala za to upravičena oseba, je zagotovo pravno relevantno dejstvo, ki že iz formalnih razlogov lahko vpliva na zakonitost odpovedi PZ. V kolikor bi odpoved PZ podala neupravičena oseba, je takšna odpoved PZ nezakonita. V konkretnem primeru toženka ni prikrivala, kdo je podpisal izpodbijano odpoved PZ, saj je na njej navedeno, da jo je podpisal finančni direktor A.A. po pooblastilu (izvršnega) direktorja B.B.. Slednji je to na zaslišanju tudi potrdil. Nepravilen pa je zaključek prvostopnega sodišča, da je izpodbijana odpoved PZ nezakonita, ker toženka v okviru svojega trditvenega in dokaznega bremena ni z ničemer dokazala, da je imel A.A. pisno pooblastilo B.B.. Tega dejstva toženki niti ni bilo potrebno dokazovati, saj med strankama ni bilo sporno in se na to dejstvo tudi ni nobena sklicevala. V kolikor je prvostopno sodišče samo prišlo do zaključka, da je obstoj pooblastila pomembno za odločitev, je imelo v 1. odst. 34. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 s sprem.) pooblastilo, da izvede dokaze v tej smeri tudi po uradni dolžnosti. Stranki tega dejstva očitno nista šteli za spornega, niti ne za relevantnega, zato tudi nista predlagali dokazov za ugotovitev tega dejstva. Prav zaradi tega je imelo prvostopno sodišče možnost izvajati dokaze tudi po uradni dolžnosti. Vendar pa je to možno šele takrat, ko se stranke tudi ob ustreznem materialnem procesnem vodstvu ne odločijo za predlaganje dodatnih dokazov, vse skladno z 285. čl. ZPP. Prvostopno sodišče pa te določbe ZPP ni uporabilo. Zato ima toženka prav, da ker jo prvostopno sodišče ni opozorilo in ji omogočilo, da svojo trditveno podlago ustrezno dopolni, pomeni zanjo izdana sodba sodbo presenečenja. Prav ima toženka tudi o tem, da ji je bila odvzeta možnost, da bi se izjavila o (le za prvostopno sodišče spornem) relevantnem dejstvu in ji odreklo možnost obravnavanja. Z vsem navedenim je torej prvostopno sodišče storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 1. odst. 339. čl. ZPP v zvezi z 285. čl. ZPP in 8. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP.

9. Neutemeljen je ugovor prekluzije, ki ga je tožnica podala v odgovoru na pritožbo, ker je toženka šele z vložitvijo pritožbe predložila sporno pooblastilo z dne 1. 1. 2014. Na podlagi čl. 337/1 ZPP sme pritožnik predlagati nove dokaze, če jih brez svoje krivde ni mogel predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oz. do konca glavne obravnave ob pogojih iz čl. 286/4 ZPP. Ker tožnica pred prvostopnim sodiščem ni zatrjevala, da je obstoj pooblastila sporno dejstvo, toženka pa tudi s strani sodišča ni bila pozvana, da se o tem dejstvu izjavi in predloži oz. predlaga ustrezne dokaze, je toženka pooblastilo pravočasno in utemeljeno predložila šele ob vložitvi pritožbe.

10. Na podlagi navedenega in skladno s 1. odst. 354. čl. ZPP je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in vrnilo temu sodišču v novo sojenje. V novem postopku bo prvostopno sodišče moralo najprej odpraviti kršitve določb pravdnega postopka in toženi stranki omogočiti, da se ustrezno izjavi o tem, ali je podpisnik izpodbijane odpovedi PZ imel ustrezno pisno pooblastilo ali ne. Nato pa bo moralo izvesti predlagane dokaze za ugotovitev relevantnih dejstev, na podlagi katerih bo mogoče presoditi, ali je izpodbijana redna odpoved PZ iz poslovnega razloga zakonita, ali so podani razlogi za sodno razvezo PZ in za priznanje zahtevanega denarnega povračila po 2. odst. 118. čl. ZDR-1. 11. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 3. odst. 165. čl. ZPP.