Jedro

Res je sicer, da se je lečeča zdravnica, ko jo je sodišče zaslišalo, ravno vrnila z letnega dopusta in z udeleženko ob tokratni hospitalizaciji še ni govorila, vendar pa ne drži, da se je z zdravstvenim stanjem udeleženke seznanila zgolj iz pripovedovanja konkretno nedoločenega medicinskega osebja Psihiatrične klinike. Ob zaslišanju je namreč pojasnila, da njeno stanje pozna iz prejšnjih hospitalizacij (udeleženka je namreč tokrat že šestič hospitalizirana), poročil drugih zdravnikov (kar ni nek nedoločen krog medicinskega osebja) o tokratni hospitalizaciji ter na podlagi zdravstvene dokumentacije udeleženke.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje J. v celoti omejilo pravico do prisotnosti pri izvajanju dokazov (prvi odstavek izreka) ter odločilo, da se zadrži na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom Psihiatrične klinike Ljubljana najdlje do 14. 9. 2013. 2. Zoper sklep vlaga pritožbo udeleženka J. po svojem pooblaščencu. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga spremembo izpodbijane odločitve tako, da se udeleženko takoj odpusti iz oddelka pod posebnim nadzorom in ji s tem omogoči zdravljenje na prostosti, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Meni, da je sodišče udeleženki brez ustreznih in prepričljivih razlogov odvzelo pravico do navzočnosti pri izvajanju dokazov. Predlog izvedenca je sodišče obravnavalo premalo kritično, takšno odločitev pa je sprejelo, ker je udeleženka zahtevala izločitev izvedenca. Ker sodišče kakšnih drugih razlogov ni navedlo, je podana bistvena kršitev določb postopka. Psihičnih težav oziroma bolezni se udeleženka tudi sama zaveda, vendar pa se ne strinja z pridržanjem, saj niso kumulativno izpolnjeni vsi pogoji, ki jih zahteva 39. člen Zakona o duševnem zdravju (v nadaljevanju ZDZdr). Meni, da ne ogroža svojega življenja in zdravja, kakor tudi ne življenja in zdravja drugih oseb, prav tako pa tudi ne ogroža svojega in tujega premoženja. Sodišče je svoje drugačno stališče oprlo zlasti na izpovedbo lečeče zdravnice ter na več kot pomanjkljivo dokumentacijo v zvezi z udeleženkinim prijetjem s strani policije. Zdravnica je vse, o čemer je izpovedala, izvedela le iz pripovedovanja nedoločenega medicinskega osebja psihiatrične klinike, na podlagi lastnih zapažanj ni vedela ničesar. Medicinskega osebja udeleženka ni ogrožala, ne fizično, niti verbalno. To osebje je udeleženki nenaklonjeno in so nekritični do njenega vedenja, saj je njen način komunikacije morda nekoliko neprijeten. V nobenem primeru pa ne predstavlja resnih groženj. Kakšnih zanesljivih podatkov, še manj pa uradnih zapisnikov in listin, ki bi potrjevali poskuse udeleženke, da stori samomor, sodišče ni uspelo pridobiti. Enako je tudi z načinom in razlogi za prijetje udeleženke s strani policistov. Sodišče ni uspelo pridobiti nobenega uradnega zapisnika policije, iz katerega bi bile razvidne grožnje in s strani udeleženke uporabljena fizična sila pred spornim prijetjem. Dejstvo pa je, da so bili tako policisti, kot tudi reševalci, z udeleženko nasilni. Upoštevajoč sodno prakso, tudi sicer ne zadostuje en sam primer uporabe sile ali grožnje, ampak se mora to zgoditi večkrat in z ustrezno intenzivnostjo ter resnostjo. Udeleženki so bile kršene pomembne ustavne pravice. Prepričana je, da bi se uspeh njenega zdravljenja dal doseči tudi z obliko ambulantnega zdravljenja.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po tretjem odstavku 47. člena ZDZdr lahko sodišče na predlog izvedenca osebi s sklepom v celoti ali delno omeji pravico do prisotnosti pri izvajanju dokazov, če bi lahko nastale škodljive posledice za njeno zdravje ali zaupnost oziroma varnost drugih.

5. Kot izhaja iz razlogov izpodbijanega sklepa, je izvedenec pred podajo izvida in mnenja tak, ustrezno obrazložen predlog tudi dal. Tako je pojasnil, da bi prisotnost pri izvedbi dokazov lahko udeleženko, ki zdravljenja očitno ne sprejema, dodatno razburila, kar k njenemu stanju ne bi doprineslo v nobeni koristni smeri in bi podaljšalo njeno zdravljenje ter ga oviralo. S tem bi lahko nastale škodljive posledice za zdravje udeleženke. Na podlagi takšnega predloga in mnenja izvedenca o možnosti nastanka škodljivih posledic za zdravje udeleženke (ki mu ne udeleženka in ne njen pooblaščenec nista ugovarjala), je sodišče prve stopnje tudi sprejelo izpodbijano odločitev in to obrazložilo tudi v izpodbijanem sklepu. Neutemeljen je zato očitek, da je sodišče takšno odločitev sprejelo zato, ker je udeleženka zahtevala izločitev izvedenca, saj to iz sklepa (prav tako pa tudi ne iz podatkov spisa) ne izhaja. Neutemeljen je posledično tudi smiselno zatrjevan očitek o kršitvi po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je namreč svojo odločitev obrazložilo tako, da je navedlo razloge o odločilnih dejstvih, slednje pa omogoča tudi pritožbeni preizkus pravilnosti odločitve.

6. Po določbi 53. člena ZDZdr je sprejem na zdravljenje v oddelek pod posebnim nadzorom brez privolitve osebe v nujnih primerih možen, če so izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 39. člena istega zakona. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sklepa to določilo povzelo in po izvedbi z zakonom predpisanega postopka, v katerem so bila po mnenju pritožbenega sodišča pravilno in popolno ugotovljena tudi vsa za odločitev potrebna dejstva, pravilno zaključilo, da so pri udeleženki podani vsi zakonsko zahtevani pogoji za sprejem na zdravljenje v oddelek pod posebnim nadzorom brez privolitve.

Pritožnica ugotovitvi sodišča, ki ima podlago v mnenju postavljenega izvedenca psihiatra, pa tudi izpovedbi zaslišane udeleženkine lečeče zdravnice, da je pri njej prisotna duševna motnja, to je zelo napredovana kronična shizofrenija paranoidnega tipa s preganjalno in nanašalno blodnjavostjo, ne ugovarja. Prav tako ne izpodbija ugotovitve, da je zaradi te duševne motnje udeleženkina presoja realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje hudo motena. Meni pa, da ni dokazano, da v tej posledici ogroža svoje življenje ali življenje drugih ali huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih, kar je ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu. Meni tudi, da bi se uspeh njenega zdravljenja dal doseči z ambulantnim zdravljenjem.

8. Pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost ugotovitve, da obstaja realna grožnja, da bi nezdravljena udeleženka, zaradi vpliva bolezni ogrozila svoje življenje ali življenje drugih ali huje ogrozila svoje zdravje ali zdravje drugih.

9. Kot izhaja iz razlogov izpodbijanega sklepa, je sodišče svoje ugotovitve o ogrožanju, ki je posledica duševne motnje ter hudo motene presoje realnosti in nesposobnosti obvladovati svoje ravnanje, oprlo predvsem na mnenje izvedenca psihiatra ter izpovedbo zaslišane lečeče zdravnice. Res je sicer, da se je slednja, ko jo je sodišče zaslišalo, ravno vrnila z letnega dopusta in z udeleženko ob tokratni hospitalizaciji še ni govorila, vendar pa ne drži, da se je z zdravstvenim stanjem udeleženke seznanila zgolj iz pripovedovanja konkretno nedoločenega medicinskega osebja Psihiatrične klinike v Ljubljani. Ob zaslišanju je namreč pojasnila, da njeno stanje pozna iz prejšnjih hospitalizacij (udeleženka je namreč tokrat že šestič hospitalizirana), poročil drugih zdravnikov (kar ni nek nedoločen krog medicinskega osebja) o tokratni hospitalizaciji ter na podlagi zdravstvene dokumentacije udeleženke. Sodišče prve stopnje glede na navedeno in upoštevajoč, da je njena izpovedba potrjena tudi z ugotovitvami in mnenjem izvedenca (ki pa mu pritožnik ni ugovarjal), ni imelo nikakršnega razloga, da njeni izpovedbi o prejšnjih hospitalizacijah (kar vključuje tudi del v katerem je povedala, da je udeleženka uhajala in da je že tudi poskušala narediti samomor) ter trenutnem zdravstvenem stanju udeleženke, njenem odnosu do zdravljenja in vedenju, ki ga izkazuje do zdravstvenega osebja, ne bi sledilo.

10. Da prihaja pri udeleženki zaradi ugotovljene duševne motnje do agresivnega fizičnega vedenja, je poleg zaslišane priče potrdil tudi izvedenec. Udeleženka tako lahko zaradi impulzivne osebnostne poteze že ob minimalni provokaciji sproži hujši agresivni odziv do drugih oseb, pri tem pa niti ni nujno, da bi bila ta provokacija realna, ampak je lahko plod udeleženkinega bolezenskega doživljanja.

11. Ugotovitve sodišča prve stopnje o konkretnih okoliščinah, ki takšno agresivno fizično vedenje udeleženke potrjujejo, imajo tako podlago v izpovedbi zaslišane priče, mnenju izvedenca, pa tudi podatkih o sprejemu udeleženke v psihiatrično bolnišnico. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča potrebe, da bi sodišče nadaljevalo z dokaznim postopkom, ni bilo. Je pa pritožnika, ki sodišču očita, da ni pridobilo uradnega zapisnika policije, potrebno opozoriti, da z njegove strani takšen predlog niti ni bil dan.

12. Sodišče prve stopnje je imelo v mnenju izvedenca podlago tudi za ugotovitev, da drugačna oblika zdravljenja v tem trenutku ni mogoča, saj je do svojega bolezenskega stanja neuvidevna in do zdravljenja odklonilna. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča pritožnica zato pri drugih oblikah zdravljenja ne bi bila sposobna sodelovati.

13. Ker se torej po obrazloženem izkaže, da je pritožba neutemeljena, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in na podlagi 1. točke 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.