Jedro

Javni uslužbenec je upravičen do dodatka za specializacijo, magisterij ali doktorat, če to ni pogoj za zasedbo delovnega mesta (člen 23/1 ZSPJS). Ker je bil pogoj za imenovanje tožnice v naziv višji predavatelj znanstveni magisterij, pogoj za opravljanje dela na delovnem mestu visokošolski učitelj predavatelj pa imenovanje v naziv višji predavatelj, tožnica do vtoževanega dodatka za znanstveni magisterij v vtoževanem obdobju ni bila upravičena.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni in sicer: - v prvem odstavku točke I izreka tako, da se zavrne tožbeni zahtevek tožnice za obračun in izplačilo dodatka za znanstveni magisterij za obdobje od avgusta 2008 do vključno marca 2014, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi; - v točki II izreka tako, da se glasi: „2. Tožnica je dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 454,45 EUR v 15 dneh po prejemu sodbe, po izteku paricijskega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila, pod izvršbo, tožnica pa svoje pravdne stroške nosi sama.“ Pritožba tožnice se zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica je dolžna toženi stranki povrniti njene pritožbene stroške v višini 439,60 EUR v 15 dneh po prejemu te sodbe, po izteku paricijskega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, dalje do plačila, pod izvršbo. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe, prav tako pa vsaka stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v prvem odstavku I. točke izreka izpodbijane sodbe naložilo toženi stranki, da tožnici obračuna dodatek za znanstveni magisterij po 37. členu KPJS za obdobje od avgusta 2008 do marca 2014 v bruto zneskih, kot izhajajo iz tega dela izreka izpodbijane prvostopenjske sodbe, od teh zneskov odvede davke in prispevke, tožnici pa izplača ustrezne neto zneske skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega šestega dne v mesecu za pretekli mesec, do plačila. V drugem odstavku I. točke izreka je višje zneske za navedeno obdobje in celoten zahtevek tožnice za čas po 31. 3. 2014, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, zavrnilo. V II. točki izreka je odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka.

Zoper zavrnilni del navedene sodbe (in zoper odločitev, da tožnica sama krije svoje stroške postopka) se pritožuje tožnica iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni tako, da v celoti ugodi njenemu tožbenemu zahtevku, toženi stranki pa naloži plačilo pravdnih stroškov, oziroma podredno, da jo v tem delu razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v tem obsegu v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je v tem postopku zahtevala, da se ji od 1. 8. 2008 do 31. 5. 2013 obračuna dodatek za znanstveni magisterij po 37. členu KPJS v višini 70 EUR bruto in v obdobju od 1. 6. 2013 dalje v višini 36,21 EUR bruto, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih neto zneskov v plačilo do plačila. S tem je podala določen zahtevek, plačilnih list pa ni mogla predložiti, saj z njimi ni razpolagala. Pridobila je le plačilne liste, ki so pa bile zaradi neupoštevanja vtoževanega dodatka neustrezne. Sodišče prve stopnje je napačno zaključilo, da tožnica ni podala zadostnih trditev in dokazov za njen tožbeni zahtevek, na podlagi katerih bi bilo mogoče izračunati višino pripadajočih nadomestil. Tožnica je podala v celoti pravilen zahtevek, sodišče prve stopnje pa je napačno uporabilo materialno pravo, ko je del njenega zahtevka zavrnilo. Tožnica za vnaprej ni mogla postaviti drugačnega zahtevka, saj za prihodnost ni mogla vedeti, kakšen bo znesek plač in nadomestil. Njen zahtevek je bil postavljen podobno, kot v primeru nezakonite odpovedi. V takih primerih je potrebno z izvedencem ekonomske stroke ugotoviti znesek določenih plačil, če delodajalec zahtevka po izdani sodbi prostovoljno ne izpolni. Tožnica je zahtevala zgolj obračun dodatka za znanstveni magisterij v točno določeni bruto višini ter izplačilo premalo izplačanih neto zneskov plač in nadomestil, pri čemer bi se višina neto zneska ugotovila iz popravljenih plačilnih list, ki bi jih morala izstaviti tožena stranka. Te plačilne liste bi morala izstaviti tožena stranka po 3. a členu ZSPJS, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnica do dodatka upravičena. Tudi, če bi tožnica predlagala izvedenca, ta ne bi mogel pripraviti obračuna za prihodnost do sodbe sodišča, ker ne bi razpolagal s potrebnimi podatki. Tožena stranka bi morala izdelati nove plačilne liste za tožnico v skladu z določbami ZSPJS, na podlagi teh pa bi tožnica lahko spremenila svoj tožbeni zahtevek. Tožena stranka pa ni sledila niti pozivu sodišča, da posreduje izračun mesečne višine dodatka za čas od 1. 8. 2008. Če je sodišče prve stopnje menilo, da tožnica ni podala zadostnih trditev in dokazov, bi jo moralo na to opozoriti v okviru materialnega procesnega vodstva. Ker tega ni storilo, je bila tožnici kršena pravica do izjave. Ker je sodišče prve stopnje tožnici prisodilo dodatek, bi ji moralo priznati tudi zahtevek za izplačilo zneskov nadomestil plače. Ker tega ni priznalo, je napačna odločitev tudi o pravdnih stroških. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka v pritožbi izpodbija ugodilni del prvostopenjske sodbe in odločitev, da sama krije svoje stroške postopka. Pritožbo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da ji ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnice v celoti zavrne in tožnici naloži, da toženi stranki povrne njene pravdne stroške, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. dne po vročitvi odločbe o odmeri stroškov dalje do plačila. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da znanstveni magisterij ni pogoj za zasedbo delovnega mesta visokošolski učitelj predavatelj v nazivu višji predavatelj. Po 52. členu Zakona o visokem šolstvu (ZVis; Ur. l. RS, št. 67/93 in nadalj.) so lahko nosilci izobraževalnega, umetniškega in raziskovalnega programa le visokošolski učitelji v nazivu docent, izredni profesor in redni profesor ter lektor, v visokošolskih strokovnih programih pa tudi v nazivu predavatelj in višji predavatelj. Visokošolski učitelji pa morajo poleg zahtevanih pogojev izpolnjevati tudi pogoje, določene v skladu z merili za izvolitev v naziv, ki jih določi senat univerze (sedmi in osmi odstavek 55. člena ZVis). V sodni praksi je sprejeto enotno in ustaljeno stališče, da visokošolski učitelj brez ponovne izvolitve v naziv oziroma v primeru odvzema naziva ne izpolnjuje pogojev za opravljanje izobraževalnega - znanstveno - raziskovalnega in umetniškega dela, kar predstavlja podlago za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti (odločbe VSRS opr. št. VIII Ips 7/2004, VIII Ips 232/2007, VIII Ips 405/2009 …). Ustrezen naziv v visokem šolstvu je torej pogoj za opravljanje dela, ki je določen z zakonom ali drugimi predpisi, izdanimi na podlagi zakona (druga alineja člena 89/1 ZDR-1, prej 88. člena ZDR). Zato je treba v smislu 23. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS; Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadalj.) in 37. člena Kolektivne pogodbe za javni sektor (KPJS; Ur. l. RS, št. 57/2008 in nadalj.) kot pogoj za zasedbo delovnega mesta oziroma za pridobitev naziva upoštevati tudi pogoje, ki jih za izvolitev tožnice v naziv višje predavateljice določajo Merila tožene stranke za volitve v nazive visokošolskih učiteljev, znanstvenih delavcev in sodelavcev. Nepravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da v Pravilniku o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest pri toženi stranki z dne 20. 1. 2011 (ki je po vsebini akt o sistemizaciji delovnih mest), niso določeni izobrazbeni pogoji za delovno mesto visokošolski učitelj predavatelj in pridobitev naziva višji predavatelj. 5. člen Pravilnika namreč določa, da so delovna mesta pri toženi stranki tudi delovna mesta, za zasedbo katerih je potrebna izvolitev v naziv (habilitacija). Prvi odstavek 7. člena Pravilnika pa določa, da so delovna mesta s habilitacijo tista, za zasedbo katerih je z zakonom predpisana izvolitev v naziv (habilitacija), pri čemer zakon (torej ZVis) predpisuje tudi vrsto nazivov za ta delovna mesta. V skladu s sedmim in osmim odstavkom 55. člena ZVis so pogoji za izvolitev v naziv oziroma zasedbo v posameznem nazivu določeni z merili tožene stranke za izvolitev v naziv. Vse to pa je sodišče prve stopnje prezrlo in zato napačno presodilo, da meril za volitve v nazive visokošolskih učiteljev, znanstvenih delavcev in sodelavcev tožene stranke iz leta 2001, 2009 in 2011 ni mogoče šteti za akt tožene stranke o sistemizaciji delovnih mest. Prav tako ni upoštevalo, da je pravna ureditev delovnih razmerij na univerzi specifična. Sistem habilitacij (volitev v nazive) zagotavlja, da pedagoške procese na univerzi vodijo le tisti, ki so vrhunsko pedagoško in strokovno usposobljeni. Ker tožnica brez izvolitve v naziv višji predavatelj oziroma izpolnjevanja pogojev za pridobitev tega naziva dela na delovnem mestu visokošolski učitelj predavatelj v nazivu višji predavatelj sploh ne bi mogla niti smela opravljati, je treba merila za volitve v naziv obravnavati kot bistveni sestavni del akta o sistemizaciji delovnih mest. V zvezi s tem sta nepomembni določbi zadnjega odstavka 63. člena ZVis in šestega odstavka 56. člena, na katere se sklicuje sodišče prve stopnje. Peti in sedmi člen Pravilnika iz leta 2011 sta neločljivo povezana z merili, saj brez izpolnjevanja pogojev za izvolitev v naziv ni mogoče zasesti nobenega delovnega mesta visokošolskega učitelja. Prav tako se je sodišče prve stopnje neutemeljeno sklicevalo na odločbo VSRS opr. št. VIII Ips 19/2014, ki nima ničesar skupnega z obravnavano zadevo. Za izplačilo dodatka za magisterij je bistveno le, ali je znanstveni magisterij pogoj za zasedbo delovnega mesta, to pa je bilo tudi v konkretnem primeru. Tudi ZSPJS ne vsebuje nobene določbe, ki bi toženi stranki preprečevala, da v svojih merilih določi znanstveni magisterij kot pogoj za izvolitev v naziv (takšna določba zakona bi bila sicer tudi v nasprotju z 58. členom Ustave RS in 6. členom ZVis, ki zagotavlja univerzi avtonomijo pri sprejemanju meril za izvolitev v naziv visokošolskih učiteljev). Priglaša pritožbene stroške.

Obe stranki sta podali tudi odgovora na pritožbo nasprotne stranke, v katerih predlagata zavrnitev pritožbe nasprotne stranke in potrditev tistega dela sodbe sodišča prve stopnje, ki ga je nasprotna stranka izpodbijala s pritožbo. Priglasili sta tudi stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba tožene stranke je utemeljena, pritožba tožnice pa ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, ki jih stranki v pritožbah le pavšalno uveljavljata, ni storilo, prav tako pa ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je delno zmotno uporabilo materialno pravo.

Iz spisovnih podatkov izhaja, da je tožnica v tem individualnem delovnem sporu vtoževala dodatek za magisterij na podlagi 23. člena ZSPJS in 37. člena KPJS za obdobje od 1. 8. 2008 dalje, ko je s toženo stranko sklenila aneks k pogodbi o zaposlitvi (A2), s katerim je bila prevedena osnovna plača za delovno mesto „visokošolski učitelj predavatelj“ v nazivu višji predavatelj, ki je bilo uvrščeno v VII/2. tarifni razred in 38. plačni razred. Tožena stranka tožnici v obdobju od 1. 8. 2008 dodatka za znanstveni magisterij (znanstveni magisterij je tožnica pridobila pred vtoževanim obdobjem) ni niti obračunavala niti izplačala.

Prvi odstavek 23. člena ZSPJS med drugim določa, da pripada javnemu uslužbencu dodatek za specializacijo, magisterij ali doktorat, če to ni pogoj za zasedbo delovnega mesta. Prvi odstavek 37. člena KPJS pa določa, da pripada javnemu uslužbencu med drugim tudi dodatek za znanstveni magisterij v primeru, da izobrazba, pridobljena z magisterijem, v veljavnem aktu o sistemizaciji delovnih mest ni opredeljena kot pogoj za zasedbo določenega delovnega mesta ali za pridobitev naziva, če je magisterij pridobljen na poklicnem področju, za katerega je javni uslužbenec sklenil delovno razmerje oziroma opravlja delo.

Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku tožnice delno ugodilo, ker je zaključilo, da tožena stranka v vtoževanem obdobju izobrazbenega pogoja (pridobljenega magisterija znanosti) ni imela določenega v veljavnem aktu o sistemizaciji delovnih mest kot pogoja za zasedbo delovnega mesta visokošolski učitelj predavatelj v nazivu višji predavatelj. Ugotovilo je, da Pravilnik o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest tožene stranke (v nadaljevanju Pravilnik; B3) ni imel določb o zahtevanih izobrazbenih pogojih za delovno mesto visokošolski učitelj predavatelj in za pridobitev naziva višji predavatelj, pri čemer je štelo, da Meril za volitve v nazive visokošolskih učiteljev, znanstvenih delavcev ter sodelavcev tožene stranke (v nadaljevanju Merila; B2, B4, B5) ni mogoče šteti kot akta o sistemizaciji delovnih mest. Zaključilo je tudi, da ta merila o sistemizaciji delovnih mest tudi niso namenjena.

Pritožbeno sodišče z zgoraj opisanimi zaključki sodišča prve stopnje ne soglaša. Kot je bilo že ugotovljeno, je javni uslužbenec upravičen do dodatka za specializacijo, magisterij ali doktorat, če to ni pogoj za zasedbo delovnega mesta (člen 23/1 ZSPJS). Tožnica je v vtoževanem obdobju opravljala delo visokošolskega učitelja predavatelja v nazivu višji predavatelj. Četrti odstavek 55. člena ZVis določa, da je lahko v naziv višjega predavatelja izvoljen, kdor je končal najmanj študijski program II. stopnje in ima preverjene pedagoške sposobnosti. Sedmi odstavek 55. člena ZVis pa določa, da morajo visokošolski učitelji, znanstveni delavci in visokošolski sodelavci poleg pogojev iz prvega do šestega odstavka tega člena izpolnjevati tudi pogoje, določene v skladu z merili za izvolitev v naziv. Po drugem odstavku 52. člena ZVis so visokošolski učitelji v visokošolskih strokovnih programih tudi predavatelji in višji predavatelji. Merila, opredeljena v sedmem odstavku 55. člena Zvis, določi senat visokošolskega zavoda v skladu z zakonom, medtem, ko je za določitev meril za visokošolske zavode, ki so članice univerze, pristojen senat univerze (osmi odstavek 55. člena ZVis).

Iz Meril (B2, B4, B5) izhaja, da je naziv visokošolski učitelj tudi višji predavatelj (v tem nazivu je delala tožnica na delovnem mestu visokošolski učitelj predavatelj), pri čemer je formalni pogoj za izvolitev v ta naziv znanstveni magisterij (4. člen Meril - B2, 42. člen Meril - B4, 43. člen Meril - B5). Ob tem je potrebno omeniti še prvi odstavek 7. člena Pravilnika, ki določa, da so delovna mesta s habilitacijo tista, za zasedbo katerih je z zakonom (torej z ZVis) predpisana izvolitev v naziv. Pogoj za izvolitev v naziv višji predavatelj je bil znanstveni magisterij, pogoj za opravljanje izobraževalnega, umetniškega in raziskovalnega programa, katerega nosilci so visokošolski učitelji (člen 52/3 ZVis) pa je izvolitev v ustrezen naziv. Če visokošolski učitelj ni izvoljen oziroma ponovno izvoljen v ustrezen naziv, svojega dela ne more opravljati. Tej ugotovitvi pritrjuje tudi uveljavljena sodna praksa (na primer sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 232/2007, VIII Ips 7/2004 …), po kateri predstavlja neizvolitev v naziv razlog nesposobnosti, ki je podlaga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi po drugi alineji člena 89/1 Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013) oziroma prej veljavni drugi alineji člena 88/1 Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.). Glede na to po stališču pritožbenega sodišča ni bistveno za odločitev o utemeljenosti tožničinega tožbenega zahtevka dejstvo, da znanstveni magisterij ni bil izrecno določen v Pravilniku tožene stranke kot pogoj za zasedbo delovnega mesta visokošolski učitelj predavatelj (v nazivu višji predavatelj). Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da je določba 37. člena KPJS glede na prvi člen KPJS veljala tudi za toženo stranko, vendar pa je potrebno pri tem upoštevati tudi to, da so za toženo stranko veljale tudi določbe ZVis, ki je določil merila za izvolitev v naziv visokošolskih učiteljev kot splošni akt visokošolskih zavodov, v katerem pa je pristojni organ določil pogoje (poleg zakonskih) za izvolitev v naziv.

Ker je bil torej po zaključku pritožbenega sodišča pogoj za imenovanje tožnice v naziv višji predavatelj znanstveni magisterij, pogoj za opravljanje dela na delovnem mestu visokošolski učitelj predavatelj pa imenovanje v naziv višji predavatelj, tožnica do vtoževanega dodatka za znanstveni magisterij v vtoževanem obdobju ni bila upravičena. Ker je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbo 23. člena ZSPJS v povezavi s 37. členom KPJS, je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in ugodilni del izpodbijane sodbe spremenilo tako, da je tožničin tožbeni zahtevek tudi v tem delu zavrnilo (peta alineja člena 358 ZPP).

Ker je bil tožničin tožbeni zahtevek neutemeljen že po temelju, je pritožbeno sodišče zavrnilo tudi pritožbo tožnice, s katero je ta izpodbijala odločitev sodišča prve stopnje v delu, v katerem ji ni bil prisojen dodatek za magisterij v celotni višini, ki jo je vtoževala za vsak mesec spornega obdobja. Poleg tega je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tudi del tožničinega tožbenega zahtevka za izplačilo dodatka za magisterij za obdobje od aprila 2014 tudi dalje zato, ker te tožničine terjatve še niso zapadle do konca glavne obravnave (prvi odstavek 311. člena ZPP). Odločitev pritožbenega sodišča o zavrnitvi pritožbe tožnice temelji na 353. členu ZPP, saj glede zavrnilnega dela izpodbijane sodbe niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Ker se je zaradi delne spremembe izpodbijane sodbe spremenil tudi uspeh strank v tem postopku, je bilo potrebno ponovno odločiti tudi o pravdnih stroških obeh pravdnih strank (drugi odstavek 165. člena ZPP, prvi odstavek 154. člena ZPP). Glede na to, da je tožena stranka v tem sporu v celoti uspela, ji je dolžna tožnica povrniti tako njene pravdne stroške postopka na prvi stopnji kot tudi njene pritožbene stroške. Ob upoštevanju vrednosti spornega predmeta (3.360,00 EUR) je tožena stranka upravičena do nagrade za postopek v višini 183,30 EUR (tar. št. 3100 Zakona o odvetniški tarifi; ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008 in nadalj.), do nagrade za narok v višini 169,20 EUR (tar. št. 3102), poleg tega pa je dolžna toženi stranki povrniti tudi njene izdatke poštnih in telekomunikacijskih storitev v višini 20,00 EUR (tar. št. 6002), vse povečano za DDV (tar. št. 6007). Stroški, ki jih je dolžna tožnica povrniti toženi stranki, torej znašajo skupaj 454,45 EUR.

Tožena stranka pa je upravičena tudi do povrnitve pritožbenih stroškov. Glede na vrednost s pritožbo izpodbijanega dela sodbe je tožena stranka upravičena do stroškov za pritožbo v višini 225,60 EUR (tar. št. 3210), do povrnitve izdatkov poštnih in telekomunikacijskih storitev v višini 20,00 EUR (tar. št. 6002), vse povečano za DDV (tar. št. 6007), kar skupaj znese 299,60 EUR. Poleg tega je dolžna tožnica toženi stranki povrniti tudi stroške sodnih taks za pritožbo v znesku 140,00 EUR, skupaj torej 439,60 EUR. Stroške postopka na prvi stopnji in pritožbene stroške je dolžna tožnica povrniti toženi stranki v roku 15 dni prejema sodbe (člen 313/2 ZPP), v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila. Ker tožnica v tem postopku ni uspela, sama nosi svoje stroške postopka na prvi stopnji in tudi pritožbene stroške. Prav tako nosi vsaka stranka svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ti niso bili potrebni za rešitev tega individualnega delovnega spora.