Jedro

Res praviloma sodišče odloča o predlogu za izdajo začasne odredbe na podlagi predloga, presodi dejstveno podlago in dokaze, ki jih ponuja tožeča stranka. V ugovornem postopku pa mora presoditi tudi navedbe toženca in v zvezi s tem predlagane dokaze.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se r a z v e l j a v i in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor toženca zoper sklep o začasni odredbi z dne 24.3.2006. Zoper sklep se pritožuje toženec po pooblaščenki iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom, da se pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni, tako da se predlog za izdajo začasne odredbe stroškovno zavrne, podrejeno, da se izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, pri čemer so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka. Sodišču prve stopnje očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ker izpodbijani sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče ni obrazložilo zaključka o tem, da naj bi tožnik izkazal verjetnost svoje terjatve. Zgolj zatrjevanje tožnika o pridobitvi lastninske pravice ne zadostuje, saj zatrjevanje ni dokaz, poleg tega pa z drugimi dokazi to dejstvo ni z ničemer utemeljeno, še manj pa je utemeljena pridobitev lastninske pravice na podlagi kupne pogodbe, ki je tožnik sploh ni predložil, saj očitno z njo ne razpolaga. Sodišče ni pojasnilo, kako je ugotovilo, da tožnik uživa parcelo v dobri veri več let, kako je ugotovilo, da je tožnik na nepremičnini postavil zid, kanalizacijo, vodovod, da goji zelenjavo in cvetje. Vse to je toženec prerekal, sodba (pravilno sklep) ima pomanjkljivosti, preizkus ni možen. Sodišče je sledilo navedbam tožnika, navedbam toženca pa ni poklonilo vere. Nerazumljiv je zaključek sodišča, da ima tožnik sporno parcelo v posesti od leta 1976 dalje, ker naj bi 19.11.1976 sklenil s S.H. kupoprodajno pogodbo in kupil nepremičnino s parc. št. 91/1 k.o. G., pri čemer je mislil, da spada med navedene parcele tudi sporna parc. št. 6/3 k.o. G.. Na podlagi teh navedb je zaključilo, da je tožnik parc. št. 6/3 k.o. G. odtlej nemoteno užival. Tak zaključek je neutemeljen in nelogičen. Sodišče ne ločuje pojmov posest in lastnina. Parc. št. 6/3 v kupoprodajni pogodbi ni mogla biti "pozabljena", ker ne spada v isti kompleks parcel kot ostale parc. št., ki so bile predmet kupoprodajne pogodbe s S.H.. Že glede na geografsko lego sporna parcela ni mogla biti predmet pogodbe. Sodišče je odločilo o utemeljenosti tožnikovih navedb brez vsakršnega dokaza, po drugi strani pa se ni opredelilo do navedb toženca (podkrepljenih z dokazi) in tožencu ni verjelo, da nepremičnina s parc. št. 6/3 ne predstavlja edine dovozne poti do nepremičnine s parc. št. 91/1. s k.o. G., ter da pot po tej parceli v naravi sploh ne obstaja. Toženec je poudaril, da ima tožnik dostop do svojih parcel po poti s parc. št. 550/1 k.o. G., ki je v zemljiški knjigi označena kot cesta. Do teh toženčevih navedb se sodišče sploh ni opredelilo. Neutemeljen je tudi zaključek sodišča glede nevarnosti nastanka nenadomestljive škode. Nenadomestljiva škoda je pravni standard in vprašanje o tem, katera škoda je nenadomestljiva, je materialnopravno vprašanje. Sodišče je zaključilo, da je tožnik predložil barvne fotografije, iz katerih je razvidno, da so na sporni parceli postavljene različne ovire ter da se spreminja njeno obstoječe stanje, kar po vsej verjetnosti povzroča nenadomestljivo škodo. Sodišče bi moralo raziskati in zavzeti stališče o tem, kaj je nenadomestljiva škoda. Tega ni storilo. Povsem pavšalno je zaključilo, da ovire na parceli tožniku "po vsej verjetnosti povzročajo nenadomestljivo škodo". Sodišče ni pojasnilo, niti utemeljilo, na podlagi česa je sprejelo takšen zaključek in tudi v tem delu kršilo določbe pravdnega postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP, saj sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih, ta pa tudi ne izhajajo iz listinske dokumentacije, priložene predlogu. Tožena stranka še pripominja, da je tožnik glede nastanka nenadomestljive škode predlagal svoje zaslišanje, vendar sodišče tega dokaza ni izvedlo. Zato predpostavke za izdajo začasne odredbe po 272. členu ZIZ niso podane in je izpodbijani sklep nezakonit. Pritožba je utemeljena.

Upnik (tožnik) je vložil tožbo zaradi ugotovitve, da je lastnik parc. št. 6/3 k.o. G. (na podlagi priposestvovanja) in da mu je toženec dolžan izstaviti ustrezno listino za vknjižbo lastninske pravice na njegovo ime ter opustiti vsakršno poseganje v njegovo lastninsko pravico na tej nepremičnini, še posebej je dolžan odstraniti zid, betonsko ograjo, žičnato mrežo ter folijo in hlode ter veje, celotno mehanizacijo in pesek in ves odpadni material ter osebne avtomobile, odstraniti pesjak ter tudi zgraditi betonski zid na mestu, kjer so vidni temelji starega, porušenega betonskega zidu, ter popraviti uničen, že obstoječi jašek za vodo, ki se nahaja na tej nepremičnini, tako da bo ponovno zmožen uporabe. Podrejeno pa zaradi ugotovitve obstoja služnostne pravice hoje in vožnje preko nepremičnine s parc. št. 6/3 k.o. G. ter služnostne pravice obračanja in parkiranja na tej nepremičnini v korist vsakokratnega lastnika nepremičnin s parc. št. 91/1.S, 6/1, 6/4 in 6/5 iste k.o., ter da mu je toženec dolžan izstaviti za vknjižbo služnostne pravice ustrezno listino, ter da je dolžan opustiti vsakršno poseganje v služnostno pravico tožnika na tej nepremičnini, še posebej je dolžan odstraniti žičnato mrežo ter hlode in veje na jugovzhodnem delu nepremičnine po parcelni meji z nepremičnino s parc. št. 91/1. S k.o. G., celotno mehanizacijo in pesek in ves odpadni material ter osebne avtomobile. Ob tem je predlagal, da sodišče izda začasno odredbo, ki je po tožnikovi oceni neizogibno potrebna, da se prepreči težko nadomestljiva škoda. Zato naj se tožencu začasno, do pravnomočne odločitve v obravnavani zadevi, prepove opravljati vsakršna gradbena in druga dela na nepremičnini s parc. št. 6/3 k.o. G., in da je toženec dolžan pustiti prehodno pot v širini 2,5 m preko te nepremičnine, od nepremičnine s parc. št. 431/10 k.o. G. do nepremičnine s parc. št. 91/1.S k.o. G., in dopustiti tožniku, da sam oz. s pomočjo tretje osebe s poti na nepremičnini s parc. št. 6/3 k.o. G. umakne tiste ovire, ki onemogočajo peš dostop oz. dostop z osebnim avtom oz. motornim kolesom do nepremičnine s parc. št. 91/1.S k.o. G.. Sodišče prve stopnje je začasno odredbo izdalo, ocenilo je, da so pogoji za izdajo začasne odredbe v smislu 272. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) v zavarovanje nedenarne terjatve izkazani. Verjetno je izkazan obstoj terjatve, pa tudi, da je začasna odredba potrebna, da se prepreči nastanek težko nadomestljive škode. Toženec je zoper izdano začasno odredbo vložil ugovor, ki ga je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom kot neutemeljenega zavrnilo. Kot izhaja iz razlogov izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje presodilo tožnikove navedbe v predlogu (ko tožnik trdi, da ima parc. št. 6/3 k.o. G. v posesti že od leta 1976 dalje; 19.11.1976 je sklenil s H.S. kupoprodajno pogodbo za parc. št. 91/1 iste k.o. - v naravi stanovanjska hiša in ostale parcelne številke 6/1, 6/4, 6/5 iste k.o. M., da spada med te parcele tudi sporno zemljišče, je le to od tedaj dalje nemoteno užival) in ocenilo, da je tožnik s takimi tožbenimi navedbami izkazal obstoj verjetnosti terjatve, kot tudi verjetnost nastanka težko nadomestljive škode (saj iz fotografij v spisu izhaja, da so na sporni parceli različne ovire in se spreminja obstoječe stanje, kar tožniku po vsej verjetnosti povzroča težko nadomestljivo škodo). Ugovornih navedb toženca pa sodišče prve stopnje ni presodilo in na to pritožba utemeljeno opozarja. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje predlog za izdajo začasne odredbe poslalo tožencu v odgovor in je slednji v vlogi (odgovoru) z dne 30.3.2006 prerekal tožnikove navedbe o verjetnosti terjatve in o izkazani verjetnosti nastanka težko nadomestljive škode in o tem predlagal dokaze, o čemer se sodišče prve stopnje ob izdaji začasne odredbe ni opredelilo in na to se je toženec skliceval v ugovoru in to ponavlja v pritožbi. Sodišče prve stopnje je sicer v zvezi z zatrjevano pridobitvijo lastninske pravice presodilo tožbene trditve o uživanju sporne parcele od leta 1976 dalje v povezavi s kupno pogodbo z dne 19.11.1976 (katero je tožnik predložil že z vložitvijo tožbe in je nasprotna pritožbena trditev zato protispisna), ne pa ostalih tožnikovih navedb v zvezi z edino dostopno potjo po sporni parceli in do njemu lastne nepremičnine s parc. št. 91/1. s k.o. G., o postavitvi zidu, kanalizacije, vodovoda, o gojenju zelenjave, cvetja, kar vse je toženec dokazno prerekal, pa se do toženčevih navedb sodišče prve stopnje ni opredelilo. Prav ima pritožba, da je pomanjkljiv prvostopenjski zaključek o izkazani nenadomestljivi (pravilno težko nadomestljivi) škodi - 272. člen ZIZ - ki naj bi izhajala iz predloženih fotografij v spisu. Pravni standard težko nadomestljive škode mora sodišče zapolniti glede na vse konkretne okoliščine primera. O tem je tožnik v predlogu podal ustrezne trditve in predlagal dokaze, toženec pa nasprotne, pa se sodišče prve stopnje o vsem tem ni opredelilo, le pojasnilo, naj bi zatrjevana težko nadomestljiva škoda "po vsej verjetnosti" izhajala iz predloženih fotografij, kar pa za potreben preizkus izpodbijanega sklepa ne zadostuje. Res praviloma sodišče odloča o predlogu za izdajo začasne odredbe na podlagi predloga, presodi dejstveno podlago in dokaze, ki jih ponuja tožeča stranka. V ugovornem postopku pa mora presoditi tudi navedbe toženca in v zvezi s tem predlagane dokaze. Potrebno je torej preizkusiti dejansko stanje glede obstoja zatrjevanih predpostavk za izdajo začasne odredbe. Ker sodišče prve stopnje tako ni ravnalo, sklep o odločilnih dejstvih nima razlogov, podana je uveljavljena (in tudi uradoma upoštevna - 2. odst. 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ) kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Sodišče druge stopnje je zato pritožbi ugodilo, sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. V ponovnem postopku bo moralo sodišče prve stopnje v skladu z že podanimi napotki pri presoji obstoja predpostavk za izdajo začasne odredbe presoditi ne le navedbe upnika, pač pa tudi navedbe dolžnika, ki izpodbija pravilnost oz. popolnost tistih dejanskih ugotovitev, ki so bile podlaga za odločitev prvostopenjskega sodišča, ko je predlogu za izdajo začasne odredbe ugodilo. Ker je sklep razveljavljen, je sodišče druge stopnje tudi odločitev o pritožbenih stroških pridržalo za končno odločbo. Odločitev sodišča druge stopnje temelji na določbi 3. točke 365. člena ZPP ter 3. odst. 165. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.