Jedro

Pri porazdelitvi odgovornosti je prvo sodišče premalo upoštevalo ugotovitve, da je bila tožnica seznanjena, da se stroj ne sme čistiti med obratovanjem (delavke so stroj čistile med obratovanjem le, če niso bili prisotni nadrejeni) in da so tudi na stroju samem vidno zapisana opozorila o prepovedi poseganja vanj med obratovanjem. Ker je neposreden vzrok obravnavane nesreče ravnanje tožnice v nasprotju z navedenim, je njeno ravnanje v znatni meri prispevalo k nastanku škode, po oceni pritožbenega sodišča 60 %.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se: - v točki I. izreka znesek dosojene odškodnine 9.178,19 EUR nadomesti z zneskom 4.589,10 EUR; - v točki III. izreka znesek dosojenih pravdnih stroškov 1.602,50 EUR nadomesti z zneskom 250,12 EUR, ki jih je dolžna tožena stranka plačati tožnici v 15-ih dneh po prejemu te sodbe, od tedaj dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi..

V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 151,19 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne od prejetja te sodbe dalje do plačila.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo o zahtevku tožnice za plačilo odškodnine za škodo, ki ji je nastala v škodnem dogodku – delovni nesreči dne 4.6.2005. Ugotovilo je deljeno odgovornost pravdnih strank, in sicer tožnice 20 %, tožene stranke oziroma njenega zavarovanca pa 80 %. Ob upoštevanju ugotovljenega soprispevka je tožnici dosodilo 9.178,19 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.9.2006 dalje (I. izreka sodbe); višji tožbeni zahtevek pa zavrnilo (II. izreka sodbe) ter toženi stranki naložilo v plačilo 1.602,50 EUR pravdnih stroškov tožeče stranke, v primeru zamude skupaj s pripadki (III. izreka sodbe).

Zoper točko I. in III. izreka, torej v obsodilnem delu, se pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, da višje sodišče tožbeni zahtevek v izpodbijanem delu zavrne s stroškovno posledico, podrejeno pa, da zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje, v vsakem primeru pa spremeni odločitev o stroških postopka. Zahteva tudi povrnitev pritožbenih stroškov. Glede temelja meni, da je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker je izhajalo iz zmotnega materialnopravnega izhodišča, da okoliščina ali je tožnici stisnil prst med čiščenjem s krpo, ali pa ji je prst v stroj potegnilo zaradi krpe, ni odločilna. Iz zaslišanja prič izhaja, da je do dogodka prišlo, ko je stroj med delovanjem tožnici iz rok potegnil krpo, in je med „reševanjem“ krpe posegla v nevarno območje. To je storila kljub izobraževanju, sprotnim opozorilom, nadzoru in opozorilom na stroju samem. Že samo dejstvo, da je vedela, da posega v delujoč stroj, zadošča za oceno o vsaj 50 % soprispevku (npr. odločba VS RS, II Ips 622/1999). Glede na okoliščine dogodka pa je soprispevek tožnice še večji. Z ustavitvijo stroja ne bi upočasnila delovnega procesa, krpa sama po sebi pa je brez vrednosti. Že osnovna skrbnost vsakega odraslega človeka zahteva, da se pri takšnem odstranjevanju krpe stroj izklopi. Če je že kršila osnovna pravila čiščenja, bi se ob običajni skrbnosti morala prepričati, ali so noži odstranjeni. Glede na konkurenco objektivne odgovornosti in stopnje krivdnega ravnanja tožnice, pa pritožba ocenjuje, da je tožnica sama prispevala k nezgodi 70 %. V zvezi z višino dosojene odškodnine pa meni, da je nekoliko pretirana. Priznava, da je tožnica trpela telesne bolečine in neugodnosti v času zdravljenja, kot jih je ugotovilo prvo sodišče, vendar pa te niso bile takšne, da bi opravičevale odškodnino v tako visokem znesku (4.000,00 EUR). Zdravljenje je trajalo cca. tri mesece, odškodnine za bodoče bolečine ni zahtevala, intenzivnost bolečinskih obdobij pa je bila relativno nizka, zato predlaga znižanje odškodnine za 1.000,00 EUR (na 3.000,00 EUR). Relativno hitro je bilo jasno, da kakšnih hujših posledic nezgode ne bo; primarni strah je bil precej kratek, sekundarni strah pa blag in je trajal zgolj 14 dni, zato bi bila primerna odškodnina iz naslova strahu največ 800,00 EUR. Glede zmanjšanja življenjske aktivnosti pa je sodba v nasprotju z ugotovitvami izvedenca, da oškodovanka pri pomivanju in ostalih gospodinjskih opravilih ni bistveno prizadeta. Tožničine omejitve pri življenjskih aktivnostih ne opravičujejo dosoje 5.000,00 EUR, pravična denarna odškodnina iz tega naslova bi lahko znašala največ 3.000,00 EUR. Glede stroškov postopka pa navaja, da v zvezi z njihovo odmero nima pripomb. Meni pa, da je sodišče prve stopnje zmotno določilo uspeh v pravdi, ker je ta odvisen zgolj od razmerja med zahtevanim in prisojenim zneskom odškodnine. Ocenjuje, da bi glede na okoliščine primera in odstotek uspeha v pravdi bila pravilna stroškovna odločitev, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Tožeča stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Glede temelja: Do poškodbe tožnice je prišlo v zvezi z čiščenjem stroja za izsekovanje cekinov, ki je, kot je pravilno zaključilo prvo sodišče, nevarna stvar. Zato so materialnopravna podlaga za odločitev o odgovornosti zavarovanca tožene stranke (in s tem tožene stranke) določila Obligacijskega zakonika (OZ) o objektivni odškodninski odgovornosti. Po 149. členu OZ se za škodo, nastalo v zvezi z nevarno stvarjo, šteje, da izvira iz te stvari, imetnik nevarne stvari, ki sicer odgovarja za škodo, nastalo v zvezi z njo (150. člen OZ), pa se lahko razbremeni svoje odgovornosti, če dokaže, da nevarna stvar ni bila vzrok nastanka škode. Glede na ugovor tožene stranke, da za škodni dogodek ni odgovoren njen zavarovanec, pač pa tožnica sama, je bilo potrebno tudi presoditi, ali je podan zakonski dejanski stan in 2. odst. 153. člena OZ. Ta določa, da je imetnik stvari prost odgovornosti, če dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca (ali koga tretjega), ki ga ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti.

Sodišče prve stopnje pa je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je tožnica nevaren stroj čistila med obratovanjem, čeprav bi ga morala med generalnim čiščenjem ustaviti. S tem je kršila predpise za varno delo. Ugotovilo je tudi, da S. Č., ki je pripravljal stroj za generalno čiščenje, iz njega ni odstranil vmesne plošče, kar se običajno stori. Tožnice na dejstvo, da vmesne plošče ni odstranil, ni opozoril, od tožnice pa ni moč pričakovati, da bi sama opazila oziroma se pred čiščenjem prepričala, ali je plošča odstranjena. Če bi bila plošča odstranjena, bi med preostalima ploščama, ko bi se približali, ostalo več prostora in tožnice ne bi tako stisnili. Z navedenimi dejanskimi ugotovitvami pritožbeno sodišče v celoti soglaša, saj temeljijo na izpovedbah prič in tožnice, verodostojnosti katerih pritožba ne oporeka, ter na življenjsko logično utemeljenih zaključkih prvega sodišča. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju je prvo sodišče sicer izhajalo iz pravilih materialnopravnih izhodišč – deljeni odgovornosti po 3. odst. 153. člena OZ, je pa po oceni pritožbenega sodišča napačno, in sicer prenizko ocenilo soodgovornost tožnice za nastanek nezgode in posledično škode na 20 %. Pritožba utemeljeno opozarja na visok soprispevek tožnice zaradi malomarnega in protipravnega postopanja. Ne gre sicer pritrditi pritožbenim izvajanjem o nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja, češ da je do nesreče prišlo, ker je tožnica „reševala“ krpo. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem prvostopenjskega sodišča, da je bistveno to, da je do poškodbe tožnice prišlo pri čiščenju delujočega stroja, in ne ali je stroj najprej zagrabil krpo, ali hkrati krpo in prst tožnice. Je pa pri porazdelitvi odgovornosti prvo sodišče premalo upoštevalo svoje ugotovitve, da je bila tožnica seznanjena, da se stroj ne sme čistiti med obratovanjem (delavke so stroj čistile med obratovanjem le, če niso bili prisotni nadrejeni) in da so tudi na stroju samem vidno zapisana opozorila o prepovedi poseganja vanj med obratovanjem. Ker je neposreden vzrok obravnavane nesreče ravnanje tožnice v nasprotju z navedenim, je njeno ravnanje v znatni meri prispevalo k nastanku škode. S tem pa je zmanjšan obseg odškodninske odgovornosti zavarovanca tožene stranke (prim. npr. odločbi Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 545/97 in II Ips 622/99). Ob pravilni uporabi materialnega prava je po oceni drugostopenjskega sodišča tožničin prispevek 60 %. Zato je delno ugodilo pritožbi tožene stranke in izpodbijano sodbo spremenilo glede odškodninske odgovornosti tožene stranke tako, da odgovarja 40 %.

Glede višine dosojene odškodnine: Ob neprerekanih dejanskih ugotovitvah o stopnji in trajanju telesnih bolečin ter utrpelih nevšečnostih tekom zdravljenja, je tudi po oceni pritožbenega sodišča primerna denarna satisfakcija za to obliko škode dosojenih 4.000,00 EUR. Z dosojo navedene odškodnine je prvostopenjsko sodišče pravilno uporabilo materialno pravo (179. člen OZ), upoštevalo pa je tudi v pritožbi poudarjeno trajanje zdravljenja in z njim povezanih nevšečnosti ter stopnjo bolečin.

Tudi za strah dosojena odškodnina (1.126,69 EUR) je povsem primerna ugotovljeni stopnji in trajanju strahu. Pritožba spregleda, da je tožnica razen hudega, a kratkotrajnega primarnega strahu in kumulativno 14-dnevnega intenzivnega sekundarnega strahu, po ugotovitvah izvedenca, ki jim prvo sodišče utemeljeno sledi, trpela še sekundarni strah dober mesec, ko je prišlo do vnetnih komplikacij, ki so zdravljenje podaljšale.

V pritožbi očitanega nasprotja med ugotovitvami prvostopenjskega sodišča in izvedeniškim mnenjem glede zmanjšanja življenjskih aktivnosti tožnice ni. Sodišče je pravilno povzelo izvedeniško mnenje, nato pa glede na starost tožnice (ko se je poškodovala je bila stara 22 let), njen poklic in delo, ki ga opravlja, predvsem pa glede na splošno znana dejstva v zvezi z funkcijo desne roke pri desničarjih in okrnjeno možnostjo pincetnega prijema zaradi poškodbe, povsem pravilno zaključilo, da bo morala tožnica še vrsto let pri običajnih vsakodnevnih opravilih vlagati več napora, kot bi ga sicer, in da zaradi tega duševno trpi. Zato je dosoja odškodnine 5.000,00 EUR iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti tožnice povem ustrezna.

Skupaj je bilo tožnici za nepremoženjsko škodo dosojenih ob 100 % temelju 11.326,96 EUR odškodnine, to je bilo v času izdaje prvostopenjske sodbe približno 12,6 neto povprečnih plač na zaposlenega v RS. Materialno pravo – 179. člen OZ - je bilo pri dosoji višine odškodnine za nematerialno škodo pravilno uporabljeno. Sodišče je pretehtalo vse okoliščine, ki so vplivale na počutje in aktivnosti tožnice (subjektivno merilo) in upoštevalo tudi sodno prakso o odmeri odškodnin v podobnih primerih (objektivno merilo). Sodišče mora poskrbeti, da odškodnina v posameznih primerih ne izstopa v primerjavi s podobnimi škodami in je tako zagotovljeno enakopravno varstvo vsakega oškodovanca (22. člen Ustave RS) ter tudi, da ni v nasprotju z namenom odškodnine, ki pomeni denarno zadoščenje za pretrpljeno škodo, katere sicer ni mogoče odpraviti. Navedeni merili sta bili v konkretnem primeru upoštevani, tako da dosojeni znesek predstavlja primerno denarno satisfakcijo.

Skupaj s premoženjsko škodo (146,05 EUR) je bilo tožnici dosojeno 11.472,74 EUR odškodnine. Ob upoštevanju njene 60 % soodgovornosti, ji je tožena stranka dolžna plačati 4.589,10 EUR odškodnine. Tako je sodišče druge stopnje po pooblastilu iz 5. alineje 358. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) sodbo delno spremenilo, v ostalem pa pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu po določbi 353. člena ZPP.

Ker je pritožbeno sodišče delno spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, je moralo ponovno odločiti o stroških postopka (2. odst. 165. člena ZPP).

Pravdni stranki sta vsaka deloma uspeli, zato je potrebno skladno z 2. odst. 154. člena ZPP pri odločitvi o stroških postopka upoštevati dosežen uspeh in okoliščine primera. V pravdah, v katerih je večji del aktivnosti namenjen ugotavljanju temelja odškodninske odgovornosti, sodišče lahko uspeh v pravdi oceni tudi tako, da upošteva posebej uspeh po temelju in posebej uspeh po višini, pri čemer pa nato pri oceni skupnega uspeha, ni vezano na strog matematični izračun. Glede na vse okoliščine primera, in sicer, da se je večina trditev in dokazov pravdnih strank nanašala na ugotavljanje temelja, da je gledano zgolj zahtevano in dosojeno odškodnino uspeh tožeče stranke nekaj več kot 39%, pri čemer pa ji je bila ob 100 % temelju dosojena skoraj vsa zahtevana odškodnina, pritožbeno sodišče ocenjuje uspeh tožeče stranke na 40 %, tožene stranke pa na 60 %. Ob neizpodbijani odmeri stroškov postopka na prvi stopnji in glede na doseženi uspeh, znašajo potrebni pravdni stroški tožeče stranke 1.027,39 EUR, tožene stranke pa 777,27 EUR. Po medsebojnem pobotanju je dolžna tožena stranka tožeči plačati 250,12 EUR stroškov postopka na prvi stopnji.

Pritožbeni uspeh tožene stranke je 40 %, kolikor je uspela s pritožbo glede temelja. Njeni pritožbeni stroški, odmerjeni po specificiranem stroškovniku (list. št. 110 spisa), znašajo 377,98 EUR (675 točk po Odvetniški tarifi - ODT za sestavo pritožbe in poročilo stranki, 2 % materialni stroški – 13. člen OT, 20 % DDV in 147,78 EUR takse za pritožbo). Glede na pritožbeni uspeh je dolžna tožnica toženi stranki povrniti 151,19 EUR pritožbenih stroškov (2. odst. 154., 1. odst. 155. in 2. odst. 165. člena ZPP).

V primeru zamude s plačilom pravdnih stroškov bo bosta stranki morali plačati tudi zakonske zamudne obresti (378. člen OZ), ki pričnejo teči prvi dan po poteku paricijskega roka (313. člen ZPP in 299. člen OZ).