Jedro

Četudi ZPP tega izrecno ne določa, je potrebno tudi v primeru odloga plačila sodne takse ali obročnega plačila sodne takse kot kriterij upoštevati premoženjski položaj stranke, saj bi bilo v nasprotnem primeru odločanje o tovrstnem predlogu podvrženo arbitrarnosti sodišča.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke za odložitev plačila sodnih taks. Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna v 8 dneh predložiti sodišču potrdilo o plačilu sodne takse za tožbo v višini 197,58 EUR in jo opozorilo, da se bo štela tožba za umaknjeno, če tožnica v danem roku sodne takse ne bo plačala.

Zoper navedeni sklep se pritožuje tožnica smiselno iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da ga spremeni in ugodi predlogu za odlog plačila sodne takse oziroma podredno, da ga razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da je določba četrtega odstavka 168. člena ZPP jasna in nedvoumna, ko določa, da lahko sodišče ne glede na določbo tretjega odstavka 168. člena ZPP (ki ureja pogoje za oprostitev plačila sodne takse, ob katerih se ugotavljajo okoliščine glede socialnega položaja stranke), plačilo sodne takse odloži do izdaje odločbe ali ji dovoli obročno plačilo. Drugih določb, razen citirane, zakoni ne vsebujejo, zato tožeči stranki ni jasno, kje je sodišče prve stopnje našlo podlago, da se tudi v primeru odložitve plačila sodne takse uporabljajo kriteriji, ki se uporabljajo za oprostitev plačila sodne takse. Četrti odstavek 168. člena ZPP izključuje uporabo kriterijev iz tretjega odstavka 168. člena ZPP. Analogije so v pravu prepovedane, prav tako pa ne gre za pravno praznino, ki bi jo lahko nadomestila sodna praksa. Tožnica vztraja pri dosedanjih razlogih za odlog plačila sodne takse in ponovno opozarja na neenakost položaja v primerjavi s toženo stranko v primeru, da bi morala plačati sodno takso ob vložitvi tožbe. Ugotavlja tudi, da jo prvostopenjsko sodišče ni pozvalo niti na dopolnitev vloge za odlog plačila sodne takse.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s 366. členom ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog tožnice za odložitev plačila sodne takse (posledično pa ji je naložilo, da je dolžna v roku 8 dni predložiti potrdilo o plačilu sodne takse z opozorilom na posledice, če sodne takse v roku ne bo plačala). Ugotovilo je, da sklicevanje tožnice na zagotavljanje enakosti in njeno sklicevanje na to, da tožena stranka ne spoštuje odločbe Ustavnega sodišča RS, ne more biti razlog za odlog plačila sodne takse. Ker tožnica okoliščin v zvezi z njenim socialnem stanjem, ki je po zaključku prvostopenjskega sodišča edinole tehten razlog za odlog plačila sodne takse, ni zatrjevala, je njen predlog zavrnilo.

Pritožbeno sodišče soglaša z zgoraj navedenimi zaključki sodišča prve stopnje, ki izhajajo iz obrazložitve izpodbijanega sklepa. Z institutom oprostitve plačila stroškov postopka, kot ene od oblik takoimenovane „pravne dobrote“, se uresničuje načelo socialne države. S tem se omogoča dostop do sodišča tudi osebam, ki sicer svojih ustavnih pravic (pravica do sodnega varstva – 23. člen Ustave RS; Ur. l. RS, št. 33/91, enakost pred zakonom – 14. člen Ustave RS) zaradi slabega premoženjskega stanja ne bi mogle učinkovito in uspešno uveljaviti. Namen oprostitve plačila stroškov postopka je torej zagotavljanje možnosti za učinkovito sodno varstvo tudi socialno šibkim strankam, strankam, ki brez te „pravne dobrote“ ne bi mogle uspešno uveljaviti svojih pravic pred sodiščem prav zaradi slabega finančnega položaja, kar sicer jasno izhaja iz prvega odstavka 168. člena ZPP. Zakonodajalec je v 168. členu ZPP predvidel različne možnosti obsega oprostitve plačila stroškov postopka. Tako je oprostitev plačila stroškov postopka lahko popolna (člen 168/1 ZPP, člen 168/2 ZPP), če stranka po svojem splošnem premoženjskem stanju ne zmore teh stroškov brez škode za nujno preživljanje sebe in svoje družine. Oprostitev plačila stroškov postopkov pa je lahko tudi delna (člen 168/2 ZPP) in se nanaša le na oprostitev plačila sodnih taks, če bi bila s plačilom teh taks občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja stranka ali se preživljajo njeni družinski člani. Obseg teh oprostitev je torej odvisen od posledic, ki bi za stranko nastale, če do oprostitve ne bi prišlo (nastanek škode za nujno preživljanje stranke in njene družine; občutno zmanjšanje sredstev, s katerimi se stranka preživlja ali se preživljajo njeni družinski člani). V obeh primerih se torej kriterija nanašata na finančni položaj stranke oziroma na njeno premoženjsko stanje in v zvezi s tem na presojo, kakšne posledice za stranko in njeno družino bi imelo plačilo stroškov postopka. Bistven za presojo utemeljenosti predloga za oprostitev plačila stroškov postopka (bodisi popolno bodisi delno) je torej socialni kriterij.

Četrti odstavek 168. člena ZPP pa daje sodišču pravno podlago, da lahko ne glede na določbo tretjega odstavka 168. člena ZPP stranki plačilo taks tudi odloži do izdaje odločbe ali pa ji dovoli obročno plačilo. Tudi z navedenima ukrepoma se uresničuje temeljni namen instituta oprostitve plačila stroškov postopka, ki je v tem, da se zaradi strankinega premoženjskega stanja stranki ne omeji ali celo onemogoči možnost sodnega varstva. Glede na to je potrebno po stališču pritožbenega sodišča tudi v primeru odloga plačila takse ali obročnega plačila takse kot kriterij upoštevati premoženjski položaj stranke, čeprav četrti odstavek 168. člena ZPP tega izrecno ne določa. V nasprotnem primeru bi bilo odločanje o odlogu ali obročnem plačilu takse podvrženo arbitrarnosti sodišča, kar pa prav gotovo ni bil namen zakonodajalca. Pritožbeno sodišče zato ugotavlja, da je zakonodajalec v četrtem odstavku 168. člena ZPP opredelil še dve dodatni možnosti, ki omogočata stranki, ki je sicer slabega premoženjskega stanja (vendar ne v takšni meri, da bi to zadostovalo za oprostitev plačila sodne takse), da te takse ne plača ob nastanku taksne obveznosti, temveč kasneje (do izdaje odločbe) ali pa da takso plača po obrokih. Ob upoštevanju navedenega so neutemeljene pritožbene navedbe tožnice, da pri odločanju o predlogu za odlog plačila sodne takse ni potrebno upoštevati premoženjskega stanja stranke. Četrti odstavek 168. člena ZPP nudi stranki le manj ugodno možnost (odlog, obročno odplačevanje takse) od oprostitve plačila sodnih taks, tudi takšna možnost plačila sodne takse pa mora imeti temelj v premoženjskem stanju stranke.

Neutemeljene so pritožbene navedbe tožnice o neenakosti položaja v primerjavi s toženo stranko, v primeru, da bi morala tožnica plačati sodno takso ob vložitvi tožbe. Tožena stranka je oproščena plačila sodnih taks na podlagi 11. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-UPB1, Ur. l. RS, št. 20/04 in nadalj.), ki je bil v veljavi v spornem obdobju. To dejstvo pa ne vpliva na obveznost tožnice za plačilo sodne takse. Oprostitev plačila stroškov, oprostitev plačila sodnih taks, odložitev plačila sodnih taks do izdaje odločbe oziroma obročno odplačevanje sodnih taks je odvisno od premoženjskega stanja stranke, ki takšen predlog poda in od posledic, ki bi nastopile, če njenemu predlogu ne bi bilo ugodeno. Pri tem ni pomembno, če je nasprotna stranka bodisi oproščena plačila sodne takse po samem zakonu, bodisi če jo oprosti plačila sodne takse sodišče, oziroma če je dolžna plačati sodno takso v času in v višini, kot to opredeljuje ZST-UPB1. Ker tožnica predloga za odložitev plačila sodne takse ni utemeljevala s svojim premoženjskem stanjem, temveč s sklicevanjem na zagotavljanje enakosti napram toženi stranki in sklicevanjem na nespoštovanje odločbe Ustavnega sodišča RS s strani tožene stranke, sodišču prve stopnje ni bilo potrebno tožnico pozivati na dopolnitev vloge za odlog, kot to tožnica zatrjuje v pritožbi.

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožnice zavrniti kot neutemeljeno ter potrditi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.