Jedro

Sodišče soglaša s toženko, da je bila tožnica neaktivna stranka v upravnem postopku evidentiranja parcelacije (ni bila vlagateljica zahteve), vendar pa je bila stranka v postopku evidentiranja meje in parcelacije, izpodbijani sklep ji je bil vročen, zato bi morala toženka njeno pritožbo vsebinsko obravnavati in ne, da jo je zavrgla kot nedovoljeno na podlagi 2. točke drugega odstavka 129. člena ZUP.

Izrek

I. Tožbi zoper sklep Ministrstva za okolje in prostor št. 3532-2/2017-10 z dne 5. 7. 2017 se ugodi in se zadeva vrne istemu organu v nov postopek.

II. Tožba zoper sklep Območne geodetske uprave Sevnica, Geodetska pisarna Krško, št. 02112-519/2016-6 z dne 10. 4. 2017 se zavrže. III. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 347,70 EUR, v 15 dneh od vročitve sodbe toženi stranki, v primeru z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijanim sklepom zavrgel zahtevo za evidentiranje parcelacije parcel 215/1 in 349 v k.o. ..., ki jo je na podlagi 14. člena Zakona o cestah (ZCes-1) vložila Občina A. Zahtevi je bil priložen elaborat in Geodetska uprava je v postopku evidentiranja parcelacije dne 13. 9. 2016 izdala odločbo, zoper katero se je tožnica pritožila, tudi kot pooblaščenka za parcelo 379, lastnika A.A. V pritožbenem postopku je drugostopenjski organ odločbo odpravil v delu 2. točke izreka, ki se nanaša na ukinitev parcele 215/1 in 379 in evidentiranja novih parcel iz teh, ter v tem obsegu vrnil upravnem organu prve stopnje v ponoven postopek in odločanje. Upoštevajoč navodila drugostopenjskega organa, da 13. in 14. člen ZCes-1 nista podlaga za evidentiranje parcelacije, ki jo je zahtevala Občina A. na podlagi Odloka o kategorizaciji občinskih cest v Občini Krško, ker javna cesta poteka po parcelah v zasebni lasti, je v ponovljenem postopku zahtevo Občine A. za evidentiranje parcelacije zavrgel. Dodaja še, da je Odlok o kategorizaciji občinskih cest v Občini Krško neustaven v delu, v katerem se nanaša na javno pot št. JP 694611, ki poteka po parceli 215/1 in 379 v k.o. ..., ki je v zasebni lasti B.B. Občina A. zato tudi na tej podlagi ne more biti predlagatelj postopka po 14. členu ZCes-1. 2. Drugostopenjski organ je z izpodbijanim sklepom zavrgel pritožbo tožnice zoper prvostopni sklep z dne 10. 4. 2017. V obrazložitvi navaja, da je prvostopenjski upravni organ s sklepom zavrgel zahtevo za evidentiranje parcelacije parcele št. 251/1 in 379 v k.o. ..., ki ga je vložila Občina A. Pritožbo tožnice je zavrgel na podlagi 2. točke prvega odstavka 129. člena ZUP, ker meni, da tožnica nima pravnega interesa za vložitev pritožbe zoper prvostopni sklep. Res je lastnica parcele 215/1, ni pa vlagateljica zahteve. Z odločitvijo prvostopnega organa zato ni bila prizadeta o svojih pravicah in koristih in z vložitvijo pritožbe ne more doseči spremembe v svojem pravnem položaju.

3. Tožnica v tožbi navaja, da je lastnica parcele 215/1 k.o. ... ter je bila v upravnem postopku tudi pooblaščenka A.A., ki je lastnik parcele št. 379. Po navedenih nepremičninah poteka kategorizirana javna cesta, katere upravljalka je Občina A. Navedena javna cesta je ob rekonstrukciji dejansko posegla na njune parcele. Občina A. je cesto razširila in asfaltirala. V ponovnem postopku je prvostopenjski organ zavrgel zahtevo za evidentiranje parcelacije, ki jo je vložila Občina A., drugostopenjski organ pa je zavrgel njeno pritožbo. Obe odločbi sta nezakoniti in neustavni. Prvostopni organ je namreč postavil tožnico v neenak položaj v primerjavi s številnimi drugimi lastniki, katerih nepremičnine prav tako mejijo na javno cesto. Za vse njihove parcele je bil upravni postopek evidentiranja parcelacije izveden in zaključen. Prvostopenjski organ ni imel nobenega pomisleka v ustavnost Odloka kategorizacije občinskih cest v Občini Krško in v to, da je Občina A. upravičena predlagateljica postopka evidentiranja. Res se drugi lastniki niso pritožili, vendar zgolj okoliščina, da je tožnica vložila pritožbo in z njo uspela, zagotovo ne more biti upravičen razlog, da toženka sedaj noče izvesti enakega postopka glede njenih nepremičnin. Zlasti zato, ker je drugostopenjski organ z odločbo z dne 31. 3. 2017 jasno ugotovil, da je bil postopek nezakonit, prav tako pa tudi izdelava samega elaborata. Upravičen je zaključek, da je toženka zavrgla zahtevo Občine A. za evidentiranje parcelacije zato, da bi se prikrila nezakonitost in vsebinska nepravilnost elaborata parcelacije. Občina A. je tožnici celo izrecno pojasnila, da bo glede na njeno pritožbo sedaj morala sama angažirati in plačati geodetskega izvajalca, če se z elaboratom ne strinja. Izpodbijani odločbi sta nezakoniti in neustavni, saj če bi držalo stališče toženke, bi bilo treba razveljaviti celotno evidentiranje predmetne parcelacije. Odlok o kategorizaciji občinskih cest v Občini Krško je dejstvo v pravnem kot dejanskem pogledu. Ni izpodbit in tako ga mora toženka po načelu zakonitosti, uveljavljenem v ZUP, upoštevati kot vir prava. Toženka tudi ni aktivno legitimirana, da bi na Ustavnem sodišču RS izpodbijala njegovo ustavnost. Če ima takšno legitimacijo tožnica, pa to na dolžnost toženke, da upošteva tudi Odlok o kategorizaciji občinskih cest v Občini Krško, ne vpliva. Razlastitev tudi ni edini način prenosa nepremičnin, po katerih poteka javna cesta, v javno dobro oziroma lastnino upravljalca. Prenos se lahko opravi tudi pogodbeno. Tožnica pa tega pogodbenega prenosa ne more opraviti, dokler niso znane meje javne ceste in obseg, na katerem je javna cesta posegla v njeno nepremičnino. Poseg - širitev ceste pa je izvršila Občina A. kot investitor in upravljalec, zato je dolžna opraviti in plačati tudi odmero. Stališče toženke, da ustavitvena odločba ne posega v pravne interese tožnice, je očitno zmotno. To še zlasti, ker je šlo za pravne interese, za katere je tožnica upravičeno pričakovala, da bodo v postopku evidentiranja parcelacije urejeni, tako kot so bili za vse lastnike, ki jih je zajela parcelacija. Predlaga odpravo obeh odločb in zahteva povrnitev stroškov postopka.

4. Tožena stranka odgovora na tožbo ni vložila, poslala pa je upravni spis.

5. Stranka z interesom v tem postopku Občina A. navaja, da je s tožnico sklenila pogodbo o izvedbi postopka parcelacije dne 13. 1. 2016. V konkretnem primeru so postopek začeli na pobudo stranke same, ki pa se je nato na izdano odločbo pritožila.

K točki I:

6. Tožba zoper sklep Ministrstva za okolje in prostor je utemeljena.

7. V zvezi s tožbo zoper drugostopenjski sklep sodišče šteje, da tožnica izkazuje pravni interes za izpodbijanje tega sklepa, ker gre za akt v smislu drugega odstavka 5. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). S sklepom je toženka odločila o pritožbi tožnice, postopek odločanja v zadevi je končan. Sklep drugostopenjskega organa z dne 5. 7. 2017 torej izpolnjuje procesne predpostavke, ki jih ZUS-1 določa o predmetu upravnega spora.

8. Toženka se je v izpodbijanem sklepu postavila na stališče, da tožnica nima pravnega interesa za pritožbo zoper prvostopenjski sklep, s katerim je organ zavrgel zahtevo Občine A., ker ta nima aktivne legitimacije po 13. in 14. členu ZCes-1 za vlaganje zahtev za evidentiranje parcelacije tujih parcel (tudi tožničine).

9. Sodišče soglaša s toženko, da je bila tožnica neaktivna stranka v upravnem postopku evidentiranja parcelacije (ni bila vlagateljica zahteve), vendar pa je bila stranka v postopku evidentiranja meje in parcelacije, izpodbijani sklep ji je bil vročen, zato bi morala toženka njeno pritožbo vsebinsko obravnavati in ne, da jo je zavrgla kot nedovoljeno na podlagi 2. točke drugega odstavka 129. člena ZUP.

10. Vsi tožbeni ugovori, ki se nanašajo na vprašanje ustavnosti Odloka o kategorizaciji občinskih cest v Občini Krško, so zato v tej fazi postopka, ko sodišče vrača zadevo drugostopenjskemu organu v nov postopek, nerelevantni. Enako materialni ugovori in izpostavljanje navedb Občine A., ki tožnico sili v angažiranje in plačilo geodetskega izvajalca. Sodišče soglaša s tožnico, da razlastitev ni edini način prenosa nepremičnin po katerih poteka javna cesta v javno dobro ter da se prenos lahko opravi tudi pogodbeno, vendar tudi navedeno ni relevantno v obravnavani zadevi. Kako bosta stranki (Občina A. in tožnica) uredili medsebojna razmerja (plačilo izvedenca geodetske storitve), je stvar njunih dogovorov, aktivna legitimacija za vložitev zahteve za evidentiranje parcelacije pa je urejena v zakonih, ki to področje urejajo.

11. Ker je toženka napačno uporabila določbe postopka, kar je vplivalo na odločitev o zadevi, je sodišče izpodbijani sklep odpravilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) in zadevo vrnilo drugostopenjskemu organu v nov postopek.

K točki II:

12. Tožba zoper sklep Območne geodetske uprave Sevnica ni dovoljena.

13. Sklep Območnega geodetske uprave Sevnica, Geodetske pisarne Krško, št. 02112-519/2016-6 z dne 10. 4. 2017 ne izpolnjuje procesnih predpostavk, ki jih določa ZUS-1 o predmetu upravnega spora. Predmet upravnega spora je zgolj akt organa, ki je vsebinsko odločil o zahtevku stranke ter je postopek odločanja o zahtevi končan. Navedeno izhaja iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1, ki določa, da se v upravnem sporu lahko izpodbijajo le sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan.

14. V obravnavani zadevi s sklepom prvostopenjskega organa postopek ni bil končan, saj je tožnica zoper njega vložila pritožbo. Odločitev o pritožbi, sklep drugostopenjskega organa, pa sodišče šteje kot predmet upravnega spora in je tožbo zoper ta sklep vsebinsko obravnavalo (točka I izreka).

15. Glede na navedeno je sodišče tožbo zoper prvostopenjski akt zavrglo, ker je ugotovilo, da sklep, ki se izpodbija s tožbo, ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. K točki III:

16. Ker je tožnica v tem upravnem sporu uspela, ji je sodišče odmerilo stroške postopka v višini 347,70 EUR (25. člen ZUS-1 v zvezi s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu). Stroške ji je dolžna povrniti toženka v roku 15 dni od prejema sodbe.