Jedro

Sodišče prve stopnje bi moralo vpogledati v spisa, ki se nanašata na enako oz. podobno dejansko stanje in isto pravno podlago kot konkretna zadeva (gre za dva sodelavca tožnika, ki sta prav tako kot tožnik podala izjavo o prenehanju delovnega razmerja), četudi bi bil tožnik s takšnim dokaznim predlogom prekludiran, saj je v individualnih delovnih sporih vezano na preiskovalno načelo.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se razveljavita sodba sodišča prve stopnje v točki II./2. in II./3. in sklep sodišča prve stopnje ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem delu (sodba sodišča prve stopnje v točki II./1.) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo in sklep, s katerima je razsodilo:

I. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati: - plačo za mesec april 2009 v znesku 203,20 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 5. 2009 dalje do plačila, - plačo za mesec maj 2009 v znesku 212,80 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 6. 2009 dalje do plačila, - plačo za mesec junij 2009 v znesku 397,93 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 7. 2009 dalje do plačila, vse v 15-ih dneh, da ne bo izvršbe.

II. Tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki glasi: „1. Ugotovi se, da je tožnik S.R. dne 1. 4. 2009 s toženo stranko M. d.o.o. sklenil delovno razmerje za nedoločen čas s polnim delovnim časom za delovno mesto „tesar“.

2. Kot nezakonita se razveljavi odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 6. 2009. 3. Ugotovi se, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 15. 6. 2009 in še traja, zato mora tožena stranka tožnika pozvati nazaj na delo, mu čas od 15. 6. 2009 dalje do vrnitve nazaj na delo vpisati kot delovno dobo v delovno knjižico in mu za ves čas trajanja nezakonitega prenehanja delovnega razmerja obračunati in izplačati prikrajšanja iz naslova plače v pripadajočih neto zneskih ter po predhodnem odvodu davkov in prispevkov kot če bi delal, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne mesečne plače dalje do plačila, vse v 15-ih dneh, pod izvršbo.“, se zavrne.

III. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Zoper zgoraj navedeno sodbo in sklep se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožeča stranka v delu, v katerem s tožbenim zahtevkom ni uspela iz vseh pritožbenih razlogov. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek z obrazložitvijo, da naj bi tožnik sam dne 15. 6. 2009 podal sporazumno odpoved pogodbe o zaposlitvi, kar naj bi potrdili priči S.D. in D.Š., to pa naj bi izhajalo tudi iz izvedenskega mnenja izvedenca za forenzične preiskave. Sodišče prve stopnje je pri tem spregledalo, da sta o okoliščinah domnevnega prenehanja delovnega razmerja priči izpovedali različno, njune izpovedi pa ne potrjujejo ugotovitve sodišča, da naj bi tožnik prostovoljno in svobodno podal izjavo z dne 15. 6. 2009 in da bi jo tudi razumel. Priča D.Š. je izpovedala, da je po navodilu direktorja tožene stranke napisala izjavo za enega delavca, katerega imena se ni spominjala, prav tako pa tudi ne datuma izjave. Na vprašanje ali je v pisarni videla tožnika, ni mogla odgovoriti, izpovedala pa je, da naj bi komunikacija med direktorjem in delavcem potekala v srbohrvaškem jeziku, da pa ni slišala pogovora. V identičnem postopku pred Delovnim sodiščem v Mariboru, ki je tekel pod opr. št. Pd 427/2009 je ista priča izpovedala drugače, kopija zapisnika je bila priložena v obravnavan spis, predlagan je bil tudi vpogled v spis opr. št. Pd 427/2009. Tam je izpovedala, da je slišala razgovor in da naj bi se dva delavca pogovarjala z direktorjem o tem, da bosta dala odpoved. Tožeča stranka je v pripravljalni vlogi z dne 25. 5. 2010 predlagala, da sodišče vpogleda v navedeni spis, vendar tega dokaza ni sprejelo. Iz sodbe Delovnega sodišča v Mariboru z dne 26. 5. 2010 opr. št. Pd 425/2009, ki jo je pooblaščenec tožnika prejel 13. 5. 2011, izhaja, da je priča D.Š. izpovedala, da je izjavo napisala dne 15. 6. 2009, saj se datuma spominja zaradi gneče v zvezi s plačami, da pa je tega dne napisala zgolj eno oziroma to predmetno izjavo, prav tako pa v naslednjih dnevih ni napisala nobene druge izjave. Iz primerjave izpovedi priče D.Š. v treh postopkih pred Delovnim sodiščem v Mariboru, ki so tekli zaradi istih razlogov in sicer glede veljavnosti izjave, ki je bila datirana s 15. 6. 2009, je razvidno, da je navedena priča trikrat izpovedala drugače oziroma nasprotujoče, zato na njeni izpovedi sodišče ne bi smelo graditi odločbe. Enako neverodostojna je izpoved direktorja S.D., ki ji je sodišče v celoti sledilo in na katero je naslonilo izpodbijano sodbo, ki je na obravnavi 16. 12. 2010 izpovedal, da je tožnik izjavil, da ne želi več delati pri toženi stranki, zaradi česar je poklical računovodkinjo, ki je izjavo natipkala, tožnik pa jo je podpisal v pričo S.D. in D.Š. v njegovi pisarni, datum naj bi vpisala tajnica, ki sicer vodi evidenco prijave in odjave delavcev. V postopku, ki je tekel pod opr. št. Pd 427/2009, je S.D. izpovedal, da je K.R. izjavo podpisal ob prisotnosti njega in D.Š.. Iz sodbe Delovnega sodišča v Mariboru opr. št. Pd 425/2009 pa izhaja, da je S.D. izpovedal, da je na sestanku v Nemčiji delavcem pojasnil situacijo in jim dal denar za prevoz v Slovenijo, hkrati pa se je z njimi dogovoril, da se naslednji dan oglasijo v M., kjer se bodo razveljavile pogodbe o zaposlitvi. Navedel je, da so se tožniki in ostali delavci v pisarni oglasili 16. 6. 2009 in 17. 6. 2009, torej ne 15. 6. 2009, kot direktor in priča D.Š. navajata v svojih izpovedbah, kjer se je z vsakim od delavcem pogovoril zakaj delo ni bilo uspešno opravljeno ter jim dal v podpis izjave o odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Izjavo naj bi skupaj napisali računovodkinja D.Š. in tajnica E.I.. Direktor je izrecno izpovedal, da vsebine izjave ni narekoval tožnik, temveč jo je narekoval on sam, ko je odšel k računovodkinji in sicer s takšno vsebino, kot si jo je sam zamislil. Iz navedenega izhaja, da direktor S.D. ni govoril resnice, saj je iz izpovedi v postopku opr. št. Pd 425/2009 razvidno, da se izjava ni sestavila na pobudo oziroma željo tožnika. Da izpovedi priče D.Š. in S.D. niso verodostojne izhaja tudi iz izpovedi tožnika, ki je izpovedal, da izjave z dne 15. 6. 2009 ni podpisal in da ni podal nobene izjave, s katero bi sporazumno odpovedal delovno razmerje pri toženi stranki. Za prenehanje delovnega razmerja je izvedel šele tedaj, ko ga je sodelavec K.R. obvestil, da ni več prijavljen v zdravstveno zavarovanje, zaradi česar je preveril svoje zdravstveno zavarovanje in ugotovil, da ni več zaposlen od 15. 6. 2009. Iz izpovedi priče K.R. izhaja, da tudi ta ni nikoli podal izjave za sporazumno prenehanje delovnega razmerja. Izpoved tožnika potrjuje tudi uradni zaznamek Inšpektorata Republike Slovenije za delo z dne 13. 7. 2009, iz katerega je razvidno, da sta tožnik in priča K.R. za prenehanje delovnega razmerja izvedela šele po vpogledu v zdravstveno zavarovanje. Prvostopenjsko sodišče v obrazložitvi navaja, da je izvedenec S.P. ugotovil, da je podpis na izjavi z dne 15. 6. 2009 tožnikov, vendar pa izvedenec zaslišan na obravnavi ni mogel izključiti tudi možnosti, da je bil podpis dan na prazno listino, kateri je bilo kasneje dodano besedilo. Tožnik zato ni govoril neresnice, ko je izpovedal, da izjave ni podpisal, seveda pa dopušča možnost, da mu je bila izjava podtaknjena med podpisovanjem dokumentov ob sklenitvi pogodbe oziroma v zvezi z delom v Nemčiji. Tožnik je izjavo z dne 15. 6. 2009 prvič videl šele takrat, ko jo je v sodni spis predložila tožena stranka. Prvostopenjsko sodišče je spregledalo dejstvo, da tožena stranka ni razpolagala s potrdilom o prejemu izjave, da izjave ni podpisala oziroma požigosala in da je na njej datum dopisan z roko, kar je skrajno neobičajno, upoštevajoč izpoved direktorja tožene stranke, da naj bi se izjava sestavila in podpisala istega dne, torej ni bilo nobenega razloga, da se ta datum ne izpiše z isto pisavo. Pritožba še poudarja, da izjava oziroma sporazum z dne 15. 6. 2009 ne more biti veljaven tudi iz razloga, ker tožnik ne zna slovenskega jezika in tako sploh ne bi mogel vedeti, kaj podpisuje, tudi če bi izjava z dne 15. 6. 2009 res oziroma zavestno podpisal. Prav tako sporazum ni sestavljen v skladu z 79. členom ZDR, saj ne vsebuje določila o posledicah, ki nastanejo delavcu zaradi sporazumnega prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Pritožba tudi opozarja na drugačno odločitev sodišča v identični zadevi opr. št. Pd 425/2009. Tožeča stranka se posebej pritožuje tudi zoper sklep o stroških postopka, pri čemer poudarja, da je tožeča stranka v celoti uspela z zahtevkom iz naslova neizplačanih plač, saj je potrebno k uspehu k pravdi upoštevati tudi delno izpolnitev obveznosti iz naslova plač, ki so bile plačane po vložitvi tožbe. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo razveljavi ter vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem prereka pritožbene navedbe in predlaga njeno zavrnitev. Meni, da sodišče ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ker ni izvedlo dokaza z vpogledom v spis opr. št. Pd 427/2009, ker ta dokazni predlog ni bil konkretiziran. V pripravljalni vlogi je tožnik zatrdil, da izjave z dne 15. 6. 2009 ni podpisal, istočasno pa je s tem v nasprotju navedel, da dopušča možnost, da mu je bila dana v podpis kakšnih drugih dokumentov, vendar te navedbe ni z ničemer utemeljil. To utemeljuje šele v pritožbi, te navedbe pa so neresnične. Meni, da gre za nedovoljeno novoto. Glede pritožnikovih navedb v zvezi z zadevo opr. št. Pd 425/2009 navaja, da predložene sodbe v tej zadevi ni mogoče upoštevati kot verodostojen dokaz, pri čemer pa še poudarja, da ni šlo za obravnavanje istega dogodka, zato izjave niso primerljive.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe (sodišče prve stopnje je sicer izdalo sodbo in sklep, kar je napačno, saj po določbi četrtega odstavka 163. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji, sodišče o zahtevi za povrnitev stroškov odloči v sodbi ali sklepu, s katerim se konča postopek pred njim, v konkretnem primeru je sodišče končalo postopek s sodbo, zato bi moralo tudi o stroških postopka odločiti s sodbo) v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga drugi odstavek 350. člena ZPP. Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo v delu, v katerem je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev obstoja delovnega razmerja za nedoločen čas (II./1. izreka sodbe sodišča prve stopnje) in da v tem delu postopka ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. V preostalem izpodbijanem delu pa sodišče prve stopnje ni popolno ugotovilo dejanskega stanja, zaradi česar ni mogoče presoditi pravilne uporabe materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se ugotovi, da je s toženo stranko dne 1. 4. 2009 sklenil delovno razmerje za nedoločen čas polnim delovnim časom za delovno mesto „tesar“. Zoper navedeno odločitev se pritožuje tožnik, vendar ne podaja pritožbenih razlogov, razen splošne navedbe, da se pritožuje iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 338. člena ZPP, zato je pritožbeno sodišče ta del sodbe preizkusilo le v okviru preizkusa po uradni dolžnosti, to je glede absolutno bistvenih kršitev pravil postopka in pravilne uporabe materialnega prava. Pri tem je pritožbeno sodišče ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev pravil postopka in da je na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, saj je ugotovilo, da je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena zakonito zaradi povečanega obsega dela, kar je dokazala tožena stranka tudi v dokaznem postopku. Sodišče je tako ugotovilo, da je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena skladno z določbo 52. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji) in zato niso nastopili pogoji iz 54. člena ZDR, kjer je določeno, da če je pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena v nasprotju z zakonom, se šteje, da je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Zaradi navedenega je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek in je pritožba v tem delu neutemeljena.

Utemeljeno pa pritožba graja odločitev sodišča prve stopnje, s katero je le-to zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 6. 2009 in ugotovitev, da delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo tega dne. Sodišče prve stopnje je tako odločilo na podlagi dokaznega zaključka, da je podpis na izjavi B17 lastnoročni podpis tožnika. Da gre za lastnoročni podpis tožnika, je sodišče ugotovilo s pomočjo izvedenca forenzične stroke. Sodišče je po oceni pritožbenega sodišča napravilo prehiter dokazni zaključek, da že iz dejstva, da je tožnik zatrjeval, da podpis ni njegov in je ponarejen, izhaja, da je govoril neresnico in je zato celotna izjava z dne 15. 6. 2009, iz katere izhaja, da daje odpoved sporazumno in iz osebnih razlogov z dnem 15. 6. 2009, izraz prave volje tožnika. Tožnik je namreč vseskozi trdil, da navedene izjave ni podal in da tudi dne 15. 6. 2009 ni bil na sedežu tožene stranke. Sodišče tem navedbam tožnika ni verjelo zgolj zaradi dejstva, ker je tožnik trdil, da podpis ni njegov in da je ponarejen. Tako dokazno sklepanje je po oceni pritožbenega sodišča vsaj preuranjeno.

Da naj bi se tožnik dejansko dne 15. 6. 2009 nahajal pri toženi stranki in podal sporno izjavo, izhaja le iz izpovedi direktorja tožene stranke S.D.. Iz izpovedi priče D.Š., ki je po pogodbi opravljala računovodske posle za toženo stranko, namreč ne izhaja, da je bil tožnik tega dne na sedežu tožene stranke, temveč iz njene izpovedi le izhaja, da je po navodilu direktorja tožene stranke natipkala izjavo, ki se nanaša na sporazumno odpoved, pri čemer se ni spominjala imena delavca in tudi ne datuma, kdaj naj bi se to dogajalo. Zaslišana kot priča je vedela le povedati, da je ob tej priliki natipkano izjavo odnesla v pisano direktorja, kjer sta bila še dva delavca. Videla je, da sta oba delavca izjavi podpisala. Tožnika na sodišču ni mogla prepoznati kot enega od teh dveh delavcev.

Iz izpovedi tožnika, ki je trdil, da izjave ni podpisal, da pa je možno, da mu je bil list dan v podpis ob kaki drugi priliki, izjave direktorja tožene stranke, da je izjava izraz prave volje tožnika in jo je podpisal pred njim 15. 6. 2009 in izjave priče D.Š., da je natipkala predmetno izjavo, po oceni pritožbenega sodišča še ni mogoče zaključiti, da je tožnik v resnici dne 15. 6. 2009 podal izjavo o prenehanju delovnega razmerja, katero je podpisal. Pri tem se pritožbenemu sodišču postavlja tudi vprašanje, zakaj, v kolikor bi šlo dejansko za izjavo volje oziroma dogovor, da tožniku 15. 6. 2009 preneha delovno razmerje in da je dejansko tega dne podal izjavo, ni datuma vpisal sam oziroma ga ni natipkala že priča D.Š., ki je pisala izjavo. Pritožbeno sodišče meni, da mora sodišče prve stopnje tem dejstvom posvetiti več pozornosti, saj se je v sodni praksi že večkrat izkazalo, da so delavci morali podobne izjave brez izpolnjenih datumov podpisati že ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi.

Pritožba tudi utemeljeno opozarja, da so pred Delovnim sodiščem v Mariboru tekli trije spori zoper toženo stranko, ki so jih vložili tožniki, delavci tožene stranke, ki jim je vsem prenehalo delovno razmerje na podlagi izjave z dne 15. 6. 2009. Tožnik je na to dejstvo opozarjal že tekom postopka, vendar sodišče prve stopnje ni vpogledalo v ostale spise, čeprav bi lahko zadeve celo združilo. Pri tem so neutemeljene navedbe tožene stranke v odgovoru na pritožbo, da gre za prepozno predlagane dokaze. Tožnik je predlagal vpogled v spis opr. št. Pd 425/2009 še pred prvim narokom za glavno obravnavo, v spis opr. št. Pd 427/2009 pa na prvem naroku. Vendar bi sodišče moralo v spisa, ki se nanašata na enako oziroma podobno dejansko stanje in isto pravno podlago vpogledati tudi na podlagi kasnejših navedb v sodnem postopku, saj je sodišče v individualnih delovnih sporih vezano na preiskovalno načelo, kot izhaja iz prvega odstavka 34. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1 – Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji), ki določa, da če sodišče po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev, lahko izvede dokaze tudi po uradni dolžnosti. Zato tožnik s predlogom za vpogled v spisa Delovnega sodišča v Mariboru opr. št. Pd 425/2009 in opr. št. Pd 427/2009, v katerih je bila predmet spora ravno tako izjava o prenehanju delovnega razmerja z dne 15. 6. 2009, sicer drugih delavcev, ne more biti prekludiran.

Ker torej po izvedenem dokaznem postopku pred sodiščem prve stopnje ni jasno, ali je tožnik dne 15. 6. 2009 podal izjavo o sporazumni odpovedi dne 15. 6. 2009, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na prenehanje delovno razmerje ter stroške postopka razveljavilo in vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj je ocenilo, da samo ne more dopolniti postopka.

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče vpogledati v sodna spisa Delovnega sodišča v Mariboru opr. št. Pd 425/2009 in opr. št. Pd 427/2009, primerjati izjave o odpovedi delavcev, in prebrati izpovedi direktorja tožene stranke in priče D.Š., vse z oziroma na dogajanja pri toženi stranki dne 15. 6. 2009. Ponovno zaslišati direktorja tožene stranke in pričo D.Š. ter po potrebi tožnika in opraviti soočenje tožnika in direktorja tožene stranke glede na diametralno različne izpovedi direktorja, da je bil tožnik dne 15. 6. 2009 pri njemu v pisani na sedežu tožene stranke in izpovedi tožnika, da v tistem času ni bil noben dan na sedežu tožene stranke. Po tako dopolnjenem dokaznem postopku bo sodišče prve stopnje o tožbenem zahtevku ponovno odločalo. Pri ponovni odločitvi naj upošteva tudi pritožbene navedbe tožeče stranke, da je pri odločitvi o stroških postopka potrebno upoštevati, da je tožnik z denarnim delom tožbenega zahtevka uspel in da po določbi petega odstavka 41. člena ZDSS-1 delodajalec vedno krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka v sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja tako, da tudi v primeru, da tožnik s tožbenim zahtevkom v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja ne uspe, to ne more vplivati na odmero stroškov postopka v smislu kompenzacije, kot je to napačno storilo sodišče prve stopnje pri odločanju o stroških postopka.

Pritožbeno sodišče je imelo podlago za svojo odločitev v delu, v katerem je zavrnilo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v določbi 353. člena ZPP, v delu, v katerem je ugodilo pritožbi in sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje v določbi 355. člena ZPP in glede odločitve o stroških postopka v določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.