Jedro

V konkretnem primeru DDV izkazan na spornih prejetih računih ni bil nikoli plačan, saj so se obveznosti zapirale z asignacijami. Tožnik je zneske DDV, ki so bili obračunani na računih dobavitelja, odbijal v svojih obračunih DDV in ga tudi dobil povrnjenega. Šlo je za posle in izdajo računov, katerih namen je pridobiti le davčno ugodnost (odbitek DDV), ni pa obstojal resnični promet blaga med izdajateljem računov in tožnikom. Tožnik pa v postopku ni dokazal, da je blago, zaračunano na računih omenjenega posrednika, v resnici bilo dobavljeno s strani navedenega posrednika.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopni organ zavezancu za davek A. d.o.o., za obdobje od 1. 1. 2005 do 31. 12. 2005 dodatno odmeril davek na dodano vrednost (DDV) v znesku 83.363,00 EUR in pripadajoče obresti (točka I. 1.), ter akontacijo dohodnine v znesku 40.117,84 EUR ter pripadajoče obresti (točka I. 2.) z rokom plačila 30 dni od vročitve odločbe, s tem, da zavezanec ni zahteval povrnitve stroškov in da stroški postopka, ki so nastali davčnemu organu, bremenijo davčni organ, pritožba pa ne zadrži izvršitve odločbe (točke II. do IV. izreka). Iz obrazložitve je razvidno, da je pri tožniku prvostopni organ opravil davčni inšpekcijski nadzor (DIN) DDV in davka od dohodkov pravnih oseb za leto 2005 ter o ugotovitvah sestavil zapisnik z dne 13. 12. 2006, na katerega je zavezanec podal pripombe, na katere je prvostopni organ odgovoril v izpodbijani odločbi.

Iz ugotovitev prvostopnega organa izhaja, da je tožnik v inšpiciranem obdobju med drugim nabavljal repromaterial za proizvodnjo plastičnih lončkov od dobavitelja iz tujine. Račune za dobavo materiala dobaviteljev iz tujine pa je tožniku izstavljal domači zavezanec B. s.p. V letu 2005 je tožnik na kontu 2202-0001414: Kratkoročne obveznosti do dobaviteljev v državi – B. s.p., na osnovi prejetih računov, knjižil obveznosti v znesku 119,862.665,22 SIT (v dobro konta) in zapiranje obveznosti v znesku 119,854.037,76 SIT (v breme konta). Med postopkom je bilo ugotovljeno, da je B. s.p., v letu 2005 tožniku izstavljal račune, po katerih mu je zaračunaval material za proizvodnjo plastičnih lončkov. Na računih je bil obračunan 20 % DDV, katerega je tožnik odbijal v obračunih DDV od junija do decembra 2005. Davčni organ je ugotovil, da so bili preko dejavnosti samostojnega podjetnika B. (od 30. 6. 2005 dalje), s.p., samo izstavljeni računi od tujega dobavitelja do tožnika, dejansko pa so vsi posli potekali neposredno med tožnikom in tujim dobaviteljem. B. s.p. je v vseh primerih nastopal le kot posrednik. B. s.p. na izdanih računih nabavni vrednosti materiala ni prištel svoje marže, ampak je neto vrednosti po obračunu dobavitelja le prištel 20 % DDV, katerega pa davčnemu organu ni prijavil in tudi ne plačal. Prav tako tožnik „dobavitelju“ B. s.p. ni plačeval prejetih računov, ampak so bila vsa plačila (denarna nakazila) izvršena neposredno dobaviteljem v tujino oziroma se je del obveznosti do dobavitelja B. s.p. zapiral s preknjiženjem obveznosti na konto 2851 – obveznosti do direktorja tožnika, kateremu so bila potem iz transakcijskega računa tožnika skozi celo leto 2005 izvršena nakazila na osebni račun. Obračunani DDV, ki ga je B. s.p. zaračunal na izdanih računih, s strani tožnika ni bil plačan, v tem smislu, da ni prišlo do denarnega toka, medtem, ko pa ga je le-ta dobil povrnjenega s strani države (preko odbitka vstopnega DDV). Obveznosti do dobavitelja na kontu 2202-0001414, je tožnik zapiral z izvršenimi cesijami. Tožnik je posloval na način, da je naročilo bilo posredovano s strani tožnika in prav tako je bil material plačan z avansi, samo računi za nabavo materiala so šli od dobaviteljev v tujini preko posrednika B. s.p. do tožnika.

Iz preglednice 1 na strani 5 izpodbijane odločbe so razvidni prejeti računi dobavitelja B. s.p., knjiženi na kontu 2202-0001414. Po navedenih prejetih računih je tožnik odbijal vstopni DDV v obračunih DDV. Tako je v letu 2005 odbil vstopni DDV v skupnem znesku 19,977.109,20 SIT, katerega pa dobavitelju (B. s.p.) ni plačal tako, da med tožnikom kot kupcem in navedenim dobaviteljem ni nikoli prišlo do denarnega toka. Vse obveznosti do dobavitelja so se pri tožniku zapirale preko asignacij, v katere je bil vključen tudi direktor tožnika kot fizična oseba. Davčni organ je prišel do ugotovitev, da tožnik ni bil upravičen do odbitka vstopnega DDV, saj ga dobavitelju tudi ni plačeval. Davčni organ v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja razloge, zaradi katerih se tožniku ne prizna odbitek vstopnega DDV.

Tožnik je kot kupec dne 20. 6. 2005 sklenil prodajno pogodbo št. 01/2005 (dalje pogodba) s prodajalcem B. s.p. Iz 2. člena pogodbe je razvidno, da je predmet pogodbe prodaja blaga in uslug prodajalca po zahtevah kupca. V postopku inšpiciranja je bilo ugotovljeno, da je blago naročal tožnik pri dobavitelju iz tujine sam neposredno. V 7. členu je dogovorjeno, da se na neto ceno posameznih izdelkov obračunava 20 % DDV in da bo prodajalec izstavil kupcu račun za blago po vsaki dobavi, kupec pa se obvezuje, da bo blago plačal z avansom. V postopku inšpiciranja je bilo prav tako ugotovljeno, da je blago sicer tožnik plačeval z avansom, vendar ne na račun prodajalca, ampak neposredno dobavitelju v tujino. Dne 30. 9. 2005 je bil sklenjen aneks k 7. členu pogodbe, po katerem se v 7. členu določen način plačila z avansom spremeni v plačilo s kompenzacijo ali plačilo v 90. dneh.

Med postopkom so bile ugotovljene nepravilnosti v poslovanju tožnika, katerih posledica je bil preveč odbiti vstopni DDV po prejetih računih in premalo plačani davek od drugih osebnih prejemkov od izplačil fizični osebi. Vse navedeno izhaja iz opravljenih asignacij. Knjižbe niso bile izvedene na podlagi poslovnih dogodkov, ampak na podlagi nakazil, v katere sta bila poleg tujih dobaviteljev, kot prejemnikov plačil, vključena tudi direktor tožnika kot fizična oseba in C. Slednja se je v asignacijah pojavljala kot dolžnik, čeprav s tožnikom ni imela nobene veze.

Davčni organ je ugotovil, da so se obveznosti do dobavitelja B. s.p. zmanjševale na podlagi asignacij, ki niso temeljile na poslovnih dogodkih. Iz nalogov za knjiženje (temeljnic), katere je davčnemu organu predložil tožnik, ni razvidno, kateri računi, prejeti od dobavitelja B. s.p., so se zapirali. Vsakemu posameznemu nalogu za knjiženje, so priložene asignacijske pogodbe, iz katerih pa so razvidni le udeleženci posamezne asignacije in zneski, ki so predmet nakazila. Drugi podatki, ki bi izpričevali, da je poslovni dogodek pred tem nastal in da se z asignacijo obveznost zmanjšuje, iz nalogov za knjiženje niso razvidni. V izpodbijani odločbi je na strani 7 do 13 podrobno opisanih nekaj knjižb, po katerih so se zmanjševale obveznosti. Knjiženja so opisana v preglednici 2 na strani 13 in 14 izpodbijane odločbe. Davčni organ opisuje nekaj primerov knjiženj, podlaga katerih so bile dogovorjene asignacije, in ugotavlja, da ne temeljijo na poslovnih dogodkih. Pri vseh so bile ugotovljene iste vrste nepravilnosti. Iz predloženih dokumentov je razvidno, da je material pri tujem dobavitelju naročil tožnik sam, posrednik B. s.p. je bil nepomemben člen v verigi izvedenih poslov. Prav tako iz kartice konta 2202/1414 ni razvidno, katere obveznosti bi bile pokrite z navedenimi plačili. Zavezanec davčnemu organu ni predložil izvirnih poslovnih listin, ki bi potrjevale obstoj obveznosti, ki so se z asignacijami zapirale. Davčni organ je ugotovil, da so se na navedenem kontu zapirale obveznosti, ki jih na določen dan ni bilo izkazanih. Na vseh temeljnicah manjkajo podpisi osebe, ki je v podjetju zadolžena za kontroliranje knjigovodskih listin. Vse navedeno je v nasprotju z določili Slovenskih računovodskih standardov (SRS, Uradni list RS, št. 107/01) 21 in 22. V nekaterih primerih davčni organ ugotavlja, da v asignacijo ni vključen A., d.o.o., ampak druga pravna oseba (C.), zaradi česar ne obstoja podlaga, da bi navedeni znesek lahko tožnik knjižil v svojih poslovnih knjigah (preglednica 3 na strani 15 izpodbijane odločbe). Iz preglednice 5 na strani 17 izpodbijane odločbe izhajajo asignacije in nakazila v tujino, iz preglednice 6 na strani 17 in 18 izpodbijane odločbe pa izhaja izpis prometa na kontu 2201/1414 – Kratkoročne obveznosti do dobaviteljev v državi B., s.p..

Davčni organ je prišel do zaključka, da je DDV v znesku 19,977.109,20 SIT, ki ga je tožnik bil dolžan plačati svojemu dobavitelju, v celotnem znesku bil izplačan direktorju tožnika v letu 2005 z izvedenimi asignacijami. Tožnik dobavitelju B. s.p. računov ni plačeval, ampak je bil v vseh primerih plačan samo material v neto vrednosti (po računih) tujih dobaviteljev, kjer so bila plačila izvršena neposredno dobaviteljem v tujino. DDV, izkazan na prejetih računih, pa ni bil nikoli plačan – ni bilo denarnega toka (obveznosti so se zapirale z asignacijami). Celotno vrednost vstopnega DDV 19,977.109,20 SIT, ki je bil obračunan na prejetih računih dobavitelja B. s.p. v letu 2005, je prejel direktor na svoj privatni račun v istem letu. Zaradi navedenega je davčni organ ugotovil, da tožnik, v skladu z določili 40. člena Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 21/06 – UPB4, dalje ZDDV) DDV, ki ga ni plačal dobavitelju, tudi ni bil upravičen odbiti. Vrednost preveč odbitnega vstopnega DDV po prejetih računih dobavitelja B. s.p. znaša 19,977.109,20 SIT. Pri izračunu obresti pa se davčni organ sklicuje na 95. člen Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/06, v nadaljevanju ZDavP-2).

Pripombe zavezanca za davek davčni organ zavrača kot neutemeljene. Med drugim ugotavlja, da je nastopal B. s.p. kot nepotrebni člen v verigi pridobitev blaga pri tožniku oziroma kot missing trader. Tožnik med postopkom ni predložil potrebnih dokazil, čeprav mu je bilo omogočeno, da za svoje trditve predloži dokaze (1. odstavek 95. člena Zakona o davčnem postopku, Uradni list RS, št. 25/05, Uradno prečiščeno besedilo, dalje ZDavP-1).

V postopku inšpiciranja obračunavanja in plačevanja davka od drugih osebnih prejemkov za leto 2005, je davčni organ ugotovil premalo plačano akontacijo dohodnine za direktorja tožnika D.D. od izplačanih drugih prejemkov. Direktorju so bila izplačana denarna sredstva iz računa podjetja na direktorjev privatni račun. V določenih primerih so bile poravnave tudi direktorjeve obveznosti, ki jih je imel kot fizična oseba do banke. Med postopkom je direktor davčnemu organu predložil posojilno pogodbo, ki bi naj bila dokaz, da je dal posojilo v višini 16,000.000,00 SIT, kar bi naj bila podlaga za knjižbe. Iz posojilne pogodbe z dne 31. 5. 2005 (prej 2004, letnica je ročno popravljena) je razvidno, da je bila sklenjena med posojilodajalcem D.D. in posojilojemalcem B. s.p. Pogodba je bila sklenjena za posojo (denarnih sredstev oziroma premičnin) v vrednosti 16,000.000,00 SIT. Davčni organ ugotavlja, da je pogodba nejasna, da ni razvidno, kaj je predmet posoje, ali denarna sredstva ali premičnine. Davčni organ od posojilodajalca ni prejel nobenega dokaza, ki bi potrjeval, da je bilo posojilo v znesku 16,000.000,00 nakazano posojilojemalcu. Davčni organ ugotavlja, da so bila denarna sredstva, ki jih je direktor prejel na svoj račun neupravičeno izplačana. Tako obstoja utemeljen sum, da do posoje denarja direktorja dejansko sploh ni prišlo in da je bila pogodba sklenjena samo zaradi namena, da se iz transakcijskega računa tožnika izplača znesek. Davčni organ je opravil še preveritev na transakcijskih računih, ki jih ima za namen opravljanja dejavnosti, odprte posojilojemalec. Ugotovljeno je bilo, da slednji od posojilodajalca D.D. v letu 2005 ni prejel nobenega zneska. Na podlagi preveritve prometa preko TRR, ki ga ima posojilodajalec, je bilo ugotovljeno, da slednji na TRR v letu 2005 ni imel toliko denarnih sredstev, da bi jih lahko dal na posodo.

Davčni organ je prišel do zaključka, da je direktor od tožnika v letu 2005 na podlagi izvedenih preknjiženj prejel denarna sredstva v višini 28,551,500,00 SIT (dejansko je prejel 28,842.236,94 SIT). Vrednost vrnjenega posojila, ki ga je direktor namesto od posojilojemalca prejel od tožnika je glavnico presegal za 12,551.500,00 SIT. Za dokazovanje upravičenosti navedenih prejemkov je direktor tožnika davčnemu organu predložil tri blagajniške prejemke v skupni višini 26,100.000,00 (za plačilo dveh osebnih vozil in nekega stroja), za katere pa je davčni organ ugotovil, da so neverodostojne knjigovodske listine, saj so v nasprotju z določili SRS 21. Iz preglednice 9 in 10 na strani 28 in 30 izpodbijane odločbe so razvidne preknjižbe. Ugotovljeno je bilo, da je direktor prejemke v znesku 28,842.236,94 SIT prejel brez obdavčitve, saj ob izplačilu ni bil obračunan in plačan davek od osebnih prejemkov. Izplačani zneski predstavljajo za direktorja drugi dohodek po 1. odstavku 98. člena Zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 54-2538/2004 in 80-3534/2004, dalje ZDoh-1), po katerem so drugi dohodki vsi dohodki, ki se v skladu s tem zakonom ne štejejo za dohodke fizične osebe iz 1. do 5. točke 17. člena tega zakona. Za zaposlenega direktorja D.D. predstavlja dohodek v višini 28,842.236,94 SIT neto dohodek. Ker se akontacija dohodnine obračunava od bruto osnove, je bil neto prejemek preračunan v bruto osnovo na podlagi koeficenta 1,3333. Od tako ugotovljene bruto osnove je bila obračunana akontacija dohodnine po stopnji 25%. Direktor D.D. je prejel dohodke v bruto znesku 38,455.354,51 SIT. Ker davek ni bil obračunan in plačan, je davčni organ izračunal akontacijo dohodnine za leto 2005, ki znaša 40.117,84 EUR, obresti pa je izračunal po 95. členu ZDavP-2. Davčni organ zavrača pripombe tožnika, ker niso bili predloženi dokazi, ki bi lahko kakorkoli vplivali na drugačno odločitev davčnega organa.

Pritožbeni organ se z odločitvijo prvostopnega organa strinja in se na njegove ugotovitve v celoti sklicuje, v skladu z 2. odstavkom 254. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 in spremembe, v nadaljevanju ZUP).

Tožnik ni predlagal drugih dokazil, ki bi dokazovale drugače od dejansko ugotovljenega stanja. V skladu z določili 96. člena ZDavP-1 pa dokazuje zavezanec za davek svoje trditve v davčnem postopku praviloma s pisno dokumentacijo. Drugostopni organ se sklicuje na določila ZDDV (3. člen, 5. točko 1. odstavka 12. člena, 13. člen, 40. člen) in člen 21(I)(c) Šeste direktive Sveta Evropskih skupnosti ter določila SRS, ki urejajo področje vodenja poslovnih knjig, kot tudi sodbe Sodišča Evropske skupnosti. Če izdan račun temelji na neresnični transakciji, če promet blaga in storitev ni bil opravljen, zavezanec, ki prejme tak račun, na njegovi podlagi ne more uveljavljati pravice do odbitka vstopnega DDV. Drugostopni organ ugotavlja, da je bila v izpodbijani odločbi tudi utemeljena podlaga za obračun davka od drugih osebnih prejemkov direktorja D.D. za leto 2005. Tožnik namreč tudi v pritožbi ni izkazal upravičenosti namena sredstev, ki jih je nakazal na račun navedene fizične osebe.

Tožnik v tožbi navedeno odločitev izpodbija. Navaja, da drugostopni organ v odločbi z dne 30. 9. 2009 navaja zavezanca za davek, ki s takšno firmo ne obstoja. Kot izhaja iz zgodovinskega izpiska iz sodnega registra, firma z naslovom E. d.o.o. ne obstoja oziroma ni zavezanec za davek v predmetnem postopku. Tožnik nadalje meni, da odločitev v izpodbijani odločbi nima nobene dejanske in pravne podlage in je vzpostavljen konstrukt, da je tožnik kot zavezanec nabavljal repromaterial iz tujine, od dobavitelja iz Skupnosti, račune pa je zavezancu – tožeči stranki izstavljal domači zavezanec. Za takšne zaključke v izpodbijani odločbi ni nobene podlage. Tuj dobavitelj je izstavil račune za dobavljeno blago na ime B. s.p in je tako tuj dobavitelj slednjega štel za kupca. Ob tem je dejanski prevoz blaga, kje se je to peljalo in kdo ga je prevzel, povsem irelevantno. Po prepričanju tožnika je pomembno le dejstvo, da je B. s.p. bil kupec blaga od tujega dobavitelja, saj je tako štel tuji dobavitelj, ki mu je izstavil fakturo za dobavljeno blago, tako pa je štel tudi B. s.p., ki je dobavljeno blago fakturiral zavezancu - tožniku. Tožena stranka, niti drugostopni organ, se z ničemer nista opredelila do dejstva, da je potrebno upoštevati, da gre v spornem obdobju za čas, ko se je nad zavezancem – tožnikom vodil postopek prisilne poravnave ter so tako njegove bonitete bile izredno slabe. Vključitev „posrednika“, kot to navaja tožena stranka (čeprav tožnik meni, da je navedena opredelitev napačna, saj gre za dobavitelja), je bila tako nujna.

Tožeča stranka je knjižila prejete račune ter te tudi poravnala. Sam denarni tok je nepomemben, to je stvar dolžniško upniškega razmerja med tožnikom in B. s.p. kot dobaviteljem. Skladno z določili Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/01 s spremembami) je predvidenih več različnih načinov prenehanja obveznosti, tako z odstopi terjatev, poboti, kompenzacijami, asignacijami. Prav z navedenimi načini plačil je tožeča stranka v celoti poravnala svoje obveznosti do dobavitelja. Asignacije so vsekakor zakonski način prenehanja obveznosti, na podlagi katerega so obveznosti udeležencev asignacije poravnane. Skladno z določili ZDDV ima davčni zavezanec pravico, da od DDV, ki ga je dolžan, odbije DDV, ki ga je dolžan plačati ali ga je plačal pri nabavah blaga oziroma storitev, če je to blago oziroma storitve uporabil oziroma jih bo uporabil za namene svojih obdavčenih transakcij. Nedvomno je B. s.p. bil davčni zavezanec ter ima tako tožeča stranka pravico, da odbije DDV, ki ga je dolžan plačati ali ga je plačal za blago, ki mu ga je dobavil drug davčni zavezanec. Prodajalec B. s.p. kot davčni zavezanec je dobavljeno blago zaračunal ter račune izstavil tožniku. Ne glede na dejstvo, ali so ti plačani ali ne, torej ali je DDV plačan ali ne, ga ima tožeča stranka pravico odbiti. Skladno z določilom 67. člena ZDDV mora davčni zavezanec za uveljavljanje pravice do odbitka DDV imeti račun, izdan v skladu z 81. členom do 84. členom tega zakona. Tožeča stranka takšne račune ima. V predmetni zadevi pa tudi niso izkazane obresti. Tožeča stranka je že v pritožbi poudarila, da se obračun obresti ne da preizkusiti ter da odločba v navedenem delu ni obrazložena.

Tudi odločitev tožene stranke o odmeri dohodnine oziroma akontacije dohodnine za direktorja D.D. od izplačanih drugih prejemkov je po prepričanju tožeče stranke povsem neutemeljena in brez dejanske in pravne podlage. D.D. je nastopal v določenih relacijah kot fizična oseba, kar pa z njegovim delovnim razmerjem pri tožeči stranki oziroma statusom zakonitega zastopnika nima ničesar skupnega. D.D. je tožeči stranki odstopil svoje terjatve, ki jih je imel do B. s.p. ter jih je tožeča stranka s pobotanjem svojih obveznosti dobila v celoti plačane. Znesek vseh odstopljenih terjatev je znašal 28.551.500,00 SIT ter je za navedene terjatve tudi prejel D.D. poplačilo v navedeni višini ter v nadaljevanju pojasni potek zadeve. Tožena stranka neutemeljeno obrazlaga, da bi naj D.D. prejel izplačanega več, kot pa je odstopil terjatev. Tako je ob navedenem posojilu v višini 16.000.000,00 SIT dne 9. 12. 2005 plačal D.D. še znesek 10.000.000,00 SIT iz lastnih sredstev za nabavo stoja (MAZAK Q T 10) za tožnico. Navedeni stroj je D.D. s.p. tožeči stranki dobavil, slednja ga je prejela, plačilo za stroj pa je dolgovala D.D., ki je zanjo plačal stroj iz lastnih sredstev. Glede na slab finančni položaj in voden postopek prisilne poravnave namreč likvidnost tožeče stranke ni bila takšna, da bi lahko plačilo stroja izvedla sama. Tako je prejel D.D. od tožeče stranke znesek 28.842.236,94 SIT, od tega 10.100.000 SIT vrnjena sredstva, ki jih je plačal za stroj, ki ga je tožeča stranka prejela, in 16.000.000,00 SIT iz naslova plačila glavnic terjatev do B. s.p., ki jih je odstopil tožeči stranki, ter razliko iz naslova obračunanih obresti in stroškov.

Listine, ki jih je zahtevala tožena stranka, ne podležejo presoji po SRS, saj ne gre za listine tožeče stranke kot zavezane stranke, temveč za listine D.D., ki je dobil vrnjena svoja sredstva. Razlogi izpodbijane odločbe na strani 26, da je direktor od tožeče stranke prejel za 12.551.5000,00 SIT več, kot je znašalo posojilo, so glede na navedeno neutemeljeni. Tožeča stranka meni, da je bil postopek voden v nasprotju z določili zakona in da tožena stranka ni storila ničesar, da dejansko stanje pravilno ugotovi. Nobene osnove ni za obračun DDV v odmerjenem znesku 83.363,00 EUR, saj je navedeni DDV tožeča stranka v svojih obračunih že obračunala ter si pravilno odbila vstopni DDV. Tožnik zato meni, da je izpodbijana odločitev nezakonita ter da je ob podanih procesnih kršitvah tožena stranka tudi nepravilno uporabila materialno pravo.

Tožeča stranka predlaga, da sodišče opravi glavno obravnavo in izvede predlagane dokaze (vpogled v listinsko dokumentacijo, zaslišanje direktorja tožeče stranke D.D....) ter odloči tako, da izpodbijano odločbo odpravi ter davčni inšpekcijski postopek ustavi, tožeči stranki pa se vrnejo po izpodbijani odločbi plačana sredstva. Podrejeno pa predlaga, da se izpodbijana odločba odpravi in zadeva vrne v ponovno odločanje toženi stranki oziroma prvostopnemu organu. Hkrati predlaga, da sodišče odloči, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri odločitvi in razlogih za odločitev, ki so razvidni tudi iz drugostopne odločbe. Ugotovljeno je bilo, da je ves material, ki ga je tožniku zaračunal B. s.p., sam direktno naročil pri tujem naročniku in je tudi direktno prišel iz skladišča tujega naročnika k tožniku. Domači samostojni podjetnik (B. s.p.) je samo račune tujega dobavitelja prefakturiral v neto znesku na tožnika in mu prištel pripadajoči DDV, ki z njegove strani kot izstopni DDV ni bil plačan, kar pomeni, da je bil zaračunan samo zaradi formalno pridobljene pravice tožnika do odbitka DDV. Davek pa je nato poračunal preko asignacij in ga prenesel na račun direktorja. Vse navedeno v izpodbijani odločbi glede DDV je bila tudi utemeljena podlaga za obračun drugih osebnih prejemkov direktorja D.D. za leto 2005. Tožba ni utemeljena.

Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se z razlogi obeh organov strinja in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06 in št. 62/10, v nadaljevanju ZUS-1), glede tožbenih navedb pa še dodaja: V obravnavanem primeru gre za nepriznavanje odbitka vstopnega DDV tožniku na podlagi računov, za katere prvostopni organ ugotavlja, da blago, na katere se nanašajo navedeni računi, tožniku ni bilo dobavljeno s strani izdajatelja računov ter za obračun akontacije dohodnine od drugih dohodkov direktorja.

Okoliščina, ki jo prvostopni organ očita tožniku, je predvsem v nepravilnem in nepopolnem vodenju dokumentacije glede nabav, opravljenih s strani omenjenega posrednika, ki ne izkazuje, da bi le-ta dejansko opravil navedene dobave. Tožniku davčna organa očitata neverodostojne knjigovodske listine v smislu SRS, kar pomeni, da tožnik z dokumentacijo ni izkazal, da je navedeni subjekt kot dobavitej tudi v resnici opravil njemu zaračunane dobave, od katerih pa ni bil plačan DDV.

Iz ugotovitev prvostopnega organa izhaja, da tožnik navedenemu subjektu računov tudi ni plačeval, ampak so bila v vseh primerih plačila izvršena neposredno tujim dobaviteljem. Kot rečeno DDV izkazan na spornih prejetih računih pa ni bil nikoli plačan, saj so se obveznosti zapirale z asignacijami. Tožnik je zneske DDV, ki so bili obračunani na računih navedenega dobavitelja, odbijal v svojih obračunih DDV in ga tudi dobil povrnjenega. Zato gre tudi po mnenju sodišča za posle in izdajo računov, katerih namen je pridobiti le davčno ugodnost (odbitek DDV), ni pa obstojal resnični promet blaga med izdajateljem računov in tožnikom. Tožnik v svoji dokumentaciji drugega, kot ugotavlja prvostopni organ, tudi ni izkazal. Tožnik ni predložil verodostojnih listin v smislu SRS, čeprav je v postopku sodeloval in je bil z ugotovitvami davčnega organa seznanjen in je imel možnost, da dostavi vso dokumentacijo. Zato so neutemeljene tožbene navedbe, da za takšen zaključek davčni organ ni imel nobene podlage in da gre zgolj za konstrukt. Na drugačno odločitev tudi ne more vplivati sklicevanje tožnika, da je bila vključitev posrednika nujna iz razloga, ker se je nad tožnikom vodil postopek prisilne poravnave.

Tudi po presoji sodišča tožnik v postopku ni dokazal, da je blago, zaračunano na računih omenjenega posrednika, v resnici bilo dobavljeno s strani navedenega posrednika. Iz dokumentacije, ki se nanjo sklicuje tožnik, tudi po mnenju sodišča ni razvidno, da je izdajatelj računov za tožnika dobavil navedeno blago, glede katerega je tožnik odbil vstopni DDV. Po drugi strani pa tudi listine, na podlagi katerih je tožnik zapiral obveznosti do omenjenega dobavitelja, ne dokazujejo nabave blaga in na davčno obveznosti civilnopravne pogodbe ne morajo vplivati oziroma jo spremeniti.

Sodišče se pridružuje mnenju prvostopnega organa, da ni dokazano, da je bilo za tožnika s strani navedenega dobavitelja dobavljeno zaračunano blago. Navedena okoliščina je pomembna, ker je treba dokazati opravljene dobave s strani izdajatelja računov, kar gre v breme tožnika, kolikor uveljavlja davčne ugodnosti iz tega naslova (1. odstavek 40. člena ZDDV oz. 62. člen ZDDV-1, Uradni list RS, št. 119/06 in spremembe). Če izdan račun temelji na neresnični transakciji, če promet blaga ni bil opravljen, zavezanec, ki prejme tak račun, na njegovi podlagi ne more uveljavljati pravice do odbitka vstopnega DDV. Iz navedenega razloga sodišče zavrača tožbene ugovore tožnika, da naj bi izpolnjeval pogoje za uveljavljanje pravice do odbitka DDV, ker ima račune, izdane v skladu z 81. členom do 84. členom ZDDV. Zgolj izdani računi še ne dajajo pravice do odbitka DDV, ampak mora biti izkazano, da je bilo blago res dobavljeno. Navedenega pa v postopku tožnik ni izkazal. Dokazno breme trditev, s katerimi uveljavlja zmanjšanje davčne obveznosti, pa je na strani zavezanca za davek (prvi in tretji odstavek 76. člena ZDavP-2). Praviloma davčni zavezanec svoje trditve dokazuje s pisno dokumentacijo ter poslovnimi knjigami in evidencami, ki jih vodi v skladu s predpisi, lahko pa predlaga tudi izvedbo dokazov z drugimi dokaznimi sredstvi (77. člen ZDavP-2).

V postopku sta davčna organa natančno pojasnila, zakaj listine, ki jih je predložil tožnik tudi ni mogoče obravnavati kot verodostojne listine v smislu SRS, s tem pa se strinja tudi sodišče. Drugih dokazil pa tožnik ne predloži. Sodišče zavrača tožbene ugovore, da v predmetni zadevi niso izkazane obresti. V preglednici številka 8 izpodbijane odločbe so navedeni datumi izteka roka za plačilo obveznosti DDV, obrestna mera za ročnost enega leta, število dni za katere so bile obračunane obresti, znesek DDV, ki je davčna osnova, in znesek obračunanih obresti za plačilo.

Neutemeljeni so tožbeni ugovori, ki se nanašajo na odločitev prvostopnega organa o akontaciji dohodnine za izplačilo drugih dohodkov za direktorja tožnika D.D. V postopku je izkazano, da so bila sredstva iz računa tožnika izplačana direktorju tožnika na njegov račun. Sodišče se strinja z razlogi, ki sta jih za takšno odločitev navedla prvostopni in drugostopni organ, in iz katerih izhaja, zakaj so neutemeljene navedbe tožnika, da naj bi navedena sredstva pomenila zgolj vračilo posojenih sredstev direktorju tožnika. Očitek tožnika, da gre pri teh listinah za listine fizične osebe, ki ne podležejo presoji po SRS, sodišče zavrača, saj gre za sredstva tožnika, katerega poslovanje mora biti skladno s SRS. V postopku pa ni izkazano, da bi bilo navedeno posojilo res dano. Iz navedenih razlogov je davčni organ utemeljeno prejemke direktorja štel za druge dohodke direktorja po 1. odstavku 98. člena ZDoh-1 in izračunal in odtegnil akontacijo dohodnine. Iz prvega odstavka 316. člena ZDavP-1 izhaja, da akontacijo dohodnine od drugih dohodkov izračuna plačnik davka kot davčni odteglaj v obračunu davčnega odteglaja.

Očitek tožnika, da drugostopni organ v svoji odločbi navaja zavezanca za davek, ki s takšno firmo ne obstoja, pa sodišče zavrača. Nesporno je, da je tožnik pravni naslednik davčnega zavezanca A. d.o.o., kar izhaja iz zgodovinskega izpiska iz sodnega registra za omenjenega zavezanca, ki so mu naloženi ukrepi s strani davčnega organa, pa tudi sicer tožnik tega ne prereka.

Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, je sodišče na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1) tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave (prvi odstavek 59. člena ZUS-1). Tožnik sicer trdi, da je v zadevi sporno dejansko stanje, pri čemer pa niso sporna dejstva in okoliščine, ki jih je davčni organ ugotovil v postopku, temveč se tožeča stranka ne strinja s sklepanjem davčnega organa o pomenu teh dejstev in okoliščin.

Izrek o stroških temelji na 25. členu ZUS-1.