Jedro

Sodišče se je opredelilo do vseh relevantnih okoliščin in ocenilo, da se storilec ni uspel razbremeniti odgovornosti za obravnavani prekršek.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ Postaja prometne policije Celje je z izpodbijano odločbo o prekršku samostojnega podjetnika R. Š. s.p. spoznal za odgovornega prekrška po 2. točki osmega odstavka 31. člena Zakon o cestah (v nadaljevanju ZCes-1), ki ga je pri opravljanju njegove dejavnosti v imenu in na račun samostojnega podjetnika storil njegov voznik R. P., s tem, ko je v cestnem prometu vozil tovorno vozilo, last samostojnega podjetnika, katerega skupna masa je za 1.110 kg oziroma 14,8 % presegala predpisano največjo dovoljeno maso vozila. Za storjeni prekršek je prekrškovni organ storilcu izrekel globo v višini 900 EUR. Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu je storilčevo zahtevo za sodno varstvo zavrnilo kot neutemeljeno ter mu naložilo plačilo sodne takse.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovni državni tožilec zaradi bistvene kršitve določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka 155. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1). Navaja, da niti odločba o prekršku niti sodba ne vsebujeta potrebnih razlogov v zvezi z zatrjevanimi ekskulpacijskimi razlogi. Storilec je v izjavi o dejstvih in okoliščinah prekrška vsebinsko in konkretno uveljavljal razbremenilni razlog kršenja navodil in pravil samostojnega podjetnika iz druge alineje tretjega odstavka 14. člena ZP-1 v zvezi s prvim odstavkom 14.a člena ZP-1. Pojasnil je, kakšna so bila navodila in pravila, dana vozniku R. P., svoje voznike pa je tudi opozarjal na pomanjkljivosti, ki jih je opazil pri njihovem delu. Po presoji vložnika gre za relevantna zatrjevanja, od ocene katerih je odvisna odločitev o tem, ali je samostojni podjetnik uspel dokazati, da je bil prekršek storjen s kršenjem njegovih navodil in pravil, zato bi odločba o prekršku in sodba morali vsebovati konkretne razloge o vseh teh zatrjevanjih storilca. Vrhovni državni tožilec predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču v novo odločanje.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo storilcu prekrška. Slednji je v izjavi navedel, da se z navedbami v zahtevi za varstvo zakonitosti v celoti strinja.

B.

4. Samostojni podjetnik je odgovoren za prekršek, ki ga pri opravljanju njegove dejavnosti storilec stori v njegovem imenu, na njegov račun, v njegovo korist ali z njegovimi sredstvi. Odgovornosti za prekršek se na podlagi tretjega odstavka 14. člena ZP-1 lahko razbremeni, če dokaže, da je bil prekršek storjen z namenom škodovanja samostojnemu podjetniku, z zavestnim kršenjem pogodbe, na podlagi katere storilec opravlja delo ali storitev za podjetnika, ali s kršenjem navodil ali pravil podjetnika, ki je sicer v okviru dolžnega nadzorstva pravočasno izvedel vse ukrepe, potrebne za preprečitev prekrška. Dokazno breme o obstoju katerekoli razbremenilne okoliščine je na samostojnem podjetniku.

5. Vložnik navaja, da ne odločba o prekršku ne sodba, s katero je bilo odločeno o zahtevi za sodno varstvo, ne vsebujeta razlogov v zvezi z razbremenilnimi razlogi, ki jih je storilec uveljavljal v izjavi o dejstvih in okoliščinah prekrška ter zahtevi za sodno varstvo. V zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljana kršitev po vsebini ne predstavlja absolutne bistvene kršitve določb postopka o prekrških iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1, saj je takšna kršitev podana, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje sam sebi ali razlogom sodbe ali če sodba nima razlogov oziroma so razlogi nerazumljivi. Sodba nima razlogov, če sploh nima obrazložitve ali če nima obrazložitve o kateri izmed odločb, vsebovanih v izreku (prim. sodba Vrhovnega sodišča IV Ips 71/2011 z dne 20. 9. 2011). Očitek vrhovnega državnega tožilca v obravnavani zadevi, da se sodišče ni opredelilo do pravno relevantnih navedb v zvezi z razbremenilnimi razlogi oziroma da je podalo zgolj pavšalno razlago, da storilec teh razlogov ni z ničemer dokazal, pa pomeni kršitev

določbe drugega odstavka 167. člena ZP-1 v zvezi s tretjim odstavkom 59. člena ZP-1. Navedena kršitev določb postopka o prekršku predstavlja kršitev po drugem odstavku 155. člena ZP-1, ki je podana le, če bi vplivala ali mogla vplivati na zakonitost sodbe.

6. V izjavi o dejstvih in okoliščinah prekrška je storilec navedel, da je bil za konkretni prevoz izdan nakladalni nalog, ki ga je voznik pregledal in iz katerega je bila razvidna bruto teža tovora. Ob upoštevanju te teže je voznik ravnal v dobri veri, da vozilo ni preobremenjeno, saj razen nakladalnega naloga ni imel na voljo ničesar, da bi težo preveril. Prekrškovni organ se je do teh navedb opredelil in presodil, da navedbe storilca v zvezi z nakladalnim nalogom kažejo na dejstvo, da nihče ni bil prisoten pri natovarjanju tovora, kjer bi se lahko ugotovila količina in vrsta blaga, ki so ga natovorili, ter posledično tudi teža tega blaga. Poleg tega je bila prekoračitev teže v konkretnem primeru precejšnja, kar bi se z neposrednim nadzorom pri nalaganju lahko ugotovilo in preprečilo.

7. Nadalje je storilec v izjavi o dejstvih in okoliščinah prekrška navajal, da ima sprejet interni akt, Pravilnik o izvajanju notranje kontrole, s katerim je bil seznanjen tudi voznik R. P., kar mu je omogočalo, da bi lahko odrejeno delovno nalogo izvršil brez kršitve predpisov. Voznik je opravil tudi vsa redna usposabljanja, na katerih je bil seznanjen s svojimi obveznostmi, med drugim tudi s pravilnim obremenjevanjem vozila ter s pritrjevanjem in nalaganjem tovora. Do prekrška je po prepričanju samostojnega podjetnika prišlo, ker omenjeni voznik ni upošteval njegovih pravil in navodil, voznikovo ravnanje pa hkrati predstavlja tudi kršitev pogodbe o zaposlitvi. V zahtevi za sodno varstvo je storilec v celoti vztrajal pri vseh svojih navedbah iz izjave in še navedel, da se prekrškovni organ do razbremenilnih dokazov ni opredelil. 8. Pritrditi je potrebno vložniku zahteve, da odločba o prekršku nima razlogov v zvezi z zatrjevanim ekskulpacijskim razlogom iz druge alineje tretjega odstavka 14. člena ZP-1, vendar pa je na te navedbe odgovorilo sodišče v izpodbijani sodbi. Iz slednje je razvidno, da je sodišče v dokaznem postopku pregledalo vso dokumentacijo, ki jo je storilec priložil k izjavi, in presodilo vse navedbe iz izjave in zahteve za sodno varstvo, ki se nanašajo na zatrjevani razbremenilni razlog. Sodišče je pravilno ugotovilo, da iz navedene dokumentacije izhaja zgolj dejstvo, da je storilec opravljal nadzor nad vozilom in svojim voznikom. V nadaljevanju je navedlo razloge, zakaj ni verjelo storilčevim navedbam, da je do prekrška s strani voznika tovornega vozila prišlo zaradi kršenja navodil in pravil samostojnega podjetnika ali zavestnega kršenja pogodbe o zaposlitvi. Pravilno je ocenilo, da zatrjevanega razbremenilnega razloga storilec ni uspel dokazati, saj ni obrazložil, kakšna navodila oziroma pravila so bila dana vozniku glede obravnavanega (torej konkretnega) tovora in v čem je voznik ta navodila kršil. Poleg tega je storilec v izjavi o dejstvih in okoliščinah navedel, da je vozniku težko očitati karkoli, saj razen nakladalnega naloga ni imel na voljo ničesar, da bi težo tovora preveril. V zvezi s konkretnim prekrškom je zatrjeval le, da se je po storjenem prekršku pogovoril s svojim voznikom, ki mu je povedal, da je pregledal nakladalni nalog, in da je vozniku naročil, da naj bo pri tem dobavitelju v bodoče posebej pozoren. V nadaljevanju je sodišče še ugotovilo, da bi se prekršek lahko preprečil, če bi storilec vozniku priskrbel tehtnico, s katero bi tovor stehtal. Zatrjevanju vrhovnega državnega tožilca, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma da je sodišče podalo zgolj pavšalno razlago v zvezi z uveljavljanimi razbremenilnimi razlogi, tako ni mogoče pritrditi. Sodišče se je opredelilo do vseh relevantnih okoliščin in ocenilo, da se storilec ni uspel razbremeniti odgovornosti za obravnavani prekršek. Okoliščine, ki jih vrhovni državni tožilec izpostavlja v zahtevi, Vrhovnemu sodišču pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti tudi niso vzbudile dvoma o resničnosti odločilnih dejstev, ugotovljenih v izpodbijani sodbi. Kolikor pa se vložnik zahteve s takšnimi razlogi sodišča ne strinja, pa s tem izraža nestrinjanje z dokazno oceno ter uveljavlja nedovoljen razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

C.

9. Ker v izpodbijani pravnomočni sodbi uveljavljana kršitev 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1 ni podana, sodišče pa se je v razlogih sodbe opredelilo do vseh pravno relevantnih navedb zahteve za sodno varstvo, je Vrhovno sodišče zahtevo vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 zavrnilo.