Jedro

Če je v upravnem sporu pritožbo vložila svetnica občinskega sveta kot fizična oseba, taka pritožba ni dovoljena, saj je stranka spora občinski svet. Zato je moralo pritožbeno sodišče tako pritožbo zavreči (352. člen ZPP v zvezi s 16. čl. ZUS).

Izrek

1. Pritožba M.J.Č se zavrže. 2. Pritožba D.V. se zavrne in se potrdi sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, Oddelka v Novi Gorici, št. U 822/2003-2 z dne 20.11.2003.

Obrazložitev

Z izpodbijanim delom sklepa je sodišče prve stopnje delno ugodilo zahtevi tožeče stranke za izdajo začasne odredbe in odločilo, da se izvršitev sklepa Občinskega sveta Občine P. z dne 11.11.2003, da se najdlje za eno leto imenuje za v.d. direktorja Stanovanjskega sklada Občine P., Javnega sklada, D.V., začasno odloži do izdaje pravnomočne sodne odločbe v tem upravnem sporu.

V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče navaja, da je tožeča stranka 17.11.2003 vložila tožbo zoper sklep Občinskega sveta Občine P. z dne 11.11.2003, s katerim je bil imenovan za v.d. direktorja Stanovanjskega sklada Občine P., Javnega sklada, za dobo enega leta D.V., ker je tožena stranka kljub nasprotovanju tožeče stranke sklep sprejela v nasprotju z Odlokom o ustanovitvi Stanovanjskega sklada Občine Postojna in 2. odstavkom 23. člena Zakona o javnih skladih. Predlagala je tudi izdajo začasne odredbe o tem, da navedeni sklep ne učinkuje. Podlaga za odločanje o zahtevi je določba 2. odstavka 69. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS). Po tej določbi lahko tožeča stranka zahteva izdajo začasne odredbe tudi za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, predvsem pri trajajočih pravnih razmerjih, verjetno izkaže za potrebno, da se odvrnejo hujše škodljive posledice ali grozeče nasilje. V zadevi je sporno pravno razmerje imenovanje stranke z interesom D.V. za v.d. direktorja sklada. Iz 7. člena Odloka o ustanovitvi Stanovanjskega sklada Občine P. (Ur. l. RS, št. 23/01) izhaja, da je med nalogami sklada tudi oddajanje neprofitnih, socialnih, službenih in ostalih stanovanj, ter gospodarjenje in financiranje gradnje, nakupa in obnove stanovanj, stanovanjskih hiš in drugih nepremičnin. Po 2. odstavku 22. člena Zakona o javnih skladih (Ur. l. RS, št. 22/00 ZJS) izdaja uprava pravne akte v posamičnih zadevah iz pristojnosti javnega sklada in pri odločanju o javno pravnih stvareh uporablja postopek, določen z Zakonom o splošnem upravnem postopku. V primeru, da je izpodbijani sklep tožene stranke nezakonit, kot to zatrjuje tožeča stranka, bi nastopila pravna in dejanska situacija, ko bodo izpodbojne vse odločbe, ki bi jih sprejel v.d. direktor sklada v upravnem postopku, saj bi jih izdal nepristojen organ. V primeru pritožb nezadovoljnih prosilcev bodo izpodbojne vse odločitve o dodelitvi neprofitnih, socialnih ali varovanih stanovanj, službenih stanovanj in odločitve o zahtevkih za znižanje neprofitne najemnine. Tožeča stranka je verjetno izkazala za potrebno, da se začasno uredi stanje, zaradi odvrnitve navedenih hujših škodljivih posledic. S tem, ko je z začasno odredbo sodišče začasno uredilo stanje in zadržalo izvajanje izpodbijanega sklepa, so zadržani tudi vsi postopki, ki bi se lahko vodili na podlagi sklepa tožene stranke.

M.J.Č., svetnica Občinskega sveta Občine P., v pritožbi navaja, da je sklep nezakonit. Tožena stranka ni procesno sposobna. Občinski svet vodi župan zato ne more biti predstavnik obeh strank. Sodišče naj določi skrbnika za posebni primer. Niso podani razlogi, ki bi utemeljevali izdajo začasne odredbe. Župan J.V. ne izpolnjuje pogojev za opravljanje funkcije uprave kot to določa ZJS, saj nima visoke izobrazbe. Vršilec dolžnosti izpolnjuje te pogoje. Nepopravljiva škoda z izvajanjem sklepa tožene stranke ne more nastati in ni izkazana. Pogojev za izdajo začasne odredbe ni. Občinski svet je zagotovil zakonito vodenje sklada. Namen 23. člena ZJS ni preprečiti Občinskemu svetu, da bi izvrševal svoje ustanoviteljske pravice v razmerju do sklada. Predlaga, da pritožbeno sodišče sklep sodišča prve stopnje odpravi in predlog za izdajo začasne odredbe zavrže. D.V., v tem sporu stranka z interesom v pritožbi izpodbija aktivno legitimacijo župana. Ta opravlja funkcijo direktorja uprave Stanovanjskega sklada Občine P. in ima od tega tudi osebne premoženjske koristi. Zato ne more nastopati kot tožeča stranka v tem upravnem sporu. V osebi župana sta se združile dve funkciji - funkcija upravljanja in funkcija nadzora Stanovanjskega sklada Občine P. Imenovanje vršilca dolžnosti sklada je zakonito. Razlogi, s katerimi sodišče utemeljuje izdajo začasne odredbe, so neutemeljeni. Vse pogodbe, vse aktivnosti, ki jih vodi sklad, so izpodbojne od 16.6.2003 dalje, ko je funkcijo uprave pričel opravljati župan J.V. Ne izpolnjuje pogojev, ki jih določa ZJS. Nima visoke strokovne izobrazbe. To je pogoj za opravljanje funkcije direktorja po 23. členu ZJS. Pritožnik izpolnjuje vse zakonske pogoje. Nepopravljiva škoda ne more nastati. Vršilec dolžnosti je primernejša oseba od nekoga, ki za to funkcijo ne izpolnjuje pogojev. Predlaga, da pritožbeno sodišče razveljavi izpodbijani sklep in predlog za izdajo začasne odredbe zavrže kot nedovoljen.

V odgovoru na pritožbo stranke z interesom tožeča stranka navaja, da je njena aktivna legitimacija podana v 6. odstavku 33. člena Zakona o lokalni samoupravi. Funkcijo uprave sklada opravlja župan na podlagi določbe 3. odstavka 15. člena in 2. odstavka 23. člena ZJS. Ta v 23. členu ne določa pogojev, ki jih mora izpolnjevati predsednik nadzornega sveta, ko opravlja funkcijo uprave javnega sklada. Sicer pa je pritožnik predsednik Nadzornega odbora Občine P. Po določilih 3. odstavka 32.a člena Zakona o lokalni samoupravi je ta funkcija nezdružljiva s poslovodenjem v organizacijah, ki so uporabniki proračunskih sredstev. Imenovanje v.d. direktorja sklada bi bila mogoča le v primeru, ko bi zakon tako imenovanje predvideval. ZJS pa natančno ureja situacijo v primeru, ko uprava ne more zastopati in predstavljati javnega sklada. Imenovanje v.d. direktorja sklada je nezakonita. Prav navedbe pritožnika kažejo na to, da je bila izdaja začasne odredbe nujna in potrebna. Predlaga, da se pritožba zavrne kot neutemeljena.

Pritožba M.J.Č. je nedovoljena, pritožba D.V. pa neutemeljena.

Ad/1

V zadevi je tožena stranka Občinski svet Občine P. Pritožbo zoper sklep sodišča prve stopnje bi tako (v svojstvu tožene stranke) lahko vložil le Občinski svet Občine P. kot organ. M.J.Č. je vložila pritožbo, vendar je iz njene pritožbe razvidno, da jo vlaga kot fizična oseba, kot posameznik, ne pa kot pooblaščenec (zastopnik) tožene stranke. Čeprav je v pritožbi zapisala, da je svetnica Občinskega sveta, po presoji pritožbenega sodišča to še ne pomeni, da je takšno njeno pritožbo možno obravnavati kot pritožbo tožene stranke. Tudi z nobeno drugo okoliščino ni izkazala svoje legitimacije za pritožbo. To pa pomeni, da je pritožbo vložila oseba, ki nima te pravice. Takšna pritožba je nedovoljena (3. odstavek 343. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 16. členom ZUS). Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 352. člena ZPP v zvezi s 16. členom ZUS takšno pritožbo zavrglo kot nedovoljeno.

Ad/2

Iz tožbe in zahteve za izdajo začasne odredbe izhaja, da je tožeča stranka podlago sproženega spora utemeljila z določbo 6. odstavka 33. člena Zakona o lokalni samoupravi. Po tej odločbi župan zadrži izvajanje odločitve občinskega sveta, če meni, da je nezakonita, in predlaga občinskemu svetu, da o njej ponovno odloči. Če občinski svet sprejme enako odločitev, lahko župan začne postopek pri upravnem sodišču. Iz podatkov predloženih spisov izhaja, da je tožeča stranka v konkretni zadevi nastopala v funkciji župana in pri tem uporabila pooblastila, ki jih daje županu Zakon o lokalni samoupravi. Zato ne gre za nezakonito ravnanje, če ima župan tudi pooblastila na drugi pravni podlagi in v drugi funkciji. Zato pritožbeni ugovor D.V., da tožeča stranka ni imela aktivne legitimacije, ni mogoče sprejeti. Predmet tega upravnega spora niso pooblastila tožeče stranke glede upravljanja in nadzora Stanovanjskega sklada Občine P., temveč le sklep tožene stranke o imenovanju v.d. direktorja sklada. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu prepričljivo in logično obrazložilo, zakaj šteje, da so v konkretnem primeru izpolnjeni pogoji iz 2. odstavka 69. člena ZUS, za izdajo začasne odredbe.

Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi, ki jih je sodišče navedlo pri utemeljevanju svoje odločitve. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je tožeča stranka (glede na ugotovljene okoliščine) verjetno izkazala za potrebno začasno ureditev stanja, da bi se odvrnile navedene hujše posledice kot to ugotavlja sodišče prve stopnje.

Pritožbeni ugovori stranke z interesom zato ne morejo vplivati na drugačno odločitev.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 69. in 73. člena ZUS pritožbo stranke z interesom zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.