Jedro

Če je določena pravna oseba ustanoviteljica druge pravne osebe in če ustanoviteljica še naprej obstaja, med njima ni univerzalnega pravnega nasledstva.

Za singularno pravno nasledstvo pa gre le v primeru, če tretja odstop poslov (pogodbe) odobri v isti obliki, ki se zahteva za odstopljeno pogodbo.

Pravno priznane so samo tiste oblike nepremoženjske škode, ki jih zakon priznava in ne druge.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje (II. točka izreka), s katerim je bil zavrnjen tožbeni zahtevek zoper drugotoženo stranko S., Zavarovalna hiša d.d. L., F. K..

Pritožbi prvotožene stranke se ugodi, zato se sodba sodišča prve stopnje r a z v e l j a v i (v I. točki izreka), po kateri je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 1.170.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.6.1998 dalje do plačila ter ji povrniti pravdne stroške v znesku 62.200,00 SIT in se v tem obsegu zadeva vrača sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Odločanje o stroških pritožbenega postopka prvotožene stranke se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženo stranko L. A. iz T. obvezalo, da mora plačati tožeči stranki 1.170.000,00 SIT z zakonitimi zamudmi obrestmi od 1.6.1998 dalje do plačila ter ji povrniti pravdne stroške v znesku 62.200,00 SIT. Tožbeni zahtevek zoper drugotoženo stranko S., Zavarovalno hišo d.d. L., F. K. pa je v celoti zavrnilo in tožečo stranko obvezalo, da mora povrniti drugotoženi stranki pravdne stroške v znesku 5.850,00 SIT.

Zoper to sodbo sta se pritožili tožeča stranka in prvotožena stranka.

Tožeča stranka se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 353. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da drugotoženo o stranko obsodi na plačilo vtoževane odškodnine. Tožeča stranka meni, da je sodba sodišča prve stopnje kontradiktorna glede vprašanja singularnega pravnega nasledstva. Sicer pa je celotno razlogovanje sodbe o neobstoju pravnega nasledstva drugotožene stranke za pravna razmerja poslovne enote C. K., nepravilno. Zato tudi ni pravilen sodni zaključek, da drugotožena stranka ni pasivno legitimirana, saj iz pogodbe o ustanovitvi drugotožene stranke, ustanovitelj drugotožene stranke pa je bila Z. C. d.d., sledi, da drugotožena stranka prevzame vse pravice in obveznosti ter da vstopa kot pravni naslednik v pravna razmerja dotedanjih poslovnih enot. Poslovni enoti C. v K. je prvotožena stranka odstopila v reševanje tožnikov zahtevek, ki ga tožnik sedaj vtožuje v tej pravdi in takratna F. C. v K. je glede na dopis takratnemu tožnikovemu pooblaščencu nedvomno sprejela v obravnavo tožnikove zahtevke. Glede na pogodbo o ustanovitvi in s soglasjem ustanovitelja C. d.d. je prvotožena stranka nasledila pogodbene obveznosti in je zato tudi pasivno legitimirana v tej pravdi.

Prvotožena stranka se tudi pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in izrecno opozarja, da je sodišče prve stopnje sledilo zahtevku tožeče stranke za odškodnino za dodatno prestane fizične bolečine in odškodnino za dodatno zmanjšanje življenjskih aktivnosti. Gre za pravno nepriznano škodo, kajti po 1. odst. 200. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) takšna oblika nepremoženjske škode, to je odškodnine za zmanjšanje življenjskih aktivnosti ni predvidena.

Ker je sodišče odškodnino za dodatno zmanjšanje življenjskih aktivnosti odmerilo, se je zadovoljilo z izvedenčevim mnenjem, da gre za 7,5 % poslabšanja zdravstvenega stanja. Ugotavljanje odstotka trajno zmanjšanih življenjskih aktivnosti po izvedencu, je le pomožno merilo, pri čemer se pojavlja še vprašanje, po katerih merilih je izvedenec določil tak odstotek. Tudi sicer je sodišče odločalo o nematerialni odškodnini, ne da bi zaslišalo tožnika. Izpoved tožnika je prav gotovo ključnega pomena za odmero nematirialne škode.

Nenazadnje pa je sodišče omderilo dodatno odškodnino za fizične bolečine in za zmanjšanje splošnih življenjskih aktivnosti, ne da bi sploh ugotavljalo koliko je tožnik že prejel in kolikšna bi bila primerna odškodnina.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena, pritožba prvotožene stranke pa je utemeljena.

Najprej o pritožbi tožeče stranke: Tudi po oceni pritožbenega sodišča drugotožena stranka v tej pravdi ni pasivno legitimirana. Vprašanje aktivne in pasivne legitimacije pravdnih strank je vprašanje materialnega prava, vendar pa mora stranka v pravdi navesti vse pravno relevantne dejanske okoliščine, od katerih je odvisna pravilna uporaba materialnega prava. Tožeča stranka zatrjuje, da je prvotožena stranka 7.12.1992 Poslovni enoti C. d.d. Z. v K., odstopila v reševanje tožnikov zahtevek za povrnitev škode. Ta je zahtevek sprejela v obravnavo. Med strankama je nesporno to, da je bila prvotožena stranka ustanovljena 24.12.1992, to je za tem, ko je bil zahtevek prvotožene stranke odstopljen C. d.d. F. K. v reševanje. Tožeča stranka trdi, da iz pogodbe o ustanovitvi drugotožene stranke, ustanovitelj te je bila tudi Z. C. d.d. Z. sledi, da drugotožena stranka prevzame vse pravice in obveznosti ter da vstopa kot pravni naslednik v poslovna razmerja dosedanjih poslovnih enot. Tožeča stranka torej meni, da gre za singularno pravno nasledstvo. Povsem pravilni so zaključki sodišča prve stopnje, da drugotožena stranka ni univerzalni pravni naslednik Croatie d.d. Zagreb, kajti ta je le ena izmed ustanoviteljic drugotožene stranke in še vedno obstaja kot pravni subjekt. Temu subjektu pa je tudi prvotožena stranka v letu 1992 pred ustanovitvijo drugotožene stranke odstopila v reševanje odškodninski zahtevek tožeče stranke. Po mnenju pritožbenega sodišča v določenem primeru pa tudi ne gre za singularno pravno nasledstvo, kajti v 23. čl. ustanovitvenega akta je res določeno, da vse pravice in obveznosti filial preidejo na drugotoženo stranko. Gre za prepustitev poslov in s tako prepustitvijo se mora strinjati tudi druga stranka, ki je to svojo privolitev dala v isti obliki, ki se zahteva za odstopljeno pogodbo (145. čl. ZOR). Da bi to privolitev prvotožena stranka dala, pa tožeča stranka ni izkazala.

Neutemeljeno pritožbo tožeče stranke je zato pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo v izpodbijanem delu sodbo sodišča prve stopnje.

Nato o pritožbi prvotožene stranke: Ta pritožba je utemeljena, kajti kot pravilno opozarja prvotožena stranka, je sodišče prve stopnje sledilo tožnikovemu zahtevku in mu priznalo odškodnino za dodatno zmanjšanje življenjskih aktivnosti, čeprav gre za pravno nepriznano škodo. Pravno priznane so samo tiste oblike nepremoženjske škode, ki jih zakon prizna in ne druge (1. odst. 200. čl. ZOR). Zmanjšanje življenjskih aktivnosti je sicer podlaga za odškodnino zaradi duševnih bolečin, zajema pa tiste omejitve v oškodovančevih življenjskih aktivnosti, ki jih ugotovi izvedenec v svojem izvedeniškem mnenju. Ta pa ni oblika poslabšanja zdravstvenega stanja, ampak oblika vseh omejitev v oškodovančevih življenjskih aktivnostih. Kakšne duševne bolečine je oškodovanec trpel zaradi omejitve njegovih življenjskih aktivnosti pa mora sodišče ugotoviti tako na podlagi izvedeniškega mnenja, kot tudi na podlagi zaslišanja tožnika, kar pa sodišče prve stopnje v določenem primeru ni storilo. To velja tudi za fizične bolečine, katere je tožnik trpel v obsegu, trajanju in intenzivnosti le-teh. Sodišče prve stopnje, pa kot pravilno opozarja pritožba, tožnika sploh ni v tem postopku zaslišalo. Prav tako tudi ni ugotovilo v kolikšni višini je tožnik za posmezne vrste nepremoženjske škode odškodnino že prejel in seveda kakšna odškodnina bi bila primerna, kot to pravilno opozarja pritožba. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbi drugotožene stranke ugodilo ter izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje z napotki, ki izhajajo iz obrazložitve tega sklepa.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka prvotožene stranke temelji na 3. odst. 166. čl. ZPP.