Jedro

Sporazum bivših solastnikov o izločitvi stanovanj in poslovnega prostora iz nacionalizacije bi bilo mogoče šteti kot pooblastilo za vložitev zahteve za denacionalizacijo glede celotnega poslovnega prostora tistega bivšega solastnika, v korist katerega je bil sklenjen. Zato bi organ prve stopnje moral predlagatelja pozvati, da predloži pooblastilo vseh bivših solastnikov ali pa da se sami izjavijo, če zahtevajo vrnitev nepremičnine.

V korist posameznika se na zazidanem stavbnem zemljišču lahko vzpostavi lastninska pravica le v sorazmerju z lastninskim deležem na stavbi.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za okolje in prostor z dne 10.6.1993.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnika proti odločbi Komiteja za urejanje prostora občine z dne 14.1.1993, s katero je odločeno, da se na poslovnem prostoru v izmeri 36,96 m2 v pritličju hiše ... in poslovnemu prostoru pripadajočih skupnih prostorih, delih in napravah hiše ter na ustreznem delu zemljišča parc. št. 206/1, vpisani v vl. št. 209, vzpostavi lastninska pravica v korist tožnika do 1/6, višji zahtevek pa se zavrne. V obrazložitvi tožena stranka ugotavlja, da je bila pred nacionalizacijo hiša v solastnini šestih solastnikov vsakega do 1/6. Zato je tožnik upravičen le do vrnitve svojega idealnega solastninskega deleža na navedeni nepremičnini, ker sporazum, ki so ga bivši solastniki sklenili ob izločevanju posameznih stanovanj, ni pravni naslov za vzpostavitev lastninske pravice na obravnavanem poslovnem prostoru izključno v njegovo korist. Ker je pravica vsakega solastnika na vrnitev podržavljenega premoženja individualna, zahteve enega izmed solastnikov tudi ni mogoče šteti, da je vložena v korist ostalih petih solastnikov.

Tožnik v tožbi navaja, da je ob podržavljanju bila hiša ... v solasti šestih solastnikov, vsakega do 1/6. Ob nacionalizaciji so solastniki bili pozvani na fizično delitev zgradbe. Ker je na podlagi sklenjenega sporazuma med vsemi solastniki tožniku pripadlo najmanjše in najslabše dvosobno stanovanje so se vsi sporazumeli, da mu pripada poleg stanovanja še obravnavani poslovni prostor. Toda tožnik z zahtevo, da se poslovni prostor izvzame iz nacionalizacije ni uspel, v vsem ostalem pa je bil sporazum v celoti realiziran. Glede fizične razdelitve nepremičnine je volja strank ostala nespremenjena, zato je samo tožnik vložil zahtevek za denacionalizacijo, kar je razvidno iz izjave bivših solastnikov z dne 16.3.1992 in izjave J.Š. z dne 12.10.1992. Tožnik tako v tem postopku uveljavlja svojo voljo in voljo solastnikov. Nadalje navaja, da je pred nacionalizacijo bil solastnik do 1/6 celotne parcele št. 206/1, zato meni, da mu pripada lastninska pravica na zemljišču do 1/6 celotne parcele. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka se v odgovoru na tožbo sklicuje na razloge izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče neutemeljeno tožbo zavrne.

Ž.F. (pravni naslednik A.Š., ki je sodeloval v postopku) v odgovoru na tožbo navaja, da sporazuma, na katerega se sklicuje tožnik ni podpisal, čeprav je bil že polnoleten, niti ni nikogar pooblastil za podpis takšnega sporazuma. Zato tožnik ne more uveljavljati lastnine na celotnem poslovnem prostoru. Predlaga, da sodišče neutemeljeno tožbo zavrne.

Tožba je utemeljena.

Ni sporno, da je hiša pred podržavljanjem bila v solasti šestih solastnikov, vsakega do 1/6. Vsa stanovanja so bila izvzeta iz nacionalizacije in je v družbeni lastnini ostal le obravnavani poslovni prostor. Zahtevo na vrnitev celotnega poslovnega prostora v izključno last tožnik opira na sporazum solastnikov, na podlagi katerega so ob nacionalizaciji uveljavljali izločitev posameznih stanovanj in po katerem naj bi obravnavani poslovni prostor pripadal tožniku. Tožena stranka ima sicer prav, da zatrjevani sporazum ni pravni naslov za vzpostavitev lastninske pravice v korist tožnika, ker je bil sklenjen po nacionalizaciji, ko so se bivši solastniki lahko samo sporazumeli, katero stanovanje naj ostane v lasti posameznega solastnika. Toda ne glede na to, da ne drži v celoti tožnikova trditev, da sporazum priznavajo vsi bivši solastniki, saj po podatkih spisa le tega ne priznava F.Ž., dedič po pokojni A.Ž., bi iz predložene izjave A.Š., J.Š., A.Š. in D.N. (dedinje po pok. M.N.) z dne 26.3.1992 bilo mogoče zaključiti, da našteti priznavajo zatrjevani sporazum. Iz tega razloga bi ta sporazum bilo mogoče šteti kot pooblastilo za vložitev zahteve za denacionalizacijo navedenih solastnikov oziroma dedičev. Zato bi organ prve stopnje moral tožnika pozvati, da predloži izrecno pooblastilo vseh navedenih solastnikov za vložitev zahteve za denacionalizacijo ali pa vse naštete solastnike, da se izjavijo, če zahtevajo vrnitev obravnavane nepremičnine. Dokler ta okoliščina ni bila razčiščena oziroma solastnikom ni bila dana možnost, da se izjasnijo o vloženi zahtevi, ni bilo podlage za obravnavanje vložene zahteve samo kot zahteve na vrnitev tožnikove 1/6 obravnavane nepremičnine (14., 68. člen ZUP). Kršena so bila torej pravila postopka, kar je lahko vplivalo na odločitev in ker te nepravilnosti tožena stranka ni odpravila je izpodbijana odločba nezakonita.

Neutemeljen pa je tožnikov ugovor v zvezi z zemljiščem. Tožnik ne izpodbija ugotovitve, da je v hiši ostal v družbeni lastnini le obravnavani poslovni prostor in tudi ne zatrjuje, da bi bil še lastnik dvosobnega stanovanje, ki je bilo izvzeto v njegovo korist. Zato je po mnenju sodišča pravilno stališče obeh organov, da se v tem postopku lahko vzpostavi lastninska pravica v korist tožnika le na pripadajočem zemljišču k temu poslovnemu prostoru, skupnih delih in napravah hiše do 1/6 in ne celotne podržavljene parcele. Podržavljena zazidana stavbna zemljišča se namreč ne vračajo, razen če je na njih zgrajen trajni objekt v lasti upravičenca (2. odstavek 32. člena zakona o denacionalizaciji). To pomeni, da se na tej podlagi v korist posameznika lahko vzpostavi lastninska pravica na zemljišču le v sorazmerju z lastninskim deležem na stavbi, ki stoji na obravnavanem zemljišču. Ker so bila kršena pravila postopka, kar je lahko vplivalo na odločitev, sodišče ne more rešiti spora. Zato je tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih. Določbe zakona o upravnih sporih in zakona o splošnem upravnem postopku je sodišče uporabilo kot republiške predpise skladno s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije.