Jedro

Ker pri tožnici do izdaje izpodbijane dokončne odločbe ni prišlo do takega poslabšanja zdravstvenega stanja, ki bi narekovalo priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja, je tožbeni zahtevek, da se tožnico razvrsti v I. kategorijo invalidnosti s priznanjem pravice do invalidske pokojnine, utemeljeno zavrnjen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica krije stroške pritožbe sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 6. 2. 2017 in št. ... z dne 26. 9. 2016 in da se tožnico razvrsti v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 1. 9. 2016 dalje in se ji od tega dne dalje prizna pravica do invalidske pokojnine. Nadalje je odločilo, da tožnica sama trpi svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Sodišče namreč le povzema navedbe strank in pa zakonska določila ter izpovedbe obeh izvedencev, skopo pa govori o odločilnih razlogih in pravno relevantnih dejstvih. Sodišče se tako ni opredelilo do določenih izpovedb izvedencev, ki kažejo na to, da je pri tožnici podana I. kategorija invalidnosti. Tako je sodni izvedenec prof. dr. A.A. na vprašanje pooblaščenca tožnice pojasnil, da obstoječe bolečine pri tožnici otežujejo izvajanje 4 urnega dela, kot tudi izvajanje dela doma ter da gre za pomembno subjektivno komponento. Tožnica se še posebej sklicuje na izvid nevrologa z dne 29. 7. 2016, ki ocenjuje, da tožnica ni več zmožna za izvajanje pridobitne dejavnosti v celotnem obsegu in je svetoval predstavitev na invalidski komisiji. Sodišče se tudi ni opredelilo do navedb tožnice, da obseg postavljenih diagnoz in upoštevaje njeno splošno zdravstveno stanje, ni več zmožna opravljati organiziranega pridobitnega dela, ravno tako je pri njej podana poklicna invalidnost, pri čemer nima več preostale delovne zmožnosti. Sodišče tudi ni skupno presojalo obeh mnenj in izpovedb izvedencev, temveč vsako zase. Tako je očitno spregledalo, da je tožnica sicer v nevrološkem smislu res zmožna za delo v omejenem obsegu, vendar bi bilo omenjeno ugotovitev potrebo presojati skupaj z ugotovitvami glede njenega psihološkega stanja. Pri tožnici se pogosto pojavljajo bolečine, ki so intenzivne in nepredvidljive in zaradi katerih ni sposobna za organizirano pridobitno delo. Zaradi bolečin je nujno potrebna razbremenitev. Tudi zaslišana izvedenka s področja psihiatrije v svojem mnenju ni pojasnila, čemu kljub postavljeni diagnozi obsesivno kompulzivne motnje, omenjeno pri tožnici ni upoštevala. Niti ne drži, da je tožnica "takšna že 10 let". Vsak psihiatrični izvid je bil namreč slabši, prognoze pa neugodne. Izvedenca sta v mnenju upoštevala le stanje od 1. 9. 2016 dalje. Da do bistvenih sprememb ni prišlo že od 1. 11. 2014 dalje pa je izvedenec zgolj nasplošno izpovedal, brez da bi svoje ugotovitve dodatno pojasnil. Glede na navedeno tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje oziroma jo samo spremeni. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)1 pazi po uradni dolžnosti. Tako so tudi neutemeljene pritožbene navedbe, da ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Tožnica s tem v bistvu uveljavlja kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Kot to izhaja iz komentarja k 339. členu ZPP2 je skupna bistvena in nosilna značilnost te kršitve, da sodbe zaradi napak naštetih v 14. točki objektivno ni mogoče preizkusiti. S sankcioniranjem teh kršitev je varovana pravica do pritožbe. Če ima namreč sodba tako hude pomanjkljivosti, da je niti preizkusiti ni mogoče, se zoper njo ni mogoče pritožiti. V predmetni zadevi pa se je sodišče prve stopnje opredelilo tako do materialnega prava, kot tudi do dejstev, bistvenih za odločitev v zadevi. Nenazadnje tudi že tožnica sama v pritožbi obširno navaja, zakaj po njenem mnenju dejansko stanje ni bilo ustrezno razčiščeno. Sodba tako vsebuje bistvene razloge in se jo tudi da preizkusiti.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 6. 2. 2017, s katero je bila zavrnjena pritožba tožnice vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 26. 9. 2016. Z omenjeno odločbo je prvostopenjski organ tožene stranke tožnici, delovni invalidki III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni, priznal pravico do dela na drugem delu: lažje psihofizično nezahtevno delo, izmenoma stoje in sede ter s hojo, brez dvigovanja bremen nad 5 kg, brez pogostega sklanjanja in dolgotrajnih prisilnih drž, s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno, 20 ur tedensko, od prvega dne naslednjega meseca po nastanku spremembe, tj. od 1. 9. 2016 dalje. Hkrati je izreklo, da kontrolni pregled ni potreben ter da bo o pravici in višini delnega nadomestila odločeno s posebno odločbo in da se je tožnica dolžna najkasneje v roku 30 dni po dokončnosti odločbe prijaviti pri Zavodu RS za zaposlovanje.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in pa iz listinske dokumentacije v spisu izhaja, da je tožnica delovna invalidka III. kategorije invalidnosti že od 1. 11. 2014 dalje zaradi posledic bolezni. Priznana ji je bila pravica do dela na drugem delu s stvarnimi razbremenitvami in pa s časovno razbremenitvijo. 27. 5. 2016 pa je njen osebni zdravnik podal predlog za uveljavitev novih pravic iz invalidskega zavarovanja. V predsodnem postopku je tožena stranka kot svoj poklic upoštevala delo delovodje oddelka vrtnega centra. Iz potrdila Zavoda RS za zaposlovanje št. ... z dne 22. 10. 2013 izhaja, da je tožnica prijavljena pri Zavodu RS za zaposlovanje in se vodi v evidenci brezposelnih oseb od 13. 4. 2012 dalje. Ima osnovnošolsko izobrazbo.

7. Za odločitev v zadevi je bistvena ugotovitev, ali je pri tožnici v času od razvrstitve v III. kategorijo invalidnosti, torej od 1. 11. 2014 dalje prišlo do takih sprememb v zdravstvenem stanju, ki bi narekovale priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja. Iz tožbenega zahtevka izhaja, da tožnica uveljavlja razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine. Skladno s 1. alinejo drugega odstavka 63. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2)3 se v I. kategorijo invalidnosti razvrsti zavarovanec, če ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali ni zmožen opravljati svojega poklica in nima več preostale delovne zmožnosti.

8. Sodišče prve stopnje je vprašanje, ali je pri tožnici prišlo do sprememb v zdravstvenem stanju in s tem v zvezi, ali so izpolnjeni pogoji za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja razčiščevalo s pridobitvijo izvedenskega mnenja Komisije za fakultetna izvedenska mnenja v senatu katere sta sodelovala izvedenka za psihiatrijo ter izvedenec za nevrokirurgijo. Iz pisno podanega izvedenskega mnenja datiranega z 28. 2. 2018 izhaja, da sta izvedenca tožnico osebno pregledala, preučila pa sta tudi razpoložljivo medicinsko dokumentacijo. Iz mnenja izhaja, da je psihična simptomatika praktično nespremenjena že nekaj let. Tožnica je neodzivna na medikamentozno zdravljenje in psihoterapevtske ukrepe. Prisotna je mešano ansiozno depresivna motnja, ki ne zadosti kriterijem za popolno izgubo delovne zmožnosti obsesivne in kompulzivne misli niso izražene v takšni meri, da bi zadostili kriterijem za to motnjo in ji ne bi omogočale vsakodnevne aktivnosti. Kognitivno funkcioniranje ob že predhodnih nižjih intelegentnostih potencialih ni zmanjšano v taki meri, da ne bi bila zmožna enostavnih delovnih opravil. Somatizacija in nevrotski stil reagiranja sta povezani z osebnostnimi lastnostmi. Na somatskem področju je pri tožnici v ospredju izrazit kronični difuzni bolečinski sindrom brez jasnih nevroloških izpadov motorike ali občutenja. To potrjujejo tudi pregledi pri specialistih nevrokirurgih, EMG pregledi in pregledi z MR vratu in križa. V zadnjem obdobju od ugotavljanja invalidnosti (september 2016) tako s fizičnega kot funkcionalno morfološkega vidika ni prišlo do sprememb njenega zdravstvenega stanja, medtem ko so kirurške možnosti zdravljenja izčrpane. Pri tožnici tako ni prišlo do takšnega poslabšanja zdravstvenega stanja, da bi bila pri njej podana popolna in trajna dela nezmožnost. Sodišče je oba izvedenca tudi dodatno zaslišalo na naroku za glavno obravnavo, kjer sta svoje ugotovitve dodatno pojasnila. V celoti sta vztrajala pri podanem pisnem izvedenskem mnenju.

9. Tudi po stališču pritožbenega sodišča sta oba izvedenca odgovorila na bistvena vprašanja, pomembna za odločitev v sporni zadevi. Nedvomno je, da so pri tožnici podane zdravstvene težave in da tožnica za svoj poklic ni več zmožna in je bila s tem v zvezi tudi že razvrščena v III. kategorijo invalidnosti in so ji bile priznane omejitve pri delu. Bistvena pa je ugotovitev obeh izvedencev, da se zdravstveno stanje pri tožnici v času od razvrstitve v III. kategorijo invalidnosti pa do izdaje izpodbijane dokončne odločbe ni bistveno poslabšalo. Oba izvedenca sta se opredelila tudi do listinske dokumentacije v spisu, tako tudi do izvida specialista nevrologa z dne 29. 7. 2016. Že iz samega izvida izhaja, da lečeči nevrolog ne najde jasnih nevroloških izpadov, da pa sam ocenjuje, da tožnica ni več zmožna za izvajanje pridobitne dejavnosti v celotnem obsegu. Glede navedenega je sodni izvedenec specialist nevrokirurg pojasnil, da je pri podaji mnenja upošteval vse razpoložljive izvide, torej tudi opisano stanje po operaciji diskus hernije v letu 2015. Gre za izrazitejše brazgotine po operaciji na desni strani, MR hrbtenice z dne 20. 4. 2016 pokaže tudi degenerativne spremembe, ki niso opisane v nobeni smeri poslabšanja. Tudi izvid vratne hrbtenice kaže le na degenerativne blažje okvare vratne hrbtenice. Izvid torej ne pokaže takšnih morfoloških sprememb, ki bi zahtevale kakršnokoli dodatno zdravljenje. Glede izvida z dne 29. 7. 2016 pa je sodni izvedenec pojasnil, da zaradi kroničnega stanja ni nobenih novih dodatnih kazalcev, na podlagi katerih bi bilo potrebno spremeniti že priznano kategorijo invalidnosti. Tudi sodna izvedenka se je posebej opredelila do izvidov, ki so jih podali lečeči specialisti. Pojasnila je, da ni nikjer navedbe o motenih kognitivnih funkcijah. Izvedenka meni, da je glede na ugotovljeno zdravstveno stanje tožnica zmožna za enostavno delo po 4 ure. Izvedenca sta podala skupno izvedensko mnenje in sodišče je tako skupno mnenje tudi presojalo. V tem primeru tako nikakor niso utemeljene pritožbene navedbe, da sodišče vseh dokazov ni presojalo skupaj. Sodišče je izvedlo dokaze, ki jih je predlagala tožnica in odprta vprašanja tudi razčiščevalo z zaslišanjem sodnih izvedencev. Po tako izvedenem dokaznem postopku je v celoti presodilo izvedene dokaze ter skladno z 8. členom ZPP tudi odločilo v zadevi. Pravilno so bile upoštevane tudi časovne meje glede presoje sporne zadeve. V primeru namreč, da se je tožnici po izdaji izpodbijane dokončne odločbe zdravstveno stanje še dodatno poslabšalo, lahko priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja ponovno uveljavlja pri toženi stranki.

10. Ker pri tožnici do izdaje izpodbijane dokončne odločbe ni prišlo do takega poslabšanja zdravstvenega stanja, ki bi narekovalo priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja, je sodišče prve stopnje tožničin tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.

11. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

12. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnica sama trpi svoje stroške pritožbe.

1 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 2 Glej dr. Lojze Ude in drugi, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, 2009. 3 Ur. l. RS, št. 96/12 s spremembami.