Jedro

ZGO-1 ne pozna odpisa odmerjenega nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijanim sklepom zavrgla tožnikov predlog za odpis dolga, to je plačila nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora v višini 1824,50 EUR, ki mu je bil odmerjen z odločbo istega organa št. 351-47/2011 z dne 28. 2. 2011. Iz obrazložitve je razvidno, da je omenjeno nadomestilo po določbah Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) sankcija zaradi nelegalne gradnje in nima narave davčne obveznosti oz. davka po določbah Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). Tožnikova zahteva o odpisu dolžnega nadomestila na podlagi 101. člena ZDavP-2 je zato brezpredmetna. Ker ne gre za upravno zadevo v smislu 2. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), jo je upravni organ na podlagi 129. člena ZUP zavrgel. Upravni organ druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnil. V razlogih med drugim poudarja, da je plačilo nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora kazen za „črnograditeljstvo“, ki jo je na podlagi 157. člena ZGO-1 dolžan plačati investitor oz. lastnik nedovoljene gradnje, če tega ni mogoče ugotoviti, pa lastnik zemljišča, na katerem je takšna gradnja oz. objekt. ZDavP-2 pa se nanaša le na pobiranje davka, ki se plača izključno na podlagi zakonov o obdavčenju oz. predpisov samoupravnih lokalnih skupnosti, izdanih na podlagi zakonov o obdavčenju. Ker ZGO-1 ne predvideva izjem od obveznosti plačila, takšnega zahtevka po vsebini ni mogoče obravnavati.

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da nadomestilo ne predstavlja kazenske sankcije. Če bi imelo tako naravo, bi moral imeti procesne pravice kot kršilec ali storilec, česar pa ZGO-1 ne določa. Zato gre po njegovem mnenju za obliko davščine, v tem primeru pa je podana pristojnost davčne uprave za izterjavo nadomestila. Pri tem se sklicuje na 3. člen ZDavP-2 in drugi odstavek 289. člena ZUP. Predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi in toženki naloži povračilo stroškov tega postopka.

Toženka predlaga zavrnitev tožbe, na katero pa vsebinsko ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

V zadevi ni sporno, da je tožnik na podlagi 101. člena ZDavP-2 predlagal odpis nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora v višini 1824,50 EUR, ki mu je bilo odmerjeno z odločbo z dne 28. 2. 2011. Sodišče se strinja z razlogi izpodbijane odločbe, da odločanje o „odpisu“ plačila ne pomeni odločanja o pravni koristi s področja upravnega prava, saj tega inštituta v zvezi z nadomestilom z degradacijo in uzurpacijo prostora zakon ne pozna. Zaradi tega je pravilno zavrženje tožnikove zahteve na podlagi 1. točke prvega odstavka 129. člena ZUP, po kateri se ta zavrže, če stvar, na katero se vloga nanaša, ni upravna zadeva.

Nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora je v ZGO-1 uvrščeno med „druge sankcije“, upravni organ pa to sankcijo izreče investitorju oz. lastniku nedovoljene gradnje, podrejeno lastniku zemljišča, na katerem je nedovoljena gradnja (prvi odstavek 157. člena ZGO-1). V skladu s petim odstavkom istega člena inšpekcijski zavezanec plača nadomestilo na podlagi odločbe, ki jo izda pristojni upravni organ za gradbene zadeve po uradni dolžnosti, kadar v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja ali njegove spremembe ugotovi, da se ta nanaša na določeno vrsto nedovoljene gradnje, ali ko mu pristojni gradbeni inšpektor pošlje odločbo, ki jo je izdal na podlagi določb od 152. do vključno 155. člena tega zakona. V navedenih členih so predpisani ukrepi, ki jih gradbeni inšpektor izreče v primeru nelegalne, neskladne ali nevarne gradnje ali pri nelegalnem kopu.

Iz navedenega izhaja, da je nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora sankcija zaradi nedovoljene gradnje, ki jo ureja ZGO-1, medtem ko je davek v skladu z drugim odstavkom 3. člena ZDavP-2 vsak denarni prihodek tam naštetih proračunov, ki niso plačilo za opravljeno storitev ali dobavljeno blago in se plača izključno na podlagi zakonov o obdavčenju. ZGO-1, na podlagi katerega se odmeri sporno nadomestilo, pa ni zakon o obdavčenju, saj ureja pogoje za graditev objektov, inšpekcijsko nadzorstvo in druga vprašanja, povezana z graditvijo objektov (prvi odstavek 1. člena ZGO-1). Kot rečeno, ZGO-1 ne pozna odpisa odmerjenega nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora.

Nadomestilu za degradacijo in uzurpacijo prostora ne daje narave davka niti dejstvo, da je za njegovo izvršbo pristojen davčni organ. Po tretjem odstavku 149. člena ZGO-1 namreč izvršuje vse denarne izvršbe inšpekcijskih ukrepov ter drugih odločb, izdanih na podlagi tega zakona v zvezi s plačili nadomestil, davčna uprava, na katere območju ima inšpekcijski zavezanec stalno prebivališče. Odpis dolga iz 101. člena ZDavP-2 pa je tudi v takem primeru izključen z določbo prvega odstavku 110. člena ZDavP-2, po kateri se 101. člen ne uporablja za obveznosti, za katere davčni organ opravlja samo izvršbo in ne vodi knjigovodskih davčnih evidenc o odmeri teh obveznosti.

Ker izpodbijani sklep ni bil izdan v postopku opravljanja izvršbe, je za odločitev nepomembno tožnikovo sklicevanje na pristojnost davčnega organa za izterjavo nadomestila. Iz predloženih upravnih spisov namreč izhaja, da v času vložitve predloga za odpis 14. 6. 2011 izvršilni postopek pred davčnim organom še ni tekel, saj je uradna oseba v zaznamku z dne 5. 10. 2011 navedla, da bo davčnemu organu predlagala, da izvede izvršbo navedene obveznosti.

Ker je sodišče ugotovilo, da tožba ni utemeljena, jo je v skladu s prvim odstavkom 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo.

V primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZSU-1).