Jedro

Iz obrazložitve sklepa (razen prepisa zakonskega besedila) ne izhajajo konkretne navedbe in argumentacija, za katero obdobje in kdaj vlagatelj ni imel oddanih obračunov davčnih odtegljajev za dohodke iz delovnega razmerja. Izpodbijanega sklepa zato ni mogoče preizkusiti.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se sklep Zavoda RS za zaposlovanje, št. 11065-43201/2020-3 z dne 13. 5. 2020 odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki stroške tega postopka v višini 285,00 EUR z DDV v 15. dneh od prejema sodbe, do takrat brez obresti, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je dne 13. 5. 2020 izdala sklep, s katerim je zavrnila vlogo vlagatelja (tožeče stranke) za uveljavljanje pravice do povračila izplačil nadomestil plač delavcem na podlagi Zakona o interventnih ukrepih za zajezitev epidemije COVID-19 in omilitev njenih posledic za državljane in gospodarstvo (v nadaljevanju ZIUZEOP) v zadevi priznanja pravice povračila nadomestil plač delavcem.

2. Iz obrazložitve sklepa izhaja, da je tožena stranka vlogo zavrnila, ker je z vpogledom v uradne podatke Finančne uprave Republike Slovenije (v nadaljevanju FURS) z dne 13. 5. 2020 ugotovila, da vlagatelj ni imel predloženih vseh obračunov davčnih odtegljajev za dohodke iz delovnega razmerja za obdobje zadnjih 5 let (REK obrazci).

3. Zoper navedeni sklep je vlagatelj podal pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov, in sicer zaradi bistvenih kršitev pravil postopka, ker se odločbe ne da preizkusiti, zaradi nepopolne in napačne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi napačne uporabe materialnega prava ter izpostavil, da tožena stranka v izpodbijanem sklepu ni navedla katerih REK obrazcev in za katero obdobje jih vlagatelj ni predložil. Istočasno pa je predložil potrdilo št. DT42900-49723/2020 z dne 3. 6. 2020, iz katerega izhaja, da ima plačane vse davke in druge dajatve. Tožeča stranka že v pritožbi uveljavlja tudi kršitev iz 22. člena Ustave RS do enakega varstva pravic.

4. Drugostopenjski organ je predmetno pritožbo zavrnil in navedel, da je po pregledu sklepa organa prve stopnje ugotovil, da je le ta ugotovil bistvena dejstva za izdajo sklepa, pri čemer je izpostavil, da iz uradnega zaznamka št. 11065-43201/2020-2 ob vpogledu v uradne evidence dne 12. 5. 2020 izhaja, da naj vlagatelj ne bi imel oddanega REK obrazca za mesec marec 2020, in ker gre za uradne evidence, organ v njihovo verodostojnost ne dvomi in je tako v posledici pritožbo kot neutemeljeno zavrnil. 5. Tožnik vlaga tožbo iz istih razlogov, kot že navedenih v pritožbi, pri čemer ponovno poudarja, da je tožena stranka napačno uporabila določila ZIUZEOP, saj navedeni zakon določa, da delodajalec ne izpolnjuje obveznosti iz 1. alinee drugega odstavka 29. člena ZIUZEOP, kolikor na dan oddaje vloge ni imel predloženih vseh obračunov davčnih odtegljajev za dohodke iz delovnega razmerja za obdobje zadnjih 5 let do dneva oddaje vloge. Navaja, da je imel predložene vse REK obrazce na dan vložitve vloge dne 8. 5. 2020, zaradi česar je tožena stranka napačno ugotovila dejansko stanje in posledično napačno uporabila materialno pravo ter posebej izpostavil, da mora plačnik davka predložiti obračun REK obrazca davčnemu organu na dan izplačila dohodka. Iz Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) namreč izhaja, da se plača izplača najkasneje 18 dni po preteku plačilnega obdobja, kar pomeni 18. v tekočem mesecu. Tožeča stranka plače izplačuje vedno 18. dne v tekočem mesecu in mora tako na dan izplačila dohodkov predložiti davčnemu organu tudi podatke iz obračuna davčnih odtegljajev od dohodkov, kakor istočasno (oziroma v dopuščenem roku) tudi REK obrazec, kar pomeni, da so za plačo meseca marca bili REK obrazci vloženi 24. 4. 2020, zaradi česar je na dan vložitve vloge dne 8. 5. 2020 tožeča stranka imela predložen tudi REK obrazec za mesec marec 2020. Tako predlaga, da sodišče izpodbijani sklep in odločbo tožene stranke odpravi ter zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek. Istočasno predlaga tudi povračilo stroškov postopka.

6. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, je pa sodišču predložila upravni spis.

7. Tožba je utemeljena.

8. Sodišče je predmetno zadevo prejelo dne 23. 11. 2020, potem ko se je Delovno in socialno sodišče v Ljubljani izreklo za stvarno nepristojno za odločanje v tem sporu.

9. Po pregledu vsebine zadeve je sodišče ugotovilo, da je predmetna tožba povezana z ZIUZEOP in izvajanjem tega zakona, ki je interventen ravno iz razloga, da je postopanje hitro, zaradi česar je na podlagi drugega odstavka 13. a člena Zakona o sodiščih predmetno zadevo obravnavalo kot prednostno.

10. Sodišče je tožbi ugodilo na podlagi prvega odstavka 37. člena ZUS-1. AD I Glede vsebine in obrazloženosti izpodbijanega akta:

11. Sodišče je po vpogledu v izpodbijani akt organa prve stopnje ugotovilo, da se navedenega sklepa ne da preizkusiti, saj sklep ne vsebuje bistvenih sestavin, ki so določene v 212. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) za izdajo upravne odločbe. Iz sklepa namreč niso razvidni osnovni podatki, ki jih mora vsaka upravna odločba ali sklep, saj iz sklepa ni razvidno ne ime vlagatelja, ne matična številka, ne naslov, kakor tudi ne za katere delavce je bila podana vloga za uveljavljanje pravice do povračila izplačil nadomestil plač delavcem in kdaj je vlagatelj vložil vlogo.

12. Pritrditi pa je tudi tožbenim navedbam tožnika, da iz obrazložitve sklepa razen prepisa zakonskega besedila ne izhajajo konkretne navedbe in argumentacija za katero obdobje in kdaj vlagatelj ni imel oddanih obračunov davčnih odtegljajev za dohodke iz delovnega razmerja, zaradi česar se predmetnega sklepa ne da preizkusiti.

13. 212. člen ZUP določa, da mora uvod odločbe obsegati ime organa, ki odločbo izdaja, predpis o njegovi pristojnosti, način uvedbe postopka, osebno ime stranke in njenega morebitnega zakonitega zastopnika ali pooblaščenca ter na kratko označeno zadevo, za katero v postopku gre. 213. člen ZUP določa, da se v izreku odloči o predmetu postopka in o vseh zahtevkih strank, nadalje pa 214. člen ZUP določa, da mora obrazložitev odločbe obsegati razložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih, ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le to oprto, razloge odločilne za presojo posameznih dokazov, navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba, razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo in razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank.

14. Po pregledu izpodbijanega sklepa sodišče ugotavlja, da izpodbijani sklep ne vsebuje nobenih podatkov na podlagi katerih bi bilo mogoče izpodbijani sklep preizkusiti, in sicer ne v uvodu izpodbijanega sklepa ne v izreku in tudi v ne v obrazložitvi, zaradi česar gre pri izdanem sklepu za tako očitne pomanjkljivosti, da so spoznavne na prvi pogled, brez podrobne analize.

15. Glede obrazložitve sodišče na tem mestu še pripominja, da zgolj prepis zakonskega besedila ne zadošča za ustrezno obrazložitev upravnega akta, saj je na ta način stranki postopka kršena pravica do izjave in tako pravica do enakega varstva iz 22. člena Ustave RS.

16. Tudi po ugotovitvi sodišča je izpodbijana odločba brez navedb osnovnih podatkov in sestavin odločbe, kakor tudi brez navedb dejanskega stanja (ob odsotnosti konkretnih dejstev), ki bi bilo nujno za presojo njene zakonitosti, in gre torej za bistveno pomanjkljivost odločbe. Zaključek, da tožnik ni predložil REK obrazcev brez konkretne navedbe na katero obdobje in izplačilo prispevkov se ta pomanjkljivost nanaša, ne predstavlja podlage za tak zaključek upravnega organa. Upravna odločba v katero sodi tudi izpodbijani sklep mora namreč temeljiti na ugotovljenih dejstvih, v izpodbijani odločbi pa gre za popolno odsotnost konkretnih dejstev.

17. V določbi prvega odstavka 37. člena ZUS-1 je zakonodajalec odstopil od temeljnega načela kontradiktornosti; sodišče sme o tožbi odločiti, ne da bi se strankam dala možnost, da se izrečejo o pravno relevantnih dejstvih in okoliščinah1. 18. V obravnavani zadevi je sicer sodišče tožbo posredovalo toženi stranki, ki na tožbo ni odgovorila. Šele ob študiju zadeve in podrobnem pregledu izpodbijanega akta, ki je sledil, je sodišče ugotovilo, da gre za situacijo iz prvega odstavka 37. člena ZUS-1 ter je zato o tožbi v nadaljevanju odločilo brez glavne obravnave. Po zgoraj navedenem namreč prvi odstavek 37. člena ZUS-1 odstop od kontradiktornosti dopušča, v primerih takšnih bistvenih pomanjkljivosti izpodbijanega akta, ki presojo tega akta že v naprej onemogočajo, saj takšnih bistvenih pomanjkljivosti izpodbijanega akta tožena stranka v sodnem postopku ne more (več) odpraviti. Tako tudi v obravnavanem primeru tožena stranka ne bi mogla že izdanega sklepa (več) dopolnjevati z navajanjem manjkajočih podatkov in konkretnih dejstev, na katerih naj bi izpodbijana odločitev organa temeljila in je navedene pomanjkljivosti mogoče sanirati le v ponovnem postopku.

19. Sodišče je tako, na podlagi prvega odstavka 37. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo, zadevo pa ob smiselni uporabi tretjega in četrtega odstavka 64. člena ZUS-1, vrnilo toženi stranki v ponovni postopek.

20. Po četrti alineji drugega odstavka 13. člena ZUS-1 sodnik posameznik odloča o tožbi v primeru, če ima izpodbijani upravni akt take pomanjkljivosti, da ga ni mogoče preizkusiti, sodnik posameznik.

Glede postopka v luči nadaljnjega odločanja sodišče še pripominja naslednje:

21. Materialni pogoj za uveljavitev pravice do povračila nadomestila plač za delavce na začasnem čakanju na delo so določeni v 1. alinei drugega odstavka 29. člena ZIUZEOP. Navedeni člen določa, da pravice do povračila izplačanih nadomestil plač ne more uveljavljati delodajalec, ki ne izpolnjuje obveznih dajatev in drugih denarnih nedavčnih obveznosti v skladu z zakonom, ki ureja finančno upravo, ki jih pobira davčni organ, ter če ima neplačane zapadle obveznosti na dan vložitve vloge. Šteje se, da delodajalec ne izpolnjuje obveznosti iz te alinee, tudi če na dan oddaje vloge ni imel predloženih vseh obračunov davčnih odtegljajev za dohodke iz delovnega razmerja za obdobje zadnjih 5 let do dneva oddaje vloge. Navedeno pomeni, da je pritrditi tožbenim navedbam, da je treba presojo pravočasnosti priloženih vseh obračunov davčnih odtegljajev za dohodke iz delovnega razmerja za obdobje zadnjih 5 let presojati na dan oddaje vloge vlagatelja, kar v konkretnem primeru pomeni 8. 5. 2020. Držijo tudi navedbe tožeče stranke, da iz 134. člena ZDR-1 izhaja, da se plača izplača najkasneje 18 dni po preteku plačilnega obdobja, kar pomeni 18. v tekočem mesecu. Tako mora v skladu z zakonom izplačevalec dohodka na dan izplačila dohodkov davčnemu zavezancu predložiti tudi podatke iz obračuna davčnih odtegljajev dohodkov, zaradi česar se mora na ta dan vložiti REK obrazec. Iz uradnega zaznamka, na katerega se sklicuje tožena stranka v obrazložitvi odločbe organa druge stopnje izhaja, da so bili REK obrazci v predmetni zadevi za tožnika in zaposlene predloženi 24. 4. 2020, torej pred podajo same vloge, pri čemer je tožena stranka v drugostopenjski odločbi celo navedla, da v zadevi ni sporno, da je imel pritožnik do dne 13. 5. 2020 poravnane vse evidentirane davke in druge obvezne dajatve, ki jim je potekel rok plačila.

22. Sodišče na tem mestu tako pripominja, da je namen izdaje in predložitve REK obrazcev ravno ta, da delodajalec poravna davke in druge obvezne dajatve iz plače za posameznega delavca, zaradi česar je, kolikor obstoji dvom o morebitni napaki v uradnih evidencah, stranki dovoljeno dokazovati nasprotno. V sled navedenega bi morala tožena stranka pred izdajo odločbe sporne ugotovitve predložiti tožeči stranki, da bi se lahko o ugotovitvah organa izjavila, saj je v nasprotnem tudi iz tega razloga kršena pravica do izjave, kar pa ne pomeni zgolj predložitev obrazca oziroma uradnega zaznamka v vednost, temveč tudi, da lahko stranka v upravnem postopku navedeno dejstvo še pred izdajo odločbe izpodbija, poda izjavo in tudi dokazuje nasprotno. Le na tak način je v skladu z določili ZUP natančno ugotovljeno dejansko stanje, na podlagi katerega je mogoče kasneje pravilno uporabiti materialno pravo. Tako bo morala tožena stranka v nadaljevanju postopka tudi navedeno neskladje razčistiti pred izdajo nove odločbe.

AD II

23. Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo, je v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik), kot izhaja iz izreka te sodbe, ki jih je sodišče skupaj z DDV naložilo v plačilo toženi stranki. Sodna taksa bo tožnici vrnjena po uradni dolžnosti.

24. Obresti od zneska pravdnih stroškov je sodišče tožeči stranki prisodilo od dneva zamude, tožena stranka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v paricijskem roku (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika – OZ v zvezi z 378. členom OZ - enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2006).

1 Enako sodba Upravnega sodišča RS, I U 1918/2020-5 z dne 18. 12. 2020.