Jedro

Pri tožnici zaenkrat še ni podano stanje, da bi kot težji psihiatrični bolnik v domači negi potrebovala stalno nadzorstvo. Iz tega razloga do dodatka za pomoč in postrežbo (zaenkrat) ni upravičena, ker je za odločitev bistveno zdravstveno stanje, kakršno je obstajalo v času do izdaje izpodbijane dokončne odločbe tožene stranke. V primeru kasneje ugotovljenega poslabšanja zdravstvenega stanja pa ima tožnica možnost, da sama oziroma preko svojega osebnega zdravnika pri toženi stranki začne nov postopek za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da se odpravi odločba tožene stranke št. ... z dne 12. 10. 2010 in da se tožnici prizna pravica do dodatka za pomoč in postrežbo.

V pritožbi tožnica navaja, da ni zmožna opravljati osnovnih življenjskih potreb. Ne more se samostojno umivati, previjati, kuhati oziroma pripravljati hrane, iti ven, nabavljati, pospravljati ter skrbeti za redno jemanje zdravil. Tožnico neguje in oskrbuje hčerka, saj nima denarja, da bi si zagotovila pomoč druge osebe. V najhujših obdobjih je hospitalizirana v PB .... Ko je doma, pa kljub izboljšanemu duševnemu zdravju brez oskrbe in negovanja s strani druge osebe ni zmožna samostojnega življenja. Tožnica smiselno predlaga spremembo izpodbijane sodbe ter ugoditev tožbenemu zahtevku.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava, pravilno razsodilo. Pri tem tudi ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 12. 10. 2010, ki je bila izdana v zvezi z vloženo pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 5. 7. 2010. Tožena stranka je odločila, da tožnica nima pravice do dodatka za pomoč in postrežbo.

Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) v 137. členu določa, da imajo pravico do dodatka za pomoč in postrežbo uživalci starostne, invalidske, vdovske ali družinske pokojnine s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, ki jim je za osnovne življenjske potrebe neogibna stalna pomoč in postrežba drugega. V 139. členu pa je nadalje določeno, da je pomoč in postrežba uživalcu pokojnine neogibno potrebna za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb, kadar zaradi trajnih sprememb v zdravstvenem stanju ne more zadovoljevati osnovnih življenjskih potreb, ker se niti ob osebnih prizadevanjih in ob pomoči ortopedskih pripomočkov ne more samostojno gibati v stanovanju in izven njega, samostojno hraniti, oblačiti in slačiti, se obuvati in sezuvati, skrbeti za osebno higieno, kakor tudi ne opravljati drugih življenjskih opravil, neogibno potrebnih za ohranjanje življenja. V 2. odstavku istega člena pa je določeno, da je pomoč in postrežba uživalcu pokojnine neogibno potrebna za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb, kadar zaradi trajnih sprememb v zdravstvenem stanju ne more zadovoljevati večine osnovnih življenjskih potreb iz 1. odstavka 139. člena ZPIZ-1, ali kadar kot težji psihiatrični bolnik v domači negi potrebuje stalno nadzorstvo.

Kot to ugotavlja sodišče prve stopnje, izhaja pa tudi iz dokumentacije v spisu, tožnica večino osnovnih življenjskih opravil lahko opravlja samostojno. Tožnica je sicer invalid I. kategorije invalidnosti od 26. 6. 2008 dalje in ji je priznana pravica do invalidske pokojnine. Iz mnenja tako invalidske komisije I. stopnje z dne 23. 6. 2010 in mnenja invalidske komisije II. stopnje z dne 14. 9. 2010 izhaja, da gre pri tožnici za bipolarno afektivno motnjo ter za insulinsko neodvisno sladkorno bolezen brez zapletov. Tako iz mnenj obeh invalidskih komisij, kot tudi iz predloga osebne zdravnice za uvedbo postopka, ki je bil pri toženi stranki vložen 24. 3. 2010 izhaja ugotovitev, da tožnica večino osnovnih življenjskih opravil še opravlja samostojno, hodi ob opori, pomoč potrebuje le pri gibanju zunaj stanovanja. Bistveno za razsojo sporne zadeve je bilo torej vprašanje, ali tožnica zaradi psihičnih težav v domači negi potrebuje stalno nadzorstvo, na kar je opozorila že osebna zdravnica, izhaja pa tudi iz medicinske dokumentacije (izvid specialistke psihiatrinje z dne 25. 5. 2010). V zvezi z vprašanjem, ali težji psihiatrični bolnik potrebuje stalno nadzorstvo, je potrebno uporabiti tudi Sklep o kriterijih in merilih, kdaj je psihiatričnim bolnikom potrebno stalno nadzorstvo (Ur. l. RS, št. 50/2000), kjer je določeno, da se šteje, da težji psihiatrični bolnik v domači negi potrebuje stalno nadzorstvo v primeru, ko gre za kroničnega bolnika, ki je izgubil realitetno kontrolo in če zaradi duševnih, telesnih ali socialnih posledic bolezni ne more zadovoljevati večine ali vseh neogibnih življenjskih potreb.

Sodišče prve stopnje je dejansko stanje razčiščevalo s pridobitvijo izvedenskega mnenja prim. mag. J.J., dr. med., sodnega izvedenca za psihiatrijo, ki je po pregledu medicinske dokumentacije in pa po osebnem razgovoru s tožnico podal izvedensko mnenje, da tožnica do 12. 10. 2010 za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb ni neogibno potrebovala stalne pomoči in postrežbe drugega. Ob poslabšanju depresivne motnje pa ji pomoč laikov ni zadoščala in je morala biti hospitalizirana, kar poteka že dobro desetletje. Izvedenec je izvedensko mnenje tudi podrobno obrazložil, kar vse je v izpodbijano sodbo povzelo že sodišče prve stopnje, zato pritožbeno sodišče omenjenega v izogib ponavljanju ne navaja znova. Pri tožnici gre za ponavljajočo se depresivno motnjo, s tem, da je trenutna epizoda blaga. Sodni izvedenec je torej enako kot pred njim že obe invalidski komisiji v predsodnem postopku ugotovil, da tožnica zaenkrat še ne potrebuje stalnega nadzorstva v domači negi. Ker pa gre za ponavljajočo se depresijo, ob poslabšanju zdravstvenega stanja potrebuje strokovno pomoč, torej hospitalizacijo. Pri tožnici zaenkrat še ni podano stanje, da bi kot težji psihiatrični bolnik v domači negi potrebovala stalno nadzorstvo. Sodišče prve stopnje je tudi po stališču pritožbenega sodišča tožbeni zahtevek za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo utemeljeno zavrnilo. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem še pojasnjuje, da je bilo za odločitev bistveno zdravstveno stanje, kakršno je obstajalo v času do izdaje izpodbijane dokončne odločbe tožene stranke, ki je bila izdana dne 12. 10. 2010. V primeru kasneje ugotovljenega poslabšanja zdravstvenega stanja pa ima tožnica možnost, da sama oziroma preko svojega osebnega zdravnika pri toženi stranki začne nov postopek za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo. Glede pritožbenih navedb, da tožnici pri kuhanju, pripravi hrane, pospravljanju pomaga hčerka, pa pritožbeno sodišče opozarja na sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 9/2000 z dne 12. 9. 2000, iz katere izhaja, da je dodatek za pomoč in postrežbo mogoče priznati le v primeru ugotovitve trajnih sprememb v zdravstvenem stanju, ki vplivajo na možnost opravljanja primarnih potreb, pomembnih za fiziološko eksistenco upravičenca. Namen dodatka torej ni, da krije izdatke za pomoč svojcev oziroma drugih oseb, temveč da se upravičencu s plačilom določenega zneska, namenjenega za pomoč in postrežbo, ob izpolnjevanju predpisanih pogojev zagotavlja, da ni podhranjen in higiensko in zdravstveno zanemarjen.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.