Jedro

Na podlagi vsega ugotovljenega sodišče meni, da tožnikov namen ni (bil) počakati do končne odločitve o njegovi prošnji za mednarodno zaščito v Sloveniji, niti da bi počakal, da ga Slovenija preda pristojni državi članici. Ravnanje tožnika je zato po presoji sodišča nedvomno mogoče opredeliti kot okoliščino iz pete alineje prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 in sodišče, enako kot pristojni organ, utrjuje v prepričanju, da bi tožnik, kolikor bi ne bil pridržan, zapustil tudi Slovenijo.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Tožena stranka (v nadaljevanju: toženka) je z izpodbijanim sklepom odločila, da se tožečo stranko kot prosilko za mednarodno zaščito za namen predaje odgovorni državi članici po Uredbi (EU) št. 604/2013, v nadaljevanju: Uredba Dublin III, pridrži na prostore in območje Centra za tujce ... (1. točka izreka), za čas od ustne naznanitve pridržanja dne 28. 9. 2018 od 11.20 ure do predaje odgovorni državi članici, ki mora biti opravljena najkasneje v šestih tednih od sprejema odgovornosti odgovorne države članice ali od trenutka, ko preneha veljati odložilni učinek tožbe zoper sklep, s katerim se določi odgovorna država članica (2. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je bil tožniku po podaji prošnje za mednarodno zaščito, katero je podal dne 28. 9. 2018, zaradi namena predaje odgovorni državi članici ter utemeljene nevarnosti, da bo pobegnil, ustno na zapisnik izrečen ukrep pridržanja. Po preverjanju podatkov baze EURODAC je toženka namreč ugotovila, da je bil tožnik pred prihodom v Republiko Slovenijo že obravnavan v Republiki Hrvaški 11. 9. 2018. Glede na ugotovljeno je toženka pristojnim tujim organom v skladu z določbami Dublinske uredbe posredovala prošnjo v obliki standardnega obrazca za ponovni sprejem prosilca.

3. Iz razlogov sklepa, v katerih je povzeta vsebina izjav, ki jih je tožnik dal ob prijetju s strani policije ter ob podaji prošnje za mednarodno zaščito, izhaja, da je toženka ugotovila, da obstaja utemeljena nevarnost, da bo tožnik pobegnil oz. samovoljno zapustil azilni dom, s tem pa onemogočil zaključek postopka, v kolikor mu gibanje ne bi bilo omejeno. Ob podaji prošnje potnega lista ni imel, saj naj bi mu ga vzel tihotapec v Turčiji, osebna izkaznica pa se nahaja v Alžiriji. Tožnik v Republiki Hrvaški ni podal prošnje za mednarodno zaščito, čeprav je to možnost imel. Kot je povedal, tega ni storil zaradi obnašanja hrvaške policije. Toženka je zato prepričana, da bo tožnik sedaj, ko ve, da ga toženka želi vrniti v Republiko Hrvaško, zapustil tudi Republiko Slovenijo, ne da bi počakal na zaključek postopka. V nadaljevanju obrazložitve svoje odločitev toženka zapiše, da je tožnik po lastnih besedah prošnjo za mednarodno zaščito podal v Albaniji in Črni Gori, vendar na zaključek postopka ni počakal ter je obe državi po nekaj dneh samovoljno zapustil. Prav zato tožniku ne verjame, da bo v Republiki Sloveniji počakal na zaključek postopka. Še toliko bolj, saj je tožnik ob prijetju na policijski postaji izjavil, da je njegova ciljna država Francija. Glede na to, da se od vsakega prosilca pričakuje, da za zaščito zaprosi v prvi zanj varni državi, kakor tudi, da v taki varni državi počaka na odločitev, kršitev tega pa ustreza relevantni okoliščini nesodelovanja v postopku ali navajanja lažnih podatkov (peta alineja prvega odstavka 68. člena Zakona o tujcih: v nadaljevanju ZTuj-2), so podane okoliščine, ki kažejo na nevarnost pobega tožnika. Toženka zaključuje, da s tem, ko je tožnik nezakonito prehajal državne meje (iz Alžirije, ki jo je zapustil pred približno petimi meseci je preko Tunizije, Turčije, Grčije, Albanije, Črne Gore, Bosne in Hercegovine ter Republike Hrvaške preko reke Dragonje prišel v Republiko Slovenijo), v Republiki Sloveniji pa nima možnosti bivanja, tožnik izpolnjuje tudi obstoj milejših oblik okoliščin, ki kažejo na nevarnost pobega tujca. Tožnik s svojim ravnanjem kaže na ilegalno sprehajanje po državah, zato je prepričana, da bo zapustil tudi Republiko Slovenijo in s tem onemogočil predajo pristojni državi članici EU.

4. V nadaljevanju svoje obrazložitve se je toženka opredelila še do tega, ali bi bil milejši ukrep, to je pridržanje na območje Azilnega doma, primeren. Pri tem pa ugotavlja, da ob upoštevanju dolgoletnih izkušenj in statistike tak ukrep ni učinkovit, kar pomeni, da z uporabo milejšega ukrepa ne bi bilo mogoče doseči namena pridržanja tožnika do predaje odgovorni državi članici v skladu z Uredbo Dublin III. Poleg tega je strožji ukrep pridržanja na Center za tujce skladen ne le z ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča, kot izhaja iz sodbe št. I Up 346/2014 z dne 5. 11. 2014, pač pa tudi z določili Direktive 2013/33/EU, ki z določilom 10. člena dopušča pod določenimi pogoji nastanitev prosilca v zaporu, zaradi česar toženka meni, da okoliščine pridržanja tožnika na Center za tujce na zakonitost odrejenega ukrepa ne morejo vplivati.

5. Tožnik vlaga tožbo zaradi nepopolno oziroma zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in zaradi bistvenih kršitev določb postopka in predlaga da sodišče tožbi ugodi in sklep odpravi.

6. V zvezi z razlogi za omejitev gibanja iz pete alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 ter 28. člena Uredbe Dublin III poudarja, da tožnik ob podaji prošnje za mednarodno zaščito ni bil opozorjen, in poučen, da ga lahko Republika Slovenija preda Hrvaški tudi iz drugih razlogov (in ne zgolj, če je zaprosil za mednarodno zaščito v drugi državi članici EU) in se zato o vseh odločilnih dejstvih ni mogel izjaviti, s tem pa je bila kršena njegova pravica do izjave. Dejstvo je, da tožnik v Republiki Hrvaški ni zaprosil za mednarodno zaščito, zato Republika Hrvaška ni odgovorna država članica in je pridržanje tožnika z namenom predaje neutemeljeno in nezakonito. Tožnik je ob vstopu v Republiko Slovenijo sam poklical policijo, ves čas je sodeloval v postopku in obenem obljubil, da bo počakal na odločitev organov. Toženki očita, da je obrazložitev razlogov, ki zanesljivo kažejo na begosumnost pavšalna, nezadostna in nezakonita. Logično je, da prosilec za azil prehaja meje, v večini primerov nezakonito. Pridržanje zaradi nezakonitega prehajanja mej je po prvem odstavku Uredbe Dublin III prepovedano. Niti v Grčiji (kjer tožnikove prošnje za delo niso želeli niti obravnavati) niti v Republiki Hrvaški (kjer so ga po odvzemu prstnih odtisov vrnili v Bosno in Hercegovino) nista tekla ustrezna postopka, zato tožnik ni bil dolžan počakati na odločitev. Tožnikova lastna navedba, da je za mednarodno zaščito zaprosil v Albaniji in Črni Gori pa ne omogoča očitka ali preverbe, ali je postopek res stekel, saj ti državi nista članici EU. Toženka ob tem ni niti preverjala, ali sta ti državi za tožnika varni niti tožniku ni bila dana možnost, da bi se v zvezi s tem lahko izjavil. Razlog tudi ne more biti „vedenje tožnika, da bo vrnjen Republiki Hrvaški“. Odločbi očita da nima razlogov o sorazmernosti ukrepa.

7. V zvezi z razlogi za omejitev gibanja na podlagi 2. odstavka 84. člena ZMZ-1 na Center za tujce tožnik očita toženki neprimerno sklicevanje na sodbo Vrhovnega sodišča I Up 346/2014, češ da je bilo tedaj v času migrantskega vala število prosilcev neprimerno višje od sedanjega, vsi prostori pa prezasedeni in če Azilni dom nima ustreznih mehanizmov za preprečitev odhoda to ne more iti v škodo tožnika. Ukrep omejitve gibanja na Center za tujce bi se smel uporabiti le, če bi toženka predhodno ugotovila subjektivne okoliščine na strani tožnika, iz katerih utemeljeno izhaja znatna nevarnost, da bo tožnik pobegnil, kar po mnenju tožnika v konkretnem primeru ni podano. Izrečeni ukrep pomeni odvzem prostosti in poseg v ustavno pravico do osebne svobode in ne gre zgolj za ukrep omejitve gibanja. Prostost pa se lahko odvzame le v primerih in po postopku, ki ga določa zakon. Toženka bi ob izpolnjenih pogojih tožniku lahko izrekla ukrep omejitve gibanja, a ukrep mora biti sorazmeren. Zato toženki očita nezakonitost izdane odločitve.

8. Hkrati s tožbo tožnik vlaga tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe in sodišču predlaga, naj predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi tako, da se toženki naloži, da preneha izvajati ukrep pridržanja v Centru za tujce do pravnomočne odločitve v upravnem sporu, saj je tožniku z izpodbijanim sklepom kršena ustavna pravica do osebne svobode, kar predstavlja nepopravljivo škodo že samo po sebi, sodišče pa mora v v primeru kršitve ustavne pravice zagotoviti učinkovito sodno varstvo, češ da brez izdane začasne odredbe tožnik ne bi imel možnosti učinkovitega sodnega varstva.

9. Tožena stranka je skladno s pozivom sodišča na podlagi 38. člena Zakona o upravnem sporu: v nadaljevanju ZUS-1, v danem roku sodišču predložila predmetne upravne spise. Odgovora na tožbo ni vložila, pač pa je na naroku za glavno obravnavo dne 10. 10. 2018 prerekala navedbe v tožbi in se sklicevala na obrazložitev izpodbijanega sklepa.

K točki 1:

10. Tožba ni utemeljena.

11. Predmet sodne presoje v obravnavani zadevi je uvodoma navedeni sklep toženke o pridržanju tožnika za namen predaje odgovorni državi članici za obravnavo njegove prošnje za mednarodno zaščito.

12. Sodišče je na glavni obravnavi dne 10. 10. 2018 vpogledalo listine zadevnega upravnega spisa, ki ga je predložila toženka stranka ter zaslišalo tožnika.

13. Toženka svojo odločitev opira na določbe drugega in tretjega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III v povezavi s peto alinejo prvega odstavka 84. člena in četrtim odstavkom 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti: v nadaljevanju ZMZ-1. Uredba Dublin III v drugem odstavku 28. člena določa, da kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, lahko države članice na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopkov za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih sredstev. Po (n) točki 2. člena Uredbe Dublin III nevarnost pobega pomeni nevarnost, da bo prosilec ali državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, v zvezi s katero poteka postopek predaje, pobegnila, v skladu z oceno posameznega primera na podlagi objektivnih kriterijev, ki so določeni z zakonom. Uredba Dublin III z določilom 1. člena opredeljuje predmet urejanja tako, da določa merila in mehanizme za določitev odgovorne države članice EU za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni izmed držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva.

14. Skladno s 1. odstavkom 84. člena ZMZ-1 lahko v primeru, če ni mogoče po določbah tega zakona zagotoviti doseganja ciljev po določbah tega odstavka, prosilcu pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje Azilnega doma iz zakonsko določenih razlogov, med drugim tudi v skladu z 28. členom Uredbe Dublin III (peta alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1). V drugem odstavku 84. člena ZMZ-1 pa je določeno, da se v primeru, če pristojni organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prejšnjega odstavka ali prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja, prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, odredi ukrep omejitve gibanja na Center na tujce.

15. V obravnavani zadevi gre za ukrep pridržanja za namen tožnikove predaje odgovorni državi članici po Uredbi Dublin III in s tem za situacijo iz pete alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Da v zvezi s tožnikom poteka postopek predaje, je kot rečeno razvidno že iz predloženih upravnih spisov in v zadevi tudi ni sporno. Sporno v zadevi je tožnikovo pridržanje na območje in prostore Centra za tujce ... in s tem obstoj pogojev, ki so za pridržanje oseb, v zvezi s katerimi poteka postopek predaje, predpisani v drugem odstavku 28. člena Uredbe Dublin III.

16. Drugi odstavek 28. člena Uredbe Dublin III, na katerega se v povezavi s peto alinejo prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 opira izpodbijani sklep o tožnikovem pridržanju, določa, da kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, lahko države članice na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopkov za predajo v skladu s to Uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih sredstev.

17. Presoja okoliščin konkretnega primera, ki se zahteva v skladu s citirano določbo, je bila, glede na razloge v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, kot je predhodno povzet (v obrazložitvi pod tč. 1 do 4), s strani tožene stranke nedvomno opravljena, tako da v izpodbijanem sklepu ugotavlja obstoj izrazite nevarnosti, da bo tožnik pred predajo pobegnil ter razloge za takšen zaključek. Ocena posameznih okoliščin konkretnega primera, ki je prav tako razvidna iz obrazložitve sklepa, je opravljena tudi glede na kriterije za opredelitev pojma „nevarnost pobega“ iz 68. člena ZTuj-2, ki se po ustaljeni upravno sodni praksi, kot med drugim izhaja tudi iz izpostavljene sodbe Vrhovnega sodišča št. I Up 26/2016 z dne 15. marca 2016 (12. odstavek obrazložitve) lahko uporabljajo tudi za presojo pojma znatna nevarnost pobega v zadevah mednarodne zaščite.

18. Sodišče se strinja tudi s presojo in zaključki tožene stranke, ki so razvidni iz izpodbijanega sklepa. Na tožnikovo izrazito begosumnost kažejo tožnikova dejanja in navedbe v dosedanjem postopku. Pri tem so zlasti relevantni podatki o ilegalnem prehodu državne meje z dne 22. 9. 2018, iz katerih izhaja, da je tožnik ob navedbi ciljne države navedel Francijo. Tožnik je ob zaslišanju na naroku zanikal, da bi to izjavil in menil, da je bil najbrž tako razumljen, ker dobro govori francosko. Sodišče temu nikakor ne more slediti. Poleg običajnih vprašanj, ki se tičejo osebnih podatkov, je namreč v postopkih registracije s strani policije, tudi vprašanje, kaj je razlog za zapustitev matične države in katera je ciljna država. Sodišče ne dvomi, da prav gotovo do takšnega zapisa ne bi prišlo, v kolikor tožnik ne bi tako izjavil. Tožnik se kasneje tekom postopka o ciljni državi ni več izjasnil, oz. je navedel le, da ciljne države nima. Tudi na zaslišanju pred sodiščem na naroku je sprva pojasnil, da nima ciljne države in da bi živel kjerkoli bi mu podelili pravico do azila, kasneje pa, da je v Črni Gori izvedel, da se v Sloveniji lepo živi in je njegov cilj postala Slovenija. Sodišče šteje te izjave za neprepričljive in glede na to, da se kot ciljna država v tožnikovih navedbah nikjer več ne pojavi Francija, meni, da je tožnik sprevidel, da je navedba ciljne države lahko zgolj oteževalna okoliščina. Sodišče je v to še bolj prepričano tudi iz razlogov, ki jih tožnik navaja kot razlog za zapustitev izvorne države in je tako tudi povedal, da je bil njegov cilj priti do Slovenije in se tu zaposliti. Upoštevaje navedeno je razumljiva tudi ugotovitev, da tožnik do vstopa v Republiko Slovenijo in njegovega prijetja v nobeni državi članici EU ni podal prošnje za mednarodno zaščito, čeprav bi to lahko storil. Sodišče tudi ne sledi njegovim neprepričljivim razlogom, zakaj te prošnje ni podal že v Republiki Hrvaški ali Grčiji, čeprav je zaslišan na naroku vedel povedati katere države, ki jih je prešel, so članice EU (Grčija, Hrvaška, Slovenija). Nesporno tudi je, da identiteta tožnika ni izkazana, tožnik pa je brez osebnih dokumentov že pred prihodom v Slovenijo nezakonito prehajal državne meje številnih držav, med drugim tudi dve državi članici EU, Grčijo in Hrvaško. Neprepričljiv je tožnik tudi v navajanju razlogov, zakaj je otežen v pridobivanju osebnih dokumentov, za katere trdi, da jih je pustil v Alžiriji. Povedal namreč je, da z mlajšo sestro, s katero ima stike, komunicira preko socialnega omrežja Facebook. Pri tem pa okoliščine njegove nastanitve (ob dejstvu, da mu, kot je izjavil, dostop do interneta ni onemogočen) navkljub temu, da mora sestra do sosedov, ker sama nima dostopa do interneta in da je najbrž v tem času rodila ter je zaposlena z novorojenčkom (kot je izjavil na naroku), nikakor ne more predstavljati take težave, da dokumentov v tem času ne bi uspel pridobiti, če bi to res želel. Sestri bi v zvezi s tem lahko pustil tudi zgolj sporočilo. Neprerekana je na naroku ostala tudi navedba toženke, da sta dva izmed treh sopotnikov tožnika, s katerimi je tožnik prišel v Slovenijo preko Hrvaške iz Bosne in Hercegovine in jima gibanje (še) ni bilo omejeno, že samovoljno zapustila Azilni dom in odšla. Na podlagi vsega ugotovljenega sodišče meni, da tožnikov namen ni (bil) počakati do končne odločitve o njegovi prošnji za mednarodno zaščito v Sloveniji, niti da bi počakal, da ga Slovenija preda pristojni državi članici. Ravnanje tožnika je zato po presoji sodišča nedvomno mogoče opredeliti kot okoliščino iz pete alineje prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 in sodišče, enako kot pristojni organ, utrjuje v prepričanju, da bi tožnik, kolikor bi ne bil pridržan, zapustil tudi Slovenijo.

19. Obrazloženo, z obširnim opisom razmer v Azilnem domu, pa v izpodbijanem sklepu toženka pravilno ugotavlja tudi, zakaj drugih, manj prisilnih ukrepov, kot je namestitev tožnika v Center za tujce, ni, in da je zato le z namestitvijo v omenjenem Centru kot edinim razpoložljivim prisilnim ukrepom mogoče zagotoviti predajo odgovorni državi članici EU za obravnavo njegove prošnje za mednarodno zaščito. Na ta način je toženka ustrezno obrazložila sorazmernost izrečenega ukrepa pridržanja v smislu določb Uredbe Dublin III in hkrati tudi uporabo določb drugega odstavka 84. člena ZMZ-1, po katerih se prosilcu lahko odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce, če v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa obveznega zadrževanja na območje azilnega doma, kot je sicer predvideno v prvem odstavku istega člena. Ob ugotovljenem obstoju znatne nevarnosti, da bo tožnik pobegnil, je zato šteti ukrep pridržanja za legitimen in v konkretnem primeru, glede na razmere v Azilnem domu, kot so opisane v izpodbijanem sklepu, tudi nujen za izvršitev namena, zaradi katerega je bil izrečen. Stanje v Azilnem domu v ..., kot se podrobno in neprerekano opisuje v izpodbijanem sklepu, namreč ne onemogoča pobega in zato namestitev tožnika v Azilni dom, kar bi bil v konkretnem primeru milejši ukrep, ni mogoča. Kot možna zato ostane le izpodbijana nastanitev tožnika v Centru za tujce, pri čemer gre sicer za strožji ukrep, ki pa ga ZMZ-1 v drugem odstavku 84. člena izrecno dopušča in ki hkrati ne presega kriterijev iz Direktive 2013/33/EU, ki v 10. členu dopušča celo nastanitev prosilcev v zapor (vendar ločeno od zapornikov), kadar država ne more zagotoviti nastanitve v posebni ustanovi za pridržanje.

20. Prekomeren poseg pa tudi ni razviden iz tožnikove izpovedbe na glavni obravnavi pred sodiščem, in sicer, da sam na razmere v Centru nima pripomb. Dejstvo, da mu je gibanje omejeno, pa po presoji sodišča ne pretehta ugotovljenih razlogov za pridržanje.

21. Ker je glede na vse navedeno izpodbijani akt toženke po presoji sodišča pravilen in zakonit, tožba pa neutemeljena, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, zavrnilo kot neutemeljeno. Sodišče ni še posebej odločalo o zahtevku, naj se ugotovi, da so bile tožniku kršene določene ustavne pravice, saj je o takem zahtevku možno odločati le v upravnem sporu zaradi varstva ustavnih pravic, ki pa je v skladu s 4. členom ZUS-1 možen le tedaj, kadar ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. V konkretni zadevi pa je tožniku zagotovljeno drugo sodno varstvo, in sicer v rednem upravnem sporu na podlagi 2. člena ZUS-1 zoper upravni akt, katerega odpravo v konkretnem primeru predlaga tožnik v tožbi.

K točki 2:

22. Sodišče je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrglo iz naslednjih razlogov:

23. V skladu z določili tretjega odstavka v zvezi z drugim odstavkom 32. člena ZUS-1, na katerega se v konkretnem primeru sklicuje tudi tožnik, sodišče odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne sodne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku v upravnem sporu lahko prizadejala težko popravljiva škoda.

24. V konkretnem primeru je ob odločanju o zahtevi za izdajo začasne odredbe že tudi pravnomočno odločeno o tožbi, kot izhaja iz 1. točke izreka, kar pomeni, da odločitev o predlaganem zadržanju ne bi imela nobenih učinkov, saj se izvršitev izpodbijanega sklepa lahko odloži le do pravnomočnosti sodbe. Tožnik za predlagano zahtevo za izdajo začasne odredbe ne izkazuje več pravnega interesa. Sodba postane pravnomočna z dnem njene vročitve strankam, saj pritožba zoper sodbo ni dopustna (71. člen ZMZ-1). V konkretnem primeru tako niso več izpolnjene vse taksativno predpisane procesne predpostavke, ki morajo biti podane za izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja.

25. Sodišče je zato zahtevo za izdajo začasne odredbe na podlagi 32. člena ZUS-1 zavrglo.