Jedro

Tožena stranka s pritožbo utemeljeno uveljavlja kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP in 1. odstavku istega člena v zvezi z 8. členom ZPP. Sodišče prve stopnje je odločilo na podlagi vnaprejšnje dokazne ocene, kar ni dopustno, poleg tega pa dokazne ocene ni izčrpno in prepričljivo argumentiralo. Upoštevalo je le navedbe in dokaze tožnika in se ni izjasnilo o navedbah tožene stranke in tudi ni prepričljivo pojasnilo, zakaj predlagani dokazi tožene stranke ne bi vplivali na odločitev.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe se razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je pogodba o zaposlitvi sklenjena dne 1. 12. 2016 prenehala na nezakonit način (točka I izreka), da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 8 dni vzpostaviti delovno razmerje za čas od 31. 12. 2016 do 25. 9. 2017, ga prijaviti v obvezna zavarovanja ter mu za isto obdobje obračunati nadomestilo plač v višini 800,00 EUR bruto na mesec, zanj odvesti vse davke in prispevke ter mu izplačati ustrezno neto nadomestilo plač skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 16. dne v mesecu za pretekli mesec, dalje do plačila (točka II izreka), tožniku v roku 8 dni izplačati znesek 2.400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 2. 2017 do plačila, višji zahtevek je zavrnilo (točka III izreka) in mu v roku 8 dni povrniti stroške postopka v višini 514,05 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka IV izreka).

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP pritožuje tožena stranka (pravilno: zoper ugodilni del sodbe, saj za izpodbijanje zavrnilnega dela nima pravnega interesa) in predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da se izpodbijana sodba razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjenim senatom, stroški postopka pa se naložijo v plačilo toženi stranki v 8 dneh. Navaja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev v celoti oprlo na izpovedbo tožnika, ne da bi izvedlo predlagane dokaze in sicer zaslišanje prič, ki jih je predlagala tožena stranka in so bile prisotne pri podpisu Sporazuma o prenehanju delovnega razmerja dne 14. 12. 2016. Kot verodostojno je sprejelo izpoved tožnika, da navedenega sporazuma ni podpisal. Ugotovilo je tudi, da je tožba vložena pravočasno, saj je tožnik za odjavo obveznega zdravstvenega zavarovanja izvedel šele 30. 1. 2017. Sodišče bi moralo podpis sporazuma razčistiti z zaslišanjem predlaganih prič. Prav tako bi moralo upoštevati izjavo A.A., ki je s pisno izjavo z dne 9. 3. 2017 potrdil, da je tožnik v R Nemčiji v mestu B., v kraju nastanitve napotenih delavcev, podpisal ta sporazum. Sodišče je na temelju zanikanja in laičnega pregleda podpisa izpeljalo dokazno oceno o pristnosti oziroma nepristnosti tožnikovega podpisa na tem sporazumu, kljub temu, da za to nima strokovnega znanja. Sodišče prve stopnje je v sprejeti dokazni oceni selektivno upoštevalo posamezne segmente izvedenih dokazov, povzemalo je le listine, s katerimi je utemeljilo izpodbijano odločbo, ni pa se opredelilo do predloženih listinskih dokazov tožene stranke. S tem je storilo kršitev po 1. odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP, hkrati pa je kršilo tudi 22. člen Ustave RS, zatrjevana kršitev pa je nedvomno takšne narave, da vpliva na pravilnost in zakonitost sklepa (verjetno sodbe). Sodišče prve stopnje bi moralo enako obravnavati navedbe obeh strank, česar pa ni storilo, zato je kršilo dolžnost opredelitve iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Z opustitvijo dolžnosti opredelitve do dopustnih in relevantnih navedb tožene stranke, je kršilo njeno pravico do izjavljanja, saj je bila tožena stranke preslišana, ne glede na njeno aktivnost v tem postopku. S tem ko je opustilo načelno dolžnost izvedbe predlaganih dokazov, je napravilo nedopustno vnaprejšnjo dokazno oceno, kar je kršitev načela kontradiktornosti v postopku (8. točka 2. odstavka 339. člena ZPP). Sodišče je tudi opustilo materialno procesno vodstvo. Kot odločilno je ugotovilo dejstvo, ki ga ni zatrjevala nobena stranka (laična presoja tožnikovega podpisa na sporazumu). Sodišče se tudi ni opredelilo do navedb tožene stranke, da je tožnik od 28. 2. 2017 zaposlen in se več ne vodi v evidenci nezaposlenih oseb. S tem, ko je tožniku vzpostavilo delovno razmerje pri toženi stranki do 25. 9. 2017, je kršilo materialno pravo. Tožena stranka v pritožbi zatrjuje še kršitev načel pravne države po 2. členu Ustave RS, pravice do enakosti pred zakonom po 1. odstavku 14. člena Ustave RS, pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave RS in pravice do sodnega varstva po 23. členu Ustave RS. Zaradi očitno nezakonitega postopanja sodišča pritožbenemu sodišču skladno z določbo 356. člena ZPP predlaga, da v ponovljenem postopku sodišče glavno obravnavo opravi pred drugim senatom v popolnoma drugi sestavi.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) in na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje opravilo poravnalni narok in prvi narok za glavno obravnavo v nenavzočnosti tožene stranke in njene pooblaščenke. Vabilo je bilo pravilno vročeno. Pooblaščenka je sodišče obvestila, da se naroka zaradi drugih obveznosti ne bosta udeležila ne zakoniti zastopnik tožene stranke in tudi ne ona. Sodišče prve stopnje sicer ni navedlo razloga, zakaj je narok za glavno obravnavo kljub temu opravilo, iz listin v spisu pa izhaja, da pooblaščenka tožene stranke ni predložila dokazil, iz katerih bi izhajalo, da je njuna odsotnost upravičena. Iz sodbe in zapisnika sodišča prve stopnje izhaja, da je sodišče prve stopnje izvedlo dokaze z vpogledom v listine v prilogah pod A, B in C ter zaslišalo tožnika. Na naroku za glavno obravnavo ni zavrnilo dokaznih predlogov tožene stranke za zaslišanje zakonitega zastopnika tožene stranke C.C. in priče A.A., s čimer je tožena stranka dokazovala, da je tožnik v njuni prisotnosti dne 14. 12. 2016 podpisal sporazum o prenehanju delovnega razmerja. Iz obrazložitve sodbe izhaja, da sodišče tožene stranke ni zaslišalo, ker se brez opravičila naroka ni udeležila, ostalih dokazov pa ni izvedlo, ker je ocenilo, da za odločitev niso potrebni, saj so bile vse tožnikove navedbe potrjene bodisi z njegovim zaslišanjem bodisi z listinami v spisu, zato bi bilo povsem nepotrebno izvajati dodatne dokaze.

6. Tožena stranka s pritožbo utemeljeno uveljavlja kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP in 1. odstavku istega člena v zvezi z 8. členom ZPP. Sodišče prve stopnje je odločilo na podlagi vnaprejšnje dokazne ocene, kar ni dopustno, poleg tega pa dokazne ocene ni izčrpno in prepričljivo argumentiralo. Upoštevalo je le navedbe in dokaze tožnika, sploh pa se ni izjasnilo o navedbah tožene stranke in tudi ni prepričljivo pojasnilo, zakaj predlagani dokazi tožene stranke ne bi vplivali na odločitev. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo zatrjevala, da je tožnik podpisal sporazum o prenehanju delovnega razmerja, in priložila izjavo priče A.A., ki je sodišče v sodbi sploh ni omenilo. V zvezi z dokazovanjem, da je tožnik sporazum podpisal, je tožena stranka predlagala tudi zaslišanje te priče, ki je sodišče ni zaslišalo. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da sta tožnikova podpisa na pogodbi in zapisniku povsem enaka, podpis na sporazumu pa je popolnoma drugačen, čeprav za takšno oceno nima ustreznega znanja. V celoti je verjelo tudi tožnikovi izpovedi, da po 31. 12. 2016 ni bil več v delovnem razmerju, ni pa se opredelilo do navedb tožene stranke, da je bil tožnik do 28. 2. 2017 zaposlen.

7. Iz navedenega izhaja, da je pritožba tožene stranke utemeljena, zato ji je pritožbeno sodišče ugodilo in skladno z določbo 1. odstavka 354. člena ZPP s sklepom sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in mu vrnilo zadevo v novo sojenje, saj je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki je glede na njeno naravo samo ne more odpraviti. Pritožbeno sodišče pa se ni odločilo za uporabo določbe 356. člena ZPP, saj meni da bo sodišče v novi glavni obravnavi odločilo pravilno ob upoštevanju določb pravdnega postopka, ki se v tem individualnem delovnem sporu uporabljajo na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS 2/2004 in nadalj.)

8. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 3. odstavku 165. člena ZPP.

PRAVNI POUK: Zoper ta sklep je dovoljena pritožba iz razlogov, določenih v drugem odstavku 357.a člena ZPP. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena ZPP) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena ZPP) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena ZPP).

Pritožba se lahko vloži v 15 dneh od vročitve prepisa sklepa pri sodišču prve stopnje v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko, o njej bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Če se pošlje pritožba po pošti priporočeno ali brzojavno, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena. Pritožba mora obsegati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva in ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa, če je predpisana. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso izpolnjeni pogoji za njeno oprostitev, odlog ali obročno plačilo, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.