Jedro

Iz poteka postopka sledi, da tožena stranka ni dala povoda za vložitev tožbe v tožeči stranki sicer prisojenem delu, saj vse do prejema tožbe tožena stranka ni vedela niti ni mogla vedeti, da bo tožeča stranka izpodbijala določena pravna dejanja. O izpodbijanju v stečajnem postopku odloča glede na konkretne podane okoliščine (125. člen ZPPSL) stečajni upravitelj ob dovoljenju predsednika stečajnega senata. Tožena stranka pred vložitvijo tožbe ni bila pozvana k vračilu spornih finančnih sredstev v stečajno maso. Po prejemu tožbe pa je toženka na prvem naroku takoj v odgovoru na tožbo tožbeni zahtevek v obsegu, kot je bil kasneje tožeči stranki pravnomočno prisojen, v celoti pripoznala. S tem je ugodila obema pogojema iz 157. člena ZPP.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se sklep sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožbi tožene stranke ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izreku o stroških pod točko B. spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna plačati toženi stranki stroške postopka v znesku 190.852,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 20.1.2000, tožeča stranka pa je dolžna plačati toženi stranki tudi stroške pritožbenega postopka v znesku 44.148,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 20.1.2000, vse v osmih dneh od prejema pismenega odpravka tega sklepa.

Obrazložitev

Glede na določilo prvega odstavka 498. člena ZPP je vrhovno sodišče nadaljevalo postopek po določilih ZPP/77. Sodišče prve stopnje je s sodbo na podlagi pripoznave ugotovilo, da nimajo učinka proti stečajni masi pogodbe o cesiji z dne 16.12.1996 za znesek 800.000,00 SIT, z dne 27.1.1997 za znesek 500.000,00 SIT in z dne 12.2.1997 za znesek 897.416,00 SIT, ter da je tožena stranka dolžna vrniti v stečajno maso znesek 550.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 27.11.1997 (pod točko I.A. izreka), v ostalem pa je s sodbo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati v stečajno maso še 1,965.351,40 SIT s pripadki, zavrnilo in o vseh stroških postopka odločilo, da trpi vsaka stranka svoje pravdne stroške (pod točko I.B. izreka); sklenilo pa je še, da se tožba za ugotovitev, da nima učinka proti stečajni masi kompenzacija z dne 18.2.1997 za znesek 322.935,40 SIT, zavrže (pod točko II. izreka).

Proti izreku o stroških postopka (pod točko I.B.) se je pritožila tožena stranka in predlagala spremembo prvostopne odločbe o stroških tako, da je tožeča stranka dolžna plačati njene stroške postopka na prvi stopnji z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe na prvi stopnji, zahtevala pa je tudi, da ji tožeča stranka plača priglašene stroške pritožbenega postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje drugostopne odločbe.

Sodišče druge stopnje je s sklepom pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje o stroških postopka ter nadalje odločilo, da mora tožena stranka sama trpeti svoje stroške za pritožbo.

Proti sklepu sodišča druge stopnje v zvezi s sodbo in sklepom sodišča prve stopnje in sicer v delu, ki se nanaša na odločitev o stroških postopka, vlaga vrhovna državna tožilka zahtevo za varstvo zakonitosti, ker sodišči druge in prve stopnje nista uporabili določila prvega odstavka 154. člena ZPP in ker sta napačno uporabili določilo 157. člena ZPP v materialnopravni in procesnopravni vsebini ter predlaga, da se zahtevi ugodi in se izpodbijani sodni odločbi v izreku o stroških spremenita tako, da bodo tožeči stranki naloženi v plačilo pravdni stroški tožene stranke.

Zahteva za varstvo zakonitosti je bila vročena obema pravdnima strankama, ki pa nanjo nista odgovorili.

Zahteva je utemeljena.

Iz poteka obravnavanega pravdnega postopka sledi, da je tožena stranka takoj na začetku prvega naroka glavne obravnave dne 27.3.1998 v odgovoru na tožbo pripoznala tožbeni zahtevek tožeče stranke, da se ugotovi, da so navedene pogodbe o cesiji brez učinka proti stečajni masi in da je dolžna vrniti v stečajno maso 555.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe, kolikor je dejansko prejela na podlagi navedenih cesij. Menila je tožena stranka še, da tožba ni bila potrebna in da pred vložitvijo tožbe ni bila pozvana k mirni rešitvi spora, pa je zato predlagala, da se njeni stroški postopka naložijo v plačilo tožeči stranki.

Tožeča stranka je zatem vztrajala pri celotnem tožbenem zahtevku, se pravi v dajatvenem delu za 2,520.351,40 SIT s pripadki ter predlagala zaradi razčiščenja dejanskega stanja zaslišanje določenih prič, pri čemer je v nadaljevanju vtoževano cesijo z dne 18.2.1997 opredelila kot kompenzacijo.

Sodišče prve stopnje je po izvedbi še nadaljnjih šestih narokov, kjer so se izvajali dokazi tudi z zaslišanjem prič o utemeljenosti tožbenega zahtevka, odločilo tako, kot že spredaj navedeno, se pravi, da je tožeča stranka uspela samo v tistem delu tožbenega zahtevka, ki ga je pripoznala tožena stranka, v ostalem delu pa tožeča stranka zaradi zavrnitve ostalega dela tožbenega zahtevka in zaradi delnega zavrženja tožbe ni uspela.

Iz prikazanega poteka postopka sledi, da tožena stranka ni dala povoda za vložitev tožbe v tožeči stranki sicer prisojenem delu, saj vse do prejema tožbe tožena stranka ni vedela niti ni mogla vedeti, da bo tožeča stranka izpodbijala določena pravna dejanja. O izpodbijanju v stečajnem postopku odloča glede na konkretne podane okoliščine, ki se nanašajo na vprašanje obstoja objektivnih in subjektivnih elementov, potrebnih za uspešno izpodbijanje pravnih dejanj v smislu določila 125. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji, stečajni upravitelj ob dovoljenju predsednika stečajnega senata. Tožena stranka pred vložitvijo tožbe ni bila pozvana k vračilu spornih finančnih sredstev v stečajno maso. Po prejemu tožbe pa je toženka - kot že navedeno - na prvem naroku takoj v odgovoru na tožbo tožbeni zahtevek v obsegu, kot je bil kasneje tožeči stranki pravnomočno prisojen, v celoti pripoznala. S tem je ugodila obema pogojema iz 157. člena ZPP, ki določa da mora tožnik povrniti pravdne stroške tožencu, ki ni dal povoda za tožbo in, ki je pripoznal tožbeni zahtevek (med drugim) v odgovoru na tožbo.

Glede na to mora tožeča stranka povrniti toženi stranki potrebne in priglašene pravdne stroške tistega dela postopka, ki so ji nastali v zvezi s pripoznanim delom tožbenega zahtevka.

Povrniti pa mora tožeča stranka toženi stranki tudi preostale upravičene pravdne stroške tožene stranke, ki so slednji nastali zaradi pravdanja zaradi ostalega dela tožbenega zahtevka, ker je tožeča stranka v tem delu v celoti propadla. Po določilu prvega odstavka 154. člena ZPP mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki povrniti stroške, se pravi v obravnavani zadevi tožeča stranka toženi stranki.

Po vsem navedenem je bilo treba zahtevi za varstvo zakonitosti ugoditi in ustrezno spremeniti spodbijano odločbo sodišča druge stopnje in s tem v zvezi sodišča prve stopnje, kot je razvidno iz izreka. Stroški, nastali toženi stranki na prvi in drugi stopnji, so se odmerili v skladu z odvetniško tarifo oziroma glede stroškov za sodne takse po sodni tarifi, vse z zahtevanimi zamudnimi obrestmi od izdaje tega sklepa ob uporabi določila drugega odstavka 20.a člena ZIP.